Dan ima spet premalo ur

Moj računalnik je bil dolga leta predvsem orodje za delo. Potem sem se spet naučil "programirati" in mi je vrnil nekaj, kar sem imel že za izgubljeno: veselje do tega, da mu naročim nekaj svojega in gledam, kako nastaja.

Dovolj sem že star, da lahko računalniške spomine pripovedujem v slogu Broja Jednoga iz Alana Forda. Tam nekje v osnovni šoli so me računalniki zasvojili in dan je imel nenadoma premalo ur. Poskušal sem se ukvarjati tudi s športom, a je bilo za zaslonom vedno še nekaj, kar je bilo treba nujno preizkusiti. Težko rečem, kaj me je tako prevzelo, verjetno že to, da sem stroju nekaj naročil in je potem to naredil.

Pri kolegu sem, denimo, nekoč v basicu na ZX Spectrumu napisal program, ki je zaslon počasi zapolnil s črnimi kvadratki. Dve zanki »for« in nekaj izpisovanja, nič posebnega. Zame pa čudež: mojih nekaj vrstic in stroj uboga! Kolega in njegovi starši niso razumeli poante. Tudi razložiti jim je nisem znal. Na zaslonu so bili pač kvadratki. Ampak postavljal jih je stroj, na moj ukaz!

Pozneje sem z enakim zanimanjem gledal druge kvadratke, ki so kazali napredovanje defragmentacije diska. Računalnik je bil potem malenkost hitrejši, veselje pa precej večje od dejanskega prihranka časa. Nato sem še prevajanje programov preselil na disk v pomnilniku (ram disk), navijal megaherce in se ukvarjal z dostopnimi časi pomnilnika. V zgodnjih Monitorjevih letih me je celo preizkušanje tiskalnikov tako prevzelo, da sem domov prihajal sredi noči. Tiskalnikov! Danes se to sliši skoraj kot diagnoza.

Nato je računalnik počasi postal predvsem orodje. Še vedno zanimivo, seveda, navsezadnje sem od tega živel, vendar je bilo treba z njim opraviti delo. Šport si je kar naenkrat izboril precej boljše mesto v dnevnem razporedu.

Potem pa je prišla umetna inteligenca. Pravzaprav tista njena različica, ki zna programirati. In zjutraj se spet zbujam z idejami, zaradi katerih bi najraje takoj odprl računalnik. Včasih niti ne vstanem, kar na telefonu mojstra Klaudija pobaram, ali bi danes lahko naredila aplikacijo, ki počne to in to. Seveda bi lahko! Sledi nekaj podvprašanj, navodil in popravljanja, popoldne pa stvar že uporabljam. Ne gre vedno gladko in stroju je treba včasih povedati, kje je zgrešil, toda razdalja med zamislijo in nečim, kar lahko dejansko preizkusim, se je neverjetno skrajšala. Vsako idejo se da naenkrat tudi realizirati!

Mimogrede, takih, ki so odkrili podobno, je očitno veliko. V moj poštni nabiralnik prihajajo ponudbe nadobudnih razvijalcev, ki bi s tem radi zaslužili. Nazadnje je nekdo za aplikacijo za samodejno prepisovanje pogovora (!) želel 6,9 dolarja na mesec (!!). Drugi ponujajo aplikacijo za spremljanje objav drugih medijev. Vso srečo! Morda imajo kaj, česar v kratki predstavitvi nisem opazil, a samo dejstvo, da aplikacija obstaja, me težko prepriča, da bi sklenil novo naročnino. Zlasti zdaj, ko odkrivam, koliko takih stvari lahko naredim kar sam.

Zadnje me res zabava. Množica programčkov, ki sem si jih od nekdaj želel, pa zanje nisem imel dovolj znanja ali časa. Ali pa med uredniškim delom opazim nerodnost v našem informacijskem okolju in že razmišljam, kako bi jo odpravil. Popravki in nadgradnje, za katere si prej nismo vzeli časa ali denarja, so lahko urejeni v nekaj urah, včasih kar minutah. Nekoč bi se najprej pogovarjali o pogodbi in čakali, da bo imel razvijalec čas. Zdaj lahko zadevo popravim takoj.

Zadnji osebni poskus »programiranja« je vremenska aplikacija za športno plezanje na naslovu kamplezat.klancar.net. Zamislil sem si jo zjutraj, še v postelji, na telefonu. Da, prepolna je vsega. Namenjena je predvsem meni in jaz imam raje preveč podatkov kot premalo. Zdaj jo lahko uporabljate še vi, če ravno plezate ;). Kolega je pripomnil, da se prav vidi, da jo je napisal Claude, ker ima preveč vsega. Res je. Potem jo je nadgrajeval še ChatGPT oziroma njegov Codex in tudi on je včasih hiperaktiven ;).

Seveda moj plezalni pripomoček ni enak storitvi, za katero nekdo jamči naročniku. Če se kaj zalomi, sem jaz hkrati uporabnik, preizkuševalec in tisti, ki bo moral poiskati rešitev. To razliko razumem. Vendar mi za lastno rabo ni treba najprej sestaviti poslovnega načrta in prepričati dovolj velikega trga, da imamo vsi isti problem. Dovolj je, da ga imam jaz. Za svojih 17 evrov mesečne naročnine in nekaj zbranih navodil dobivam možnost, da preverim tudi zamisli, ki bi sicer ostale v predalu.

Po vseh teh letih spet prepoznavam tisti stari občutek pred Spectrumovim zaslonom. Kvadratki so se spremenili, veselje pa je presenetljivo podobno. Nekaj si zamislim in potem to pred mano začne delovati. Dan ima spet premalo ur. Spet se trudim vanj stlačiti še šport, čeprav je bilo dolgo ravno obratno. Prav zanima me, koliko časa me bo držalo. Glede na to, da sem si za začetek računalniškega navdušenja naredil aplikacijo za plezanje, pogajanja med obema konjičkoma očitno še potekajo.