»Hrčkanje« aplikacij se ne splača
Računalništvo je hecna stvar. Včasih so bile aplikacije izrazito monolitne in zato v očeh uporabnikov tudi vsemogočne. Pol stoletja pozneje pa se je vse obrnilo na glavo. Danes smo priče poplavi poslovnih aplikacij, za katere ponudniki v en glas trdijo, da svoje delo opravijo bolje od konkurence. Včasih imam celo občutek, da bi lahko vsaka poslovna funkcija ali naloga imela namensko aplikacijo. No, ne ene same, temveč na stotine. Računalništvo v oblaku in poslovni model programske opreme kot storitve pa sta stvari prignala v prav posebno dimenzijo. Eksplozija specializiranih orodij SaaS v zadnjem desetletju je podjetjem sicer prinesla agilnost in prilagojena orodja za vsak oddelek, a hkrati ustvarila nov izziv: nenadzorovano kopičenje poslovne programske opreme. Namreč ko vsak oddelek v podjetju – od trženja in prodaje do financ in kadrovske službe – uporablja svoje (izolirano) orodje, podjetje postopoma izgubi enotno sliko nad svojimi podatki in procesi. Izgubi tudi »enotno različico resnice«.
Cena nenadzorovane fragmentacije programske opreme je visoka. Nenadzorovana rast števila aplikacij ne povzroča le neposrednih finanč- nih stroškov zaradi (podvajanja) licenc, temveč ima še vrsto neželenih posledic.
Ena najočitnejših so podatkovni silosi. Ko podatki o strankah ostajajo ujeti v posameznih aplikacijah, je celostna analiza poslovanja nemogoča. Podatkovni silosi pa že iz preteklih izkušenj podjetij vodijo v neučinkovitost procesov, saj zaposleni delovni čas porabljajo za ročno prenašanje podatkov med sistemi/aplikacijami, kar povečuje tveganje nastanka (človeških) napak. Uporaba orodij brez odobritve oddelka IT, t. i. senčni IT, otežuje tudi nadzor nad dostopi in skladnost z regulativami, da drugih varnostnih tveganj sploh ne omenjam. Kaj storiti? Kot odgovor se ponujajo integracijske platforme. Boj proti fragmentaciji ne pomeni preproste ureditve ali krčenja nabora orodij, temveč zahteva spremembo arhitekturnega pristopa. Sodobne integracijske platforme (iPaaS) predstavljajo vezivno tkivo digitalnega poslovanja. Z uporabo centralizirane integracijske platforme podjetja zaposlenim (oziroma skupinam zaposlenih) ne odvzamejo specializiranih orodij, ki jih potrebujejo za svoje delo, temveč ta orodja smiselno povežejo v enoten sistem. Naložba v integracijsko platformo ni zgolj tehnični projekt IT-oddelka, temveč strateška odločitev vodstva. Z avtomatizacijo medoddelčnih procesov se zmanjšajo operativni stroški, poveča se hitrost odzivanja na spremembe, vodstvo pa pridobi zanesljive podatke za odločanje. Digitalna preobrazba v praksi ne pomeni kopičenja novih aplikacij, temveč ustvarjanje povezanega ekosistema, ki omogoča trajnostno rast poslovanja. Imejte to v mislih, ko boste naslednjič preštevali, kaj vse deluje in dostopa do vašega IKT-okolja. V ZDA zaposleni v velikih podjetjih »naklikajo« v povprečju kar okoli dva tisoč aplikacij, posamezni zaposleni pa se na delovnem mestu »bori« s 30 do 40 digitalnimi orodji. Koliko ste jih »nahrčkali« pri vas?
