CyberShot WX80 je žepni aparat zelo kompaktnih mer, katerega objektiv se lahko pohvali z zelo dobrim razponom goriščnic v zelo uporabnem območju. Majhno in kakovostno ohišje, zanimiv objektiv in razmeroma slab zaslonček so prva opažanja.
Pred dobrim letom dni smo preizkusili Sonyjev žepni aparat CyberShot WX200, zdaj pa smo dobili na preizkus njegovega naslednika, model WX220. Gre za razmeroma majhen aparat, ki brez težav zdrkne tudi v manjši žep, kljub temu pa ponuja kar desetkratni zum. Ohišje aparata je preprosto, a zelo kakovostno, edino, kar nas je zmotilo, je kolesce na zadnji strani, ki deluje tudi kot štirismerna tipka. Raje imamo ločene tipke. Zaslon je povprečno velik (po diagonali meri 6,7 cm), a je med boljšimi. Dovolj je svetel, da ostane motiv viden tudi na močnejšem soncu.
Sony WX350 je trenutno optično najzmogljivejši žepni aparat, ko govorimo o razponu goriščnic. Pohvali se lahko tudi z zelo kakovostnim ohišjem, ki je tudi precej prijetno oblikovano.
Ohišje novega paradnega konja med Nikonovimi enicami je povsem na novo zasnovano in tokrat veliko bolj spominja na druge modele te serije. To pomeni, da je v primerjavi s predhodnim modelom izgubilo nekoliko večje držalo in oglato obliko, zaokroženo z izstopajočim digitalnim iskalom.
Olympus se je pred dvema letoma še resneje podal na segment digitalnih brezzrcalnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi. Takrat so predstavili model E-M5, edinega predstavnika nove družine OM-D. Po prestavitvi še zmogljivejšega E-M1 pa smo zdaj dobili na preizkus še tretjega, vstopnega člana družine – model E-M10.
Verjeli ali ne, povpraševanje po zmogljivih grafičnih karticah so bolj kot odlične računalniške igre v zadnjem letu spodbujale kriptovalute (npr. Bitcoin). Njihovo računanje je namreč zelo zahtevno, v praksi pa ga precej bolje kot osrednji opravljajo grafični procesorji. Izdelovalci na trenutke niti približno niso dohitevali povpraševanja, zato smo nekatere grafične kartice preizkusili šele to pomlad.
Poplavi pogonov SSD kar ni videti konca, saj izdelovalci še naprej pridno predstavljajo vedno nove modele, ki so še kanček hitrejši ali zmogljivejši od predhodnikov. Razlike pa so, relativno gledano, vedno manjše.
Na mobilnih napravah sta dve komponenti, ki sta zaenkrat omejeni zaradi fizične velikosti teh izdelkov. Prva je kamera, ki zaradi fizikalnih omejitev ne bo nikoli dosegla kakovosti večjih naprav, a ji izdelovalci pomagajo s programsko opremo. Druga komponenta so zvočniki.
Pametni telefoni imajo pamet, zato znajo precej več od običajnega odgovarjanja na klice, pošiljanja sporočil in občasnih fotografskih seans. Opremljeni z mnoštvom tipal so primerni za samodejna opravila, ki uporabniku na dnevnem redu lajšajo življenje z njimi. Po avtomatizaciji s plačljivim Taskerjem, ki ga uporabljamo že vrsto let, je napravam z operacijskim sistemom Android na voljo tudi storitev IFTTT.
Če v spletne iskalnike vpišemo izraz usmerjevalnik (oziroma njegov angleški prevod) in pogledamo med fotografije, je prva naprava, ki se pokaže, Linksysov stari, a legendarni WRT54G oziroma njegove izpeljanke. Po več letih pa je končno prišel naslednik.
Živimo v časih, ko mora vedno več ljudi opravljati nakupe racionalno, če ne želi zaiti v finančne škripce, zato se krepi tudi ponudba povprečnemu žepu dostopnejših računalniških komponent. V Monitorjev laboratorij je prispela AMDjeva nova platforma AM1, ki obljublja polnokrvne osebne računalnike, ki stanejo vsega tam okrog dvesto evrov.
Slovenski snovalci Chipola so svoj izdelek financirali prek spletnih dveri Kickstarter. Lani so zaprosili za 15 tisoč dolarjev. Dobili so jih 293 tisoč. Za svojevrstnen »obesek za ključe«.
Asus nas tu in tam razjezi, saj dostavi kakšno napravo, ki je očitno narejena le zato, da z njo zapolnijo določeno cenovno točko. Ti izdelki so nadležni, ker kupcem v znanih oblikah ponujajo slabšo izkušnjo.
Tablični trg obvladuje iPad, ki z deset- in osempalčnim modelom predstavlja vrh ponudbe teh naprav. Na androidni strani je največ uspeha dosegel sedempalčni Nexus 7, druge velikosti androidnih tablic pa še niso dočakale naprave, ki bi se prodajala zares dobro.
Med androidnimi napravami so začeli nastajati izdelki z imeni blagovnih znamk, ki jih prej nismo opazili med zabavno elektroniko. V to kategorijo spada tudi podjetje Caterpillar (CAT), ki je najbolj znano po izdelavi gradbenih strojev.
Nokia je vedno znala prodajati poceni telefone, ki so ji sicer nosili manjši dobiček, a je to vedno nadoknadila s številom prodanih kosov. Po uspehu cenejših Lumij 520 in 6230 so zdaj Finci v konkurenco poslali še poceni telefon z velikim zaslonom.
Najvišji cenovni razred telefonov z operacijskim sistemom Android je razdeljen na štiri dele. Samosvoje plujejo Googlovi telefoni Nexus, preostala tri mesta pa pripadajo Samsungu, HTCju in Sonyju.
Verjetno ste že opazili, da so zadnje čase »moderni« ukrivljeni telefoni, zdaj tudi televizorji. In da ni več »moderna« skovanka 3D, temveč 4K. Oboje premore novi Samsungov televizor, ki smo ga preizkusili.
Nikon Coolpix P600 je trenutni rekorder v optični povečavi in zapisati velja, da gredo te številke vedno bolj pretirano v nebo. Kljub temu najboljšim uspeva ohranjati dostojno kakovost. To pomeni, da gre za zmogljivo optiko in izdelovalci v doseganje teh številk vlagajo precej truda. Veliko bolj bi si želeli, da bi se njihovi inženirji posvetili boljši svetlosti objektiva in širšemu širokemu kotu. Razlike med velikimi povečavami so neznatno majhne, saj tu obvelja enostavna kmečka matematika.
Nikon je z aparati serije S9000 ponudil odlične žepne optično zmogljive modele, ki pa kljub kakovostni izdelavi in zajetih fotografijah nikoli niso ponujali ročnih in polsamodejnih načinov. Tako so od konkurentov vedno nekoliko odstopali po preprostosti rabe. To smo delno tudi hvalili, saj uporabniki takih aparatov redko segajo po ročnih nastavitvah.
Nikon AW doživlja že drugo evolucijsko posodobitev. Tako kot prva je na prvi pogled dokaj neopazna, ko pa se aparatu malo bolj posvetimo, opazimo, da gre za stopnjo boljše žepno fotografsko orodje, ki se ne boji skrajnih razmer, a se znajde tudi na kopnem.
Gre za naslednika modela HX300, ki ostaja v osnovi precej podoben predhodniku, pridobil pa je priključka za zunanjo bliskavico in zunanji mikrofon, zato so možnosti dela z njim razširjene.
Sony HX je bil nekaj časa rekorder v razponu goriščnic v žepnem razredu, tokrat pa ga je kar nekaj konkurenčnih modelov že dohitelo. Pri preizkusu predhodnika smo naleteli na nekaj programskih težav, a so jih v Sonyju tokrat odpravili. Aparat večinoma ostaja zelo podoben, zato gre pravzaprav za manjšo osvežitev, ki se nanaša na programsko delovanje naprave, podprto z novim zmogljivejšim procesorjem.
Nikonov novi digitalni zrcalno-refleksni aparat Df je eden izmed najmanj hvaležnih aparatov za preizkušanje oziroma ocenjevanje, saj je močno polariziral strokovno javnost oziroma vse, ki veliko pišemo o fotografiji. Pa pojdimo lepo počasi. Aparat na videz močno spominja na stare Nikonove analogne aparate, predvsem iz profesionalne serije F, kjer so model F3 (na katerega novi Df še najbolj spominja) izdelovali vse do leta 2001. Ohišje je zelo kakovostno, narejeno iz magnezijeve zlitine in ponekod prekrito s kakovostno plastiko in gumo.
Brotherjev MFC-J200 je preprosta večopravilna brizgalna naprava, ki obsega tudi faks. Kot smo pri Brotherju vajeni, je razmeroma kompaktna, sploh po višini je presenetljivo nizka, kljub temu pa ima dodan majhen podajalnik za papir, ki se lahko ob neuporabi pospravi v pokrov. Spodaj je kaseta za papir, vanjo lahko pospravimo do sto listov, nad njo se na pladnju nabere do petdeset potiskanih listov. Pladenj lahko ob neuporabi pospravimo.
Ko so nam iz Brotherja prinesli na preizkus tiskalnika DCP-J100 in DCP-J105, smo se nekoliko čudili, saj sta povsem enaka, le podrobnejše branje specifikacij (ali ogled škatle) razkrije, da je DCP-J105 dodan tudi brezžični omrežni vmesnik. Tako smo v praksi preizkusili le model DCP-J100, a velja vse popolnoma enako tudi za malenkost dražjega brata.
Pred časom smo opisali zanimiv Brotherjev brizgalni tiskalnik, ki zmore tiskati s hitrostjo sto strani na minuto, a le črno-belo. Ena izmed poglavitnih lastnosti tega tiskalnika je tiskalna glava, ki pokriva celotno širino lista A4. Na preizkus smo dobili še HPjev Officejet Pro X576DW, ki ima prav tako glavo, ki pokrije ves list.
Zadnje čase se zdi, da večina prenosnikov, ki jih preizkusimo, spada v skupino ultrabookov – to so seveda najzanimivejši modeli, ki jih tudi izdelovalci najbolj ponujajo. Sem spada tudi Fujitsujev Lifebook S904, čeprav se že malo težje uvrsti med ultrabooke, oziroma je med težjimi in debelejšimi. Oblikovno sledi drugim prenosnikom serije Lifebook. Gre za enostaven, eleganten poslovni prenosnik s črnim pokrovom in srebrno notranjostjo. Ohišje je iz kakovostne plastike, tudi tečaji dajejo soliden občutek.
Fujitsu nam je ta mesec poslal na preizkus tri prenosnike, ki so sicer vsi razmeroma lahki in tanki (se uvrščajo v segment t. i. ultrabookov), a imajo vsak svoj značaj. Med njimi je model U904 po eni strani najbolj navaden ultrabook, ima pa tudi izstopajočo lastnost. To je izredno tanek (1,6 cm) in eleganten prenosnik, katerega ohišje je iz zelo kakovostne plastike in daje dober občutek trdnosti, na videz pa je preprosto in zadržano.
Priznajmo si, nezaželene pošte, saj veste, reklam za Viagro in podobnega, je vedno manj. Toda še vedno ne moremo ubežati temu, da je obramba pred tem zlom nujna, drugače se legitimna sporočila še vedno utopijo med nezaželenimi.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
