Včasih je treba za rešitev modernih problemov stopiti globoko v zgodovino. Moderni zasloni LCD z osvetlitvijo so očem prenaporni, da bi jih uporabljali v e-bralnikih. A nekoč LCD-ji niso imeli osvetlitve, zato smo pri igranju Game Boya na zadnjih sedežih avtomobila nestrpno čakali obcestne svetilke. Zelo podobni LCD-ji se v barvah vračajo v e-bralnike.
Brati na zaslonu je mučno in očem neprijetno, zato že pol stoletja poteka razvoj elektronskega papirja. Črno-bele rešitve so že izjemno dobre, barvne pa dobivamo šele v zadnjih letih. Podjetje E-Ink razvija tehnologiji ACeP in Kaleido, ki imata vsaka svoje prednosti in slabosti. Če bi ju lahko križali, bi bil rezultat fantastičen.
Moderni avtomobili so ves čas povezani z internetom. To jim omogočajo mobilna omrežja, prek katerih sicer običajno telefoniramo in brskamo po spletu. V prihodnosti bo pametnih naprav čedalje več, vse pa bodo potrebovale mobilna omrežja. Kartico SIM imamo res verjetno eno, čipov, ki počnejo isto, pa vsak dan več.
Z razvojem generativne umetne inteligence se je začela večna tekma med modeli, ki ustvarjajo besedila, in detektorji teh. Bitka je posebej intenzivna v anglosaškem izobraževanju, ki močno temelji na esejih, angleščino pa jezikovni modeli najbolje obvladajo. Pogledali smo nekaj orodij, ki so namenjena odkrivanju nepoštene uporabe velikih jezikovnih modelov, ter razmislili, ali je to sploh pomembno.
Sicer malo večjem žepu, a projektorji z ultrakratko projicirno razdaljo so napredovali do točke, ko jih lahko uporabljamo namesto monitorja, televizorja ali kinematografa. Preizkusili smo model, ki ima integrirano Googlovo pamet in se obnese tudi kot samostojna naprava.
Redkokdaj si kakšen izum prihodnosti predstavljamo tako močno in tako vztrajno, nato pa dočakamo njegovo uresničitev. Oni dan sem ugotovil, da se mi je zgodilo prav to. Umetna inteligenca, avtomatizirano prevajanje in digitalizacija besedil so skupaj poskrbeli, da sem dočakal prihodnost izpred skoraj treh desetletij.
Kaj se zgodi, ko države prekršijo pravila igre in ko v boj za nadzor, informacije in varnost vstopijo z orodji, ki so bila nekoč domena hekerjev, a jih danes razvijajo zasebna podjetja po naročilu državnih organov? In kaj pomeni, ko sredi miru postanemo tarče – ne vojakov, ampak vrhunskih vrstic kode?
Računalniški virusi so, tako kot vsi tehnološki pojavi, produkt svojega časa – in svoje okolice. V dobrih 50 letih, kolikor jih poznamo, so iz preprostih, pogosto šaljivih digitalnih potegavščin prerasli v sofisticirana orodja nadzora, sabotaže in predvsem – zaslužka. Njihova zgodovina je hkrati zgodovina razvoja informacijske družbe in njenih temnejših plati: od naivnega eksperimentiranja, prek kaosa, ki ga je prinesla hiperpovezanost, do današnjega časa, ko digitalni zlikovci izsiljujejo multinacionalke in države razvijajo lastne kibernetske arzenale.
Slovenski angeli varuhi
Beli klobuk
