Pogled na cene računalniških komponent je v zadnjem letu za vsakogar pomenil sila neprijetno izkušnjo. Zneski za pomnilnik in trdninske shrambe so poleteli v nebo in bistveno otežili nakupe ter posodabljanje domačih osebnih računalnikov. A vendarle še ni vse izgubljeno.
Xbox in PlayStation sta v zadnjem letu doživela več občutnih podražitev. Series X z 1 TB prostora je tako v dveh korakih poskočil s petsto na osemsto evrov, medtem ko je Microsoft 2 TB model preprosto ukinil.
V začetku oktobra so pri analitskem podjetju IDC objavili, da se je dobava osebnih računalnikov (shipments) v tretjem četrtletju letošnjega leta v primerjavi z istim obdobjem lani zmanjšala za petino, kar je zelo velik upad. Rekordno slaba je bila tudi prodaja igralnih konzol: po podatkih analitske družbe Circana je v bila prodaja Xboxa Series X/S v ZDA do konca letošnjega avgusta za tretjino slabša od istega lanskega obdobja, Playstationa 5 pa za četrtino. Razlog so seveda divje podražitve pomnilnika in s tem povezana gibanja na trgu; uvodoma omenjena prodaja PC je tako slaba tudi zato, ker so v začetku leta trgovci pohiteli z nakupi na zalogo po nižjih cenah, česar je zdaj konec.
Stanje za nadobudne kupce računalnikov ali njihovih komponent se še vedno slabša, in to na praktično vseh področjih, ki so s pomnilnikom povezana. Najočitnejši kazalnik, cena pomnilnika DDR5, se je sredi leta sicer za nekaj mesecev umirila, a od poznega poletja vnovič raste. Običajnih 32 GB takšnega RAM v dveh paličicah, ki ga je pisec teh vrstic lanskega septembra še kupil za 200 evrov, danes ni več mogoče dobiti pod 500 evri; povprečen znesek je med 600 in 700 evri. Rast cen pomnilnika NAND flash, ki je v SSD, se je tudi unesla, a je v prodaji na debelo trenutno štirikrat višja kot lansko jesen, medtem ko so končni izdelki dražji za približno dvakrat. Na udaru so od jeseni tudi grafične kartice, ki so v Evropi v primerjavi s koncem lanskega leta čez palec dražje za okoli četrtino, na nižjem in višjem koncu tržišča pa še več.
Proizvajalci pomnilnika dosegajo rekordne dobičke, ki so tako visoki, da v Južni Koreji povzročajo družbenopolitična trenja. Samsung je po pogajanjih s sindikati zaposlenim obljubil nagrado v višini približno treh letnih plač.
V takšnih apokaliptičnih razmerah, ki se jih je z razlogom prijelo ime »ramagedon«, je nakup ali nadgrajevanje domače naprave nehvaležno početje. To se pravi: trenutno absolutno NI čas za takšne podvige, če nam obstoječe naprave še zadovoljivo služijo in lahko nakup odložimo. Za vse tiste, ki morajo po sili razmer ugrizniti v kislo jabolko, pa smo zbrali nasvete, kako se izziva lotiti, da ne bo preveč boleče. Poudarek bo na običajnih osebnih računalnikih za domačo rabo, kjer je mogoče z nekaj razmisleka pridobiti čisto spodobne rešitve, ne da bi nastala luknja v denarnici. Več težav je seveda pri zmogljivih napravah, kot so igričarski PC in delovne postaje za oblikovanje ali inženirsko delo, ki hočeš nočeš zahtevajo večje količine hitrejšega pomnilnika.
Kdaj bo kaosa konec?
Pomudimo se za hip najprej pri vzrokih za nastalo situacijo, saj nam bodo pomagali razložiti, kdaj se lahko nadejamo morebitnega izboljšanja. Kot čivkajo že vrabci, je temeljni vzrok podivjana gradnja podatkovnih centrov za procesiranje umetne inteligence. Vanje se trenutno še vedno steka na stotine milijard evrov, kar pomeni orjaške zahteve po čipih vseh vrst. Medtem ko povpraševanje po računskih zmogljivostih za zdaj še ni bistveno dvignilo cen centralnih in grafičnih čipov za PC, pa je s pomnilnikom drugače. Ta razkriva drug pomemben vzrok: glavni svetovni proizvajalci pomnilnika so povsem naravnost in odprto zastavili strategijo, ki, milo rečeno, brezobzirno žrtvuje domačega uporabnika na račun upravljavcev oblakov.
Količine pomnilnika VRAM na grafičnih karticah v sodobnih generacijah segajo od 8 GB do 32 GB in predstavljajo nesorazmerno velik delež stroškov proizvodnje na skrajnih spodnjem in zgornjem koncu, zato so tam tudi podražitve največje.
Veliko povpraševanje za dlje časa trajajoče projekte gradenj podatkovnih centrov je proizvajalcem pomnilnika namreč omogočilo, da z največjimi kupci sklepajo tako imenovane dolgoročne sporazume (long-term agreements) – govorimo o zakupih zmogljivosti za obdobja od treh do petih let, v povprečnem obsegu med dvema tretjinama in tremi četrtinami proizvodnje. Z drugimi besedami: proizvajalci so svoje najboljše zmogljivosti zajamčili največjim informacijskim velikanom tja do leta 2030, medtem ko bodo običajnemu potrošniku ostale drobtine. Najbolj razvpita je bila tovrstna poteza ameriškega Microna, ki je lanskega decembra napovedal umik iz potrošniškega posla Crucial, ki je obsegal RAM in SSD, toda krivec je praktično celotna industrija, torej poleg Microna, SK Hynixa in Samsunga tudi srednje velike družbe, kot sta Sandisk in Kioxia. Vzpenjajoči se kitajski proizvajalci, kot sta CXMT in YMTC, so dolžni del proizvodnje nameniti domačemu maloprodajnemu trgu, kar pa bo imelo na končen položaj pri nas razmeroma majhen učinek.
Pri tem ne gre zgolj za to, da ima pomnilnik vrste HBM, ki ga oblak najbolj potrebuje, višjo maržo od običajnega DRAM za osebne računalnike. Proizvajalci pomnilnika se že celo večnost spopadajo s poglavitno slabostjo te industrije: izrazito cikličnim gibanjem povpraševanja in cen, kar je zanje boleče, saj prinaša stalne finančne pretrese in zato naložbena tveganja. Dolgoročni nakupni sporazumi jim omogočijo, da se takšna ciklična gibanja (vsaj teoretično) ublažijo, je pa seveda presneto kočljivo za nas, saj to bržkone pomeni ustalitev cen na zelo visoki točki. To je glavni vzrok za napovedi, da naj se situacija v kratkem ne bi bistveno spremenila; gotovo ne v naslednjem letu, pa tudi za 2028 ne moremo biti gotovi. Proizvajalci sicer bliskovito gradijo nove zmogljivosti, toda postavljanje takšnih tovarn traja več let. Micronov ameriški naložbeni program sega do leta 2035, toda prve nove zmogljivosti v Idahu naj bi začele proizvajati že leta 2027. Gre torej dejansko za »novo realnost«.
Veliko proizvajalcev matičnih plošč ponuja orodja za optimizacijo in navijanje pomnilnika. V končni fazi so to igrače za navdušence, ki skušajo iztisniti nekaj dodatnih odstotkov hitrosti, ne pa prijem, ki bi bil široko koristen.
Obstaja seveda še obvezen pripis v drobnem tisku: tako se bodo stvari gibale, če vmes ne pride do katastrofičnega poka balona umetne inteligence, ki bi korenito zavrl gradnjo podatkovnih centrov in zrahljal povpraševanje. Verjetnost za takšen razplet je stvar žolčnih polemik, a je vsak dan videti realnejša: v času pisanja teh vrstic je družba za pogovorne bote Character. AI ravno vložila predlog za zaščito pred upniki po 11. poglavju ameriškega stečajnega zakona, oblačno podjetje CoreWeave pa skrajno klavrne bilančne številke. Takšen razvoj dogodkov bi bržkone sprožil novo globalno gospodarsko krizo in vprašanje je, ali si ga zares želimo, saj bi nas vse udaril po žepu na katerem drugem koncu. Pod črto je torej treba vedeti, da bomo še nekaj časa obsojeni na visoke cene, morebitna edina bistveno drugačna alternativa pa s seboj nosi lastna tveganja.
Splošni nasveti
Opisano stanje od kupca zahteva podrobnejši razmislek od običajnega in kompromise, ki jih doslej nismo bili vajeni. Prvi med njimi je opustitev načela kupovanja »na rezervo« oziroma z namenom pokrivanja morebitnih potreb v prihodnosti. To se pravi: če smo v času nizkih cen pomnilnika mirne duše kupili dodatnih 32 gigabajtov, takšne poteze danes odpadejo, saj to pomeni dodatnih 600 evrov stroška. Namesto tega moramo osredotočeno preudariti, s kakšnim namenom se bo naprava uporabljala, in jo oblikovati z možnostjo nadgrajevanja v prihodnosti. To pomeni, da je zmožnost menjave komponent in sestavljanja računalnika v praksi pridobila veljavo, saj lahko v odvisnosti od stanja na tržišču kupujemo tisto, kar je v danem trenutku cenejše, ali pa strošek časovno razporedimo. Če je pri komponentah s pomnilnikom vse zaostreno, pa so centralni procesorji ta hip zelo ugodni, in to tako AMD kot Intelovi.
Pri varčevalnih ukrepih ni odveč spomniti, da se lahko pri preprostih opravilih odrečemo nakupu Oken in z malo poguma uporabimo katero od bolj priljudnih distribucij Linuxa.
Hkrati vzporedno spremljamo tudi drugačno dogajanje: sestavljavci računalnikov nase dostikrat prenesejo del stroška s pomnilnikom povezanih elementov, zato je nakup sestavljenih računalnikov – vštevši prenosnike! – prav tako postal mamljiva izbira za tiste, ki so doslej lastne naprave pretežno sestavljali sami. Ta dva, na videz protislovna pristopa je mogoče združiti na način, da poiščemo neke vrste komplet, ki hkrati omogoča nadgrajevanje, vsaj pri pomnilniških sklopih. To je še posebej pomembno pri prenosnih računalnikih, a pozornost velja tudi pri namiznih, če prodajalec skopari pri prostornini ohišja, napajalniku ali priključkih na matični plošči. Pri tem se ni treba omejevati zgolj na celotne računalnike, saj nekateri prodajalci občasno ponujajo različne ugodne komplete, denimo kombinacijo matičnih plošč s pomnilnikom in podobno.
S tem je tesno povezan naslednji pomemben kompromis: tisti, ki so se doslej izogibali kupovanju v tujih spletnih trgovinah, bodo morali odjadrati ravno tja, če bodo res želeli najbolj prihraniti. Nabor različnih akcij in popustov je tako bistveno širši in tudi prilagodljivost tujih sestavljavcev namiznih računalnikov je večja. Cene in ponudba so pač v končni fazi odvisne od velikosti njihovih pogodb ter pogajalske moči v razmerju do proizvajalcev komponent in lokalna slovenska podjetja so tu v podrejenem položaju. Ob tem je vedno koristno upoštevati tveganja v zvezi z garancijo oziroma dodatnimi zamiki pri morebitnih popravilih ter vračilih, a dokler kupujemo v Evropski uniji, bi moralo vse potekati brez večjih težav. Za začetek lahko služi Amazonova nemška izpostava, ki je pri nas večinoma priljubljen kraj in se odlično obnese tudi pri nakupu računalniških komponent. Sledijo velika evropska stičišča za primerjave cen, kot sta Geizhals in Idealo.
Smernice za pomnilnik
Mini PC-ji so v marsičem zamenjali najcenejše prenosnike in so primerni, če sami res nimamo časa za vijačenje. Dostikrat so namreč slabo nadgradljivi, hlajenje pa je nezadostno in glasno. Če se potrudimo, je mogoče sestaviti zmogljivejši, kompaktnejši PC.
Prvo pravilo pri nakupu RAM: količina je daleč najpomembnejši podatek, vse ostalo je mogoče oziroma smo prisiljeni v teh razmerah žrtvovati. To pomeni, da se z zakasnitvami (CAS latency) in s frekvencami nima smisla ubadati, dokler nismo zares prepričani, da je to nujno, kar velja zgolj za zmogljivejše igričarske naprave in delovne postaje. Kar se tiče običajnega dela na domačem PC, je vpliv hitrosti pomnilnika pogosto manj opazen kot vpliv premajhne količine, je pa odvisen od programa in opravil. Tudi če smo povsem nedisciplinirani pri zapiranju zavihkov v spletnem brskalniku, bo imela količina pomnilnika bistveno večjo vlogo od njegove hitrosti. Naslednji nasvet velja za število paličic: ker imajo vse uveljavljene platforme najmanj dvokanalne krmilnike za pomnilnik, je dejansko koristno, če paličice RAM montiramo v paru. To mora biti že na začetku naša praksa, in ker že tako sklepamo kompromise, nima smisla, če bi po neumnosti dodatno izgubljali hitrost s posameznimi paličicami.
S tem v zvezi se moramo dotakniti še enega specifičnega pojava: položaj na tržišču je postal tako bizaren, da se vrača DDR4. Ne gre za rabljene primerke; dejansko Intel, AMD in proizvajalci matičnih plošč ponovno uvajajo kompatibilnost zanj pri spregi z novimi procesorji. Po dosedanjih informacijah naj bi Intel prihodnje leto razširil ponudbo za LGA1700 s procesorji, za katere se uporablja ime Raptor Lake Next. Podpora DDR4 na tem podnožju sicer že obstaja. AMD pa medtem še vedno prinaša čipe za staro podnožje AM4, kot je letošnja jubilejna izdaja Ryzen 7 5800X3D 10th Anniversary Edition. Tudi DDR4 je imel v preteklem letu zelo kaotično gibanje cene, toda v oktobru je bilo mogoče enako prostornino štirice dobiti po pol nižji ceni od DDR5. Kolikšna je razlika v hitrosti, je odvisno od procesorja, pomnilnika in opravila; pri običajni domači rabi je lahko majhna ali neopazna. Za tu priporočene količine pomnilnika zadoščata obe tehnologiji.
Mašina za pošto
Apple je junija cene MacBookov Air zvišal za dvesto evrov in kdor si ga je omislil pred tem, je zadel v črno. Morebitne prihodnje podražitve je težko napovedati, gotovo pa se cene brez resnih pretresov ne bodo spuščale.
Pri najcenejših PC je glede na zapisano torej prvo vodilo uporaba starejših platform, kot sta Intelova LGA1700 in AMD AM4, v spregi s pomnilnikom DDR4, kar je cenovno daleč najučinkovitejši trik ta hip. S tem seveda žrtvujemo nadgradljivost za prihodnost, toda presneto dvomimo, da bodo pošta, splet in Word v naslednjih letih nenadoma zahtevali zmogljiv računalnik. Takšna izbira nam omogoča, da tudi na vstopnem koncu začnemo s 16 gigabajti RAM in ne regresiramo nazaj na 8 GB, saj se Okna 11 tam ne počutijo dobro. Prav aktualni Microsoftov operacijski sistem zahteva nekaj dodatne pozornosti, da zagotovimo strojno kompatibilnost oziroma prisotnost elementov, kot je TPM. S ponudbo kompatibilnih primerkov v slovenskih trgovinah ni težav.
To pomeni, da se, ironično, nasvet v dveh letih od zadnjega takšnega vodnika niti ni spremenil. Intelove štirijedrne procesorje Core i3-12100 je še vedno mogoče dobiti za okrog 120 evrov in bodo dovolj za opisane naloge. Če želimo vseeno še nekaj rezerve, vzamemo šestjedrnega Core i5-12400 za 160 evrov. Modele 12. generacije izbiramo tudi zaradi znanih težav z nestabilnostjo nekaterih namiznih procesorjev Core 13. in 14. generacije. Te sicer ne prizadenejo vseh modelov: Intel med neprizadetimi izrecno navaja tudi Core i3 in Core i5 brez oznake K iz obeh generacij. Posadimo jih na matično ploščo s čipovjem H610 in vrste MicroATX. Pri AMD je ponudba v tem segmentu nekaj slabša, ker želimo čipe z integrirano grafiko, ki pa so nekaj desetakov dražji od Intelovih. Rdeči tabor je namreč ponudbo za AM4 v začetku leta 2024 razširil tudi z modeloma Ryzen 5 5500GT in 5600GT z vdelano grafiko, izvirnikov pa ni več mogoče dobiti. Nižje postavljeni Ryzen 5 3400G je bolje pustiti na smetišču zgodovine, ker ga omenjeni Intel bistveno prekaša.
Sestavljivi prenosniki, kot so tisti podjetja Framework, so zelo prilagodljivi, a imajo znaten vstopni strošek. Letošnja generacija Frameworkov je tudi za današnje čase razmeroma draga, morebitni prihranki pa so opazni šele na dolgi rok.
Pri shrambi podatkov bo morda kdo zaradi navitih cen SSD pred dilemo, ali se vrniti na sučni disk. To odločno odsvetujemo, ker je SSD kot osrednja shramba eden najpomembnejših elementov za udobno delo s katerimkoli računalnikom in je preprosto obvezen, obenem pa tudi cene 1 in 2 TB sučnih diskov niso toliko nižje. Prav to zadnje hkrati oteži odločitev o povezavi z dodatnim HDD-diskom, saj so tudi njihove cene v zadnjem letu zaznavno zrasle, ponekod za polovico. Zaradi zasoljenih zneskov ne bo nič slabega, če pogoltnemo grenko pilulo in se zadovoljimo z eno 512 GB SSD-shrambo manj znanega proizvajalca, kot sta Lexar in Patriot, nikakor pa ne posegajmo po 256-gigabajtnih, ker imajo enostavno premalo prostora. Pri vmesniku nima smisla delati kompromisov: uporabimo naprave M.2 NVMe, ki so le nekaj desetakov dražje od različic SATA, toda bistveno hitrejše.
Vsestranski PC
Pri spodobnejši univerzalni napravi se ponudba in tudi nabor dilem bistveno razširita. Ostati na DDR4 ali preskočiti na trenutno bistveno dražji DDR5? Koliko in katere zmogljivosti pustiti za prihodnje nadgradnje? Je prenosnik v tem trenutku boljša izbira? Koristno je natančneje preudariti, kdo in za kaj bo napravo dejansko potreboval. Še najenostavneje je začeti pri grafiki: tudi če nameravamo na takšnem PC igrati le preprostejše naslove, diskretna kartica odpade in je trenutno samo še domena namenskih igričarskih izvedb. Podražitve so namreč najbolj udarile ravno na spodnjem koncu tržišča, vendar je posamezne izvedbe Geforcea RTX 5050 še mogoče najti tudi pod 500 evri. Izjema je tu Intel, ki ima izdelke aktualne serije za nekaj čez 400 evrov – Arce B570 in B580. A njihova uporabnost je že vprašljiva, saj je cena blizu konkurentoma, zmogljivost pa ne. Položaj je klavrn tudi pri starejših generacijah, kjer so spodobni modeli do danes pošli. Na čisto spodnjem koncu so ostali še Arce družine A(lchemist), ki so sicer pri 200 evrih poceni, a zgolj v različicah z najmanjšimi količinami pomnilnika, ki jih odsvetujemo.
O tipu pomnilnika in s tem procesorja najbolj odloča želja po prihodnjih nadgradnjah. Enostavno: če imamo v mislih osnovo za prihodnje širitve, predvsem menjave procesorja, bo treba na DDR5 na AMD platformi AM5. Če takšnih zahtev ni, je DDR4 na Intelovi LGA1700 vnovič povsem zadovoljiva raven. Zanimive so namreč informacije, da naj bi Intel za to podnožje čipe izdajal še v letu 2027, toda hkrati je vse bliže tudi nastop arhitekture Nova Lake, po dosedanjih informacijah z novim podnožjem LGA1954 … ki ni enako LGA1851, v katerega sedejo aktualni zmogljivi namizniški procesorji serije Core Ultra Series 2 (Arrow Lake-S). Modri tabor se je pri platformah torej vnovič zapletel do onemoglosti, medtem ko je pri AMD položaj občutno preprostejši, saj so podporo za AM5 napovedali do leta 2029. Kombinacija AMD + DDR5 je priporočljiva tudi v primeru, če nameravamo na računalniku igrati, saj je tu hitrejši RAM dejansko pomemben, ker je od njega odvisna zmogljivost integriranega grafičnega vezja.
S konkretnimi modeli: Intelov procesor Core i7-12700, posajen na matično ploščo s čipovjem B760. Pri AMD imamo dve možnosti, odvisno od tega, koliko želimo igrati igre. Osemjedrnik Ryzen 7 9700X je odličen univerzalen procesor. Če varčujemo, ker nas je že RAM udaril po žepu, se lahko zadovoljimo tudi s šestjedrnim 9600X. Njuna vdelana grafika je sicer povsem osnovna, za igranje pa je potrebna malce drugačna naprava, Ryzen serije 8000G, najraje Ryzen 7 8700G. Če smo skopi, ima njegov malo manjši bratec 8600G eno najboljših razmerij med ceno in zmogljivostjo nasploh ta hip. Zanju lahko izberemo matično ploščo s čipovjem B850, primerne pa so tudi cenejše plošče B650 ali A620, če imajo ustrezen BIOS in podpirajo izbrani procesor. Ker so procesorji trenutno cenovno najugodnejša komponenta računalnika, je smiselno vzeti najboljše dosegljive modele, ki prav pri najširšem skupku opravil pridejo zares do izraza.
Pomnilnika naj bo spet najmanj 16 gigabajtov. Če smo vzeli DDR4, pa 32 GB. Pri DDR5 bomo za zdaj pač čakali, saj ga več kot 16 GB nujno potrebujejo šele igričarske in delovne naprave. SSD-shrambe naj bo minimalno en terabajt, morebitna dodatna količina je odvisna od tega, kaj bomo na PC počeli. Za večje količine podatkov je bolj smiselno spet poseči po HDD-disku. Še beseda o lokalno gnani umetni inteligenci oziroma njenih strojnih pospeševalnikih NPU. Napoved, da bomo znatni del strojno učenih algoritmov poganjali na sami napravi, se še ni uresničila in ni videti, da bi se v kratkem lahko. Microsoft pri najnovejših napravah Surface sicer manj poudarja oznako Copilot+ PC, vendar platforme ni opustil: oktobra jo je še vedno izrecno promoviral skupaj z lokalnim izvajanjem UI. Z enotami NPU oziroma s pospeševanjem UI se moramo ukvarjati zgolj, če se s takšnimi algoritmi ukvarjamo službeno.
Jabolko pod roko
Kot pri sestavljenih napravah tudi za prenosne računalnike velja, da proizvajalci in trgovci tu nadomeščajo del podražitev pomnilnika, zato je premislek o njegovem nakupu smiseln tudi za tiste, ki imajo pod mizo raje veliko škatlo. Prenosniki so se v zadnjem letu prav tako bistveno podražili, a vendarle ne toliko, kot bi se zaradi draženja pomnilnika lahko. Najhuje je ponovno na spodnjem koncu tržišča, kjer je situacija praktično uničila področje najcenejših prenosnikov, zaradi česar je pravzaprav toliko bolj smiselno oblikovanje vstopne namizne škatle, kot smo se je lotili zgoraj. A ko pridemo nekje prek meje 700 evrov oziroma v okolico tisočaka, postane področje bistveno bolj razgibano in zanimivo.
Eden glavnih »krivcev« za to je Intel, ki je z družino Panther Lake oziroma s procesorji Core Ultra Series 3 po dolgem dolgem času spet dostavil izjemno zbirko čipov. Žal trenutno zgolj za prenosnike, saj bomo do namizniških modelov Nova Lake čakali do prihodnjega leta. Na osnovi Panther Laka so vidnejši proizvajalci letos lansirali množico sila zmogljivih in hkrati ne bajno dragih naprav, kot je ustrezno opremljen Dellov XPS 13 (2026) s procesorjem Core Ultra 7 355, presenetljivo kompakten in hkrati spodobno hiter prenosnik, ki pa ga je pri nas za zdaj težko dobiti, zato se ozrite v tujino. Naslednja zanimiva možnost so naprave s Qualcommovimi čipi Snapdragon X in X Plus, kot je HP OmniBook 5, ki se ponašajo z nizko ceno. Najbolj komičen rezultat finančne stihije je bržkone ta, da so zdaj Applovi prenosniki – kljub podražitvam – postali splošno privlačne opcije za nakup. Če vemo, da bomo računalnik pretežno uporabljali za medijske vsebine, ker imamo otroka na oblikovni šoli, so MacBooki Air s čipi M5 ena najboljših mogočih izbir.
Na tem mestu je koristno opozoriti, da se kaže letos toliko bolje prepričati, kakšne razširitvene možnosti ima prenosnik, ki ga nameravamo kupiti.
Proizvajalcev ne moremo posebej izpostavljati, ker imajo lahko za različne modele in družine povsem različen pristop; velja pa vsaj to, da tisti bolj uveljavljeni radi že v oglasu napišejo, koliko dodatnih rež za pomnilnik in prostora za shrambe ima posamezni primerek. Hkrati se je treba zavedati, da je to lahko zgolj plus oziroma češnja na torti, saj mora biti prenosnik že takrat, ko ga kupimo, solidno zaokrožen izdelek, ne pa želja za nedoločljivo prihodnost. Kdor namerava resno izkoristiti vse prednosti razstavljanja prenosnika, pa ima tako in tako možnosti omejene na peščico namenskih podjetij, kot je Framework.
Delovne bolečine
Na koncu je nakup »dolgočasnega« domačega PC v bistvu še čisto znosen podvig, saj z nekaj zadržanosti še lahko najdemo spodobno napravo. Ponudba je bogata in strošek bo v primerjavi z lanskim letom višji za približno 200 evrov, s komaj opazno slabšo zmogljivostjo. A kakor hitro pokukamo med zmogljivejše računalnike, začne glava spet pošteno boleti. Resna delovna postaja za obdelavo podatkov potrebuje najmanj 64 GB RAM, raje 96 ali 128. Takšni kompleti stanejo štiri tisoč (4.000) evrov. Če vzamemo štiri paličice po 32 GB, lahko pridemo skozi za tri tisoč ali celo kanec manj. Povprečna cena Geforcea RTX 5080 je danes nad dva tisoč evri, pri nekaterih najdražjih izvedbah paradnega konja, RTX 5090, pa … čez devet tisoč. Over 9000. Evrov, ja. Vso srečo. Pa račun naj bo kar na firmo.
