Ko lahko programira vsak
Umetna inteligenca je računalnikom najprej pomagala prepoznavati obraze, prevajati besedila, risati slike in odgovarjati na vprašanja. Zdaj se je lotila še opravila, ki je bilo doslej rezervirano za ljudi, ki poznajo en programski jezik ali več. Program ji opišemo z navadnimi besedami, ona pa ga napiše, požene, preizkusi in po naših pripombah popravi. Kar je bilo še pred kratkim videti kot oddaljena prihodnost, je postalo storitev za ceno mesečne naročnine.
Novosti se je prijelo ime vibe coding, mi pa bomo temu rekli programiranje po občutku. Ime dobro opiše izkušnjo človeka, ki ne bere nujno kode in morda niti ne ve, v katerem programskem jeziku je napisana. Opazuje predvsem rezultat. Če mu ni všeč, računalniku pove, kaj naj spremeni, in poskusi znova. Nenadoma lahko svoj program izdela oblikovalec, računovodja, novinar, podjetnik ali kdorkoli, ki zna dovolj natančno opisati težavo.
To zveni kot demokratizacija tehnologije, vendar odpira skoraj več vprašanj, kot daje odgovorov. Je mogoče programirati, ne da bi razumeli program? Ali gre pri delu poklicnega razvijalca z umetno inteligenco za isto dejavnost kot pri začetniku, ki sprejema vse njene predloge? Kdo odgovarja za skrito napako, zaradi katere program razkrije podatke, napačno izračuna račun ali izbriše datoteke? In kaj se zgodi s poklicem, ki je še pred nekaj leti veljal za eno najvarnejših izbir za tehnično nadarjeno mladino?
V tokratni temi številke se bomo programiranja po občutku lotili prav skozi ta nasprotja. Pogledali bomo, zakaj so veliki jezikovni modeli tako dobri pri pisanju kode, iz katerih zbirk človeškega znanja so se tega naučili in ali z množično uporabo zdaj izčrpavajo lastni vir. Preverili bomo tudi trditve tehnoloških podjetij, da umetna inteligenca že ustvarja velik del njihove kode, ter poskusili ločiti resnično večjo produktivnost od všečnih odstotkov in trženja.
Predvsem pa ne bomo ostali pri teoriji. Naši avtorji imajo zelo različne programerske življenjepise: nekateri kodo pišejo že desetletja, drugi razumejo njena osnovna načela, tretji pa se ji približajo le s pogovorom v vsakdanjem jeziku. Izkušen programer opazuje arhitekturo, varnost in vzdrževanje, manj izkušenega zanima, ali rešitev opravi delo, začetnik pa mora najprej ugotoviti, kako računalniku dopovedati, kaj sploh želi.
Njihove izkušnje bodo pokazale, kako daleč lahko pridemo brez programerskega znanja in kje to nenadoma postane odločilno. Preverili bomo, ali orodje razlike med začetniki in mojstri zmanjšuje ali jih še povečuje. Dober programer model lažje usmerja in hitreje opazi napake, začetnik pa prej pride do prvega rezultata – in prav tako prej zaide v slepo ulico.
Programiranje po občutku ni ne čudežna odprava programerjev ne zgolj nova igrača. Spreminja, kdo lahko izdeluje programsko opremo, koliko ta stane in kaj programiranje sploh pomeni, zato bomo iskali mejo med uporabno bližnjico in nevarnim samozavajanjem. Program za domače preimenovanje fotografij in sistem, ki upravlja denar ali osebne podatke, lahko oba nastaneta iz pogovora z umetno inteligenco. Nikakor pa ni vseeno, kdo pogovor nadzoruje in kdo na koncu razume odgovor.
