Autocad - Od svinčnika do umetne inteligence

Nekdaj so inženirji in arhitekti svoje projekte načrtovali na risalnih deskah, s svinčniki in tuši, dokler skupina navdušencev ni njihovega sveta postavila na glavo. Zasnovali so dostopno orodje, ki je digitalno risanje približalo vsem. Nastal je nepogrešljivi velikan sodobne arhitekture, strojništva, filmske industrije in umetne inteligence.

John Walker je leta 1982 s 14 prijatelji ustanovil podjetje Autodesk.

Na začetku 80. let prejšnjega stoletja je bil svet tehničnega risanja in arhitekturnega načrtovanja povsem drugačen, kot ga poznamo danes. V risalnicah po vsem svetu so tisoči inženirjev, arhitektov in konstruktorjev ure in ure sklonjeni strmeli v orjaške risalne deske. Njihovo orodje niso bili miške, tipkovnice in barvni zasloni, temveč svinčniki, polnila za svinčnike z različnimi trdotami, prozorni trikotniki, krivuljniki, strgalniki in posebni tuši ter papirji. Vsaka potegnjena črta je zahtevala popolno zbranost. En sam napačen poteg s tušem je pomenil ure previdnega praskanja po papirju z britvico ali celo ponovno risanje celotnega kompleksnega načrta od začetka. Če je bilo treba spremeniti dimenzijo nosilnega zidu ali premer strojnega zobnika, je to sprožilo verigo zamudnih in tveganih ročnih popravkov na desetini povezanih risb. Računalniško podprto načrtovanje ali CAD je sicer že obstajalo, vendar je prebivalo v povsem drugem svetu. Bilo je ekskluzivno orodje svetovnih korporacij, letalskih gigantov in vojaških ustanov, ki so si lahko privoščili več sto tisoč ameriških dolarjev vredne orjaške osrednje računalnike, ki so zasedali celotne klimatizirane sobe, ter namenske delovne postaje z astronomskimi cenami. Za povprečnega arhitekta, malega podjetnika ali lokalnega strojnega inženirja so bili takšni sistemi popolnoma nedosegljivi, kot znanstvena fantastika.

Nato se je zgodil prelomni trenutek, ko je v Kaliforniji programer John Walker v svoji dnevni sobi zbral 14 entuziastičnih prijateljev, programerjev in inženirjev. Staknili so glave in v skupni sklad prispevali svoje prihranke ter zbrali skromnih 60.000 dolarjev začetnega kapitala za ustanovitev podjetja Autodesk. Zanimivo je, da Walker in člani njegove ekipe na začetku sploh niso imeli jasne vizije o ustvarjanju enega samega specifikacijskega programskega orodja za risanje. Njihova prvotna poslovna zamisel je bila ustvariti podjetniški mozaik. Želeli so razviti več različnih manjših aplikacij za osebne računalnike, jih poslati na trg in preprosto videti, katera od njih bo pritegnila dovolj pozornosti kupcev, da preživi. Med prvotnimi poskusnimi projekti je bil tudi program Interact, ki ga je v prostem času razvil programer Michael Riddle. Walker je s svojo skupino v tej skromni aplikaciji za risanje prepoznal izjemen, dotlej neizkoriščen potencial. Odkupili so pravice, program temeljito predelali in ga na novo napisali v programskem jeziku C. Poteza je bila za tisti čas izjemno drzna in daljnovidna, saj je programu omogočila še nevideno hitrost delovanja ter možnost preprostega prenašanja med različnimi računalniškimi operacijskimi sistemi. Prenovljeni izdelek so poimenovali AutoCAD.

Odpravili so se na takrat osrednji svetovni računalniški sejem Comdex v Las Vegasu, kjer so na majhnem razstavnem prostoru vključili monitorje in pokazali, kako lahko običajen osebni računalnik IBM PC z nekaj pritiski na tipke samodejno izriše natančne geometrijske oblike. Pred njihovo stojnico je nastala nepopisna gneča. Obiskovalci, med katerimi so bili izkušeni inženirji in projektanti, niso mogli verjeti svojim očem. AutoCAD je dokazal, da za zapleteno inženirsko grafiko ne potrebuješ večmilijonskih računalniških sistemov in zaprtih delovnih postaj, temveč le razmeroma dostopen namizni računalnik. Uspeh je bil takojšen, hiter in naravnost silovit. Ekipa je spoznala, da mora vse svoje vire in moč usmeriti v razvoj enega samega programa.

AutoCAD je podjetju že v prvem letu prinesel milijon in pol ameriških dolarjev prihodka.

AutoCAD je na trg prišel decembra 1982 in podjetju v prvem letu prinesel poldrugi milijon prihodkov. Začelo se je obdobje divje rasti, ki pa je mlado podjetje kmalu pripeljalo na rob potopa. Povpraševanje po programu AutoCAD je raslo s svetlobno hitrostjo, ki je daleč presegala zmožnosti majhne skupine ustanoviteljev. Telefonske linije v podjetju so bile neprestano zasedene, naročila na papirjih so se kopičila po mizah in tleh, tehnična podpora pa je bila zasuta s tisoči vprašanj zmedenih, a navdušenih novih uporabnikov. Znotraj podjetja je zavladal ustvarjalni, a nevarni kaos. John Walker, ki je bil po duši predvsem programer in mislec, je v svojem znamenitem internem pismu opozoril sodelavce, da bo podjetje propadlo pod lastno težo in uspehom, če nemudoma ne vzpostavijo resne poslovne strukture, finančnega načrtovanja, profesionalne podpore ter urejene prodajne mreže. Autodesk se je iz krize izvlekel z genialno potezo. Namesto da bi sami poskušali prodati vsak izvod programa posameznemu kupcu, so vzpostavili razvejano globalno mrežo neodvisnih distributerjev in specializiranih prodajalcev. Lokalni partnerji niso le prodajali škatel s programsko opremo, temveč so lokalne inženirje in arhitekte tudi učili uporabe ter jim nudili tehnično pomoč.

Poleg prodajne mreže je bila za zmago na trgu odločilna še ena ključna filozofska odločitev: odprtost sistema. Medtem ko so tekmeci ljubosumno varovali svoje zaprte in tajne datotečne formate, je Autodesk razvil in javnosti odprl format datotek DXF, ki je omogočil, da so si različni programi in naprave lahko neposredno izmenjevali grafične podatke. Še pomembnejša je bila vgradnja programskega jezika Auto-LISP neposredno v AutoCAD. Z njim so uporabnikom, inženirjem in zunanjim programerjem ponudili ključe do samega srca programa. Slehernik je lahko sam napisal lastne ukaze, samodejne rutine in prilagojene funkcije. Okoli Autodeska se je bliskovito oblikovala ogromna in zvesta skupnost razvijalcev, ki je ustvarila na tisoče specializiranih dodatkov za hidravliko, elektrotehniko, urbanizem in strojništvo. S tem, ko so zunanjim ustvarjalcem omogočili gradnjo na svoji platformi, je AutoCAD postal nepremagljiv svetovni standard. Do konca desetletja je Autodesk obvladoval že več kot polovico celotnega svetovnega trga računalniško podprtega načrtovanja na osebnih računalnikih.

V začetku 90. let je vodstvo podjetja spoznalo, da uspeh iz preteklosti ne zagotavlja preživetja v prihodnosti. Dvodimenzionalno risanje linij, črt in krogov je bilo sicer revolucionarno, a fizični svet okoli nas je tridimenzionalen. Novo poglavje v zgodovini podjetja se je začelo, ko je vodenje prevzela energična direktorica Carol Bartz. Pod njenim vodstvom se je Autodesk podal v drzno obdobje strateške diverzifikacije in širitve obzorij. Zavedala se je, da mora podjetje prestopiti meje klasičnega inženirskega risanja. Autodesk je začel intenzivno vlagati v lasten razvoj ter hkrati kupovati mlada, perspektivna tehnološka podjetja. Tako je vstopil na področje tridimenzionalnega modeliranja, računalniške animacije in vizualnih efektov. Z razvojem in s prevzemi programskih orodij, kot sta 3ds Max ter kasneje Maya, je Autodesk nenadoma postal nepričakovani vladar Hollywooda. Filmski studii, razvijalci videoiger in televizijski producenti so ugotovili, da brez teh orodij ne morejo več ustvarjati. Osupljivi vizualni efekti v filmskih uspešnicah, fantastična bitja, znanstvenofantastična mesta in digitalni liki v risankah so začeli nastajati v istem podjetniškem ekosistemu, ki je risal tlorise za lokalne vodovode.

S prevzemi programov, kakršna sta 3ds Max in Maya, je Autodesk svoje delovanje razširil na področje tridimenzionalnega modeliranja, računalniške animacije in vizualnih efektov.

Hkrati Autodesk ni pozabil na svoje izvirne korenine v industriji. Za potrebe strojništva in industrijskega oblikovanja so razvili napredno orodje Inventor, ki je omogočalo parametrično tridimenzionalno modeliranje. Inženirji niso več risali le posameznih pogledov na del, temveč so v računalniku zgradili popoln digitalni model stroja, v katerem so se vsi deli medsebojno odzivali. Če si spremenil premer gredi, so se samodejno prilagodili tudi vsi ležaji in ohišje. Na področju arhitekture in gradbeništva pa je prišlo do še večje revolucije z uveljavitvijo koncepta informacijskega modeliranja zgradb, znanega po kratici BIM. Ključni mejnik na tej poti je bil strateški prevzem podjetja in programa Revit. Ta je temeljito spremenil razmišljanje arhitektov. Namesto risanja črt, ki predstavljajo zidove, so projektanti v programu začeli graditi s pametnimi gradbenimi elementi. Zid v Revitu ni bil več le par vzporednih črt, temveč digitalni objekt z natančno določeno debelino, s sloji izolacije, toplotno prevodnostjo in ceno. Če je arhitekt v tlorisu premaknil okno, se je to samodejno premaknilo tudi na vseh fasadah, v vseh prerezih ter se v istem trenutku posodobilo v celotnem popisu materiala in investicijskem računu. Napake na gradbiščih so se drastično zmanjšale, učinkovitost pa se je dvignila na raven, ki si je prej nihče ni mogel zamisliti.

V zadnjem desetletju se je podjetje pod vodstvom Andrewja Anagnosta soočilo z morda največjo preizkušnjo v svoji zgodovini. Pojavila so se nova omrežja, pametne naprave in računalništvo v oblaku. Tradicionalni model prodaje, pri katerem so uporabniki kupovali drage trajne programske licence na fizičnih medijih in nato več let uporabljali isto različico, je postal preteklost. Autodesk se je odločil za zelo tvegano, a nujno poslovno transformacijo. V celoti je opustil prodajo trajnih licenc ter prešel na sodoben model naročnin in storitev v oblaku. Prehod je bil za podjetje zelo zahteven. Na začetku je sprožil val nejevolje in glasnih protestov med številnimi dolgoletnimi uporabniki, ki so bili navajeni na stare vzorce delovanja. Tudi finančni rezultati podjetja so kratkoročno upadli, saj so se enkratni veliki prilivi od prodaje licenc spremenili v manjše, a redne mesečne oziroma letne naročnine. Vendar se je drznost obrestovala. Model naročnin je podjetju prinesel stabilne in predvidljive prihodke, uporabnikom pa zagotovil neprekinjen dostop do najnovejše različice programa brez dragih nadgradenj vsakih nekaj let.

Danes Autodesk ponuja generativno oblikovanje, umetno inteligenco in napredne digitalne simulacije. Inženirju ni več treba ročno risati vsakega detajla: v program vnese le robne pogoje, na primer največjo dovoljeno težo, točke obremenitve, vrsto materiala, način izdelave in finančne omejitve. Nato vajeti prevzame umetna inteligenca, ki z uporabo naprednih algoritmov izvede na tisoče simulacij ter sama predlaga na stotine optimalnih rešitev. Ko se danes sprehodimo skozi katerokoli sodobno mesto, se sploh ne zavedamo, kako globoko in nepreklicno je sodobni svet prepleten z nevidnim odtisom podjetja Autodesk. Zgradba, v kateri delamo, most, po katerem se vsak dan peljemo domov, avtomobil, ki ga vozimo, pametni telefon v naši dlani, kos pohištva v dnevni sobi ali znanstvenofantastičen film, ki si ga zvečer ogledamo – vsi ti predmeti imajo skupni imenovalec. V nekem koraku nastanka so bili oblikovani, simulirani, preizkušeni ali izdelani ob pomoči Autodeskovih programskih orodij.