3D-tiskalnik? Ne, hvala
Pred nekaj meseci sem se resno ukvarjal z idejo nakupa 3D-tiskalnika. Po temeljitejši raziskavi pa sem jo povsem opustil.
Ne zato, ker bi ugotovil, da je tehnologija slaba, temveč, ker sem med raziskovanjem prišel do (sprva) nekoliko neprijetnega zaključka: zame preprosto ni dovolj prepričljivega razloga za nakup tiskalnika 3D.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico, PayPal, Apple Pay ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Pred nekaj meseci sem se resno ukvarjal z idejo nakupa 3D-tiskalnika. Po temeljitejši raziskavi pa sem jo povsem opustil.
Ne zato, ker bi ugotovil, da je tehnologija slaba, temveč, ker sem med raziskovanjem prišel do (sprva) nekoliko neprijetnega zaključka: zame preprosto ni dovolj prepričljivega razloga za nakup tiskalnika 3D.
Povod za vse skupaj je bila ideja o novem hobiju. Vsakih nekaj let me neko področje enostavno pritegne. Nekaj časa se vanj poglabljam skoraj obsesivno, nato pa ostane v mojem življenju kot umirjena spremljevalna dejavnost. Tako je bilo s fotografijo pred 15 leti. Tako je bilo z gorskim kolesarstvom, s plezanjem in navsezadnje tudi z domačim home-labom. Še vedno me veselijo, vendar niso več osrednji del mojega vsakdana.
3D-tisk se je sprva zdel logično nadaljevanje tega vzorca. Združeval je tehnično znanje, ustvarjalnost in možnost izdelave uporabnih predmetov. Vsaj v teoriji. Najmočnejši argument privržencev 3D-tiska je možnost izdelave lastnih pripomočkov in popravljanja pokvarjenih stvari. Če pobrskamo po spletnih repozitorijih modelov, hitro opazimo, da večino vsebine predstavljajo igrače, figurice, okraski in podobni izdelki vprašljive uporabnosti. Obstajajo skupnosti, ki se osredotočajo na praktične rešitve, vendar sem pogosto imel občutek, da gre za predmete z minimalno dodano vrednostjo.
Kupimo stvari (tiskalnik, filament, orodje), da lahko izdelamo nove stvari (škatlice, vložke, nosilce), s katerimi organiziramo svoje stvari, ki hranijo naše stvari.
Kot primer: posebej priljubljena kategorija je organizacija prostora. Tu se odpre svet različnih škatlic, predalčkov, nosilcev, obešalnikov in modularnih sistemov. Na voljo so predali za pod mizo, predali za pod monitorjem, predali za v predale, organizatorji za police Ikea in seveda znameniti Gridfinity. Ogromno Gridfinityja. Morje Gridfinityja. Za tiste, ki ga ne poznajo: Gridfinity je sistem standardizirane plastične mreže, v katero vstavljamo različno velike, po meri izdelane škatlice. Ideja je preprosta: vsak predmet dobi svoj prostor, vse je lepo poravnano, organizirano in estetsko dovršeno. Pogosto imajo škatlice unikaten izrez za konkretni kos orodja.
Priznam, urejenost mi je všeč, toda ob gledanju vseh teh rešitev se me je vedno bolj loteval občutek, da gre pogosto za organizacijo, ki je sama sebi namen. Ali res potrebujem poseben predal pod mizo za dva kulija? Ali bom preživel, če tista dva kulija ostaneta nekje na mizi v dosegu roke? Ob tem sem se večkrat spomnil nastopa ameriškega komika Georgea Carlina o našem odnosu do ‚stvari‘. 3D-tiskanje organizacijskih sistemov je skoraj popolna manifestacija te logike. Kupimo stvari (tiskalnik, filament, orodje), da lahko izdelamo nove stvari (škatlice, vložke, nosilce), s katerimi organiziramo svoje stvari, ki hranijo naše stvari.
Verjetno ima skoraj vsak doma tisti predal, v katerem se nabirajo predmeti neznanega izvora. Nekaj ključev brez znane ključavnice. Rezervne baterije. Košček vrvice. Sedem sponk za papir. Samolepilni listki. Škarje, ki bi morale biti tam, pa jih nikoli ni, ko jih potrebujemo, ker jih nekdo ni vrnil na svoje mesto. Obljuba sistemov, kot je Gridfinity, je, da bo vsak od teh predmetov dobil natančno določeno lokacijo. Škarje bodo imele škatlico z namenskim, s prilagojenim izrezom, ključi bodo ležali v obloženem predalčku, daljinski upravljalniki bodo poravnani kot eksponati v muzejski vitrini. Ali se zaradi tega življenje dejansko izboljša?
Po mojem mnenju ne.
Videti je odlično, še posebej na Instagramu. V praksi pa pogosto pomeni potrato prostora, materiala, časa in denarja. Če enkrat na leto potrebujem sponko za papir (da pritisnem tipko Reset na modemu), ali je res smiselno vložiti ure dela zato, da jo bom našel štiri sekunde hitreje? Seveda ni organizatorja, ki bo prepričal družinskega člana, da naj že vendar vrne tiste škarje.
Ker verjamem, da mora biti 3D-tiskalnik vendarle koristen in ne zgolj sam sebi namen, sem se poglobil tudi v 3D-modeliranje. Preizkusil sem več programov, nato pa več večerov posvetil učenju FreeCAD-a. Učil sem se delovnih postopkov, risal modele in si zapisoval zamisli za predmete, ki bi jih nekoč natisnil.
Po nekaj mesecih sem ugotovil, da nisem našel niti enega projekta, ki bi prinesel resnično uporabno vrednost in ga ne bi mogel preprosto kupiti ali improvizirati. Za večino idej na mojem seznamu je bilo dovolj že vprašanje: »Ali to res potrebujem?« Odgovor je bil, seveda: »Ne.« Vsak hobi običajno združuje dva elementa: veselje in uporabnost. Gorsko kolesarjenje je zabavno, obenem pa koristi zdravju. Fotografija ponuja ustvarjalni izziv, uporabna pa je zaradi trajnega zapisa spominov, ki presega to, kar naredi nevešči uporabnik s telefonom.
Pri 3D-tisku trenutno ne vidim ne enega ne drugega v zadostni meri.
Samo ustvarjanje modela lahko prinaša zadovoljstvo, toda na koncu postopka ostane še ena stvar. Še en predmet. Še en kos plastike, ki ga je treba nekam pospraviti. In morda sem po vseh teh letih prišel do točke, ko si želim prej kako stvar manj kot več.
