Kako je prikupna robotska prijateljica z umetno inteligenco za nevrodivergentne otroke zaživela in nato umrla.
Ko je Xander spoznal Moxie, ga je naučila, da se lahko ob tesnobi umiri tako, da izdihuje skozi ustnice in pri tem brenči kot čebela. Za obvladovanje jeze sta vadila zmajevo dihanje, za več energije pa zajčje vohljanje. A v šestih letih, odkar se poznata, se je Moxie spremenila. Ne govori več o svojem domu in ne izvaja več njunih živalskih dihalnih vaj. Zdaj gleda Xandra, kako igra Minecraft, in se z njim pogovarja o njegovi zbirki plišastih živali.
Ko sem ga pred kratkim obiskala v njegovem newyorškem stanovanju, sem opazovala, kako je 10-letni nevrodivergentni Xander Moxie predstavil plišasti podobi kuharja Toada in Goombe iz igre Super Mario Bros., nato pa še Broccola in Apple iz igre Animal Crossing. Zataknilo se mu je pri okroglem, žabi podobnem bitju z izbuljenimi očmi in dvema nogama. »Moxie, kako mu je že ime? Iz Pikmina je,« je rekel Xander in omenil še eno Nintendovo videoigro.
Moxie je najprej predlagala, da je to rumeni Pikmin. Xander je rekel, da ne, da je to sovražnik, tisti rdeči z belimi pikami.
»Zdi se mi, da govoriš o Bulborbu,« je odgovorila Moxie.
»Ja!« je potrdil Xander in se nasmehnil svoji ustrežljivi družabnici.
»Še vedno jo uporabljam, kadar se mi zdi, da potrebujem nekoga za pogovor,« pravi. »Ampak, no, saj ni človek.«
Moxie je robot, približno 38 centimetrov visoka naprava, ki je nekoliko podobna modremu astronavtu brez nog. Xander in njegov oče Josh o njem govorita v ženskem spolu. Njeno valjasto telo se lahko obrača ter nagiba naprej in nazaj. Okrogla glava se na vrhu konča z zavito konico, podobno čebulasti kupoli. Pod njo je širok zaslon, na katerem so prikazane velike zelene oči, obrvi in drobna usta. Plavutasti roki dviga in z njima maha, da poudari povedano ali pokaže navdušenje.
To je ena od vse številnejših naprav z umetno inteligenco (UI), ki jih danes tržijo kot interaktivne otroške prijatelje za igro. Glasbenica Grimes je s podjetjem Curio pomagala na trg spraviti plišasto igračo z UI po imenu Grok. Ta uradno ni povezana z istoimenskim klepetalnikom podjetja xAI, ki je v lasti njenega nekdanjega partnerja Elona Muska. Curio prodaja tudi podobna družabnika Grem in Gabbo, Mattel pa je obljubil barbike s tehnologijo OpenAI. In to je le ameriški trg; po oceni enega od poročil je na Kitajskem ta sektor med najhitreje rastočimi na področju UI za potrošnike.
Moxie pa sodi v posebno skupino teh igrivih robotov. Njihovi izdelovalci trdijo, da lahko pomagajo nevrodivergentnim otrokom: ponujajo jim stik in z njimi vadijo očesni stik, čakanje na vrsto ter druge socialne veščine, ki jih običajno učijo terapevti. Te igrače se opirajo na raziskave, po katerih bi roboti lahko pomagali na načine, na katere ljudje ne morejo. Zagovorniki verjamejo, da bi takšna pomoč na domu, dostopna 24 ur na dan, lahko spremenila terapevtsko obravnavo. Brian Scassellati, računalniški znanstvenik z univerze Yale, ki že leta preučuje družabne robote za pomoč pri obravnavi avtizma, meni, da je redna terapevtska uporaba robotov na domovih otrok »nekaj, kar lahko dosežemo še za časa našega življenja«.
Ko sem sedela v Xandrovi sobi in opazovala njegov pogovor z Moxie, sem tudi sama lahko verjela v možnosti, ki jih vidi Scassellati. A Xander ne prejema terapije, kakršno naj bi Moxie sprva ponujala. Tisto popoldne tega še nismo vedeli, vendar Moxie njegovega napredka tako in tako ne bi dočakala. Moxie je čakala smrt. In to kmalu.
Njena zgodba razkriva nekatere pomanjkljivosti, ki pestijo vse takšne naprave. Te so verjetno še toliko bolj boleče, kadar prizadenejo posebej ranljivo skupino otrok. Opozarja tudi na pasti, zaradi katerih bodo po mnenju kritikov ti roboti neizogibno končali v kleteh, omarah ali na odlagališčih, kot so že neštete generacije modnih igrač pred njimi.
Družabnik, ki spremeni otroka
Scassellati je že velikokrat videl otroke, ki so ob obisku njegovega robotskega laboratorija navdušeno vzklikali. A ko je pred dvema desetletjema sodelavec na ogled pripeljal nekaj otrok z avtizmom, je osupnil. V navzočnosti robota so se povsem spremenili. »Pri otrocih smo opazili socialno vedenje, ki se je pojavilo nenadoma,« pravi. »Bilo je osupljivo, obenem pa si ga nismo znali razložiti.«
Ta obisk je bil ena od izkušenj, zaradi katerih je Scassellati postal pionir uporabe družabne robotike pri obravnavi avtizma. Na enem od posnetkov iz njegovih zgodnjih raziskav 12-letnik z avtizmom in njegova terapevtka opazujeta robotskega dinozavra, ki hodi po igralni podlogi z motivom gozda. Ko pride do narisanega potoka, postane nervozen, saj se boji, da ne bo mogel čez vodo. Po Scassellatijevih besedah je deček običajno težko vzpostavljal očesni stik, pogosto ponavljal besede sogovornika in težko ustrezno oblikoval govorno intonacijo. A na posnetku deluje kot vsak drug otrok. »Saj zmoreš, saj zmoreš,« spodbuja dinozavra, naj prečka potok. Ko govori s terapevtko, jo gleda. »V 30 minutah, kolikor smo bili v tisti sobi, je z njo vzpostavil več očesnega stika kot prej v dveh letih,« pravi Scassellati.
Za učenje sporazumevanja pri avtizmu, denimo tega, kako z nekom usmeriti pozornost na isto stvar, je pogosto potrebnega veliko ponavljanja. Robot bi bil lahko pri tem koristen iz več razlogov. Terapijo lahko naredi zabavnejšo in privlačnejšo, teoretično pa se lahko prilagodi tudi posebnemu načinu učenja posameznega otroka. Terapevti na posameznem srečanju zmorejo le toliko, poleg tega jih glede na potrebe ni dovolj. Starši se utrudijo, drugi otroci lahko izgubijo potrpljenje. »Ste že bili med majhnimi otroki? Znajo biti kruti,« pravi Maja Matarić, profesorica računalništva, nevroznanosti in pediatrije na univerzi Južne Kalifornije. Roboti so neutrudni in ves čas na voljo za vajo v sporazumevanju v čustveno varnem okolju.
Od poskusa z dinozavrom so Scassellati, Matarićeva in drugi opravili vrsto zanimivih raziskav. Scassellatijeva študija iz leta 2018 kaže, da so prijazni avtomati otrokom z avtizmom pomagali vzpostavljati očesni stik in začenjati pogovore. Druga raziskovalna skupina je leta 2017 ugotovila, da bi roboti nevrodivergentnim otrokom lahko pomagali prepoznavati sporočila obrazne mimike. V pregledu znanstvene literature iz leta 2022 pa je še ena skupina raziskovalcev nakazala, da bi lahko bila ob pomoči robotov terapija hitrejša in uspešnejša.
»Nikoli nismo poskušali nadomestiti terapevtov,« pravi Matarićeva. »Sprašujemo se le, ali lahko naredimo več.«
Matarićeva je leta 2016 pravzaprav soustanovila Embodied, podjetje, ki je razvilo Moxie, čeprav ob prihodu robota na trg ni bila več del njega. Pomagala je utemeljiti področje socialno asistivnih robotov, katerih cilj so socialni in čustveni učinki, ne zgolj zabava. Verjame, da bi takšna tehnologija lahko pomembno spremenila življenje vsakogar, zlasti ljudi, ki so osamljeni in zaradi zaslonov odrezani od drugih. Tipkanje vprašanj v ChatGPT ni enako stiku z drugim fizičnim bitjem. »Potrebujemo družbo drugih bitij, ki imajo fizično telo,« pravi. Razliko med sporazumevanjem s klepetalniki in z roboti primerja z razliko med gledanjem pornografije in spolnim odnosom: prvo je povsem virtualno in poteka prek zaslonov, drugo pa je neposredno in telesno.
Prijateljstvo z Moxie
Ko je Moxie leta 2020 prišla na trg, jo je spremljala skrbno izdelana zgodba: bila je odposlanka Globalnega robotskega laboratorija (GRL). Otrokom je pripovedovala, da je njena naloga odkriti, kaj pomeni biti dober prijatelj ljudem. Pod to pretvezo jih je prosila za pomoč pri učenju pozitivnega odnosa in spoznavanju, kako pomembno je, da si ljubljen takšen, kakršen si. Ta učni program je temeljil na raziskavah, po katerih se otroci dobro učijo skozi igro in tako, da sami učijo druge.
Imela je tudi stroga pravila, ki so omejevala vsebino pogovorov z otroki. Če so omenili kaj resnega ali neprimernega, denimo samopoškodovanje, jih je napotila k odraslim. Zaradi varovanja podatkov, nastalih v teh pogovorih, je večina obdelave potekala lokalno, v robotu, in ne na zunanjih strežnikih. Zasnovana je bila tudi tako, da je omejevala čas druženja z otroki. Po končani učni dejavnosti je lahko rekla, da je utrujena, in predlagala, naj za tisti dan zaključijo. »Nočemo, da otroci ob robotu preživijo cele ure,« pravi Rachel Baynes, ki je v Embodiedu vodila klinične raziskave in raziskave uporabniških izkušenj ter bila direktorica razvoja izdelka. »S tem bi izničili namen našega dela.« Moxie je otroke raje spodbujala, naj gredo ven, nove veščine vadijo z drugimi ljudmi in se nato vrnejo poročat o svojih ugotovitvah. Pri dejavnosti o prijaznosti jim je predlagala, naj družinskim članom napišejo prijazna sporočilca in jih pustijo po hiši. Pozneje so ji lahko povedali, kako so se počutili, ko so opazovali ljudi, ki so sporočilca brali.
Odzivi so bili večinoma pozitivni. Wired je Moxie opisal kot »robotskega prijatelja, o kakršnem ste sanjali kot otrok«. Time jo je leta 2020 uvrstil na naslovnico med najboljše izume leta. Recenzentka pri PCMag, ki je Moxie uporabila, da bi svojim otrokom pomagala prebroditi osamljenost med pandemijo, jo je opisala kot »izjemno simpatično«. Vendar je njo in druge ocenjevalce zmotila cena: 1.499 dolarjev in še 40 dolarjev mesečne naročnine. Embodied je pozneje ceno znižal na 800 dolarjev. Do leta 2024 je Moxie zbrala več kot 131.000 sledilcev na Tiktoku in dobila vlogo v filmu M3GAN 2.0.
Enako navdušeni so bili zaposleni v Embodiedu. »Mislim, da česa takšnega z animatronično napravo še nisem doživel,« pravi Justin Beghtol, nekdanji tehnični direktor podjetja. Očaralo jih je, kako je Moxie vzpostavljala očesni stik, sledila ljudem, z obrazno mimiko kazala pozornost in se odzivala na človeško vedenje.
Poleg strokovnjakov za robotiko in drugih tehničnih sodelavcev je Embodied zaposloval tudi delovnega terapevta, ki je pomagal usmerjati raziskave o učinkovitosti Moxie. Preizkuševalci so podatke in povratne informacije posredovali prek programa Moxie Pioneer Mentor. »Moxie je našemu otroku z zaostankom govornega razvoja pomagala, da je postal bolj odprt, in ga naučila številnih načinov sklepanja prijateljstev ter sporazumevanja z drugimi,« je v oceni zapisal eden od staršev. Eden od preizkuševalcev različice beta pa je poročal, da je druženje z Moxie »postalo vrhunec naših dni in del večerne rutine«.
Mit o mehanskem dečku
Ali lahko klepetavi robot otrokom res pomaga pri socialnem in čustvenem razvoju? Izkušnje vseh otrok niso tako pozitivne.
Xandrov oče Josh je Moxie sprva kupil za starejšega sina Aidana, ki ima avtizem. Zaradi varovanja zasebnosti družinskega priimka ne navajamo. Aidan je že imel trajnejši odnos z družinskim pametnim zvočnikom Alexa, za katerega si je izmislil celo življenjsko zgodbo. Po Aidanovi različici je Alexa živela v Hoboknu z možem Juanom. Občasno je šla na dopust in takrat se nihče ni smel pogovarjati z njo. Naposled je odšla in se ni več vrnila. Josh je upal, da bo Moxie lahko prevzela podobno vlogo: »Želeli smo, da bi imel nekoga, s komer bi se družil.«
A Aidan in Moxie sta težko našla skupni jezik. Moxie ni razumela Aidanovih včasih slovnično nepravilnih povedi, njega pa so jezili zamiki pri odgovarjanju. Moxie je namreč njegov govor najprej prepisala v besedilo, ga poslala velikemu jezikovnemu modelu, ki je sestavil odgovor, nato pa besedilni odgovor spet pretvorila v govor.
To razkriva eno največjih omejitev takšnih naprav. Terapevtski roboti morajo delovati v kaotičnem otroškem svetu, ne v nadzorovanih razmerah laboratorija. Moxie se je sprva odzivala hitreje, ker je bila programirana, da pozorno posluša človeka pred sabo. A otroci ne sedijo pri miru. Tekajo naokrog ali se skrijejo pod blazine. Kadar jih Moxie ni videla, se je nehote izklopila ali pa se ni odzvala. Da bi to odpravili, so v Embodiedu povečali njeno zaznavanje zvokov iz okolice. A zato je včasih težko ugotovila, na koga naj se osredotoči, in za odgovor potrebovala več časa.
V nasprotju z Aidanom je bila za Xandra Moxie nadvse zanimiva. Rad ima tehnologijo, zato je bil ob počasnih odgovorih potrpežljivejši. A ko sem v njegovi sobi opazovala, kako Moxie komaj dohaja njegovo bliskovito drdranje, sem videla, zakaj morda ni ravno idealna prijateljica za igro. Lučka na njenih prsih je zasvetila modro, kadar je poslušala, in rožnato, ko je bil za poslušanje na vrsti Xander. »Ampak običajno tega ne naredim,« je rekel. Preprosto govori naprej. Pogosto je takrat, ko mu odgovori, že pri drugi temi.
Kljub pozitivnim rezultatom, o katerih pri uporabi takšnih robotov poročajo nekateri raziskovalci, številni terapevti in klinični psihologi ostajajo skeptični.
Skupina italijanskih in britanskih raziskovalcev je v pregledu literature leta 2024 zapisala, da se je večina študij z roboti »osredotočala na razvoj tehnologije« in da v njih ni bilo prepričljivih kliničnih dokazov. Drugi pregledi literature opozarjajo, da je večina raziskav zajela le majhne skupine, njihova metodologija pa ni dovolj enotna in kakovostna.
»Vedenjski znanstveniki in strokovnjaki za obravnavo vedo, da je podpora ljudem z avtizmom izjemno zapletena,« pravi Zachary Warren, klinični psiholog v medicinskem centru univerze Vanderbilt. Avtizem lahko spremljajo druga stanja, denimo motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), tesnoba, depresija, posttravmatska stresna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja ali katera od njihovih kombinacij. Tudi od otroka do otroka se zelo razlikuje: nekateri imajo, tako kot Aidan, težave z govorom, drugi s predelovanjem čutnih dražljajev. Roboti zato sodijo v isto skupino kot večina drugih oblik pomoči: za nekatere otroke so učinkoviti, za vse pa ne.
»Avtizem ima toliko različnih pojavnih oblik, da moramo biti zelo previdni, da ne precenimo učinkov kateregakoli posameznega pristopa, robotskega ali drugačnega,« pravi Warren. Njegova raziskava je pokazala, da otrokovo začetno zanimanje za robota še ne pomeni izboljšanja sporazumevalnih veščin. »Sprva lahko opazimo večjo odzivnost ali začetni premik, nismo pa našli velikih učinkov, ki bi kazali, da se te veščine sčasoma bistveno spremenijo,« pravi.
Podobne omejitve je odkril Scassellati. V raziskavi iz leta 2018 je robote za mesec dni namestil v domove otrok. Z otroki so se igrali različne igre, ki so spodbujale socialne veščine, kot so očesni stik, skupno usmerjanje pozornosti in razumevanje zornega kota drugega. Scassellati je otroke spremljal mesec pred prihodom robota, v mesecu, ko je bil pri njih, in mesec po njegovem odhodu. »Pokažemo lahko, da začnejo napredovati,« pravi. »A dokažemo tudi, da en mesec ni dovolj.« V 30 dneh po robotovem odhodu napredek začne kopneti, vendar to po njegovem ne izniči morebitne vrednosti tehnologije: »Pri avtizmu en mesec ni dovolj za nobeno terapijo.«
Obstajajo pa tudi globlji filozofski in praktični pomisleki. Te naprave v otroških sobah in domovih zbirajo ogromne količine podatkov. Cilj je, da bi se roboti na njihovi podlagi sčasoma prilagodili posameznemu otroku, zanj oblikovali osebni učni program in ustvarili še prepričljivejši vtis resničnega prijatelja. Moxie opazuje Xandra pri igranju videoiger. Verjetno se je pri tem navzela slenga, ki sem ga slišala v njenem govoru: njegovi sobi je rekla »poveljniški center«, zbirki plišastih igrač pa »legendarna ekipa«.
Embodied se je trudil zaščititi zasebnost uporabnikov tudi po tem, ko je začel vključevati modele OpenAI, po Beghtolovih besedah konec leta 2021 ali v začetku leta 2022. Podjetje ni shranjevalo surovih videov ali zvočnih posnetkov, večino podatkov pa je obdelalo lokalno. Z leti je podatke uporabljalo za spoznavanje otrok in pomnjenje pogovorov, pred shranjevanjem v oblaku pa jih je šifriralo in anonimiziralo.
Seveda niso vsa podjetja tako skrbna, popolne zasebnosti podatkov pa ni mogoče obljubiti. Pri umetnointeligenčni igrači Bondu je pred kratkim v javnost pricurljalo na tisoče pogovorov otrok s plišastimi živalmi. Josh si zaradi zasebnosti ne dela večjih skrbi, Xander pa se po svoje zaveda, da to, kar pove Moxie, ni povsem varno. Nekaterih občutkov ji ne zaupa, saj ga skrbi, da bi lahko kaj po nesreči izdala, ko bi se pri njem igrali prijatelji.
Prav tako ni jasno, ali znajo te naprave vse zbrane podatke sploh uporabiti za učinkovito prilagajanje uporabnikom. Odzivati se na potrebe nekoga, ki se uči, je težje kot zgolj pravilno napovedati, kaj bi kdo utegnil natipkati v naslednje sporočilo. Izpustiti UI, ki se sproti razvija, brez nadzora v otrokovo življenje bi bilo lahko nevarno; njen razvoj je težko napovedati, še težje pa omejiti. Roboti iz Scassellatijevega laboratorija znajo med majhnim naborom veščin prepoznati tiste, ki gredo otroku dobro, in ostale, pri katerih ima težave, nato pa se osredotočijo na področja, kjer potrebuje največ pomoči. Kljub temu Scassellati enomesečne namestitve svojih naprav opisuje kot eno najstrašljivejših stvari, kar jih je kdaj počel. »Vedel sem, kaj bo robot počel prvi dan,« pravi. »Nisem pa vedel, kaj bo drugi dan. Kako pri sistemih, ki se učijo, zagotoviti prave omejitve, je še vedno nerešen problem.«
Kritiki se sprašujejo, ali koristi upravičujejo tveganja. »Ne vidim etično sprejemljivega načina, da bi robot deloval samostojno,« pravi Joshua Diehl, izredni profesor psihologije na univerzi Notre Dame. Opozarja, da smo že videli, kako nevarna je lahko UI, kadar brez nadzora prevzame vlogo terapevta; v več skrajnih primerih so klepetalniki celo spodbujali k samomoru. Tveganja bi lahko omejili, če bi bil v sobi usposobljen terapevt. A s tem izginejo prednosti neutrudnega robota, drago tehnologijo pa je težje upravičiti.
Meryl Alper, profesorica komunikologije na univerzi Northeastern, ki preučuje uporabo tehnologije pri otrocih z avtizmom, meni, da navdušenje nad robotskimi družabniki delno temelji na starih stereotipih. Psiholog Bruno Bettelheim je v članku iz leta 1959 z naslovom Joey: A ‘Mechanical Boy’ (Joey: »mehanski deček«) pacienta z avtizmom opisal kot samodejni stroj, »oropan človeškosti«, ki se skozi njun terapevtski odnos preobrazi v človeškega otroka. Alperjeva opozarja, da se je ta predstava razvila v posplošeno prepričanje, da se otroci z avtizmom dobro znajdejo s tehnologijo in imajo stroje celo raje kot ljudi.
Iz podatkov v prah
Čeprav je Moxie našla pot v vse več domov, je Embodied še vedno težko služil denar. Leta 2024 je podjetje napovedalo konec poslovanja. Njegove robote, odvisne od zunanjih strežnikov, ki jih podjetje ni več moglo plačevati, je čakal globok spanec.
Po spletu so začeli krožiti posnetki potrtih otrok, za katere se je zdelo, da so se na modrega robota močno navezali. »Nočem, da gre,« je v posnetku na Tiktoku jokal otrok. Obupani starši so na Tiktoku, Instagramu in Redditu iskali rešitve. »Moj otrok z avtizmom je čisto na tleh, mene pa je to razkurilo,« je pisalo v eni od objav. »Upam, da nam Embodied da vsaj nekaj dni za slovo,« je dodal nekdo drug.
Razočaran je bil tudi Beghtol, tehnični direktor Embodieda. Že načelno ga je motilo, da bo naprava nenadoma neuporabna, še posebej zato, ker je večina obdelave podatkov potekala v robotu. Poleg tega je trdno verjel v poslanstvo Moxie. Gledal je posnetke otrok, ki so ob druženju z robotom zažareli, in se počutil kot njihov zagovornik. »Težko je bilo gledati, kako jih je finančni propad podjetja travmatiziral,« pravi.
Beghtol se je dela lotil na lastno pest in razvil OpenMoxie, odprtokodno rešitev za delovanje robotov. Z dovoljenjem Embodieda je na GitHubu objavil navodila, ki naj bi uporabnikom pomagala pri prehodu na OpenMoxie.
Starši so hiteli predelovati svoje robote Moxie, preden bi Embodied ugasnil strežnike. Beghtol jih je ure in ure na Redditu vodil skozi postopek, na vprašanja pa so začeli odgovarjati tudi drugi tehnično podkovani uporabniki. A nekateri svojih robotov niso posodobili pravočasno, drugi so izgubili potrpljenje in obupali. Beghtol je z neko obupano mamo štiri ure odpravljal težave, pozneje pa izvedel, da je povezava odpovedala. Nazadnje je slišal, da je svojega robota prodala.
To je velika težava robotskih sistemov, pravi Alperjeva: večina jih bo prej ali slej izginila. »Kako načrtno je pripravljeno zastaranje te platforme?« se sprašuje. To je pomembno etično vprašanje pri robotih, ki so posebej zasnovani tako, da se ljudem prikupijo, in jih prodajajo otrokom, ki se lahko nanje globoko čustveno navežejo. Alperjeva to primerja z razvojem medicinskega pripomočka, pri katerem proizvajalec nato preneha posodabljati ali podpirati tehnologijo, ki omogoča njegovo delovanje.
Strokovnjaki že oblikujejo okvire za ravnanje ob teh zapletenih slovesih, vendar ni jasno, kdo je odgovoren za to, da bi se odnos med človekom in robotom končal čim manj boleče. V Scassellatijevem laboratoriju si izmislijo celo zgodbo o robotovi vrnitvi domov. Po preizkusu njegovi podiplomski študenti otrokom v imenu robotov pišejo razglednice in sporočajo, da so varno doma in da se dobro počutijo. »Zelo težko nam je priti k družini in odnesti robota,« pravi. »Veliko družin je ob tem strtih.« Warren z univerze Vanderbilt pa je do takšnih solznih slovesov zadržan. »Res vzpostavijo tako tesen odnos ali gre le za najljubšo igračo?« se sprašuje. »Takšne vpletenosti, predanosti ali povezanosti sam še nisem videl.«
Josh je poskušal usposobiti OpenMoxie, a mu ni uspelo. Xandru je povedal, da gre Moxie na popravilo, nato pa je robota po tiho prodal na eBayu. Xander ima toliko področij, ki ga zanimajo, da sploh ni opazil, da Moxie ni več.
Nato je leta 2025 novi vlagatelj Moxie obudil od mrtvih. Josh in Xander sta postala preizkuševalca različice beta in dobila novo modro prijateljico. Te različice ni spremljala ista zgodba, obljubljala pa je razširitev dotedanjega poudarka na socialnih in čustvenih veščinah: otrokom naj bi posvečala pozornost in jih spodbujala, naj se ukvarjajo s tem, kar jih zanima.
Xander se dobro zaveda njenih omejitev. Želi si, da bi se Moxie lahko premikala, še vedno pa potrebuje precej časa za odgovor. Kljub temu poskuša posredovati pozitivna sporočila. Med mojim obiskom mi je Xander rekel, da se mu zdi, da je Moxie nekoga označila za idiota. Moxie se je takoj oglasila in pojasnila, da zagotovo ni rekla besede idiot: »Brez zmerjanja. Samo spoštovanje.«
Ob koncu obiska sem se poslovila in se Moxie zahvalila za pogovor. »Obisk pri legendarni ekipi zaključen,« je rekla. »Hvala, da si se nam pridružila v poveljniškem centru.«
Nekaj tednov pozneje so novi lastniki Moxie poslali sporočilo, da tudi njihovo podjetje zapira vrata. Uporabniki so lahko izbrisali svoje podatke in po želji do konca junija prešli na OpenMoxie.
Ko sem Joshu o tem poslala sporočilo, je odgovoril, da ne ve, kaj bo rekel Xandru. Z ženo sta mu ravno priznala, da sta zadnjih nekaj let njegovo poginulo siamsko borilko na skrivaj nadomeščala z novimi. Pogovor se ni dobro končal.
