Brezplačno elektronsko dopisovanje

Objavljeno: 31.1.2006 | Avtor: Gregor Humar | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Januar 2006

Elektronska pošta je že pred leti postala prevladujoč način pisne komunikacije, pravzaprav je v marsičem izpodrinila klasično pošto. Če smo še pred leti vse uradne zadeve urejali po klasični priporočeni pošti, je dandanes elektronska pošta tudi za večino teh opravil precej enostavnejša in hitrejša alternativna možnost. No, zaradi (še vedno) nezanesljive dostave prejemniku in predsodkov v zvezi s pomembnejšo pošto se klasična pošta na tej ravni še vrsto let ne bo poslovila. V svetu osebne komunikacije pa je povsem drugače, saj boste že težko našli koga (vsaj v mlajši generaciji), ki s svojimi prijatelji komunicira po klasičnih pismih - hitrost, enostavnost, večinoma pa tudi brezplačnost elektronske pošte so očitno nepremagljivi aduti. Kljub temu se v zadnjem času že zdi, da tudi elektronska pošta pri nekaterih (zasebnih) namenih izgublja bitko s programi za takojšna sporočila - instant messaging, a to je že druga zgodba, o kateri smo se razpisali v oktobrski številki.

Elektronska pošta je tako zelo razširjena tudi zato, ker je v spletu na voljo kar nekaj ponudnikov, ki jo ponujajo brezplačno. Ti so nastali kmalu po uveljavitvi tovrstne komunikacije (pionir je bil Hotmail, ki ga je pozneje odkupil Microsoft) oziroma po razmahu interneta (zgodovina elektronskega dopisovanja sega sicer daleč, v začetek sedemdesetih let, zares uveljavila pa se je šele v obdobju interneta sredi devetdesetih let - glej posebni okvirček o zgodovini razvoja elektronske pošte). Hitro so postali priljubljeni predvsem pri popotnikih, saj omogočajo lahkotno uporabo tudi laikom, in to ne glede na lokacijo - brez vnašanja podatkov o strežnikih in podobnega. Zahtevajo le uporabniško ime in geslo. To je še dodatno pripomoglo k razširjenosti in priljubljenosti elektronske pošte.

V zadnjih letih se je število brezplačnih spletnih ponudnikov zelo povečalo, saj skoraj ne mine teden, da se ne bi pojavil kak nov, s še več uporabniškega prostora in z še več možnostmi. A kot bomo videli pozneje, več ni vedno bolje. Prav gotovo nam, denimo, ne pomaga veliko razpoložljivega prostora za shranjevanje pošte in veliko dodatnih možnosti, če imamo hkrati težave s stabilnostjo in zanesljivostjo samega poštnega strežnika. Prav tako se zdi nesmiselno, da nekateri ponudniki obljubljajo večgigabajtni poštni predal, hkrati pa omejijo velikost priponke na nekaj megabajtov. Obenem moramo, ko se odločamo za ponudnika, veliko pozornosti nameniti kakovostni zaščiti pred nezaželeno pošto (spam). Izkaže se, da je tu odločitev težka, saj ne moremo vedeti, kako uspešen je ponudnik pri filtriranju pošte. Do težav z nezaželeno pošto pride namreč šele po daljšem času uporabe (ko se večkrat naivno vpišemo na sumljive poštne sezname, ki jih nepridipravi izkoristijo), takrat pa utegne biti menjava elektronskega naslova že neprijetna, še posebej, če gre za poslovni naslov (je pa res, da ti ponudniki temu niti niso namenjeni in za resno delo vsekakor priporočamo naslov plačljivega ponudnika). Poleg nezaželene elektronske pošte pričakujemo od ponudnika tudi preverjanje priponk s protivirusnim programom.

Če ima uporabnik več elektronskih naslovov ali pa bi enostavno rad imel dostop do svojega predala (tudi) iz oddaljenega poštnega odjemalca (npr. Outlook Express), je zelo uporabna možnost dostopa prek protokolov POP (Post Office Protocol) ali IMAP (Internet Message Access Protocol). Tega dostopa žal ne omogočajo vsi ponudniki, spet drugi pa poleg tega omogočajo tudi pregledovanje drugih elektronskih naslovov znotraj tekočega predala (spet prek protokola POP).

Poleg omenjenih osnovnih kriterijev so tu še povsem uporabniški - npr. enostavnost uporabe (predvsem logičen skelet menujev in funkcionalnost le-teh), hitrost delovanja dveri (predvsem hitrost prijave), velikost spletnega vmesnika (če ga uporabljamo prek počasnih povezav, npr. GPRS), hitrost dodajanja priponk (in največja velikost le-teh) v strežnik, enostavnost in hitrost registracije... Uporabnik pričakuje tudi spodoben urejevalnik besedila (z osnovnimi možnostmi za oblikovanje besedila in preverjanje črkovanja) in dodatne možnosti, kot so: avtomatični odzivnik, podpis sporočil, posredovanje sporočil na druge elektronske naslove, obvestilnik o prispeli pošti (v osebni računalnik ali celo mobilni telefon), možnosti pri izbiri imena domene...

Preverili smo velikansko ponudbo na trgu spletnih elektronskih naslovov, izbor pa nato drastično omejili in pri tem upoštevali sodobne smernice v zahtevah uporabnika. Te smo upoštevali tudi pri preizkusu ponudnikov, ki sledi. V preizkus smo zajeli predvsem ponudnike, ki so najpogosteje v rabi v Sloveniji - tako smo poleg najbolj razširjenih tujih ponudnikov zajeli tudi nekaj slovenskih, katerih poglavitna prednost je seveda predvsem jezik in so tako dostopni tudi tistim, ki imajo z angleščino težave. Žal pa po večini drugih kriterijev zaostajajo za tujo konkurenco.

Kratka zgodovina elektronske pošte

Elektronska pošta se zdi precej nova tehnologija, pa vendar zametki segajo v zgodnja šestdeseta leta. Takrat so nastali prvi računalniki, na katerih se je lahko izvajalo več programov hkrati, in že takrat so nekateri raziskovalni centri v ZDA razvili programe za prenos besedilnih sporočil znotraj podjetja.

Ključni korak pa je naredilo ameriško ministrstvo za obrambo s projektom ARPANET (Advanced Research Projects Agency Network), ki velja za prvo delujoče omrežje za izmenjavo paketov in je bilo predhodnik globalnih omrežij (internet). ARPANET je bil tudi temelj razvoja drugih tehnologij, ki temeljijo na izmenjavi podatkov prek omrežij. V zgodnjih sedemdesetih letih se je pravi razvoj take komunikacije začel tudi v smeri elektronske pošte, kot jo poznamo danes. Ray Tomlinson je takrat s svojo majhno ekipo razvijal operacijski sistem Tenex in zanj razvil programa za interno elektronsko pošto SNDMSG in ReadMail. Leta 1971 je SNDMSG dobil dodatek za prenos datotek po krajevnem omrežju, program pa priredil za delovanje v ARPANETu. Tomlinson je takrat uvedel tudi "de facto" standard za elektronske naslove: uporabnik@strežnik.

Naslednji večji preskok se je zgodil, ko je Marty Yonke izboljšal SNDMSG in razvil program z nenavadnim imenom WRD/BANANARD - to je bil prvi program, ki je omogočal branje in pošiljanje pošte. Pred tem je bilo branje in pošiljanje besedila in datotek popolnoma ločeno.

Prvi "moderni" program za izmenjavo elektronske pošte je z izboljšavo BANANARDa uspel Johnu Vittalu, saj je vključil še posredovanje sporočil (message forward), prilagodljiv uporabniški vmesnik in avtomatični odzivnik. Program se je imenoval MSG, leta 1975 pa se je začel projekt standardizacije - predelava programa za standardne operacijske sisteme, kot je Unix. To se je dokončno uresničilo v začetku osemdesetih let.

Komercializacija elektronske pošte se je začela okrog leta 1988, ko je prišlo do poskusne uporabe omrežja NSFNET (National Science Foundation Network), hitrosti med posameznimi centri tega omrežja pa so dosegale magičnih 1,5 Mb/s. Omrežje so uporabljali predvsem inštituti, obsegalo pa je več kot 170 podomrežij. Leta 1991 je NSFNET odprl svoj dostop in prešel v komercialno rabo. Zaradi tega se je začel silno hitro širiti.

Leta 1993, ko sta velika ameriška ponudnika omrežnih storitev America Online in Delphi svoji omrežji za elektronsko pošto povezala v internet, je elektronska pošta postala globalni standard.

MSN Hotmail

Hotmail je kot prvi brezplačni elektronski naslov prav gotovo najbolj znan, število aktivnih računov pa presega 200 milijonov. Žal mu uspešna preteklost nič ne pomaga v boju s konkurenco, saj ga močno izgublja; resnično namreč ne sledi sodobnim zahtevam uporabnika. Dokaj lep grafični vmesnik je ena redkih odlik. Uporabnik se na strani hitro znajde, zatakne pa se že pri hitrosti menujev, saj so ti razmeroma počasni. Poglavitna hiba hotmaila je povezana s prostorom, ki je na voljo v elektronskem predalu - dva megabajta sta daleč premalo. Res je sicer, da imajo prebivalci ZDA prostora 25 MB, ta pa se po mesecu dni razširi na 250, a žal to slovenskemu uporabniku ne pomaga kaj prida.

Delo s priponkami (njihova velikost je omejena na 1 MB) zahteva veliko potrpežljivosti, saj pošiljanje v Microsoftov strežnik, kjer se preveri varnost oziroma vsebina priponke, traja predolgo, tako da uporabnik nemalokrat obupa.

Sprva smo bili najbolj razočarani nad varnostjo. Že po nekaj tednih rabe smo namreč v elektronski predal prejeli goro nezaželene elektronske pošte, ki nam poleg časa krade tudi že tako pičel prostor v poštnem predalu. A ko smo se poigrali z nastavitvenimi možnostmi (vključili smo napredno zaščito pred nezaželeno pošto), se je stanje precej izboljšalo, tako da smo bili na koncu zadovoljni.

Pohvalno pa je, da je mogoče Hotmailovo pošto brati tudi neposredno v Microsoftovih poštnih programih (Outlook in Outlook Express), a ne prek protokola POP, temveč neposredno prek nestandardnih klicev HTTP. Žal je tako delo dokaj nezanesljivo, saj ustrezen servis na Microsoftovi strani velikokrat ugasne.

Servis Hotmail lahko nadgradimo v MSN Hotmail Plus (za okoli 15 dolarjev na leto dobimo 2 GB poštni predal, možnost uporabe MSN Messengerja neposredno iz poštnega predala, omejitev velikosti priponke se poveča na 20 MB, do predala pa imamo dostop tudi prek protokola POP3), a to enostavno ni zadovoljivo, saj večina drugih ponudnikov ponuja vse to ali še več brezplačno.

Omenimo še, da Microsoft že pripravlja naslednika tega servisa. Več kot 200.000 uporabnikov (večinoma zaposleni v Microsoftu, njihovi znanci in pisci člankov) namreč preizkuša njihovo najnovejšo rešitev - Microsoft Kahuna. V odprto uporabo naj bi prišla v prvih mesecih naslednjega leta.

MSN Hotmail ima precej slabosti, poglavitna je prav gotovo velikost poštnega predala.

MSN Hotmail

Spletni naslov: www.hotmail.com.

SPAM filter: Da.

Velikost predala: 2 MB (odvisno od registracije).

Največja velikost priponke: 1 MB.

Za: Prepoznavnost, dober uporabniški vmesnik.

Proti: Počasnost in nezanesljivost, premajhen uporabniški predal, silno slaba zaščita pred nezaželeno elektronsko pošto.

Yahoo! Mail

Yahoojev poštni servis se je v zadnjih letih v nasprotju s Hotmailom precej spremenil oziroma izboljšal. To uporabnik opazi takoj, saj je že sam vmesnik očitno lepši in ga je enostavneje uporabljati (starejše različice so imele kar preveč nivojev in za veliko opravil je bilo obveznih preveč korakov). Nastavitvenih možnost je dovolj: dodana sta pregleden koledar z upravljalnikom opravil in beležka, do pošte je mogoč dostop tudi prek protokolov POP in IMAP (torej iz nekega oddaljenega poštnega odjemalca), urejamo pa lahko celo pošto z (naših) drugih naslovov. Vmesnik ponuja tudi skoraj vse običajne osnovne možnosti, pogrešali smo le boljši urejevalnik besedil.

Povečala se je velikost predala, ki meri zdaj več kot zadovoljiv 1 GB, velikost priponke pa je omejena na 10 MB, kar za večino potreb sicer zadošča, a bi zahtevni uporabniki gotovo pričakovali še več. Tudi hitrost pošiljanja priponk v strežnik ni ravno vrhunska, le redko pa pošiljanje le-teh ni uspešno. Spletne dveri delujejo hitro in stabilno, odličen je tudi nadzor nad nezaželeno elektronsko pošto, saj se potencialno nadležna pošta zbere v posebnem predalu, kjer ima uporabnik možnost določiti, ali je pošta z določenega naslova res nezaželena ali ne. Pri tem velja dodati, da med preizkušanjem nismo prejeli prave nezaželene pošte. Odlično.

Yahoo se je odrezal odlično, navdušuje predvsem s številnimi naprednimi možnostmi.

Yahoo! Mail

Spletni naslov: mail.yahoo.com.

SPAM filter: Da.

Velikost predala: 1 GB.

Največja velikost priponke: 10 MB.

Za: Odličen in hiter vmesnik, velikost poštnega predala, dostop prek protokolov POP in IMAP, dobra zaščita.

Proti: Urejevalnik besedil.

Google Gmail

Najhitreje rastoči ponudnik spletne elektronske pošte je Google s svojim Gmailom. To nikakor ne preseneča, saj dejansko ponuja veliko in je hkrati tisti, ki je druge ponudnike prisilil k precej razkošnejši ponudbi. Sprva je Gmail ponujal za tiste čase silno velik predal, 1 GB, zdaj pa ta meri že 2,3 GB, kar je seveda dovolj za veliko večino uporabnikov.

Najbolj pa je Gmail presenetil s svojim pristopom do pregledovanja sporočil - sporočila predstavi uporabniku prek vmesnika, ki je zelo podoben forumu. Vmesnik namreč sledi konkretni izmenjavi sporočil, tako da imamo na enem mestu celotno nit pogovora. Sodobno in pregledno. Pohvaliti velja še hitrost delovanja, pa tudi z zanesljivostjo nismo imeli težav. Tu in tam so težave s pošiljanjem priponk, tako da je treba večkrat poizkusiti. Zaščita pred nezaželeno pošto je ena najboljših na trgu, saj v nekaj mesecih nismo prejeli niti ene same nezaželene reklame. Na voljo so tudi vse naprednejše možnosti: dostop prek protokola POP - žal ne tudi prek IMAP, filtri, posredovanje pošte na druge naslove, opomnilnik o prispeli pošti (Gmail Notifier)... Žal znotraj Gmaila ne moremo urejati tudi drugih naslovov (prek POP), kar, recimo, omogoča Yahoo. Lahko pa pošiljamo sporočila z drugih naslovov (torej se naslovniku kot pošiljatelj namesto gmail naslova pokaže neki drug). Dveri ponujajo vse druge standardne možnosti (filtriranje sporočil, urejevalnik besedil, prepošiljanje, podpisovanje sporočil...). Omenimo še storitev GoogleTalk (opisali smo jo že v eni izmed preteklih številk), ki omogoča tudi klepetanje po internetu.

Pogrešali smo zaščito pred virusi oziroma pregledovanje priponk. To Gmail rešuje z omejitvijo, da ni mogoče pošiljati izvršilnih (.exe) datotek, a to je prav gotovo neprimerna rešitev.

Gamilov vmesnik je eden najboljših - obsega soliden urejevalnik besedil in uvaja forumski slog.

Google Gmail

Spletni naslov: www.gmail.com.

SPAM filter: Da.

Velikost predala: 2 GB.

Največja velikost priponke: 10 MB.

Za: Hitrost, velikost poštnega predala, forumski slog.

Proti: Ni zaščite pred virusi.

Protokola POP in IMAP

Spletni dostop do pošte večinoma zadostuje, zahtevnejši uporabniki pa bodo posegli po protokolih POP in IMAP.

Če uporabljate poštni strežnik, ki omogoča uporabo protokola POP (Post Office Protocol), to pomeni, da se privzeto iz strežnika vsa pošta prenese v vaš računalnik, hkrati pa se v strežniku briše. Nekateri poštni odjemalci omogočajo, da uporabnik zahteva, naj se pošta nekaj časa ne briše, lahko pa brisanje tudi popolnoma prepovejo. Poglavitna prednost protokola POP je v tem, da so sporočila shranjena lokalno pri uporabniku in (poznejše) prebiranje ne zahteva internetne povezave (v času, ko je večina uporabljala še klicni dostop do interneta, je bilo to silno pomembno), slabost pa v težavnosti sinhroniziranja sporočil, če uporabnik uporablja veliko različnih računalnikov.

Slednji problem rešuje protokol IMAP (Internet Message Access Protocol), saj se sporočila shranjujejo v poštnem strežniku. Uporabnik torej vedno gleda sporočila neposredno iz oddaljenega strežnika. Ker to zahteva določen prostor, ponudnik poštne storitve velikokrat omeji razpoložljivi prostor, ki ga ima uporabnik na voljo. Pregledovanje IMAP je tudi procesorsko dokaj zahtevno, zato ga nekateri ponudniki raje ne omogočajo.

Ne pozabimo, da dostopa prek POP ali IMAP ne podpirajo vsi ponudniki spletnega elektronskega predala. Nekateri so omejeni le na spletni dostop.

30 Gigs

Kot zanimivost (predvsem v smislu pogleda v prihodnost) smo dodali zelo svežega tujega ponudnika, ki je sicer še, kot lahko preberemo na njegovi spletni strani, globoko v beta fazi, a nas že takoj šokira s kar 30 GB (!) velikim predalom, ki je na voljo posameznemu uporabniku. Številka je vsekakor impresivna, še posebej, ker jo nameravajo v prihodnje zvišati na 50 GB. A žal ni vse tako rožnato.

To, da so dveri še v povojih, je namreč vidno na vsakem koraku - vmesnik je okoren in zgolj osnoven. Čeprav je predal velik, so priponke omejene na skromnih 8 MB, to pa postavi smiselnost tako velikega predala pod vprašaj - zdi se, da gre le za marketinško zvijačo, ki naj bi privabila čim več uporabnikov. Zaenkrat se ti lahko registrirajo le, če so povabljeni od kakega uporabnika (podobno je pri Gmailu). Pogrešali smo tudi večino uporabniških funkcionalnosti (filtriranje, urejevalnik besedil, zunanji dostop, posredovanje sporočil...). Vse to lahko pripišemo preizkusnemu obdobju.

Zanimiva je možnost ustvarjanja poštne ikone z naslovom uporabnika, kjer je naslov predstavljen v obliki slike (glej sliko), tako da lahko uporabnik brezskrbno objavlja svojo ikono z naslovom kjerkoli, ne da bi ga skrbelo za posledice v obliki nezaželene pošte. Zelo praktično.

Dveri ponudnika 30gigs so še v preizkusni fazi in temu primeren je tudi njihov videz.

Zaradi preventive pred nezaželeno pošto je zelo uporabna možnost izdelave ikone za elektronskim naslovom.

30 Gigs

Spletni naslov: www.30gigs..com.

SPAM filter: Da.

Velikost predala: 30 GB.

Največja velikost priponke: 8 MB.

Za: Velik uporabniški predal, ikona z elektronskim naslovom.

Proti: Omejitev velikosti priponke, premalo možnosti.

Email

Med slovenskimi ponudniki je gotovo najbolj znan email.si. Žal se zdi, da ga je povozil čas. 10 MB prostora v poštnem predalu je seveda premalo za še tako nezahtevnega uporabnika. Tudi vmesnik je okoren in zastarel, za večino opravil pa je treba preveč klikati po menujih (npr. za preverjanje zasedenosti predala, saj bi to lahko bilo prikazano že v osnovnem menuju). V pomoči piše, da so omejitve prostora in priponk in (preveč) enostavnega grafičnega vmesnika pravzaprav izvedene nalašč, v želji po večji hitrosti in stabilnosti. (Tuja) konkurenca je že korak dlje in ponuja zanesljivost, hitrost in veliko prostora hkrati.

Dveri delujejo zadovoljivo hitro, žal pa smo imeli težave s pošiljanjem priponk, kar nekaj uporabnikov pa se nam je pritožilo, da občasno sporočila, ki so poslana prek email.si naslovnika ne dosežejo. Nekaj takih primerov smo zabeležili tudi sami. Email.si omogoča dostop prek protokolov POP in IMAP (slednje je zelo pohvalno, saj omogoča, da se bodo vaše mape in sporočila avtomatsko sinhronizirali z zunanjimi viri, sporočila pa se shranijo v strežniku ponudnika). Pomoč je napisana jedrnato in pregledno, prav tako so na voljo vse osnovne možnosti (filtriranje sporočil, podpisovanje...).

Silno uporabna je možnost posredovanja pošte na mobilni telefon prek SMS sporočil. Za aktivacijo le-te je treba poslati aktivacijsko kodo na številko 2929. Storitev se zaračuna po ceniku - cena enega SMS sporočila je 25 tolarjev ne glede na operaterja (Simobil Vodafone ali Mobitel), sama aktivacija pa je brezplačna.

Email.si omogoča posredovanje elektronske pošte na mobilne telefone v obliki SMS sporočil, če je uporabnik stranka operaterjev Mobitel ali Simobil Vodafone.

Email

Spletni naslov: www.email.si.

SPAM filter: Ne.

Velikost predala: 10 MB.

Največja velikost priponke: 10 MB.

Za: Hitrost dveri, uporabniški vmesnik v slovenščini, posredovanje na mobilni telefon, dostop prek protokolov POP in IMAP.

Proti: Premajhen poštni predal, omejitev priponk. Občasna nezanesljivost.

Mail386

Mail386 je slovenski ponudnik, ki nas je pozitivno presenetil. Ponuja 100 MB prostora, kar sicer ni veliko, a je dovolj za povprečnega uporabnika, ki ne izmenjuje velikega števila priponk. Zanimiva je možnost izbire domene oziroma psevdonima (npr.: email@afnegunca.com, email@kjesi.com, email@dolenjska.com, email@primorska.com, email@stajerska.com, email@poha.net, email@tok-tok.com, email@hitri.com, email@najdaljsi.com, email@najhitrejsi.com, email@bejbika.net,...), privzeti psevdonim je email@mail386.com, uporabljamo pa lahko kar tri različne na posamezni elektronski predal. Ponudnik omogoča tudi dostop prek protokola POP, zadovoljni smo bili tudi z varnostjo (preverjanje priponk) in zaščito pred nezaželeno pošto. Dveri delujejo zelo hitro in zanesljivo. Tu in tam (redko) smo imeli težave s prejemanjem pošte (pošiljatelju ni uspelo poslati pošte na mail386 v prvem poskusu), pogosteje pa smo naleteli na težave pri pošiljanju priponk. Grafični vmesnik je malce nenavaden, a uporaben in pregleden, pogrešali pa smo naprednejši urejevalnik besedila.

Uprabniški vmesnik ponudnika mail386 je sicer nenavaden, a presenetljivo uporaben.

Mail386

Spletni naslov: www.mail386.si.

SPAM filter: Da.

Velikost predala: 100 MB.

Največja velikost priponke: 5 MB.

Za: Možnost izbire več psevdonimov, slovenski uporabniški vmesnik.

Proti: Občasne težave s pošiljanjem priponk.

eTrendi

V slovenski del ponudbe smo uvrstili tudi eTrendi.com, čeprav gre pravzaprav za tujega ponudnika everyone.net s slovenskim prevodom. Pri tem najbolj moti to, da so nekatere (osnovne) strani vmesnika prevedene, druge (večina) pa ne (npr. pomoč). Same dveri delujejo zadovoljivo, vmesnik je nekoliko skromen, a uporaben (obsega tudi urejevalnik besedila). Žal ne podpira nekaterih naprednejših možnosti (predvsem dostopa prek POP ali IMAP), ki so na voljo šele v plačljivih predalih - eTrendi Plus. Kljub temu je možnosti dovolj (npr. obvestilnik o prispeli pošti, pregledovanje pošte v drugih predalih, filtri prispele pošte, iskalnik po sporočilih). Tudi zaščita pred nezaželeno pošto je zadostna, žal pa se ne preverja varnost priponk.

Ponudnik ponuja uporabniku premalo prostora: 25 MB, kolikor je na voljo, je premalo celo za osnovno delo brez večjih priponk. Te so omejene na 10 MB. Omenimo še, da so neaktivna sporočila po 30 dneh avtomatsko izbrisana.

eTrendi lahko le pogojno uvrstimo med slovenske ponudnike, saj je večina strani na dverih še vedno v angleščini.

eTrendi

Spletni naslov: www.etrendi.com.

SPAM filter: Da.

Velikost predala: 25 MB.

Največja velikost priponke: 10 MB.

Za: (Delno) slovenski uporabniški vmesnik.

Proti: Celotnih dveri ni v slovenščini, premajhen poštni predal, premalo naprednih možnosti.

Za konec povejmo še to, da smo preverili tudi ponudnika najdi.si in butn.net, a imata trenutno težave pri registraciji novih uporabnikov. Pri prvem je registracija onemogočena (z obvestilom na osnovni strani), pri slednjem pa naj bi bila mogoča, a je bila kljub večkratnim poskusom neuspešna.

Nekaterih slovenskih ponudnikov žal nismo preverili, saj trenutno registracija ni mogoča.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki