Največja odlika tandema tv - videorekorder je bila (no, ali pa je še...) to, da je imel slednji vgrajen svoj sprejemnik (tuner) in je bilo zato mogoče na kaseto snemati čisto drug program, kot smo ga ravno v tistem trenutku gledali po televiziji.
Preizkus prenosnika iz družine Satellite M40 smo objavili že v letošnji majski številki. Tokrat smo si ogledali novo izvedenko, ki se od M40-110 ne razlikuje pretirano. Namesto 1,73 GHz procesorja pri predhodniku je v tokratnem modelu nekoliko šibkejši 1,6 GHz procesor Pentium M 730. Čepi na naboru Intel 915P, družbo pa mu delata danes že vsakdanji 512 MB pomnilnik in 60 GB disk.
DuraBook E12KT z ohišjem, odpornim proti udarcem, je lahek prenosnik, saj tehta nekoliko manj kot 2 kilograma, majhni teži primerne pa so tudi njegove zunanje mere. Slika na zaslonu je kontrastna in enakomerno osvetljena, z diagonalo 12,1 palca in ločljivostjo 1024 × 768 pik. Računalnik ob uporabi brez napajanja iz električnega omrežja zdrži dobri dve uri in pol (vgrajeni akumulator ima zmogljivost 4000 mAh).
Sonyjevi prenosniki Vaio so na našem trgu nekoliko manj pogosti kakor nekatere druge znamke, novinec, VGN-FS395VP, pa naj bi bil znanilec sprememb na tem področju. Simpatično oblikovan prenosnik, pri katerem najprej opazimo silno svetel (skoraj presvetel - za udobno delo smo morali svetlost celo malo zmanjšati) zaslon z razmerjem stranic 16 : 10 in diagonalo 15,4 palca. Ker gre za zaslon vrste X-Black, se odlično obnese pri predvajanju videoposnetkov, pri delu z npr. pisarniškimi programi pa je odblesk svetlobe precej močan in če imamo vir svetlobe med delom s prenosnikom neposredno za hrbtom, je to nekoliko moteče.
Solonote C1550 in P1550 sta različno opremljeni različici istega prenosnika, po zasnovi enaki v prejšnji številki opisanemu Prestigiu Nobilu 1550. Razlike med njima so majhne: prva ima procesor Celeron M s taktom 1,4 GHz in 256 MB pomnilnika, druga pa zmogljivejši Pentium M 1,6 GHz ter dvakrat več pomnilnika, se pravi 512 MB. Oba modela sta opremljena s 40-gigabajtnim diskom, za optične nosilce pa je na voljo kombinirana enota DVD-ROM/CD-RW.
Acerjevi prenosniki Ferrari so že dalj časa vrh ponudbe prenosnikov tega izdelovalca in model 4000 je najnovejši iz te serije. Ekskluzivnost razkriva že izbira materialov, iz katerih je izdelan (ogljikova vlakna na pokrovu, del ob tipkovnici je oblečen v gumo). Obarvan je seveda Ferrarijevo - rdeče, opremljen pa je seveda tudi z nekaj logotipi z iskrim konjičem, ki ga bodo ljubitelji bencinskih športov nemudoma prepoznali. Tudi oprema ni od muh. AMDjev Turion 64 deluje s taktom 2 GHz, pomnilnika je 1 GB, diska pa kar 100 GB. Optična enota (z režo namesto vratc) seveda na DVDje tudi piše.
Sony DSC-W17 v ponudbi tega izdelovalca nadomešča model W1. Gre za aparat s povsem kovinskim ohišjem in s trikratno optično povečavo, ki je namenjen nekoliko zahtevnejšim uporabnikom. Aparat je sicer po zasnovi in objektivu skoraj povsem enak modelu P200, ki smo ga preizkusili v letošnji novembrski številki, le da je ohišje nekoliko bolj klasično zasnovano. Omenimo še, da Sony prodaja enak aparat z oznako W7, a je drugačna samo barva ohišja (kovinsko srebrna namesto črna) - W17 je serijsko priložena tudi torbica. Aparat se napaja z baterijami AA (priložena sta dva akumulatorja NiMH), en komplet akumulatorjev pa zadošča za precejšnje število posnetkov - majhna poraba je ena izmed odlik Sonyjevih fotoaparatov.
Samsung je s svojimi digitalnimi aparati doslej meril predvsem na manj zahtevne kupce. Model Pro 815 je prvi aparat iz njegove ponudbe za zahtevnejše kupce. Samsung je pravzaprav preskočil srednji razred digitalcev in splovil aparat zgornjega razreda, ki naj bi tekmoval tudi s cenejšimi digitalci SLR.
Konica Minolta je podjetje, ki se je na trg digitalnih SLRjev podalo med zadnjimi. Lani je na največjem fotografskem sejmu, Photokini, predstavilo paradnega konja Dynax 7D, namenjenega predvsem zahtevnejšim uporabnikom, leto pozneje pa smo dočakali še različico za manj zahtevne uporabnike - Dynax 5D.
Najnovejši šestbarvni Hewlett-Packardov model za rabo doma smo preizkusili že v septembrski številki, vendar do zdaj zanj ni bilo na voljo rezervnih kartuš, zato smo se merjenja zmogljivosti le-teh oz. izračunavanja cene odtisa lotili šele zdaj.
Model R300, ki smo ga preizkusili marca 2004, je bil za Epson v marsičem prelomen. To je bil njihov prvi foto (šestbarvni) brizgalnik z ločenimi kartušami, namenjen "slehernikom" in ne le (pol)profesionalcem (takratni model 950). Hkrati je bil eden prvih Epsonovih modelov, ki so zmogli neposredno tiskanje s pomnilniških kartic, in prvi njihov model, združljiv s Pictbridge, torej je omogočal neposredno tiskanje iz novejših fotoaparatov.
Epson na trgu domačih brizgalnih tiskalnikov ni (več) kdo ve kako uspešen. Očitno se podjetje tega zaveda - novih štiribarvnih modelov že kar nekaj časa ni na spregled. Nasprotno pa je z leti postalo pojem za foto tiskanje, še posebej med profesionalci, ki uporabljajo tiskalnike formatov A3+, A2, A1 in A0. To so predvsem t. i. "print shopi" in agencije, ki s takimi tiskalniki tiskajo izdelke za naročnike.
Canon je šele pred kratkim posodobil svoje aparate iz družine Ixus, pa je kljub temu že predstavil izboljšano različico paradnega modela 700, Digital Ixus 750. Aparat, ki je tako navzven kot po zmožnostih skoraj povsem enak predhodniku, se ne more pohvaliti z veliko novostmi. Edina večja razlika v zasnovi je namreč večji LCD zaslon. Ta ima zdaj 2,5-palčno diagonalo, njegova ločljivost pa je 115.000 pik. Večji zaslon ne pomeni, da se je Canon odpovedal optičnemu iskalu - to je še vedno nameščeno nad zaslon. Ker je na zadnji strani manj prostora, so nastavitveni gumbi nekoliko drugače postavljeni: namesto stikala za izbiro načina slikanja je pri 750 vrtljiv gumb.
Podjetje T2 je med internetnimi odvisneži v Sloveniji gotovo eno najbolj omenjanih v zadnjem času. Obljublja namreč, da bo do uporabnika po telefonskih paricah (žicah) speljalo nekajkrat širše "pipe", kot dosedanji ponudniki ADSL, in to za enako ali celo manj denarja. Uporabniške zahtevke so začeli zbirati 1. oktobra, vendar so bili prvi uporabniki dejansko priklopljeni šele sredi novembra. Med njimi smo bili tudi mi.
Trg procesorjev za osebne računalnike že precej let obvladujeta dve podjetji: AMD in Intel. V tej industrijski veji so namreč za razvoj in proizvodnjo potrebna velikanska vlaganja, ki jih zmorejo le redki.
V dnevni sobi oziroma domačem kinu imamo lahko tudi prenosni računalnik in da bi videli, kako se izkaže v tej zanj nekoliko nenavadni vlogi, smo enega ustrezno opremili in preizkusili.
Dolgoletni bralci naše revije zagotovo še pomnijo, kaj je pred kakimi desetimi leti pomenilo ime U.S. Robotics na področju analognih modemov. Kasneje je podjetje in prepoznavno znamko pogoltnil 3Com, hkrati pa je nastopil tudi počasen, a neizbežen zaton analognega načina povezovanja prek telefonske parice. Danes se ime U.S. Robotics vrača na trg z linijo izdelkov za brezžično povezovanje Wi-Fi.
Zdaj, ko so zapisovalniki DVD že zelo vsakdanji del strojne opreme, ne čudi, da je tudi programov, ki so namenjeni izdelavi video DVDjev, "kot listja in trave". Pa vendar so ti izdelki primerni le za najmanj zahtevne domače uporabnike, njihove zmogljivosti pa stojijo in padejo na t. i. "čarovnikih". Če nam ti niso dovolj, temveč bi radi svoj izdelek še dodatno uredili in okrasili, bo treba poseči po zmogljivejših (in dražjih) izdelkih. Eden takih je Sonicov DVDIt, ki je zdaj na voljo že v šesti različici.
Tudi najnovejši monitorji LCD imajo v primerjavi s katodniki še vedno slabši odzivni čas. Večina uporabnikov razlike pravzaprav ne opazi, najzahtevnejši igričarji pa so vendarle raje posegali po zaslonih s katodno cevjo.
Pri Applu se bo zgodovina spet pisala od začetka. Junija je v San Franciscu na konferenci za razvijalce Applov šef Steve Jobs oznanil, " ... da govorice držijo". Apple je ves čas razvoja novega operacijskega sistema Mac OS X poleg "običajne" različice za Mace potihem razvijal tudi različico, ki je tekla v računalnikih z Intelovim procesorjem. Projekt je bil znan pod kodnim imenom Marklar. Po petih letih molka in le občasnih govoric so v Applu popolnoma presenetili in objavili, da bodo med letoma 2006 in 2007 opravili popoln prehod s strojne osnove PowerPC na Intelovo osnovo x86. Takoj po konferenci so razvijalci za 1000 dolarjev lahko kupili komplet za prehod (Developers Transition Kit). Ta vsebuje razvojno različico okolja Mac OS X 10.4 za Intel (tako imenovani OSX86), v ceno pa je vštet tudi enoletni najem ustreznega računalnika - tj. Maca s procesorjem Pentium 4 pri taktu 3,6 GHz (priljubljeno imenovanega Mactel).
Applov predvajalnik digitalne glasbe iPod je trdno ustoličen na prestolu najbolj zaželenega tovrstnega izdelka na svetu. Po dobrem letu in pol na prodajnih policah odhaja v pokoj model mini. Nadomestil ga je iPod nano, v katerega je namesto diska vgrajen kar pomnilnik flash.
Nova tehnologija prodira vsepovsod, počasi celo še v ne tako dolgo tega zaprte in zatohle učilnice. Prav predavateljem in slušateljem je namenjen izdelek oziroma paket, ki bi si ga zaradi novega in zanimivega pristopa k poučevanju marsikateri učitelj želel imeti v predavalnici.
Največja odlika tandema tv - videorekorder je bila (no, ali pa je še...) to, da je imel slednji vgrajen svoj sprejemnik (tuner) in je bilo zato mogoče na kaseto snemati čisto drug program, kot smo ga ravno v tistem trenutku gledali po televiziji.
Applovi prenosniki iBook za kupce s plitvejšimi žepi so pred poletjem doživeli vnovično pomladitev. Novi modeli sicer razen hitrejšega takta procesorja ne ponujajo pretresljivih novosti, a si Apple kljub drugačni strojni osnovi ne more privoščiti zaostajanja v vojni med prodajalci prenosnikov.
Toshibini prenosniki Portege R so si z obliko ustvarili precejšen sloves in R200 ga samo upravičuje. Gre za enega najtanjših prenosnikov na trgu, saj spredaj meri v debelino le 1 cm (zadnji del prenosnika pa je debel še vedno spoštljivo tanka 2 cm). Prenosnik tako deluje zelo elegantno. Po opremljenosti je v primerjavi s predhodnikom nekoliko nadgrajen: procesor Pentium M ima takt 1,2 GHz, pomnilnika je 512 MB, disk (1,8-palčni, kajti za 2,5-palčnega v prenosniku ni dovolj prostora) pa ima zmogljivost 60 GB. Optične enote novi Portege nima, oz. je na voljo za doplačilo. R100 so v Toshibi priložili tudi zmogljivejši akumulator in namestili smo ga pod prenosnik. Ta zelo uporaben dodatek pri R200 žal ni priložen, ga pa lahko dokupimo za 30.000 tolarjev.
Sonyjevi aparati Cybershot P postajajo vse manjši, kljub temu pa osnovna oblika ostaja podobna. P200 spada med žepne digitalce, saj se lahko pohvali z majhnimi zunanjimi merami. Ohišje je kovinsko, aparat pa deluje dovolj čvrsto, da bi preživel tudi kak malo trši padec. Tipalo ima ločljivost sedem megapik, objektiv pa ponuja trikratno optično povečavo. V širokokotnem položaju je ekvivalent goriščne razdalje 38 mm, kar je nekoliko veliko (izdelki pa so zato nekoliko manj široki kot pri večini konkurentov). Zmogljivost objektiva lahko izboljšamo s predlečami: Sony ima na voljo tako širokokotno kot tele predlečo za ta model, na voljo pa je tudi posebna bliskavica, namenjena prav Cybershotom. Zaslon LCD ima diagonalo 2 palca, slika na njem pa je dobro vidna tudi ob močni svetlobi (npr. na soncu).
Nobile 1550 je, po oznaki sodeč, eden šibkejših prenosnikov podjetja Prestigio. Kljub temu se lahko pohvali z dokaj zmogljivo opremo, med katero najbolj izstopa procesor Pentium M s taktom 1,73 GHz. Preostanek notranjosti je dokaj povprečen: disk ima zmogljivost 40 GB, pomnilnika pa je 256 MB. Za grafiko skrbi Intelov sistemski nabor 915GM, ki si za delovanje odščipne nekaj sistemskega pomnilnika. Zaslon je 15-palčni, z ločljivostjo 1024 × 768 pik. Za vrtenje optičnih nosilcev je vgrajena kombinirana enota DVD/CD-RW.
Packard Bellov EasyNote W3220 nikakor ni namenjen tistim, ki prenosnik veliko prenašajo naokoli. Gre namreč za zverino s kar 17-palčnim zaslonom, namenjeno vsem, ki pri računalniku cenijo večpredstavne zmožnosti. Prenosniku je tako priložen tudi daljinski upravljalnik, s katerim nadzorujemo večpredstavne programe, posebnost pa je vgrajen sistem zvočnikov 2.1 - običajnemu paru stereo zvočnikov dela družbo še nizkotonec, vgrajen v dno prenosnika. Celota se sicer ne more primerjati z ločenim kompletom zvočnikov, kljub temu pa po kakovosti predvajanega zvoka prekaša veliko večino prenosnikov.
Olympusov aparat FE-120 je kljub podobni oznaki nekoliko drugačen od modelov FE-100/110. Malenkost je tanjši in bolj podolgovat. Po tehničnih značilnostih spada med zmogljivejše aparate spodnjega cenovnega razreda. Ponuja namreč tipalo s kar šestimi milijoni pik. Objektiv omogoča trikratno optično povečavo, v širokokotnem načinu pa je kot nekoliko ožji, kot bi si želeli: razpon objektiva bi v 35-mm formatu ustrezal goriščni razdalji med 38 in 114 mm. Zaslon LCD je velik 1,8 palca, njegova ločljivost pa je dokaj nizka, le 86.000 pik. Optičnega kukala, ki bi prišlo prav pri slikanju v temi ali mraku, aparat nima.
Olympusov novinec FE-100 je namenjen vsem, ki si želijo aparat s povprečnimi zmogljivostmi po ugodni ceni. Gre namreč za fotoaparat, ki stane manj kot 30 tisočakov, a vseeno ponuja dokaj dobre tehnične značilnosti. Tipalo ima štiri milijone pik, objektiv pa omogoča 2,8-kratno optično povečavo, ki bi v 35-milimetrskem formatu ustrezala goriščni razdalji med 35 in 106 mm.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
