Kariera v IT

Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih »ajtijevcev« in strokovnjakov s področja računalništva.

Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu? Kaj ste si želeli postati?

Kot otrok nisem imela samo enega sanjskega poklica. Vedno me je zanimalo veliko stvari hkrati. Po eni strani so me zanimali sistemi, logika, organizacija in tehnologija, po drugi strani pa sem imela rada šport, dinamiko in ljudi. Mislim, da se je to kasneje zelo lepo povezalo v moji karieri.

Če danes pogledam nazaj, bi rekla, da me niso toliko vodili nazivi poklicev, ampak občutek, da želim delati nekaj, kjer se stvari premikajo, kjer moraš razmišljati, reševati probleme in biti del nečesa večjega. To se je potem zgodilo tako v IT-ju kot košarki.

Kdaj ste začutili, da bi lahko delali v IT-industriji, in kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?

Verjetno se je to začelo že s tem, da me je vedno zanimalo, kako stvari delujejo v ozadju. Ne samo uporaba tehnologije, tudi logika izza nje. Kako je nekaj zgrajeno, zakaj sistem deluje na določen način in kako ga lahko izboljšaš.

Prvi resnejši korak je bila odločitev za vpis na tehniško gimnazijo, smer računalništvo. Tam sem dobila osnovo, način razmišljanja in disciplino, ki jo IT zahteva. IT ni samo programiranje, je razumevanje procesov, podatkov, uporabnikov, organizacije in iskanje rešitev, ki v praksi res delujejo. Izobraževanje sem nadaljevala na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko.

Med ljubitelji košarke ste precej poznani, saj ste del Evrolige in lige ABA, malo manj pa je poznano, da delujete tudi v IT-svetu. Vaše življenje je tako razpeto med košarko in IT-jem. Katero delo pa je težje? Biti košarkarski funkcionar ali »ajtijevec«?

Težko ju je neposredno primerjati, ker gre za zelo različni okolji, imata pa eno skupno točko: v obeh moraš biti zelo natančen in odgovoren.

V IT-ju so napake pogosto sistemske. Če nekaj ni dobro postavljeno, se to hitro pozna pri uporabnikih, procesih, prodaji ali učinkovitosti podjetja. Pri košarki pa je pritisk drugačen. Tam se stvari dogajajo v živo, pred ljudmi, pod časovnim pritiskom in pogosto brez možnosti, da nekaj popraviš kasneje.

Če bi morala izbrati, bi rekla, da je košarkarski del včasih intenzivnejši, ker se odločitve dogajajo v realnem času. IT pa je dolgoročno zelo zahteven, ker se nikoli ne ustavi. Ves čas moraš slediti novostim, razmišljati nekaj korakov naprej in graditi sisteme, ki bodo delovali tudi, ko se bo podjetje razvilo.

Ali vas v košarkarskem svetu kdaj prosijo tudi za kakšno tehnično pomoč z računalniki?

Seveda. Ko ljudje vedo, da prihajaš iz IT-ja, hitro dobiš kakšno vprašanje o računalniku, povezavah, aplikacijah, dokumentih ali kakšnem sistemu. To je skoraj neizogibno.

Ampak meni je to pravzaprav simpatično, ker tehnologija danes ni več ločen svet. Tudi v športu je vse bolj digitalno: statistika, komunikacija, organizacija tekem, akreditacije, poročila, video in podatki. Tako se IT in košarka v praksi velikokrat srečata in prepletata.

Predstavlja se

Ljubitelji košarke Matejo Škornik dobro poznajo kot slovensko delegatko Evrolige in komisarko lige ABA, zato se njeno ime na prvi pogled morda zdi nekoliko nepričakovano v Monitorju. A ni dejavna le pod koši. Njena druga, zelo pomembna poklicna pot je povezana z IT-jem, kjer kot CTO podjetja Dunk Shop skrbi za tehnologijo, procese in digitalno podporo poslovanju. Prav zaradi prepleta košarke, tehnologije in vodenja je idealna sogovornica za tokratni intervju.

Kako se je vaša pot iz IT-ja prepletla s svetom košarkarskih funkcionarjev?

To ni bil velik, načrtovan preskok, ampak bolj postopno povezovanje dveh svetov, ki sta mi bila blizu. Košarka me je vedno zanimala, potem pa se skozi delo, poznanstva, projekte in zaupanje začnejo odpirati priložnosti.

V športu je zelo pomembno, da si zanesljiv. Da prideš pripravljen, da razumeš pravila, da znaš komunicirati z različnimi ljudmi in da znaš ostati miren tudi v stresnih situacijah. Mislim, da mi je IT-ozadje pri tem pomagalo, ker te nauči sistematičnega razmišljanja, strukture in reševanja problemov.

Na koncu se svetovi niso izključili, ampak dopolnili. IT mi je dal način razmišljanja, košarka pa okolje, kjer je ta način razmišljanja zelo uporaben.

Kako pa je videti vaše delo v podjetju Dunk Shop, ki se ukvarja s prodajo košarkarskih izdelkov in ima več fizičnih ter spletnih trgovin?

Dunk Shop je zelo zanimivo okolje, ker ni samo trgovina. Gre za specializirano košarkarsko podjetje, kjer se prepletajo prodaja, e-poslovanje, logistika, marketing, podatki, sistemi in uporabniška izkušnja.

Kot CTO se ukvarjam predvsem s tehnološko podporo poslovanju. To pomeni spletne trgovine, integracije, podatke, procese, interne sisteme, podporo ekipam v različnih državah in iskanje rešitev, ki omogočajo učinkovitejše delo. Pri več fizičnih in spletnih trgovinah je ključno, da so sistemi povezani, da podatki niso razpršeni in da lahko podjetje sprejema hitre, pravilne odločitve.

V praksi je moje delo zelo raznoliko; en dan se ukvarjaš z e- -platformami, drugi dan z operativnim procesom, tretji dan s podatki ali z avtomatizacijo. Pomembno je, da tehnologija pripomore k boljšemu poslovanju podjetja.

Študirali ste na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo v Mariboru. Kaj vas je poneslo na točno to fakulteto?

Po srednji šoli sem želela še poglobiti področje znanja, ki povezuje logiko, tehnologijo in ustvarjanje rešitev. Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru je bila naravna izbira, ker je ponujala dobro tehnično osnovo in širino. Pri informatiki/računalništvu mi je všeč, da ne gre samo za učenje orodij, ampak za način razmišljanja. Naučiš se razstaviti problem na manjše dele, razumeti sistem, poiskati rešitev in jo potem tudi implementirati v prakso. To je znanje, ki ga konstantno uporabljaš in nadgrajuješ, tudi kadar delo ni neposredno programersko.

Po študiju ste delali tudi kot raziskovalka na Fakulteti za logistiko, pozneje pa ste poučevali še na Fakulteti za komercialne in poslovne vede v Celju. Sprva je kazalo, da vas vleče v akademski svet, danes pa delujete v precej drugačnem okolju. Kako ste sprejemali odločitve na poti od študija in akademskega dela do IT-ja ter nazadnje še do sveta košarkarskih funkcionarjev?

Nikoli nisem na kariero gledala kot na ravno črto, bolj sem sledila priložnostim, kjer sem lahko nekaj prispevala, se učila in razvijala.

Akademski svet mi je dal veliko. Raziskovalno delo te nauči natančnosti, poučevanje pa, kako kompleksne stvari razložiti na razumljiv način. To je zelo uporabno tudi v podjetju, še posebej v IT-ju, kjer moraš pogosto pojasnjevati tehnične teme ljudem, ki niso tehnični strokovnjaki.

Kasneje me je bolj potegnila praksa – podjetja, realni projekti, sistemi, ki morajo delovati vsak dan, in okolje, kjer so rezultati hitro vidni. Košarka pa je prišla kot dodatna dimenzija, ki je povezala mojo osebno strast, organizacijske sposobnosti in mednarodno okolje.

Mislim, da se vse te faze niso izključile. Vsaka mi je dala nekaj, kar danes uporabljam.

IT je področje, ki se nenehno in zelo hitro spreminja, zato je vseživljenjsko učenje skoraj nujen del tega poklica. Kako vam ob zahtevni vlogi v košarki uspeva ostajati v stiku z novostmi na tehnološkem področju? Kako se najraje učite?

Najprej moraš sprejeti, da nikoli ne znaš/veš vsega, IT je preširok in se prehitro spreminja.

Naštejte pet aplikacij, brez katerih bi v življenju težko shajali!

1. Google Calendar – Zaradi urnikov, potovanj, tekem, sestankov in usklajevanja obveznosti. 2. Gmail – Ker je komunikacija še vedno osnova vsega, sploh v mednarodnem okolju. 3. WhatsApp – Za hitro komunikacijo z ekipami, s sodelavci in z ljudmi iz različnih držav. 4. Google Drive – Zaradi dokumentov, organizacije in dostopa do stvari, kjerkoli sem. 5. Google Maps – Ker sem veliko na poti in bi bilo življenje brez navigacije precej bolj zapleteno. Če bi lahko dodala še šesto, bi izbrala kakšno računalniško igro, ker je tudi to velik del mojega vsakdana, ki pomaga pri sproščanju.

Pomembno je, da znaš presoditi, kaj je za tvoje delo res pomembno in kaj je samo trenutni trend.

Učim se zelo praktično. Veliko berem, spremljam razvoj orodij, poslušam ljudi, ki so specialisti na svojih področjih, predvsem pa se učim skozi konkretne probleme. Ko imaš realen izziv v podjetju, se učenje zgodi zelo hitro, ker moraš najti rešitev, ki bo delovala.

Pomembna je tudi disciplina. Ker sem veliko na poti, moram čas izkoristiti pametno. Včasih je to branje, drugič pogovor s sodelavci ali testiranje novega orodja. Največ pa se še vedno naučiš takrat, ko nekaj poskušaš izboljšati v praksi.

Z vami lahko spregovorimo v kar petih jezikih. Kako pa je potekalo učenje vseh jezikov pri vas?

Ko deluješ v mednarodnem okolju, hitro ugotoviš, da je jezik veliko več kot samo slovnica. Je način, kako razumeš ljudi, kulturo, komunikacijo in odnose. Jezike sem se učila formalno, veliko pa tudi skozi prakso. Ko potuješ, delaš z ljudmi iz različnih držav, si del mednarodnih tekmovanj in ekip, se moraš znati prilagoditi. Ni nujno, da vedno govoriš popolno, pomembno pa je, da znaš komunicirati jasno, spoštljivo in samozavestno. Jeziki so mi zelo pomagali, ker odprejo vrata. Ne samo poslovno, ampak tudi človeško.

Kot CTO v podjetju, kjer imate trgovine po več državah in predvsem kot funkcionarka košarkarskih lig, ste veliko na poti. Kje pa je vaš dom? Radi potujete?

Dom je zame manj povezan z lokacijo in bolj z občutkom. Seveda imam svoj prostor, kamor se rada vrnem, ampak zaradi dela sem se navadila, da je moj ritem precej mednaroden. Potovanja imam rada, vendar jih danes doživljam drugače kot turistka. Veliko potovanj je delovnih, kar pomeni letališča, hoteli, dvorane, sestanki in zelo natančen urnik. Kljub temu mi je všeč, da lahko spoznavam različna okolja, ljudi in načine dela. Najlepše je, ko lahko na poti začutiš tudi mesto, ne samo opraviš obveznosti. Ampak priznam, da pri takem ritmu zelo ceniš tudi miren dan doma.

Imate za naše bralce, ki se morda šele odločajo o karieri v IT-ju, kakšen nasvet, kako naj najdejo svojo pot in kako naj se lotijo tega ogromnega zalogaja?

Najprej naj jih ne prestraši občutek, da je IT kompleksen. Res je, ampak nihče ne začne z vsem znanjem. Pomembno je začeti z osnovami in potem postopno odkrivati, kaj te najbolj zanima. IT ni samo programiranje. Nekdo bo boljši v razvoju programske opreme, nekdo drug v podatkih, spet tretji v sistemih, kibernetski varnosti, uporabniški izkušnji, projektih ali povezovanju tehnologije s poslovanjem. Ravno zato je dobro poskusiti več stvari.

Moj nasvet bi bil: bodite radovedni, učite se skozi konkretne projekte in ne bojte se vprašati. Najboljši »ajtijevci« niso tisti, ki znajo vse na pamet, ampak tisti, ki znajo razmišljati, iskati rešitve in se prilagajati.

In še nekaj: komunikacija je zelo pomembna. Tehnično znanje je osnova, ampak če znaš to znanje povezati z ljudmi in realnimi problemi, postaneš zares dragocen.