Skrivne tipke
Tipkovnice so si med računalniki podobne, poleg pogosto uporabljenih in samoumevnih tipk pa skrivajo tudi relikte zgodovine. Nekaterih nikoli ne pritiskamo, ker ne poznamo njihovega pomena ali ker jih moderni programi ne potrebujejo več, drugih pa niti ne moremo. Tak primer so tipke F13–F24, ki jih podpirajo vsi moderni operacijski sistemi, so del standarda in jih prepoznajo tudi programi, le fizično jih ne moremo najti. To pa še ne pomeni, da jih ne moremo uporabiti.
Stari IBM-ovi terminali so že imeli fizične funkcijske tipke do F24.
Že ponarodela šala iz časov DOS-a se sprašuje, kje neki tiči tipka Any, katere pritisk je ob napaki pri zagonu ali kakšni drugi prekinitvi pričakoval operacijski sistem (Press any key to continue). Seveda tipke Any ni, pa tudi napis ni bil povsem pravilen, saj pogosto pritisk katerekoli tipke ni bil ustrezna rešitev. Nekatere posebne tipke ali kombinacije, denimo Ctrl + Alt + Del, so storile kaj drugega od želenega.
Današnje tipkovnice imajo dobrih 100 tipk, odvisno od velikosti in postavitve. Zlasti na prenosnih računalnikih manjšega formata pogosto umanjka numerični del (številčnica na desnem delu tipkovnice), podvojene tipke se pojavijo samo enkrat (Shift, Caps Lock, Ctrl) in podobno, a operacijski sistemi se seveda na to ne ozirajo. Te tipke so del standarda, in četudi jih na tipkovnici fizično ne moremo pritisniti, signalne poti obstajajo, pritiske pa lahko tudi programsko simuliramo. Povedano drugače: Windows ne ve, da na vaši tipkovnici ni druge tipke Ctrl – in še kakšne druge.
Še danes je mogoče kupiti specializirane tipkovnice s posebnimi tipkami.
Obstajajo namreč tudi tipke, ki jih je zgodovina že zdavnaj pozabila in jih na modernih tipkovnicah bodisi ni bodisi jih nihče ne uporablja. Scroll Lock, ki je imela nekoč celo svojo ledico kot Caps Lock in Num Lock, sodi med najbolj ogrožene. V starih časih IBM PC smo s tipko preklapljali med različnim delovanjem smernih tipk s puščicami, in sicer med premikanjem kurzorja in premikanjem celotnega besedila. Odkar imamo miške, ki imajo srednje kolesce, scrollamo z njim. V nekaterih programih Scroll Lock sicer še vedno deluje, denimo v Excelu, kjer je njegova funkcija presenetljivo podobna originalni. Preklaplja med premikanjem vsebine dokumenta in kurzorja oziroma aktivne celice v dokumentu. V nekaterih primerih pa operacijski sistemi in programi omogočajo, da tipki priredimo kakšno posebno funkcijo. Celo v Windows 11 lahko še vedno prisilno sprožite modri zaslon smrti, če dvakrat zapored pritisnete desni Ctrl + Scroll Lock, a morate funkcijo prej vključiti v registru.
Podobni redkosti sta še tipki Pause/Break in SysRq (System Request), ki sta namenjeni zaustavitvi trenutnega procesa v ukazni vrstici ali pa dostopu do jedra, če se sistem neha odzivati. Tipke Insert, Home in End so po drugi strani danes še vedno uporabne, a jih veliko manj veščih uporabnikov zanemarja. Pri pisanju besedil pa je vsekakor koristno hitro skočiti na začetek ali konec vrstice (Home in End), nekoliko manj pogosto pa preklapljamo med vrivanjem in prepisovanjem besedila (Insert). A vendarle, tipke imamo, njihove funkcije so jasne in vidne.
Imaginarne tipke
Moderne tipkovnice imajo nestandardne tipke, ki jih lahko mapiramo, denimo v tipke nad F12.
Tipkovnice imajo tudi funkcijske tipke, ki so oštevilčene od F1 do F12. Čeprav se njihove funkcije v programih razlikujejo, so vsaj nekatere skoraj univerzalne, denimo F1 za pomoč in F5 za osvežitev. Zelo posebne funkcije imajo tudi med zagonom računalnika, saj lahko z ustrezno kombinacijo – ki je odvisna od proizvajalca – vstopimo v BIOS, prav tako lahko Windows prisilimo v posebne načine zagona, denimo varni način. Zato sodijo med tako imenovane mehke tipke (soft key), katerih funkcija je programljiva in se razlikuje med programi.
Funkcijskih tipk računalniki niso uvedli, temveč so jih podedovali, saj so starejše od njih. Že teleprinterji Flexowriter iz srede 60. let so imeli funkcijske tipke od F1 do F13, ki so se potem pojavile tudi pri HP-jevih kalkulatorjih serije 9800 (od F1 do F10). Njihovo rabo je dokončno zabetoniral IBM, ko jih je posadil tako na terminale (npr. IBM 3270) kot tudi v osebne računalnike IBM PC. Vse odtlej so funkcijske tipke samoumevne. Imeli so jih računalniki Mac, Atari, Commodore, Amiga in praktično vsi njihovi moderni nasledniki.
Power Automate je zmogljivo Microsoftovo orodje v Windows 11 za pripravo makrojev.
Ni pa bilo samoumevno, da bi moralo biti teh tipk ravno 12, kot je to danes običajno. NEC-ov PC-8001 jih je imel leta 1979 le pet, prvi atarji iz 80. let so imeli štiri, Commodore 64 jih je imel osem, amiga deset, a se je nato uveljavila IBM-ova rešitev dvanajstih fizičnih tipk.
IBM-ovi terminali, denimo 5250 in 3486, so resda imeli 12 tipk na tipkovnici, a smo lahko s sočasnim pritiskom na tipko Cmd uporabili njihove alternative. F1 + Cmd je deloval kot F13, F2 + Cmd je bil F14 in tako dalje do F24. Obstajale so tudi izvedenke tipkovnic, ki so imele dejansko 24 funkcijskih tipk, od F1 do F24. Mimogrede, nekatere moderne Applove tipkovnice imajo tudi fizične tipke od F13 do F19, ki so locirane nad posebnimi tipkami in numeričnim delom tipkovnice.
Simulacije
PowerToys je zbirka Microsoftovih pripomočkov za Windows 11.
Tipke F13–F24 so torej kot živi fosili, večina operacijskih sistemov jih prepozna, a žal nimamo načina, da bi jih fizično pritisnili. To pa še ne pomeni, da jih ne moremo uporabiti. V Windows 11 obstaja Microsoftovo orodje Power Automate, ki omogoča pripravo nekakšnih makrojev ali skript, ki zmorejo marsikaj. Imenujejo se tokovi (Flows).
Ustvarimo lahko tok, ki vsebuje ukaz Wait ‚10‘, kar predstavlja 10-sekundno čakanje. Nato pa lahko dodamo še ukaz Send keys in v polje vpišemo {F24}. Ko bomo tok zagnali, bo v aktivnem oknu, katerokoli to že bo, simuliral pritisk tipke F24.
F Key Sender je preprost odprtokodni program za pošiljanje signala tipk F13–F24 v Windows.
Seveda se lahko vprašamo, zakaj bi to želeli. Razlogov ni zelo veliko, je pa v nekaterih primerih to edina rešitev. Nekateri programi omogočajo spreminjanje mapiranja tipk, torej lahko posameznim fizičnim tipkam ali kombinacijam priredimo posamezne ukaze. Zakaj bi želeli čemu prirediti F24, če pa je ne moremo pritisniti? Ker jo lahko pritisnemo!
Številne moderne tipkovnice ali miške imajo dodatne tipke, tako imenovane makro tipke, ki niso del standarda. Včasih njihovo uporabo omogoči posebna programska oprema proizvajalca, včasih pa jih moremo oziroma celo moramo mapirati v druge standardne tipke. Neko makro tipko lahko mapiramo v F5, pa bo delovala, kot da smo pritisnili F5. To je problematično v programih, kjer F5 pomeni že kaj drugega. Če te posebne tipke mapiramo na F13 do F24, nato pa v programih tipkam od F13 do F24 dodelimo posebne funkcije ali opravila, ne bomo povzročili nobenih konfliktov.
Na primer, posebno tipko na miših ali tipkovnici lahko mapiramo v F13, potem pa v programu za montažo zvoka F13 pripišemo klic funkcije za predvajanje. Nenadoma bo to sprožila posebna tipka na miški, v ozadju pa bosta sistem in program komunicirala, kot da je bila pritisnjena tipka F13. Power Automate potrebujemo tam, kjer je mapiranje mogoče le tako, da tipko prvikrat dejansko pritisnemo, ne pa tudi z vpisom njenega imena. Omogoča nam simulacijo tega pritiska.
V nekaterih igrah, zlasti starejših, bi morda želeli rešiti obratni problem. Če igra omogoča posameznim akcijam dodeliti le eno tipko, ne pa kombinacije, lahko uporabimo tipke od F13 do F24. Najprej v orodju PowerToys, ki je še en dragoceni Microsoftov pomočnik, odpremo Keyboard Manager. Ta vsebuje funkcijo Remap a shortcut, ki omogoča mapiranje tipk na ravni operacijskega sistema. Tako lahko kombinaciji Shift + F1 dodamo mapiranje v F13, nato pa v igri želeni akciji pripišemo F13. Ko bomo pritisnili Shift + F1, bo PowerToys to pretvoril v F13, ki ga bo igra zaznala in izvedla želeno akcijo.
Preden je Microsoft ponudil priročna orodja, kot sta omenjena PowerToys in Power Automate, smo se morali zanašati na lastna orodja, saj je Windows od nekdaj podpiral tipke F13–F24. Obstaja preprosto odprtokodno orodje F-Key Sender (https://github. com/ThioJoe/F-Key-Sender), ki ga je napisal znani ameriški youtuber Joe Thio in zmore prav to in zgolj to: simulira lahko pritisk na tipke F13–F24.
Še bistveno daljšo zgodovino ima odprtokodni skriptni jezik AutoHotkey, ki ga je leta 2003 začel razvijati Chris Mallett. Namenjen je avtomatizaciji ponavljajočih se opravil v Windows, namerno pa je napisan tako, da ga lahko uporabljajo vsi, od programerjev do manj veščih uporabnikov. V AutoHotkeyju lahko posameznim tipkam priredimo kompleksna opravila in gradimo kombinacije pritiskov tipk v prave makroje. AutoHotkey je še vedno podprt in še vedno podpira tipke F13–F24.
Velika večina uporabnikov ne bo nikoli uporabljala tipk F13-F24, a to še ne pomeni, da niso uporabne. Navsezadnje jih je tudi Apple vgradil v svoje nove tipkovnice. Prav tako lahko kupimo specializirane tipkovnice s temi tipkami, kjer pa velja biti pozoren. Nekatere res pošljejo signal za F13–F24, druge pa imajo le tipke s temi oznakami, ki pa počno kaj drugega, denimo pošiljajo Shift + F1–F12 ali kaj podobnega.
Pod pokrovom
Fizično razporeditev tipk na tipkovnici določa družina standardov ISO/IEC 9995. Ta predpisuje splošno obliko tipkovnice, njene odseke, medsebojno lego, razmik med tipkami, njihovo označevanje in podobno. Ta standard ne določa, da imajo moderne tipkovnice 104 ali 105 tipk.
Ko na tipkovnici pritisnemo neko tipko, tipkovnica računalniku pošlje signal, ki je definiran v tabelah za naprave za interakcijo z uporabnikom (USB HID Usage Tables). Tipkovnica torej pošlje HID Usage ID, ki je enolično določen in ima jasen pomen. Zadnja različica tabel (1.7.) je izšla 26. januarja letos. Za tipkovnice gredo signali od 0x00 do 0xE7 – v šestnajstiškem številčenju je to 232 vrednosti! Nekatere kombinacije so sicer rezervirane, med uporabljenimi pa najdemo tudi signale od 0x68 do 0x73, ki ustrezajo tipkam od F13 do F24, in še kopico precej eksotičnih, denimo 0xDB (Keypad Octal).
Kaj se zgodi, ko operacijski sistem prejme to poročilo oziroma signal, je odvisno od nastavitev. V Windows gonilnik KBDHID.sys pretvori HID Usage v novo vrsto kod (scan code), ki jo nato prevzame razredni gonilnik KBDCLASS.sys. Windows ga z izbrano razporeditvijo tipkovnice preslika še v virtual-key code, ki ga lahko prejme aplikacija. Tam so tipke od F1 do F24 na mestih od 0x70 do 0x87. Zaradi abstrakcije je to edini nivo, ki ga običajni programi vidijo. To je tudi nivo, ki ga simulirajo programi za pritisk tipk.
Ob pritisku na tipko F12 se torej zgodi naslednje. Vezje na tipkovnici poskrbi, da operacijski sistem prejme kodo HID 0x45. Knjižnica KBDHID.sys jo prestreže in pretvori v kodo 0x58 (scan code). V Windows se nato preslika v virtualno tipko VK_F12 s kodo 0x7B, kar prejme program, ki teče v ospredju. Če bi tipkovnica imela tipko F13, bi šlo zelo podobno, ker pa je nima, se simulacija začne niže, pri kodi za VK_F13 oziroma 0x7C, kar prejme program.
