Objavljeno: 22.4.2014 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Maj 2014 | Teme: nenehni testi

Nikon Df

Nikonov novi digitalni zrcalno-refleksni aparat Df je eden izmed najmanj hvaležnih aparatov za preizkušanje oziroma ocenjevanje, saj je močno polariziral strokovno javnost oziroma vse, ki veliko pišemo o fotografiji. Pa pojdimo lepo počasi. Aparat na videz močno spominja na stare Nikonove analogne aparate, predvsem iz profesionalne serije F, kjer so model F3 (na katerega novi Df še najbolj spominja) izdelovali vse do leta 2001. Ohišje je zelo kakovostno, narejeno iz magnezijeve zlitine in ponekod prekrito s kakovostno plastiko in gumo.

Na zgornji strani je nameščenih kar pet različnih kolesc, prek njih upravljamo program (ročni, samodejni, nastavitev časa ali zaslonke), čas, občutljivost ISO in popravljanje osvetlitve. Tu smo opazili par manj logičnih odločitev. Prva je ta, da se vsak zaklepa na svoj način. Kolesce za nastavitev časa ima tipko na sredi, ki jo moramo stisniti, da ga zavrtimo – to lahko naredimo z eno roko. Enako ima kolesce za nastavitev kompenzacije osvetlitve. Malo bolj nadležna je tipka, ki odklene kolesce za vrednost ISO, ta je nameščena poleg njega, z njo smo imeli kar težave pri upravljanju z eno roko. Najbolj nenavadno pa deluje kolesce za preklop med programi, ki ga moremo celega dvigniti, da ga zavrtimo. Tak način so resda uporabljali nekateri analogni aparati, a tu se nam zdi, da je po nepotrebnem zapleteno. Če se že zaklepa, bi raje videli še eno tipko na sredini, tako bi imeli torej le dva načina za odklepanje kolesc (namesto treh kot  doslej).

Če so se že spustili v oblikovanje stare šole, pa bi lahko dodali vsaj še eno možnost več. Ta je sicer stvar objektiva, ne fotoaparata, a ker ta aparat pri nas prodajajo v kompletu s posebnim, oblikovno prilagojenim objektivom, jo lahko kljub temu omenimo. Govorimo namreč o obročku okoli objektiva za nastavitev zaslonke, kar je bila včasih stalnica Nikonovih (no, pa tudi drugih) objektivov. Namesto nje dobimo le plastičen srebrni obroč, katerega namen je le oblikovalske narave.

Upravljanje najpomembnejših lastnosti je zaradi vseh naštetih kolesc sicer res hitro, a bomo za obvladovanje celotnega aparata kljub temu potrebovali nekaj časa, obenem pa se nam zdi, da bi bile lahko stvari bolje organizirane. V določenih nastavitvah se namreč kolesca drugače obnašajo ali pa sploh ne delujejo. Če izberemo možnost AutoISO, bo kolesce za ISO predstavljalo najnižjo vrednost, pod katero se aparat ne spusti (paziti moramo, da je po nesreči ne pustimo na previsoki vrednosti). V programskem ali samodejnem načinu bo kolesce za nastavitev časa zgubilo svojo uporabnost – to nas lahko zavede, da nastavljamo čas, ko ga v resnici ne.

Pravzaprav škoda, da se niso bolj posvetili klasični rabi. Če vzamemo za primer Nikonov F3 – ta je za vse resne nastavitve uporabljal tri kolesca – enega za čas, drugega (okoli objektiva) za zaslonko in tretjega za kompenzacijo osvetlitve. Prva dva sta imela tudi možnost ‘A’ za samodejno delovanje – če smo oba postavili v ta položaj,  je bil aparat v samodejnem načinu, če smo to naredili le za eno kolesce, pa smo tako lahko preklapljali med avtomatiko časa ali avtomatiko zaslonke. Podobno rešitev uporabljajo novejši Fujifilmovi digitalni aparati, ki (vsaj po našem mnenju) nekoliko bolje izkoristijo klasično oblikovanje.

Pod kožo je Df pobral lastnosti nekaj različnih Nikonovih aparatov zadnjih let. Tipalo je naravnost odlično, gre za enako tipalo polnega formata, kot ga poznamo iz zastavonoše, modela D4. Sicer premore ‘le’ 16 milijonov pik, a ima odličen dinamični razpon in zelo malo šuma (občutljivost gre sicer vse do ISO 204.800). Zaradi malenkost nižje ločljivosti kot pri nekaterih drugih aparatih, pa je toliko primernejši za rabo v navezi s starejšimi (in mnogokrat manj ostrimi) objektivi, za katere je ta aparat zelo primeren. Kakovost slike je s tem aparatom res dobra, seveda pa je treba kar nekaj znanja, da dobimo najboljši rezultat.

Aparat vsekakor ni poceni, saj stane skoraj tri tisoč evrov. Večina fotografov bo zato raje kupila katerega izmed cenejših modelov polnega formata (ki jih je zdaj že kar nekaj na voljo) in kak objektiv več. A Df ni namenjen tipičnim fotografom – meri predvsem na tiste, ki jim veliko pomenita videz in občutek ob aparatu v rokah. Tiste, ki jih ne moti, da aparat ne premore zajema videa in da je držalo na desni roki premajhno za aparat te velikosti in teže. Ti bodo z njim kljub našim pritožbam zelo zadovoljni – sami pa bi željo po klasiki raje potešili s kakim rabljenim F3.

Nikon Df

Zrcalno-refleksni digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: Do 4928 × 3280.

Tipalo: Efektivno 16 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 36 × 23,9 mm, CMOS, polni format.

Prodaja: www.nikon.si.

Cena: 2990 EUR (z objektivom AF-S 50 mm F1,8).

✓    Tipalo, videz, kakovost izdelave, kakovost posnetkov, upravljanje ...

✗    ... ki pa ni brez napak, cena.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji