Prevladuje prepričanje, da ljudje samo zaradi potrjenih dejstev ne spremenijo mnenja. Morda to še najbolj velja za teorije zarote: mnogi verjamejo, da privržencev zarot ni mogoče pregovoriti, da bi opustili svoja prepričanja.
Thomas Costello, Gordon Pennycook, David Rand, MIT Technology Review
Toda to ni nujno res. Izkazalo se je, da se številni ljudje, ki verjamejo v teorije zarote, vendarle odzovejo na dokaze in argumente – informacije, ki jih je danes mogoče preprosto posredovati v obliki usmerjenega pogovora s klepetalnikom na osnovi UI.
V raziskavi, ki smo jo letos objavili v reviji Science, smo več kot dva tisoč privržencev teorij zarote vključili v približno osemminutni pogovor z botom DebunkBot, ki smo ga razvili na temelju GPT-4 Turbo (takrat najnovejši model GPT) podjetja OpenAI. Udeleženci so najprej s svojimi besedami opisali teorijo zarote, v katero verjamejo, ter navedli dokaze, zaradi katerih se jim je zdela prepričljiva. Nato smo modelu UI naročili, naj uporabnika prepriča, da ji neha verjeti in sprejme manj zarotniški pogled na svet. Pregovarjanje z modelom UI v treh krogih pogovorov (v povprečju je trajalo 8,4 minute) je pripomoglo k 20-odstotnemu krhanju zaupanja v teorijo, približno četrtina udeležencev pa je po pogovoru navedla, da vanjo ne verjame več. Učinek se je pokazal tako pri klasičnih teorijah zarote (kot sta atentat na Kennedyja in domnevna potegavščina s pristankom na Luni) kot pri sodobnejših politično obarvanih teorijah (denimo o volitvah leta 2020 ali covidu-19).
To je, upoštevaje nesorazmerno velik vpliv neutemeljenih teorij zarote v današnjem političnem prostoru, dobra novica. Čeprav je pogosto slišati upravičene pomisleke, da je generativna UI močno orodje za širjenje dezinformacij, naše delo dokazuje, da je lahko tudi del rešitve.
Klepetalnik, ki zmore ovreči teorije zarote, lahko preizkusite na debunkbot.com.
Dvomi so se pojavili tudi pri tistih, ki so pogovor začeli popolnoma prepričani, da njihova teorija zarote drži, ali pa so menili, da pomembno vpliva na njihov pogled na svet. Presenetljiva je tudi trajnost učinka; čez dva meseca smo udeležence spet povprašali in ugotovili enako stopnjo dvoma o teorijah zarote kot neposredno po pogovorih.
Naši poskusi kažejo, da so številni privrženci teorij zarote razmeroma razumni, vendar napačno obveščeni, zato lahko pravočasne in točne informacije močno spremenijo njihov pogled. Teorije zarote se lahko zdijo smiselne povsem razumnim ljudem, ki preprosto še niso slišali jasnih, nezarotniških razlag dogodkov, s katerimi so obsedeni. To se morda zdi presenetljivo, toda številne zarotniške trditve na prvi pogled zvenijo prepričljivo, čeprav so napačne, in za njihovo preverjanje ter razkrinkavanje je nujno specializirano, ekskluzivno znanje.
Zanikovalci napadov 11. septembra pogosto navajajo, da letalsko gorivo ne gori pri dovolj visoki temperaturi, da bi stalilo jeklo, kar naj bi dokazovalo, da ugrabljeni letali ne bi mogli porušiti stolpičev Svetovnega trgovinskega središča. Klepetalnik potrdi, da to drži, vendar Ameriški inštitut za jeklene konstrukcije navaja, da letalsko gorivo vendarle doseže dovolj visoko temperaturo, da zmanjša trdnost jekla za več kot polovico, kar povsem zadostuje za zrušenje takšnih stolpnic.
Čeprav so danes pravi podatki lažje dostopni kot kadarkoli, je učinkovito iskanje po tej ogromni množini znanja izjemno zahtevno. Če se hočemo dokopati do resnice, moramo vedeti, kaj iskati v brskalniku oziroma komu prisluhniti – in biti dovolj motivirani, da poiščemo tudi nasprotujoča si dejstva. Ko naletimo na novo trditev, nas pri preverjanju zavirajo velike omejitve pri času in spretnosti, zato je preprosteje verjeti zarotniški vsebini, na katero naletimo po naključju. Poleg tega večina ljudi, ki poskuša med družinskim kosilom razbijati teorije zarote, naredi osnovne napake, ki se jim UI zlahka izogne: Ali na pamet poznate podatke o tališči in natezni trdnosti jekla? In ko vas sorodnik med popravljanjem vaših navedb označi za idiota, ste sposobni ohraniti mirno kri?
Z dovolj truda bi ljudje skoraj zagotovo lahko poiskali in posredovali dejstva na enak način kot UI med našimi poskusi. V nadaljnjih poskusih smo ugotovili, da je bilo razbijanje teorij zarote enako učinkovito tudi, če smo udeležencem povedali, da se pogovarjajo s strokovnjakom in ne z UI. Torej razbijanja teorij zarote ni rezervirano za UI. Na splošno bi enako delovala tudi dejstva in dokazi, ki bi jih posredovali živi sogovorniki, vendar bi človek za zbiranje teh dejstev potreboval veliko časa in zbranosti. Generativna UI neprimerno hitreje opravi s kognitivnim naporom pri preverjanju dejstev in tako učinkovito ovrže zarotniške trditve.
Med naslednjim obsežnim poskusom smo ugotovili, da smo teorije zarote ovrgli prav z dejstvi in dokazi, ki jih je ponudil model. Celo opozorilo uporabnikom, da jih bo klepetalnik poskušal odvrniti od njihovih prepričanj, ni zmanjšalo njegove prepričljivosti. Navodilo modelu, naj na sogovornika poskusi vplivati brez navajanja dejstev in dokazov, pa je povzročilo le, da pogovor ni vplival na uporabnikovo mnenje.
Čeprav so napake in halucinacije teh modelov UI potrjene, naši rezultati kažejo, da so prizadevanja za razbijanje teorij zarot na spletu dovolj razširjena, da so navedbe klepetalnikov kolikor toliko točne. Ko smo poklicnega preverjevalca dejstev prosili, naj oceni trditve GPT-4, je več kot 99 odstotkov trditev označil za resnične (in politično nepristranske). Poleg tega je klepetalnik v redkih primerih, ko so udeleženci omenili teorije zarote, ki so se izkazale za resnične (na primer MK Ultra, program Cie za poskuse na ljudeh iz 50. let prejšnjega stoletja), njihovo prepričanje potrdil, namesto da bi jih poskušal pregovoriti.
Doslej so bili ukrepi proti širjenju teorij zarote namenjeni predvsem preventivi, večinoma zato, ker pač ni šlo drugače; njihov cilj je bil preprečiti, da bi ljudje sploh padli v brezdanje brezno, namesto da bi jih pozneje vlekli iz njega. Zdaj pa imamo zaradi napredka generativne UI orodje, ki lahko z dokazi spremeni mnenje privržencev teorij zarote.
Robote, ki bi bili usmerjeni v razbijanje teorij zarote, bi lahko uporabili na družbenih omrežjih za razprave z ljudmi, ki širijo zarotniške vsebine – vključno z umetnointeligenčnimi klepetalniki, ki širijo teorije zarote. Google bi modele UI za razbijanje teorij zarote lahko povezal tudi z iskalniki, da bi zagotavljali z dejstvi podprte odgovore na zarotniško obarvane poizvedbe. In namesto da bi se pri družinski večerji prepirali s stricem, ki verjame v zarote, bi mu lahko preprosto izročili telefon in mu omogočili, da se pogovori z UI.
Seveda ima vse skupaj veliko globlji vpliv na naše razumevanje sveta. Pogosto slišimo, da danes živimo v »postresničnem« svetu, v katerem sta polarizacija in politika zasenčili dejstva in dokaze. Po tem pogledu naj bi čustva prevladala nad resnico, logično sklepanje naj bi bilo zastarelo, edini učinkovit način vplivanja na mnenje pa naj bi bile psihološke taktike, kot so prepričljive osebne zgodbe ali spreminjanje pogleda na družbene norme. V tem primeru bi bilo običajno, na razpravi temelječe sobivanje v demokraciji brezplodno.
Toda dejstva niso mrtva. Naše ugotovitve o teorijah zarote so najnovejši – in morda najskrajnejši – prispevek k vse številnejšim raziskavam, ki razgaljajo prepričevalno moč dejstev in dokazov. Nekoč je veljalo, da popravljanje neresnic, ki se ujemajo s političnimi prepričanji skupine ljudi, le še bolj utrdi njihova prepričanja. Tudi to predstavo o vračanju kot bumerang so ovrgli: številne raziskave dosledno kažejo, da popravki in opozorila skrhajo vero v neresnice in njihovo širjenje – celo med največjimi nejevernimi Tomaži, ko gre za preverjevalce dejstev, ki vnašajo popravke. Podobno lahko argumenti, ki temeljijo na dokazih, spremenijo mnenje političnih privržencev o političnih vprašanjih, tudi če so izrecno opomnjeni, da argument nasprotuje stališču voditelja njihove stranke. Že preprosto opozorilo, da je pred deljenjem vsebine treba razmisliti o njeni točnosti, lahko bistveno zmanjša širjenje dezinformacij.
In če dejstva niso mrtva, potem za demokracijo še obstaja upanje – čeprav bi verjetno potrebovali tudi enoten nabor dejstev, iz katerih lahko izhajajo različni tabori. Res je, da obstajajo velika politična nesoglasja o osnovnih dejstvih in skrb vzbujajoča velika podpora teorijam zarote, vendar to še ne pomeni, da je naš um nepopravljivo izkrivljen zaradi politike in identitete. Marsikdo po soočenju z dokazi – tudi neprijetnimi ali nelagodnimi – vendarle spremeni mišljenje. Če bi nam torej uspelo dovolj široko razširiti točne informacije, morda tudi ob pomoči UI, bi lahko vnovič postavili skupne stvarne temelje, ki jih družba danes pogreša.
