Igralna konzola, ki si jo sestavimo sami

Če bi otroku želeli pokazati, kako je videti elektronika nekoliko bolj od blizu, bi lahko začeli z nečim precej bolj zanimivim, kot je klasični komplet uporov, LED-diod in kondenzatorjev. Na Aliexpressu je mogoče za nekaj evrov naročiti komplet za izdelavo lastne mini igralne konzole. Najboljše pri tem pa je, da konzole ne dobimo sestavljene, saj jo moramo najprej izdelati sami.

Gre za klasičen elektronski komplet DIY (Do It Yourself, Naredi Si Sam), namenjen predvsem učenju spajkanja in osnov elektronskih vezij. Na prvi pogled je v škatli precej drobnih komponent, vendar je projekt do začetnika presenetljivo prijazen. Komponente so klasične, s priključki skozi tiskano vezje, zato ni nobenega spajkanja SMD-elementov, kjer bi potrebovali povečevalno steklo in zelo mirno roko. Potrebujemo spajkalnik in nekaj osnovnega znanja oziroma pripravljenost, da se ga naučimo, ter približno eno šolsko uro časa.

Od kupa komponent do konzole

Komplet je dobro pripravljen. Priložena navodila so predvsem slikovna, posamezni koraki pa dovolj nazorno pokažejo, kam sodi posamezna komponenta. Poleg papirnatih navodil je na voljo tudi QR-koda, prek katere dostopamo do dodatnih informacij in videoposnetka sestavljanja.

Na vezje je treba namestiti vse – od uporov, kondenzatorjev in tranzistorja do tipk, zvočnika, priključka USB in matričnih prikazovalnikov. Posebno zanimiv je glavni čip STC15F2K60S2, ki je nameščen v podnožje, zato ga vstavimo šele na koncu. To je precej dobra rešitev tudi z vidika začetnika, saj se pri spajkanju ni treba bati, da bi z vročim spajkalnikom poškodovali mikrokontroler.

Celoten projekt je mogoče sestaviti približno v eni šolski uri, odvisno seveda od izkušenj. Ko je zadnja spajka na svojem mestu, sledi najboljši trenutek: vstavimo baterije, pritisnemo gumb in preverimo, ali smo bili pri spajkanju dovolj natančni.

Presenetljivo veliko iz dveh zaslončkov

Končni izdelek je majhna igralna konzola z dvema matričnima prikazovalnikoma 8 × 8, ki skupaj tvorita zaslon z ločljivostjo 8 × 16 pik. Po današnjih standardih je to skoraj smešno malo, vendar se prav v tem skriva njen čar.

Na voljo je sedem iger: Tetris, kača, dirkaška igra, igra letenja oziroma streljanja, risalna plošča, ugibanje oziroma besedna igra ter srečno kolo. Posamezne igre imajo tudi različne stopnje zahtevnosti, pri nekaterih so na voljo tri. Proizvajalec navaja pet stopenj svetlosti zaslona ter možnost vklopa, izklopa oziroma nastavitve glasnosti zvočnega signalizatorja.

Pri tako preprostem zaslonu je količina zabave presenetljiva. Seveda ne pričakujte grafike v slogu sodobne igralne konzole. Gre za nekaj, kar je po občutku bliže elektronskim igram iz 80-ih: nekaj pik, nekaj tipk in veliko domišljije.

Najbolj moteči del so tipke

Konzola ima pet mehanskih tipk. Njihov odziv je dober, vendar imajo eno precej neprijetno lastnost: zelo so glasne. Pri igranju Tetrisa hitro ugotovimo, da lahko vsak pritisk spremlja precej glasen »klik«. Če imamo konzolo v rokah nekaj minut, to še ni problem. Če pa jo bo otrok uporabljal dlje časa, lahko zvok postane precej nadležen. Podobno velja za vgrajeni buzzer. Tega je sicer mogoče izklopiti, kar je zelo dobrodošla možnost. Pri privzeti nastavitvi utegne biti njegovo piskanje precej prodorno.

Če bi se projekta lotili nekoliko bolj zares, bi bilo mogoče tipke zamenjati s tišjimi modeli. Vse komponente so namreč povsem standardne in jih je mogoče kupiti na trgu. To bi bila pravzaprav zanimiva nadgradnja za drugi projekt – najprej sestavimo konzolo, nato pa jo še izboljšamo.

Napajanje po izbiri

Konzolo lahko napajamo s štirimi baterijami AAA ali prek priključka USB z napetostjo 5 V. Obe možnosti sta namenjeni predvsem priročni uporabi. Pri mirovanju konzola po približno 30 sekundah preide v način spanja, zato baterij ne bo po nepotrebnem praznila.

Specifikacije navajajo največji tok približno 80 mA pri polno vključenem matričnem zaslonu in delujočem zvočniku.

Tiskano vezje meri približno 70 × 98 mm, celotna elektronika pa je vgrajena v plastično ohišje, ki je na voljo v več barvnih različicah.

Bolj učni pripomoček kot igralna konzola

Največja vrednost tega kompleta ni v sedmih igrah. Če iščete poceni igralno konzolo, obstaja na trgu ogromno naprav, ki ponujajo bistveno več.

Prednost je v tem, da otrok ali začetnik vidi celotno pot od elektronskih komponent do delujoče naprave. Najprej imamo samo tiskano vezje in vrečko komponent. Nato ugotavljamo, kaj je upor, kam sodi kondenzator, kako pravilno obrniti tranzistor in kako narediti dobro spajko. Na koncu pa dobimo nekaj, kar lahko dejansko uporabljamo.

Za naprednejšega uporabnika je zanimiva tudi priložena električna shema. Iz nje lahko razberemo povezave med mikrokontrolerjem, tipkami, zaslonom in drugimi komponentami. Žal komplet ne ponuja pravega vpogleda v programsko opremo mikrokontrolerja, zato tu raziskovanje nekoliko zastane. STC15F2K60S2 je sicer pravi enočipni mikroračunalnik, vendar program, ki poganja igre, ostaja bolj ali manj črna škatla.

Vreden svojega denarja?

Za ceno okoli desetih evrov je to zelo simpatičen projekt.

Predvsem bi ga priporočili nekomu, ki se želi naučiti spajkanja, ali staršu, ki želi otroka vključiti v prvi nekoliko bolj konkreten elektronski projekt. Zahtevnost je ravno pravšnja: dovolj komponent, da se nekaj naučimo, vendar ne toliko, da bi po prvih desetih minutah vse skupaj pristalo v predalu.

In ko je projekt končan, v rokah nimamo še ene utripajoče LED-diode, ki jo po petih minutah odložimo na polico. Dobimo igralno konzolo, na kateri lahko dejansko igramo. No, če vas ne bo prej spravil ob živce zvok njenih tipk.