Opremili smo šole. Kaj pa zdaj?
V zadnjih letih je Slovenija v digitalizacijo izobraževanja vložila desetine milijonov evrov. Pretežno v strojno opremo za podporo izobraževanju. Imamo torej dovolj tehnologije. Vprašanje je, kaj smo ali še bomo z njo naredili. Mar sploh vemo, kaj od nje pričakujemo?
Zgolj projekt Digitalizacija izobraževanja na ravni osnovnih šol, srednjih šol in izobraževanja odraslih iz Načrta za okrevanje in odpornost je vreden skoraj 20 milijonov evrov. Več kot tisoč vzgojno-izobraževalnih zavodov po državi je (ali pa še bo) prejelo prenosne in tablične računalnike, interaktivne zaslone, opremo za virtualno resničnost in t. i. komplete STEM. Oprema je bila izbrana razmeroma široko. Poleg standardnih naprav (prenosniki, tablice) so šole lahko naročile tudi naprednejšo tehnologijo. Posebej za programe elektrotehnike, mehatronike in strojništva so bile nabavljene tudi robotske roke v vrednosti več kot milijon evrov.
To je logična posledica logike evropskih sredstev za okrevanje: denar je bil na voljo, treba ga je bilo porabiti (za digitalno preobrazbo).
Oprema (še) ni digitalna preobrazba
A nakup opreme sam po sebi še ne pomeni preobrazbe. Interaktivni zaslon, ki ga uporabljamo enako kot staro tablo, ni napredek. VR-očala, ki ostanejo v omari, ker nihče ne ve, kako jih smiselno vključiti v pouk, so le drag inventar.
Projekt eTorba je poskus, da se tehnologija ne ustavi pri strojni opremi. Ta nacionalna platforma z brezplačnimi, s strokovno pregledanimi elektronskimi učnimi gradivi deluje od konca leta 2023. Poudariti velja, da stvar živi. Do sredine lanskega leta so bila gradiva odprta že več kot milijonkrat. To je konkretna številka in eden redkih merljivih kazalnikov, da se platforma dejansko uporablja. Hkrati pa platforma ni nadomestilo za tiskane učbenike – njeni snovalci to sami poudarjajo. Ostaja dopolnilo, ne osnova.
Informacijska pismenost je nazadovala
Najbolj neprijeten podatek za domače šolstvo prihaja iz zadnje mednarodne raziskave ICILS. Slovenski osmošolci so pri računalniški in informacijski pismenosti dosegli povprečno 485 točk, še leta 2013 pa 511. Zdrs sicer ni kritičen, gre pa vsekakor za trend, ki bi ga veljalo čim prej obrniti. Tudi zato, ker že povprečje ni rožnato, kar pove razlaga izsledkov omenjene raziskave. Več kot polovica učencev (51 odstotkov) ne dosega druge zahtevnostne ravni. Pri računalniškem mišljenju, ki so ga leta 2023 merili prvič, so rezultati celo pod mednarodnim povprečjem (448 točk).
Oboje sicer ni katastrofa – še vedno smo blizu mednarodnega povprečja –, je pa jasen signal, da desetletje digitalizacije ni prineslo merljivega napredka v kompetencah, ki naj bi jih tehnologija krepila. Učenci v praksi veliko pogosteje uporabljajo naprave za zabavo, manj za šolsko delo. Tu je še dodatna ugotovitev: razlike med šolami so majhne, razlike med učenci pa velike. To pomeni, da infrastruktura sama po sebi ne rešuje problema. Reši ga lahko le tisto, kar se z infrastrukturo dogaja v učilnici (in doma).
Ali so učitelji pripravljeni?
Recimo bobu bob. Usposobljenost učiteljev je pogosto ozko grlo pri digitalni preobrazbi izobraževanja. Tehnologija se razvija hitreje, kot se lahko učitelji nanjo pripravijo. Brez sistematičnega, kontinuiranega in didaktično usmerjenega profesionalnega razvoja ostane uporaba sodobnih tehnoloških rešitev površinska ali ima celo nasprotni učinek. Mnogi učitelji se bojijo, da bodo izgubili nadzor nad poučevanjem, nekateri celo menijo, da tehnologija ogroža njihovo vlogo (in delovno mesto).
Informatika v predmetnik, telefoni v omarice
Najpomembnejša sistemska sprememba prihaja z novelo Zakona o osnovni šoli. Od 1. septembra 2028 bo v sedmem razredu obvezen predmet Informatika in digitalne tehnologije. Učni načrt in predmetnike mora pristojni strokovni svet določiti najpozneje do konca leta 2027. To je prvič, da bo Slovenija imela obvezen predmet s področja računalništva in digitalnih tehnologij v osnovni šoli. Doslej je bila informatika le izbirni predmet, odvisen od razpoložljivosti učiteljev in odločitev posameznih šol. Skupina RINOS in številni strokovnjaki so na nujnost sistematičnega poučevanja računalniškega mišljenja opozarjali že leta. Predmet, ki pride šele v sedmi razred in šele leta 2028, je kompromis. Nekateri ga kritizirajo kot premalo ambicioznega – prepozno, premalo ur, premalo poudarka na temeljnih konceptih računalništva. Drugi ga vidijo kot prvi korak v pravo smer in začetek sistemskih sprememb. Hkrati je novela uvedla tudi omejitev uporabe osebnih elektronskih naprav v šolskem prostoru. In to takoj. Od septembra 2025 so telefoni in podobne naprave v razredu dovoljeni le, če so nujni za pouk ali iz zdravstvenih razlogov. Šole morajo v pravilih šolskega reda določiti način odlaganja in hrambe. Treba je poudariti, da ne gre za prepoved tehnologije, temveč poskus ločitve šolskega prostora od nenehne razpoložljivosti osebnih naprav. Ali bo ukrep deloval, bo odvisno od doslednosti izvajanja in tega, ali bodo šole hkrati ponudile smiselne alternativne načine uporabe tehnologije pri pouku.
Prav zato je dobrodošel projekt Digitrajni učitelj, ki poteka od leta 2023. Gre za največji domači poskus odgovora na zgornje vprašanje. Cilj omenjenega projekta je usposobiti vsaj 20.000 strokovnih in vodstvenih delavcev ter doseči digitalno, trajnostno in finančno preobrazbo vzgoje in izobraževanja. Kaj Digitrajni učitelj od šolnikov »zahteva« v praksi? 13 dni usposabljanja, v katero je vključeno večinoma pridobivanje digitalnih kompetenc, »pripeti« področji pa sta tudi trajnost in finančna pismenost. Vrednost projekta presega 17 milijonov evrov. Do polovice projekta se je vanj vključilo že več kot 15.000 udeležencev.
A usposabljanje ni enako spremembi prakse. Učitelj, ki opravi tečaj, še ni nujno začel sistematično uporabljati novih pristopov. Še manj je nujno, da ve, kako generativno umetno inteligenco (UI) vključiti v pouk, ne da bi pri tem izgubil nadzor nad učenjem ali akademsko integriteto. Generativna UI je prišla hitreje, kot so se pripravili kurikulum, usposabljanja in šolske politike. Učitelji so se znašli v položaju, ko morajo hkrati varovati integriteto ocenjevanja in izkoriščati orodja, ki to integriteto ogrožajo, kar je svojevrsten izziv.
Za personalizacijo učenja gre
Ena največjih prednosti rabe IT na področju izobraževanja je personalizacija učenja. Tradicionalni razredni model je bil zgrajen na predpostavki, da se vsi učenci učijo s približno enako hitrostjo in na enak način. Prilagodljivi učni sistemi pa lahko v realnem času analizirajo napredek posameznega učenca, prepoznajo morebitne težave in prilagodijo težavnost, tempo ter vrsto nalog. Kakovostno zasnovani prilagodljivi sistemi lahko izboljšajo učne rezultate, zlasti pri matematiki in drugih naravoslovnih predmetih, če so uporabljeni kot dopolnilo k poučevanju in ne kot njegova zamenjava. IT tudi bistveno povečuje dostopnost izobraževalnih vsebin. Učenci s posebnimi potrebami lahko uporabljajo podporne tehnologije – pretvornike govora v besedilo, povečevalnike, alternativne vmesnike in orodja za kognitivno podporo. Oddaljeno in hibridno učenje omogočata vključevanje učencev, ki živijo na oddaljenih območjih, imajo zdravstvene težave ali omejene možnosti mobilnosti. Odprti izobraževalni viri (OER) in digitalne knjižnice pa znižujejo stroške in širijo dostop do kakovostnih vsebin ne glede na geografsko lego.
Kaj početi z UI?
Umetna inteligenca se zdi univerzalni odgovor na večino izzivov na področju šolstva, a še zdaleč ni tako. Lahko je predvsem izjemen pomočnik oziroma pripomoček. Tako za učence kot učitelje. Generativna UI lahko pomaga pri pripravi gradiv, povratni informaciji, razlagi snovi in razbremenitvi administrativnih nalog. Lahko tudi omogoči, da učenec dobi takojšnjo podporo, ko je učitelj zaseden. A to ni samoumevna lastnost izobraževalnega sistema, še manj pa utečena praksa.
Vsekakor pa raba UI v šolstvu zahteva jasna pravila, didaktično presojo in odgovornost. Brez politike uporabe UI v šoli postane orodje, s katerim učenci »pišejo« naloge, učitelji pa iščejo načine, kako to odkriti. Z dobro politiko in s preobrazbo na področju ocenjevanja (več ustnega preverjanja in projektnega dela v živo) lahko postane orodje, ki podpira učenje. Slovenija sicer še nima enotnega okvira rabe UI v šolstvu. Posamezne šole in učitelji pač »eksperimentirajo«. To ni nujno slabo – je pa tvegano, če vse skupaj ostane pri eksperimentih.
Kaj se je izkazalo za koristno in kaj ne?
Iz dosedanje digitalizacije izobraževanja se je mogoče naučiti nekaj jasnih lekcij. Koristno je bilo tisto, kar je imelo jasen pedagoški cilj in podporo učiteljem. Torej e-gradiva, ki so didaktično pregledana, usposabljanja, ki niso le tehnična, ampak didaktična, ter oprema, ki se dejansko uporablja pri pouku. Manj koristno ali celo z nasprotnim učinkom pa je bilo tisto, kar je sledilo logiki nakupa tehnologije, »ker so sredstva pač na voljo«. Nevarnost, da tehnologija postane cilj sama po sebi, vsekakor o(b)staja. Digitalni razkorak ni izginil z nakupom tehnološke opreme. Ostaja v razlikah med šolskim in domačim okoljem, v kakovosti internetne povezave in tem, koliko starši zmorejo podpreti digitalno učenje otrok. Tudi zasebnost in varstvo podatkov postajata vse bolj pereča, ker se količina podatkov o učencih povečuje, a o tem kdaj drugič.
Kako naprej?
Najprej bi morali prenehati govoriti o digitalizaciji šolstva kot o enotnem procesu. Obstajajo različne tehnologije z različnimi učinki. Prenosnika, ki omogoča delo z e-gradivi, ne moremo enačiti z VR-očali. Generativna UI ni isto kot interaktivni zaslon. Vsaka tehnologija zahteva svoj didaktični premislek pred vpeljavo v izobraževalni proces. Poudariti velja, da morata kurikulum in ocenjevanje slediti tehnologiji, ne obratno. Če učenci lahko »generirajo« eseje, moramo spremeniti, kaj in kako ocenjujemo. Če želimo računalniško mišljenje, ga moramo sistematično poučevati – in to prej kot v sedmem razredu.
Predvsem pa moramo poskrbeti za dobre temelje. Pri tem v mislih nimam le opreme, temveč predvsem usposabljanje učiteljev. To mora postati kontinuirano in vezano na prakso, ne le na projekte. Digitrajni učitelj je dober začetek, a po letošnjem letu (v katerem se projekt zaključuje) bo treba vzdrževati tisto, kar je bilo zgrajeno.
Zadnji korak pa bi moral biti usmerjen v merjenje učinkov konkretnih pristopov, ne le v nabavo nove opreme. Ugotoviti moramo, kje dosedanja digitalizacija ni dala rezultatov. Denar je sicer bil porabljen, zdaj pa je čas, da preverimo, kaj smo z njim kupili – poleg samih naprav. In ukrepamo, da bodo rezultati ICILS 2028 pokazali, da so bili davkoplačevalski »izobraževalni evri« učinkovito porabljeni.
