Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih 'ajtijevcev' in strokovnjakov s področja računalništva.
Predstavlja se Jure Korber, JKTech
Jure je multipraktik, saj obvlada področje IT, strojništva, elektrotehnike in še kaj. Profesionalno se loteva projektov, kjer vse to tudi uspešno združuje.
Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu? Kaj ste si želeli postati?
V osnovni šoli sem želel postati računalničar. Zahvaljujoč staršem sem imel že zelo zgodaj dostop do računalnika, kar je bilo v tistih letih za otroke še redkost, in to znanje me je razlikovalo od drugih. Med gimnazijo sem se prek hobija letalskega modelarstva in tekmovanj bolj usmeril v strojništvo, nato pa med študijem na Fakulteti za strojništvo spoznal mehatroniko, načrtovanje elektronskih vezij in potem še programiranje, ki mi je nekako povezalo ta krog nazaj do računalništva.
Kdaj ste začutili, da bi lahko delali v IT-industriji, in kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?
Ko sem kot najstnik prvič začel delati pri projektih za druge – na primer pri risanju 3D-map oziroma okolij v igrah –, sem vzljubil občutek ustvarjanja dodane vrednosti. Ta me je potem vodil od projekta do projekta, od širjenja delavnice in strojnega asortimenta do širjenja znanj in poznanstev. Vse do danes, ko sam ustvarjam večje projekte in izdelke zase ter za druge.
Vaše delo presega meje IT, saj se lotevate tudi mehatronskih zadev. Kako težko je slediti novostim razvoja na tako zahtevnih področjih, kot so elektronika, strojništva in računalništvo?
Vse to so tehnična področja, ki so med seboj prepletena in se izredno hitro razvijajo. Slediti vsem novostim z vseh teh področij je nemogoče. Sam imam filter, da se z novostmi aktivno seznanim šele, ko so prvič komercialno dosegljive.
To pomeni, da se z novimi orodji umetne inteligence seznanim, ko so izdana; z novimi elektronskimi čipi in krmilniki, ko prvič pridejo na trg; z baterijami in materiali pa takrat, ko postanejo dobavljivi. S tem zmanjšam šum poplave informacij o novostih, na katerih se sicer dela, vendar se še ne ve, kdaj, ali sploh in v kakšni obliki bodo aplikativno uporabne.
Pogled v vašo delavnico je izredno zanimiv za vse tehnične navdušence. CNC-stroj, laserski stroj, 3D-tiskalniki in še in še. Kakšna je bila pot do nakupa in predvsem do obvladovanja vseh teh strojev?
Delavnica je živa stvar in se s časom zelo spreminja. Dodajajo se novi stroji, stari se posodabljajo in nadgrajujejo. Dostop do čim več izdelovalnih tehnologij so sanje vsakega tehničnega navdušenca in ustvarjalca. Danes je moja delavnica že zelo opremljena, neizpolnjenih želja po novih strojih – žal vedno dražjih – pa je vedno več.
Začelo se je že pri 12 letih, ko sem kot mlad modelar in tekmovalec želel izdelati boljše letalo od konkurence in spoznal, da za natančne sestavne dele iz balze, vezane plošče in pertinaksa potrebujem CNC-stroj. Tu so starši odigrali veliko vlogo, ko so kupili majhen rabljen stroj, ki sem ga sam našel prek interneta, in mi pustili, da sem ga v celoti sam usvojil, čeprav je bila programska oprema v nemščini, stroj pa brez navodil.
V nekaj mesecih sem z njim že izdeloval svoje modele letal in nato v tem našel tudi majhen vir dohodka prek graviranja pokalov, prodaje kit kompletov svojih modelov in podobno. S tem denarjem sem lahko sam začel kupovati orodja za ta stroj, nato pa še druge stroje.
Kot otroku mi je možnost, da sam usvojim delovanje CNC-stroja in CAD-programe, da se igram z letalskimi profili, izdelujem natančne dele letal, nato pa preizkušam, kako se obnesejo na tekmah, in da drugim pokažem svojo kreativnost – na forumih, staršem, sotekmovalcem –, prižgala plamen ustvarjalnosti, ki je zelo aktiven še danes.
Vaš izdelek Autobelay Alarm je nastal v vaši glavi in v vaši delavnici. Kaj pravzaprav je ta izdelek?
Autobelay Alarm je elektronska naprava, ki s senzorji zaznava plezalca, ko pleza po steni, namenjeni plezanju s samovarovalno napravo. Z vizualnim in akustičnim signalom ustavi nepripetega plezalca že pri nizki višini in tako prepreči, da bi nezavarovan splezal do vrha stene, saj lahko pri takem padcu nastanejo zelo hude poškodbe, invalidnost ali smrt.
Za projekt je bilo že takoj izraženega ogromno zanimanja plezalnih klubov doma in v tujini. Izdelek je nameščen v največjih plezalnih centrih pri nas, kjer zbiram informacije od uporabnikov in upravljavcev, spremljam delovanje senzorjev, zanesljivost naprave in na podlagi povratnih informacij ustvarjam zadnje popravke ter dodatne funkcije za končni izdelek, ki ga nameravam še letos ponuditi tudi preostalemu svetu.
Nam opišete pot do končnega izdelka? Kako je prišlo do ideje in kasneje tudi izvedbe celotnega sistema?
Izredno rad preizkušam nove hobije in tako me je pot pripeljala tudi do športnega plezanja. Že po nekaj mesecih sem opazil, da je neki segment plezanja lahko nevaren. Ne zato, ker bi tehnika zatajila, temveč, ker se človek v fokusu in pri ponavljajočih se vzponih lahko pozabi pripeti, kadar pleza sam na samovarovalu, t. i. autobelayu. Padci in posledice so zelo hudi, nesreč pa je veliko.
Ugotovil sem, da lahko s svojim znanjem poskusim ta problem rešiti, zato sem ga vzel kot hobi projekt, ki sem ga razvijal v prostem času ob nasvetih trenerjev plezalnega centra v Celju. Ker sem želel narediti izdelek, ki bi bil za plezalce čim bolj nemoteč, kompatibilen s čim več stenami in primeren tudi za hitrostno plezanje, ki se pri nas zelo razvija, pri čemer so omejitve in certifikacije sten stroge, sem moral razviti zelo majhen proximity senzor. Ta je bil približno pol manjši od najmanjšega komercialno dobavljivega senzorja, kar je bilo zelo na meji fizike in izdelovalnih sposobnosti, in šele po četrti iteraciji vezja je senzor dejansko začel zanesljivo delovati. Celoten projekt vključuje specialne CNC-rezkane in stružene dele, kabelske sklope, tiskana vezja, programsko opremo in aplikacijo – torej kombinacijo praktično vseh tehničnih ved, s katerimi se ukvarjam.
Vaša delavnica je »kot iz škatlice«. Kako vam uspe vzdrževati red v njej?
Dovolj je, da poskusiš delati v neredu. Čas, ki ga izgubiš za iskanje orodja in komponent, ti vzame tudi motivacijo za delo, izgube tega dvojega pa si ne moreš privoščiti. Delavnica se generalno uredi in očisti po zaključku vsakega projekta ali po zaključku vsakega sklopa daljšega projekta, orodje pa po koncu delovnega dneva.
Kako težka je pot od ideje do izdelka?
V resnici je to odvisno od »polen«, ki ti jih tehnika nastavi na pot. Včasih gre izvedba najtežjega projekta povsem gladko, drugič pa lažji projekt postane šola iz napak. Pogosto vseh orodij nimaš sam in si odvisen od podizvajalcev, ki običajno ne delijo tvojega perfekcionizma, kar lahko vpliva na končni občutek dobro opravljenega dela.
Pot je sicer vedno podobna in gre od zamišljene ideje prek pregleda tega, kaj na trgu že obstaja, zasnove rešitve, ustvarjanja posameznih delov rešitve – mehanike, elektronike, programske kode – do testiranja in vrednotenja narejenega. Nato sledijo, odvisno od potreb, še iteracije, izboljšave, dodelave, certifikacije, dokumentacija, začetna serijska proizvodnja in končni izdelek.
Kako pa je z neuspelimi poskusi? Kakšne so napake, zaradi katerih je treba začeti znova?
Neuspeli poskus je del razvoja, a mora biti le korak razvoja in ne končni rezultat. Vztrajnost je tu ključna in pogosto je treba začeti znova. Temu rečemo iteracija: ponovljena pot razvoja, ko rezultat prve poti ni bil optimalen ali zadovoljiv.
Ko izdelke razvijaš veliko let, dobiš občutek o verjetnosti dobrega izida že takrat, ko razmišljaš o različnih rešitvah, a ironično mnogokrat ne izbereš povsem najlažje poti. Napake so najboljši vir izkušenj. Samo ponoviti isto napako dvakrat je zares napaka.
Z vašim znanjem si pravzaprav lahko skorajda vse, kar potrebujete, naredite sami. Kako velika je skušnjava, da bi vse naredili sami? Navsezadnje je lastna izdelava verjetno mnogokrat dražja.
Neopisljiva skušnjava! V prostem času se ne lotiš le hišnih pripomočkov in dekorja, lotiš se izdelave svojega CNC-stroja, predelave SUP-a na e-pogon, okrog plezalnega pasu imaš pripomočke, ki jih drugi plezalci nimajo. Na nadstrešnici je 3D-tiskan šestkotni žleb, ker se tako dizajnerskega pač ne da kupiti. Ključ od avtomobila je v RF-oklopljeni škatlici iz kombinacije karbona in aluminija, hiša pa ima vse mogoče senzorje in računalnik, ki krmili toplotno črpalko bolje kot tovarniška programska oprema.
Ko se enkrat navadiš ustvarjanja, se ne omejiš le na svoja področja, ampak poskusiš sam opraviti še delo notranjega oblikovalca, vodovodarja, gradbinca, ličarja in avtomehanika. Ugotoviš, da so vrtnarjenje in notranje rastline super, in popravljaš pokvarjene aparate prek meje njihove predvidene življenjske dobe.
Rad se učiš, rad poskušaš in vsekakor – lastna izdelava je pogosto dražja in dolgotrajnejša od nakupa komercialno dosegljive rešitve. A občutek, ko rešiš neki problem ali zamisel na svoj način in bolje od komercialne rešitve, je pogosto vreden denarja in časa.
Verjetno se dobro zavedate meje svojega znanja. Ali za to kdaj kakšen izdelek naredite drugače, kot bi ga sicer, če bi imeli s posameznega področja še več znanja? Ali pa je morda izdelek cilj, manjkajoče znanje pa pridobite sproti med ustvarjanjem?
Seveda. To najbolje vidiš, ko pogledaš svoje stare projekte in veš, da bi jih, če bi se jih danes lotil ponovno, naredil drugače. Bodisi so elektronika, senzorji ali računalniki toliko napredovali bodisi imaš več znanja in izkušenj ter veš, da je katera druga pot boljša. Morda imaš več izdelovalnih sposobnosti, več strojev ali pa poznaš več podjetij, pri katerih lahko naročiš dele ali izdelke, s katerimi bi projekt izdelal hitreje, ceneje in bolje.
Manjkajoče znanje pridobiš s študijem področja in nato z lastnimi projekti. Ne moreš pa komercialno ponuditi storitve z manjkajočim znanjem in vsekakor se ne lotiš projektov, ki bi bili lahko zaradi manjkajočega znanja nevarni – na primer izdelave lastnega raketnega goriva.
Ali imate za naše bralce, ki se morda šele odločajo o karieri v IT, kakšen nasvet, kako naj najdejo svojo pot in kako naj se lotijo tega ogromnega zalogaja?
Moja izkušnja je, da se z lastnimi projekti, ki vključujejo investicijo lastnega časa in denarja, učiš najhitreje, naučeno pa tudi najdlje ostane. Ciljno znanje se da danes zelo hitro pridobiti samostojno prek literature, videoposnetkov in spletnih tečajev, pomembno pa je, da to znanje tudi hitro aplikativno uporabimo. Znanje na zalogo namreč hitro pozabljamo.
Vsa znanja in izkušnje bodo danes in jutri izredno pomembni tudi pri kakovostni uporabi umetne inteligence, ki lahko bistveno izboljša izkoristek dela. Ob znanju in sposobnostih so ključne tudi delovne navade, zagnanost in motivacija. Vse to, se tako kot kondicija pri športu, nabira prek manjših osebnih ali obštudijskih projektov, ki naj ne dajejo občutka dela – temveč igre in raziskovanja.
Naštejte pet aplikacij, brez katerih bi v življenju težko shajali.
Autodesk Fusion 360
Visual Studio Code
ChatGPT/Claude
Home Assistant
Autodesk Eagle/KiCad
