Popularno pravimo, da so današnji razvpiti algoritmi umetne inteligence narejeni po principu delovanja možganov, kar pa je v resnici zelo površinska analogija. Hkrati v razvojnih oddelkih dejansko nastaja rod računskih integriranih vezij, ki se tesneje zgledujejo po centralnem živčevju, in to so nevromorfni čipi.
Tranzistorska elektronika je temelj današnjega računalništva, toda specifične računske zahteve nevronskih mrež, na katerih slonijo strojno učeni algoritmi, ponujajo možnost za bistven odmik v strojnem načinu procesiranja: uporabo svetlobe namesto elektrike.
Optični kabli se danes običajno končajo na sprednjem pokrovu strežniških rezin, toda skokovita rast potreb podatkovnih centrov pospešuje razvoj optičnih vodil, ki naposled vstopajo v same čipe.
Odprta arhitektura, ki naj bi premešala karte v svetu procesorjev, je letos dopolnila petnajst let. RISC-V se v tem času ni uveljavil z bleščečimi izdelki na policah trgovin ali marketinškimi slogani, temveč z nečim precej tišjim, a dolgoročno morda pomembnejšim: z idejo, da so lahko temeljni gradniki računalniške tehnologije odprti, dostopni in brez licenčnih omejitev. V svetu, kjer so Intel, AMD in ARM desetletja določali pravila igre, je to že samo po sebi dovolj, da vzbudi pozornost.
Sedem let je tega, kar je Nvidia lansirala prve grafične kartice s strojno podporo za sledenje žarkom, ray tracing, toda ta tehnologija še vedno pretežno ostaja bombonček za igričarske navdušence. Ali lahko kmalu pričakujemo preboj v ospredje in s katerimi tehničnimi prijemi želijo to doseči?
Vse bliže smo trenutku, ko bo balon napihnjenih obljub o umetni inteligenci počil. Narava te eksplozije pa je še vedno v zraku, zato ihtave naložbe v kratke delniške pozicije verjetno niso na mestu.
Uporabniki smo navajeni, da vsako leto ali dve prispejo nove in hitrejše generacije čipov vseh vrst. Takšen tempo pa zahteva vse večji trud strokovnjakov in tehnologije, ki so vse bolj zapletene.
V Belgiji, dva ducata kilometrov od Bruslja, domuje organizacija, za katero smo slišali zgolj tisti, ki se ukvarjamo z industrijo polprevodnikov, pa vendar brez nje ne bi imeli računalniških čipov, kakršne poznamo.
Ponavadi poreklo aplikacije pri njeni izbiri ni najvažnejša reč in tudi pri igričarskem servisu GOG večina ne pomisli, da za njim stojijo Poljaki iz družbe CD Projekt, se pravi tisti, ki so napravili igre Witcher. Na GOG nas je večina pred časom preprosto naletela zaradi njegovega prvotnega namena: ohranjanja in distribuiranja starejših iger. Od tod izvira tudi ime, saj se je zadeva sprva imenovala Good Old Games. Do danes je projekt prerasel v samosvojo spletno igričarsko trgovino, na kateri je mogoče najti tudi modernejše naslove, a starejše igre ostajajo pomemben segment, tudi skozi iniciative, kot je Preservation Program, ki jih aktivno ohranja. Drugi pomemben podatek je, da so vse igre na GOG brez DRM, se pravi programskih zaščit pred kopiranjem, ki gredo dostikrat tako v skrajnosti, da ogrožajo uporabnikovo zasebnost. Storitev pozna samostojno aplikacijo, GOG Galaxy, toda za prvo silo se tudi spletna povsem dobro obnese, ker starejše igre tako in tako ne potrebujejo posodabljanja. Sam za aktualne igre tako večji del uporabljam Steam in EGS, medtem ko imam na GOG prek 700 tistih naslovov, s katerimi sem »rasel gor«. Takšnega spiska ni težko oblikovati, ker so kot drugod tudi na tej platformi stalna znižanja in akcije, tako da stare Mortal Kombate in Falloute pridobimo za evro ali dva.
Aktualne serije centralnih procesorjev nosijo skorajda dolgočasno predvidljive nadgradnje, toda vrsta negotovosti v industriji nakazuje, da bi bilo lahko že kmalu živahneje.
