Zgodovina računalništva v Sloveniji - Amaterska omrežja
Dostop do računalniških omrežij v ZDA in Evropi je bil dolgo skoraj izključno omejen na profesionalne uporabnike. S pojavom cenenih mikroračunalnikov in pametnih modemov so po zgledu prelomnih uporabniških omrežij začeli neodvisne rešitve razvijati tudi povsem običajni zasebni uporabniki. Jugoslovanski računalniški ljubitelji so prva amaterska omrežja oblikovali že konec 80. let.
Oddaljene izmenjave podatkov med računalniki v lastniških, raziskovalnih in javnih omrežjih niso potekale s klicnim dostopom prek javnih telefonskih povezav, temveč z naročniškim dostopom prek najetih telefonskih povezav. Cenene krajevne in nočne klicne povezave med računalniki so uporabljali le v prvih uporabniških omrežjih, kot sta bili UUCPnet in Usenet v ZDA. Tudi na odjemalski strani so redni, profesionalni uporabniki s terminali dostopali do prvih računalniških omrežij prek najetih povezav. Dostop prek klicnih povezav je bil primeren kvečjemu za manjše, občasne odjemalce podatkovnih storitev, vendar usposabljanje modemskih povezav in dostopanje do storitev nista bila enostavna. Uporabniki so potrebovali precej tehničnega znanja. Tudi hitrost podatkovnih izmenjav prek javnega telefonskega omrežja je naraščala zelo počasi. Zanesljiv prenos podatkov so lahko zagotovili le z ustrezno omejitvijo hitrosti. V 60. in 70. letih so bili običajni klicni modemi s hitrostjo 300 bitov na sekundo. Mikroprocesorska tehnologija je nato postopno omogočila razvoj za običajne uporabnike dostopnejših pametnih klicnih modemov. Takrat so klicne povezave lahko začeli bolj množično uporabljati tudi manj vešči odjemalci, med njimi celo ljubiteljski, zasebni uporabniki hišnih in osebnih mikroračunalnikov. Množična uporaba je postala bolj smiselna šele v drugi polovici 80. let, ko so pametni uporabniški modemi za nekaj sto dolarjev dosegli hitrost prenosa do 2.400 bitov na sekundo. Klicni modemi so v tem času zelo hitro napredovali. Do začetka 90. let so za isto ceno omogočali že prenos s hitrostjo do 14,4 kilobita na sekundo. S tem so se končno odprle možnosti za rednejšo in obširnejšo izmenjavo podatkov med zasebniki ter oblikovanje dokaj uporabnih amaterskih računalniških omrežij.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico, PayPal, Apple Pay ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Dostop do računalniških omrežij v ZDA in Evropi je bil dolgo skoraj izključno omejen na profesionalne uporabnike. S pojavom cenenih mikroračunalnikov in pametnih modemov so po zgledu prelomnih uporabniških omrežij začeli neodvisne rešitve razvijati tudi povsem običajni zasebni uporabniki. Jugoslovanski računalniški ljubitelji so prva amaterska omrežja oblikovali že konec 80. let.
Oddaljene izmenjave podatkov med računalniki v lastniških, raziskovalnih in javnih omrežjih niso potekale s klicnim dostopom prek javnih telefonskih povezav, temveč z naročniškim dostopom prek najetih telefonskih povezav. Cenene krajevne in nočne klicne povezave med računalniki so uporabljali le v prvih uporabniških omrežjih, kot sta bili UUCPnet in Usenet v ZDA. Tudi na odjemalski strani so redni, profesionalni uporabniki s terminali dostopali do prvih računalniških omrežij prek najetih povezav. Dostop prek klicnih povezav je bil primeren kvečjemu za manjše, občasne odjemalce podatkovnih storitev, vendar usposabljanje modemskih povezav in dostopanje do storitev nista bila enostavna. Uporabniki so potrebovali precej tehničnega znanja. Tudi hitrost podatkovnih izmenjav prek javnega telefonskega omrežja je naraščala zelo počasi. Zanesljiv prenos podatkov so lahko zagotovili le z ustrezno omejitvijo hitrosti. V 60. in 70. letih so bili običajni klicni modemi s hitrostjo 300 bitov na sekundo. Mikroprocesorska tehnologija je nato postopno omogočila razvoj za običajne uporabnike dostopnejših pametnih klicnih modemov. Takrat so klicne povezave lahko začeli bolj množično uporabljati tudi manj vešči odjemalci, med njimi celo ljubiteljski, zasebni uporabniki hišnih in osebnih mikroračunalnikov. Množična uporaba je postala bolj smiselna šele v drugi polovici 80. let, ko so pametni uporabniški modemi za nekaj sto dolarjev dosegli hitrost prenosa do 2.400 bitov na sekundo. Klicni modemi so v tem času zelo hitro napredovali. Do začetka 90. let so za isto ceno omogočali že prenos s hitrostjo do 14,4 kilobita na sekundo. S tem so se končno odprle možnosti za rednejšo in obširnejšo izmenjavo podatkov med zasebniki ter oblikovanje dokaj uporabnih amaterskih računalniških omrežij.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
Elektronske oglasne deske (1978–1983)
Prve omrežne storitve za zasebne uporabnike so v ZDA oblikovali že konec 70. let z mikroračunalniki prve in druge generacije, kot sta Altair 8800 in Apple II. Elektronske oglasne deske (angl. Bulletin Board System ali BBS) so imele podobno osrediščeno obliko in način delovanja kot zgodnja terminalska omrežja. Vlogo osrednjega računalnika je lahko prevzel že zmogljivejši mikroračunalnik z enim pametnim modemom ali več, ki so z ustrezno programsko opremo samodejno sprejemali klice in opravljali izmenjave, večinoma omejene na manjše, krajevne skupnosti računalniških navdušencev.
Modem podjetja Hayes iz začetka 80. let.
Stroški bolj oddaljenih in dolgotrajnih klicnih povezav so bili še vedno visoki, zato so uporabniki skoraj izključno dostopali do bližnjih strežnikov s kratkotrajnimi klicnimi povezavami. Na strežniku so sprva lahko objavili le kratka besedilna sporočila (oglase, novice) in prebirali sporočila, ki so jih pred njimi pustili drugi uporabniki. Dostop do takšnih ljubiteljskih, krajevnih strežnikov je bil običajno odprt in brezplačen. Uporaba elektronskih oglasnih desk se je izrazito povečala šele s pojavom zmogljivejših osebnih mikroračunalnikov, kot sta IBM PC in Atari ST 520. Prve krajevne strežnike so takrat oblikovali tudi v Evropi, najprej v Angliji, na Nizozemskem in Finskem. Poleg skupnosti računalniških navdušencev, samograditeljev in študentov so jih pogosto oblikovali tudi druge posebne družbene skupine, združenja ter javne ustanove in podjetja.
Pametni modemi so v 80. letih prvič omogočili preprosto omrežno uporabo zasebnikom na različnih mikroračunalnikih. Z vgrajenimi mikroprocesorji in dobro izdelano programsko opremo, ki je prevzela upravljanje vseh omrežnih dejavnosti, so razbremenili uporabnike in razvijalce storitev.
Amaterska omrežja v Evropi (1984–1995)
Upravljalci in uporabniki elektronskih oglasnih desk so kmalu želeli razširiti doseg in obseg podatkovnih izmenjav. Sredi 80. let so prišli na zamisel, da bi omogočili redne izmenjave sporočil in podatkov med posameznimi krajevnimi strežniki po zgledu uporabniškega omrežja Usenet (Monitor, februar 2026). Oblikovali so prve širše združbe krajevnih strežnikov, ki jih lahko imenujemo tudi amaterska računalniška omrežja. Več kot sto elektronskih oglasnih desk so povezali v prvo mednarodno amatersko omrežje FidoNet. Kmalu zatem so povezali tudi številne oglasne deske mirovniških, človekoljubnih in okoljevarstvenih organizacij v amaterski omrežji GeoNet in GreenNet. Obdobje zaznamuje izjemen porast zasebne in omrežne uporabe računalnikov, ki se je iz ZDA in Evrope vedno bolj širila tudi v druge dele sveta. Doseg omenjenih amaterskih omrežij so z mednarodnimi in medcelinskimi povezavami do začetka 90. let postopno razširili po vsem svetu. Vzpostavili so tudi povezave do nekaterih drugih računalniških omrežij, še posebej do ameriškega medmrežja Internet.
Modem podjetja US Robotics s konca 80. let.
Amaterska omrežja poleg uporabniških omrežij sodijo med prve ponudnike internetnega dostopa. Upravljalci elektronskih oglasnih desk so v svoje strežnike vključevali vedno večje število modemov, storitve pa so iz preproste izmenjave kratkih sporočil razširili na izmenjavo datotek (slik, programske opreme in podobno). Tudi obseg storitev za elektronsko sporazumevanje so bistveno razširili in omogočili uporabo preprostih grafičnih elementov. Omogočili so izmenjavo zasebnih sporočil, poleg lastnih pogovornih skupin pa tudi dostop do podatkov iz drugih virov, na primer novičarskih skupin (angl. Usenet newsgroup) in teleteksta. Dostop do takšnih elektronskih oglasnih desk oziroma amaterskih omrežij običajno ni bil več brezplačen. Okvirna cena za dostop do amaterskega omrežja je brez stroškov za klice do krajevnih strežnikov na začetku 90. let znašala okrog deset dolarjev. Omrežje FidoNet je konec 80. let začelo zelo hitro rasti. Skoraj polovico od 40 tisoč strežnikov so v tem času zagnali v Evropi. Ocenjujejo, da je do omrežja na vrhuncu (okrog leta 1993) dostopalo približno štiri milijone rednih uporabnikov z vsega sveta. Tudi omrežji GeoNet in GreenNet sta na začetku 90. let povezovali že stotine strežnikov nevladnih organizacij po vsem svetu.
Amaterska omrežja v Sloveniji (1988–1995)
Množico elektronskih oglasnih desk so konec 80. let oblikovali v vseh večjih jugoslovanskih mestih. V Sloveniji so prve strežnike zagnali v Ljubljani (ABM BBS in SCT BBS), Mariboru (Krpan BBS), Novem mestu (Mojster BBS) in Kopru (MicroArt BBS). Upravljalci najpomembnejših slovenskih in hrvaških elektronskih oglasnih desk so po zgledu amaterskih omrežij v tujini kmalu uvedli redne izmenjave sporočil in podatkov med strežniki ter tako oblikovali prvo jugoslovansko amatersko omrežje AdriaNet.
Modem podjetja Supra z začetka 90. let.
Prek glavnega vozlišča v Ljubljani so kasneje vzpostavili tudi povezavo z lastniškim omrežjem DECnet v Sloveniji in na Hrvaškem. V treh letih je bilo v Jugoslaviji že približno 70 elektronskih oglasnih desk, od tega 27 v Srbiji, 21 na Hrvaškem in 19 v Sloveniji. Številni upravljalci so vzpostavili povezave z mednarodnimi amaterskimi omrežji FidoNet in GreenNet. Na vrhuncu uporabe, okoli leta 1993, je povezave z omrežjem FidoNet vzdrževalo približno 60 jugoslovanskih strežnikov, od tega 11 v Sloveniji. Monitor je od ustanovitve redno obravnaval dogajanje na področju amaterskih omrežij in v tem času zagnal tudi svojo elektronsko oglasno desko. Priljubljenost amaterskih omrežij je po pojavu svetovnega spleta in komercialnega medmrežja začela strmo upadati, vendar njihova dediščina ostaja živa še danes. Posnetek vsebin elektronske oglasne deske ABM BBS hranijo v digitalnem arhivu Računalniškega muzeja v Ljubljani.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.
