Objavljeno: 29.9.2026
Pro et contra
Članek, ki bi ga prej pisali celo popoldne, danes umetna inteligenca iz naših zapiskov sestavi v nekaj sekundah. Pridobimo s tem čas za bistvo ali izgubimo prav tisto, zaradi česar je pisanje sploh vredno truda?.
Boris Šavc
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico, PayPal, Apple Pay ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Objavljeno: 29.9.2026
Članek, ki bi ga prej pisali celo popoldne, danes umetna inteligenca iz naših zapiskov sestavi v nekaj sekundah. Pridobimo s tem čas za bistvo ali izgubimo prav tisto, zaradi česar je pisanje sploh vredno truda?.
Besedilo brez duše
Boris Šavc
Pisanje je že od pamtiveka veljalo za enega najbolj pristnih izrazov človeške ustvarjalnosti, miselne globine in osebne izkušnje. Z vstopom umetne inteligence v svet ustvarjanja besedil pa se zdi, da smo na pragu prelomnice. Tradicija ročnega oblikovanja stavkov se pod pritiskom časa pospešeno umika hitrosti in algoritmični učinkovitosti. Čeprav se možnost, da z nekaj kliki in s hitro sestavljenim pozivom iz računalnika iztisnemo popolno besedilo, sliši kot sanjska rešitev za stisko z roki, se pod to privlačno površino skriva precej resnejša grožnja za kakovost, pristnost in sam smisel pisane besede.
Glavna težava besedil, ki jih izpljune umetna inteligenca, je popolna odsotnost pristne človeške izkušnje. Algoritem pač ne čuti, nima spominov, ne zna stopiti iz cone udobja in je povsem brez kakršnihkoli moralnih prepričanj. Vse, kar počne, je zgolj hladno statistično ugibanje, katera beseda naj bi sledila prejšnji na podlagi nepreglednih količin podatkov, s katerimi so ga nahranili. Rezultat? Izdelki, ki so na prvi pogled slovnično brezhibni in lepo tečejo, v resnici pa so popolnoma prazni, brez duše in osebnega pečata. Ko človek bere dober avtorski članek, ne išče le golih podatkov, temveč tudi glas pisca, njegove unikatne metafore in specifičen način razmišljanja. Če se zanesemo na strojno pisanje, ta dragoceni stik v sekundi izpuhti, bralcu pa v rokah ostane le suhoparen, čustveno sterilen skupek besed.
Generiranje besedil ob pomoči algoritmov vodi v nevarno uniformiranost in povprečnost. Ker se modeli napajajo iz obstoječega pisanja, v bistvu le ponavljajo in preoblikujejo že izrečene misli. Tako nastaja zaprt krog, v katerem ni več prostora za inovativne ideje, drzno kritiko ali nekonvencionalne poglede. Če bi vsi avtorji začeli uporabljati enaka orodja, bi splet v hipu preplavila množica prispevkov, ki bi zveneli, kot da jih je spisal isti zdolgočaseni pisec. Izgubljata se bogastvo jezika in pestrost izražanja, saj algoritmi po liniji najmanjšega odpora vedno izberejo najvarnejše in najpredvidljivejše besedne zveze.
Morda najhujša posledica se skriva v našem lastnem razmišljanju. Pisanje namreč ni zgolj tehnično prelivanje že oblikovanih misli na papir ali zaslon, temveč je sam proces razmišljanja. Ko človek piše, raziskuje, dvomi, povezuje na videz nezdružljive pojme in prav med delom pogosto pride do novih spoznanj. Če to delo v celoti prepustimo stroju, se zavestno odpovemo pravemu intelektualnemu naporu. S prenosom ustvarjalnosti na tehnologijo tvegamo, da bodo naše sposobnosti kritičnega razmišljanja in analize preprosto zakrnele. Pisanje z umetno inteligenco nam bo sicer prihranilo nekaj minut, a nas bo ob tem prikrajšalo za lastno miselno rast in tisto pravo zadoščenje, ko ustvarimo nekaj resničnega in svojega.
Duša je v zapiskih
Matej Šmid
ZBorisom se pravzaprav strinjam, le nisem prepričan, da bodo njegovi očitki enako prepričljivi tudi čez leto ali dve. Še lani sem ugotavljal, da ChatGPT sicer zna slovensko, vendar njegovih izdelkov ne bi nihče objavil, pred nekaj meseci pa me je pri njih še vedno motila sterilnost. Danes se mi tudi ta sodba že zdi zastarela, čeprav bi na slovenskem delu Facebooka še našel dovolj dokazov zanjo.
Tam imamo namreč nenadoma pravo poplavo modrecev, ki pišejo dolge, tekoče, a pogosto prazne razprave o vsem mogočem. Kolega podjetnik mi pripoveduje o podobnem pojavu v poslovnem svetu, kjer si izmenjujejo brezhibna elektronska sporočila, pogodbe in njihove analize. Brezhibna po obliki, seveda, kar še ničesar ne pove o vsebini, vendar tudi pri človeškem pisanju lepo sestavljen stavek ni jamstvo za pametno misel.
Boris ima prav, da se stroj rad ponavlja in posega po predvidljivih frazah, a mu lahko naročimo, naj jih izpusti, skrajša uvod ali neha začenjati vsak drugi odstavek z retoričnim vprašanjem. S tem ne odpravimo nevarnosti izmišljenih dejstev, za katera moramo še vedno poskrbeti sami, lahko pa precej uspešno odpravimo prepoznavni strojni slog. Stavim, da marsikateri bralec razlike že danes ne opazi, čez nekaj let pa jih bo še več.
Ali je to slabo? Ne vem. Tudi šah smo dolgo razumeli kot preizkus človeške inteligence, pa nas računalniki v njem že desetletja prekašajo, igrati pa ga nismo nehali. Za veliko njivo vzamemo traktor (in ne motike), pri programiranju pa uporabljamo višje jezike in knjižnice, namesto da bi vsako opravilo začeli pri strojnih ukazih. Seveda roman ni njiva, vendar tudi poročilo ali poslovni dopis ni roman, pri katerem bi bilo mukotrpno oblikovanje vsake povedi že samo po sebi vrednota.
Predvsem pa izkušnje ni treba prepustiti stroju. Lahko mu dam svoje zapiske, svoje pomisleke in svoj sklep ter zahtevam, naj iz tega sestavi članek. Nato preberem, kaj je nastalo, zavrnem tisto, česar nisem mislil, in dopolnim navodila. Pri tem ostajam odgovoren za objavljeno, tudi če stavkov nisem lastnoročno sestavil. Tudi misli so moje, ne modelove: slog lahko uravnam z navodili, če pa nimam česa povedati, mi tudi ročno pisanje ne bi pomagalo. Boris opozarja, da šele med pisanjem ugotovimo, kaj mislimo; nič ne preprečuje, da bi se to zgodilo tudi ob prerekanju z osnutkom, ki ga je pripravil računalnik. Odpoved razmišljanju se začne, ko osnutka ne preberemo več.
Verjamem, da bomo tako pisali vse pogosteje. Ali bomo zato tudi slabše razmišljali, bo pokazal čas.
Mimogrede, tudi ta moj odgovor je nastal natanko tako: iz mojih zapiskov ob pomoči umetne inteligence. Ali je stroj test prestal, presodite sami