Račun brez krčmarja
Najprej so nam povedali, da bo umetna inteligenca delala namesto nas. Nato so nam razložili, da bo delala bolje kot mi. Zdaj smo v fazi, ko nam razlagajo, da bo delala ceneje kot mi.
Umetna inteligenca je v nekaj letih postala univerzalna obljuba. Pisala bo besedila, odgovarjala strankam, pregledovala življenjepise, ocenjevala nepremičnine, vodila zaloge, sprejemala naročila, pisala kodo, analizirala dokumente in po možnosti prijazno pojasnila zaposlenim, zakaj jih podjetje ne potrebuje več.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico, PayPal, Apple Pay ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Najprej so nam povedali, da bo umetna inteligenca delala namesto nas. Nato so nam razložili, da bo delala bolje kot mi. Zdaj smo v fazi, ko nam razlagajo, da bo delala ceneje kot mi.
Umetna inteligenca je v nekaj letih postala univerzalna obljuba. Pisala bo besedila, odgovarjala strankam, pregledovala življenjepise, ocenjevala nepremičnine, vodila zaloge, sprejemala naročila, pisala kodo, analizirala dokumente in po možnosti prijazno pojasnila zaposlenim, zakaj jih podjetje ne potrebuje več.
Logika je preprosta. Človek je drag, utrujen, bolan, siten, član sindikata, včasih na dopustu in občasno celo zahteva višjo plačo. Umetna inteligenca je na prvi pogled ravno nasprotje: vedno dosegljiva, neskončno potrpežljiva, brez malice, brez bolniške in brez neprijetnega občutka, ko ji ob petih popoldne naložimo še eno nujno nalogo. Zato je skušnjava razumljiva. Zakaj bi plačevali ljudi, če lahko plačamo naročnino? Zakaj bi čakali na strokovnjaka, če lahko model odgovor izpljune v nekaj sekundah? Zakaj bi ohranili oddelek, če lahko kupimo orodje?
Beseda »ceneje« se v upravah podjetij sliši precej bolj prepričljivo kot »mogoče«, »približno« ali »včasih tudi narobe«.
Težava je, da se ta račun pogosto začne z napačnimi številkami. Dvajset evrov na mesec, nekaj brezplačnih pozivov, nekaj demonstracij, veliko navdušenja in občutek, da je računalniška pamet končno postala potrošna dobrina. A to ni bila realna cena, temveč uvodna cena, s katero so nas navadili, da umetna inteligenca sodi v vsakdanje delo. Zdaj se počasi kaže prava tarifa: modeli, limiti, krediti, prioritete, računske minute, dolžina pogovora, velikost datotek, izbrani model, obremenjenost sistema in vse drugo, kar se skriva za prijaznim okencem z napisom »vprašaj me karkoli«.
Ko umetno inteligenco uporabljamo za recept za kosilo, je strošek zanemarljiv. Ko jo podjetje vgradi v podporo uporabnikom, razvoj, kadrovanje, prodajo, analitiko in notranje procese, pa postane podobna elektriki. Ni več vprašanje, ali jo imamo, temveč koliko je porabimo in kdo bo plačal račun. Podjetja bodo umetno inteligenco uvajala zato, ker naj bi bila cenejša od ljudi, prihranjeni denar pa se bo v resnici pogosto prelil drugam: k ponudnikom modelov, oblačne infrastrukture, specializiranih čipov, podatkovnih centrov in svetovalcem, ki bodo pojasnjevali, zakaj sistem še ne deluje tako, kot je pisalo v predstavitvi.
In tudi kadar račun še nekako zdrži, ostane druga, pogosto dražja težava: umetna inteligenca se moti. Ne tako kot človek, ki se zmoti, ker je spregledal podatek ali slabo razumel navodilo, temveč po svoje. Samozavestno, sistematično, včasih prikrito in pogosto tako, da napako opazimo šele, ko je škoda že narejena. Amazonov sistem za iskanje kadrov se je iz preteklih podatkov naučil, da so moški bolj zaželeni kandidati. Microsoftov klepetalni robot Tay je v manj kot dnevu postal ogledalo najslabšega dela interneta. Hertz je zaradi slabih evidenc in avtomatiziranih postopkov lastne stranke spreminjal v domnevne tatove avtomobilov. Zillow je verjel algoritmu za ocenjevanje nepremičnin, dokler se ni izkazalo, da resnični trg ni preglednica. McDonald'sova umetna inteligenca je naročilom dodajala maslo, čaje in piščančje medaljone. Starbucksov sistem pa ni zanesljivo ločil ovsenega mleka od polnomastnega.
To niso eksotične napake iz laboratorija, temveč poslovne lekcije iz resničnega sveta. Skupno jim je, da umetna inteligenca ni odpovedala pri kakšni abstraktni filozofski nalogi, ampak pri povsem konkretnih stvareh: koga zaposliti, kaj je kdo naročil, koliko je vredna hiša, ali je avto ukraden in kaj je na polici v skladišču. Prav pri nalogah, za katere podjetja najraje slišijo, da jih je mogoče racionalizirati.
Zato bo naslednja faza verjetno manj bleščeča od sedanje. Najprej bodo podjetja odpuščala ljudi, ker bo umetna inteligenca dovolj dobra. Nato bodo ugotovila, da »dovolj dobra« pri določenih opravilih pomeni predrago, prepočasno, preveč tvegano ali pravno neprijetno. Potem bodo iskala ljudi, ki naj bi nadzirali, popravljali, razlagali in reševali posledice avtomatizacije. Le da bodo ti ljudje medtem morda že odšli drugam, zamenjali poklic ali spoznali, da znanje ni strošek, ampak zavarovanje pred napakami strojev.
Umetna inteligenca bo ostala. Preveč je uporabna, da bi izginila. Toda pravljica, da bo poceni in brezhibno nadomestila ljudi, se bo morala srečati z manj privlačno resničnostjo: pamet je draga, napake pa še dražje.
