Po dolgem času smo znova preizkusili omrežni disk (NAS) za domačo uporabo in se spomnili večne dileme – oblak ali lastni strežnik? Je bolje vse imeti »v nogavici« pri sebi ali svoje digitalno življenje prepustiti tehnološkim velikanom iz Silicijeve doline?
Računalnik nekoga drugega
Matej Šmid
Seveda, dokler vse deluje, se ta naslov sliši skoraj tolažilno. Nekdo drug skrbi za diske, elektriko, posodobitve, požare v strežniških sobah in uporabnike, ki so pozabili geslo. Krasno. Pravzaprav idealno. Dokler se ne izkaže, da je ta »nekdo drug« tudi tisti, ki določa pravila, cene, pogoje uporabe, omejitve, gumbe, ki jih smemo pritisniti, in gumbe, ki jih nenadoma ni več.
Oblak nas je naučil udobja, hkrati pa nas je počasi odvadil lastništva. Fotografije niso več na našem disku, ampak »v storitvi«. Dokumenti niso več v mapi, ampak »v okolju«. Elektronska pošta ni več arhiv, ampak naročniški odnos. In potem se čudimo, ko ponudnik spremeni pogoje, dvigne ceno, ukine brezplačni paket, zaklene račun ali po prenovi vmesnika skrije funkcijo, ki smo jo uporabljali deset let.
Lastni strežnik, NAS in domači laboratorij so nedvomno bolj sitni. Treba jih je postaviti, posodabljati, varovati in občasno tudi preklinjati. V zameno pa ponujajo nekaj, česar oblak ne more prodati v nobenem paketu: nadzor. Sami odločimo, kje so podatki, kdo jih vidi, katera programska oprema jih obdeluje in kako pogosto se delajo varnostne kopije. Če nam program za fotografije ni všeč, ga zamenjamo. Če želimo dodatno kopijo na zunanjem disku, jo naredimo.
Zagovorniki oblaka radi govorijo o velikih podatkovnih centrih, podvojenih sistemih in varnostnih ekipah. Vse to drži. Veliki ponudniki imajo več znanja, več denarja in več ljudi, kot jih bomo imeli doma kadarkoli. Imajo pa tudi več uporabnikov, več avtomatizacije, več pravilnikov, več podpornih obrazcev in bistveno več možnosti, da bomo, ko gre nekaj narobe, postali številka v vrsti. Podatkovni centri lahko odpovejo. Varnostne kopije so lahko narobe nastavljene. Človeška napaka lahko izbriše elektronsko pošto.
Posebej poučno je, da se tudi za poslovne oblačne storitve priporoča dodatno varnostno kopiranje. To je podobno, kot če bi pri sefu dobili opombo, naj pomembne stvari za vsak primer hranimo še doma. Oblak torej ni varnostna kopija, ampak le ena od lokacij.
Domača rešitev seveda ni za vsakogar. Kdor se ob besedi »Docker« zmede, verjetno ne bo srečen, če bo družinski album odvisen od njegovega sobotnega razpoloženja. Za računalniško pismene uporabnike pa je lastni strežnik več kot le škatla v kotu; opomnik, da tehnologija ni nujno vedno storitev na naročnino, z novim cenikom in s prenovljenimi pogoji uporabe.
Vsaka stvar, ki jo preselimo iz oblaka nazaj k sebi, zahteva nekaj dela. Za to delo pa dobimo nekaj, kar v zadnjih letih postaja presenetljivo redko: občutek, da so naši podatki res naši.
Oblak je udoben. Domači strežnik je naporen. Včasih pa je prav napor cena svobode.
Nismo vsi sistemski administratorji
Miha Sever
Fotografije se same znajdejo na telefonu, tablici in računalniku, dokument, ki smo ga začeli pisati v službi, lahko odpremo doma, elektronska pošta prihaja in odhaja, ne da bi se morali spraševati, kateri disk se vrti v ozadju in kdo ga bo zamenjal, ko bo začel ropotati. Filmi so tam, glasba tudi, celo družinski album je, če smo pošteni, bolj urejen v oblaku kot v mapah z imeni »novo«, »novo2« in »za presortirat«.
Seveda je lepo reči, da je oblak samo računalnik nekoga drugega. Res je. A tudi elektrarna je turbina nekoga drugega, vodovod pa cev nekoga drugega. Večine to ne moti, dokler iz vtičnice pride elektrika in iz pipe voda. Pri računalništvu smo iz nekega razloga prepričani, da bi moral vsakdo vsaj malo uživati v nastavljanju uporabniških pravic, posodabljanju paketov, preverjanju dnevnikov in iskanju vzroka, zakaj se NAS po zadnji nadgradnji ne vidi več iz dnevne sobe.
Domači strežnik je imenitna stvar. Za tistega, ki ga zna postaviti, varovati, posodabljati in ob treh popoldne, ko kličejo od doma, ker »nič ne dela«, tudi popraviti. Za vse druge je to škatla, ki je bila prvi mesec zanimiva, drugi mesec uporabna, tretji pa je postala še ena naprava z rdečo lučko, ki nekaj hoče. Pri oblaku večino tega dela opravi nekdo drug. Ne zato, ker bi bil dobrodelen, temveč, ker mu za to plačamo. In v tem ni nič sramotnega.
Veliki ponudniki imajo podatkovne centre, rezervne lokacije, nadzor delovanja, varnostne ekipe in ljudi, ki se pokvarjenim diskom posvečajo poklicno, ne ljubiteljsko med večerjo in poročili. Doma imamo navadno en usmerjevalnik, en NAS, morda še UPS in precej samozavesti. Dokler ne zmanjka elektrike, optike, časa ali volje.
Tudi cena ni tako enostavna, kot se sliši v domačih laboratorijih. Da, naročnine se seštevajo in ponudniki dobro vedo, kako nas počasi navaditi na mesečno kapljanje evrov, toda nekaj evrov na mesec nam kupi prostor, sinhronizacijo, aplikacije, varnostne mehanizme, oddaljeni dostop in nadgradnje. Če isto udobje sestavljamo doma, je treba kupiti diske, ohišje, programsko opremo ali vsaj vložiti čas, urediti kopije, odpreti dostop od zunaj in potem še skrbeti, da se vse skupaj ne spremeni v zasebni muzej napol delujočih rešitev.
Ključna prednost pa je programska oprema. Google Photos, Microsoft 365, iCloud, Dropbox, Netflix in podobne storitve niso popolne, so pa zoprno dobre. Iščejo, razvrščajo, delijo, sinhronizirajo. Šifriran prenos, večfaktorska prijava, opozorila ob sumljivih dostopih in deljenje z dvema klikoma niso več posebnosti, temveč pričakovana higiena.
Oblak je za večino ljudi najbolj razumna izbira, ker jim omogoča, da računalnik uporabljajo, namesto da bi ga vzdrževali.
Nismo vsi sistemski administratorji. In pravzaprav je kar dobro, da nismo.
