Od Nemčije do Kitajske
Pri televizorju smo nekoč kupovali ime in tehnologijo. Danes je vse bolj poceni – zaslon, prodajna platforma in oglasni prostor –, zato se zemljevid proizvajalcev riše na novo.
Dovolj sem star, da se spomnim črno-belih televizorjev iz 70-ih. Pred zaslon smo postavili mavrično prosojno steklo in si domišljali, da je slika barvna: zgoraj modra, spodaj zelena ali rjava, vmes pa nekaj podobnega resničnosti. Nato smo v Italiji kupili prvi pravi barvni televizor. Telefunken! Nemški, seveda. Stric je imel grundiga. Tudi nemškega. Obe imeni sta še na televizorjih, toda zgodba pod njima je drugačna. Telefunken je licenčna znamka, televizorje zanjo na številnih evropskih trgih izdeluje in trži turško podjetje Vestel. Tudi Grundig je od leta 2007 v lasti turške skupine, danes znane kot Beko. Nemško je ostalo predvsem ime.
Popustili niso le nemški proizvajalci. Philips se je leta 2011 dogovoril za prenos televizijskega posla v skupno družbo TP Vision, ki je zaživela aprila 2012; maja 2014 je prenesel še preostalih 30 odstotkov in družba je v celoti prešla v last kitajske skupine TPV Technology. Philipsov televizor obstaja, nizozemska televizijska industrija v nekdanjem pomenu pa ne. Znamka je preživela tovarno; Evropa je ohranila logotip, proizvodni obseg pa je odšel drugam, četudi se razvoj še vedno oglašuje kot evropski.
Televizor je postal blago široke porabe, toda zaslon v naši dnevni sobi še nikoli ni bil tako dragocena poslovna nepremičnina.
Dolgo so bili močni Japonci. Sony je leta 1968 predstavil Trinitron, barvni televizor z opazno svetlejšo in čistejšo sliko od običajnih katodnih cevi. Trinitron ni bil le model, bil je razlog za nakup. Zaupanje so gradili tudi Panasonic, Toshiba, Sharp, Hitachi in JVC. Televizor je bil tehnološki dosežek; kdor ga je izdelal bolje, je lahko zahteval več. In to so bili Japonci.
Tudi ta svet se končuje. Kitajsko podjetje Skyworth po dogovoru s Panasonicom prevzema proizvodnjo, prodajo in »širitev prodajnih poti« njegovih televizorjev v Evropi in Severni Ameriki; Panasonic ohranja znanje, nadzor kakovosti in skupni razvoj najdražjih OLED-modelov. Sony je s kitajskim TCL podpisal zavezujoč dogovor o družbi BRAVIA, v kateri bo imel TCL 51 odstotkov, Sony pa 49; poslovati naj bi začela aprila 2027. Japonsko znanje še ne izginja, jasno pa je, kdo ima obseg, tovarne in cenovno moč. To ni le konec nekega sveta, temveč selitev industrijskega težišča.
Številke so neusmiljene. Po podatkih raziskovalnega podjetja Counterpoint sta imela TCL in Hisense (ta ima v lasti naše Gorenje) leta 2025 skupaj 25 odstotkov svetovnih dobav, Samsung in LG pa 24 odstotkov. Vrednostno je slika še drugačna: Samsung je z 29,1-odstotnim deležem ostal svetovna številka ena in ta položaj drži že 20 let. Količinska zmaga še ni denarna, toda smer je očitna. Vendar južnokorejski podjetji še nista poraženi. LG je leta 2025 dobavil skoraj polovico vseh OLED-televizorjev, Samsung pa ostaja močan v dražjih razredih in pri QLED. Toda premijski trg napadajo TCL, Hisense in Skyworth – z nižjo ceno, s povezano proizvodnjo zaslonov in hitrim razvojem.
Tu je še zavajajoča abecedna juha. QLED je LCD-zaslon s kvantnimi pikami, mini LED je prav tako LCD, le z drobnejšo in natančneje krmiljeno osvetlitvijo. OLED sveti v vsaki piki posebej in ponuja izvrstno črnino, vendar je dražji. Vendar je mini LED mogoče izdelati ceneje, svetleje in v zelo velikih merah. Ne čudi torej, da je bilo leta 2025 dobavljenih približno dvakrat toliko televizorjev mini LED kot OLED-modelov.
Nova specifikacija za množice je namreč velikost. Televizorji z diagonalo 60 palcev ali več so leta 2025 prvič presegli 28 odstotkov dobav; pri 75-palčnih je vodil Hisense, pri 98-palčnih TCL. Leta 2026 naj bi modeli s 65 palci ali več predstavljali skoraj četrtino trga. Ogromno črno ploščo danes kupimo za znesek, za katerega smo nekoč dobili nekajkrat manjšo katodno cev. Cene upadajo, ko se proizvodnja seli tja, kjer je obseg največji. In – televizor ni več le izdelek, temveč platforma. LG širi webOS na druge znamke, Samsung licencira Tizen, ameriški Walmart pa je Vizio kupil zaradi – sistema SmartCast in oglaševalskega posla. Raziskovalno podjetje Omdia ocenjuje, da bodo globalni prihodki od oglaševanja na povezanih televizorjih in storitvah na njih zrasli s 44 milijard dolarjev leta 2025 na 81 milijard leta 2030. Poceni zaslon je le vstopnica v dnevno sobo; oglasi, vsebine, podatki in storitve pa bodo prinašali denar še dolgo po nakupu.
Morda je zato vprašanje, kdo danes izdeluje najboljši televizor, napačno. Pomembneje je, kdo izdeluje zaslon, kdo napiše programsko opremo, kdo nadzira začetni zaslon in kdo pobira denar, ko ga gledamo. Telefunken in Grundig sta nekoč pomenila tovarno, inženirje in državo izvora. Danes pomenita predvsem pravico do imena. Televizor je postal blago široke porabe, toda zaslon v naši dnevni sobi še nikoli ni bil tako dragocena poslovna nepremičnina. Mavrično steklo smo odstranili; plasti med nami in sliko pa je zdaj več kot kdaj prej.
