Komentar: Tehnološki velikani ne razumejo življenja
Elon Musk je pred desetimi leti naznanil rešitev težav z zastoji v mestnem prometu.
Pod Los Angelesom bi izvrtal več predorov, v katere bi z dvigali spuščali električne avtomobile, ki bi se po praznih koridorjih premikali s hitrostmi do 200 kilometrov na uro. Koncept se je nato razvil v Loop, ki bi nudil nekakšne električne minibuse za 8–16 potnikov. Današnja resničnost stoji v Las Vegasu in je precej manj futuristična.
Tam je del omrežja predorov resda že zgrajen, a le v omejenem obsegu dobrih šestih kilometrov in dveh podzemnih postaj, osmih površinskih in štirih priključnih, po njem pa vozijo povsem običajne tesle. Postaje so prej podobne parkiriščem kot resnim postajam metroja, pokrivajo pa zgolj področje okoli Convention Centra in severnega dela znamenitega Stripa.
Celotni Vegas Loop v konicah prepelje tudi šest tisoč potnikov na uro, kar se sliši veliko, v resnici pa je na ravni dveh avtobusnih linij. Ena resna linija podzemne železnice ima desetkrat večjo kapaciteto, tramvajska linija ali namenski avtobusi (BRT) pa dvakrat večjo. Zakaj navajam te številke? Ker je Vegas Loop futuristični projekt, ki je videti kot silen napredek in po optimističnem scenariju stane okoli 10 milijonov dolarjev na kilometer – a ga premagata kantica rumene barve in nakup nekaj deset avtobusov. Angleščina ima za takšne projekte posrečen izraz: gadgetbahn.
Prve tesle so po Vegas Loopu zapeljale pred petimi leti, ko umetna inteligenca še ni prodrla v vse pore družbe, a Muskovo nerazumevanje sveta se v tem času ni spremenilo. Podobno ozko razmišljanje predstavljajo samovozeči avtomobili, ki naj bi v mestih rešili težavo s parkiranjem in z zastoji. Pri tem pa tehnološki velikani pozabljajo, da so mesta ekosistem, kjer hitrost premikanja ljudi med dvema točkama ni edini ali glavni problem. Ljudje in avtomobili, najsi jih vozi človek ali računalnik, na ulicah niso kompatibilni, raziskave pa jasno kažejo: ljudje se raje zadržujejo na ulicah, kjer avtomobilov ni. To ni tehnološki problem, to je družbena realnost.
Kaj potrebujemo za srečno življenje, vemo že desetletja, in to ni več tehnologije.
Vegas Loop in pojav samovozečih avtomobilov sta očitna primera, kako tehnološki velikani ne razumejo sveta in vsiljujejo svoje »rešitve«. Mobilnost v mestih je dobro raziskan problem z znanimi rešitvami: podzemna železnica, tramvaj, avtobusi, kolesa, k čemur je nujno dodati ustrezno infrastrukturo, gradnjo kompaktnih mest in omejevanje števila avtomobilov.
Številni šefi tehnoloških velikanov pa so v zadnjih letih začutili potrebo, da s širšo javnostjo delijo svoje modrosti v obliki tehnoloških manifestov. Leta 2023 je začel Marc Andreessen (The Techno-Optimist Manifesto), nato pa so sledili Sam Altman iz OpenAI (The Intelligence Age), Dario Amodei iz Anthropica (Machines of Loving Grace) in Mark Zuckerberg (The Future is for Everyone). Iz vseh teh zapisov veje tehnološki optimizem, s čimer načelno ni nič narobe. A kažejo tudi globoko nerazumevanje sveta, ki je neskončno kompleksnejši od popreproščenih predstav tehnoloških velikanov.
V Zuckerbergovem razumevanju sveta je ultimativni dokaz posameznikove uspešnosti podjetništvo. Pogojno bi še oprostili delovno razmerje, ki je izjemno dobro plačano, denimo kirurgom v ameriških bolnišnicah. Umetna inteligenca bo vsakomur omogočila ustvariti nov posel, piše Zuckerberg. S podjetništvom seveda ni nič narobe, celo nujno potrebno je, a se ga ne morejo iti vsi. Nekdo bo moral še vedno šivati naše rane, učiti naše otroke, streči v restavracijah in igrati na odru.
Bi morda ta slabo plačana dela opravljala umetna inteligenca? Tehnološko morda res ne bo ovir. Družbeno pa se to najbrž ne bo zgodilo nikoli, ker gre za opravila, kjer je človeški stik njihova nujna sestavina. Tega Zuckerberg ne razume. V manifestu poudarja, da bo umetna inteligenca vsem pomagala izboljšati vse vidike življenja, kar spet zveni povsem smiselno, dokler ne preberemo nadaljevanja: kariero in posel, odnose, hobije, zdravje itd.
Umetna inteligenca bo lahko osebni tutor in učitelj z doktoratom na vseh področjih, obljublja Zuckerberg. Pa si tega ne želimo iz utemeljenih razlogov. Med pandemijo kovida smo preizkusili učenje na daljavo s tehničnimi pripomočki, ki ni bilo všeč ne učiteljem ne učencem, rezultati pa so bili tako katastrofalni, da so še pet let pozneje rezultati v raziskavi PISA najslabši doslej.
Umetna inteligenca ne bo sama po sebi izboljšala naših odnosov in zdravja. Četudi bi omogočila personalizirano zdravstvo, bomo na koncu še vedno potrebovali zdravnika, ki si bo dejansko vzel čas. Za odnose bomo še vedno potrebovali čas ter trud.
Brez dvoma ima svet pred seboj številne tehnološke izzive, a največji akutni problemi niso tehnološki, temveč družbeni. Kaj potrebujemo za srečno življenje, vemo že desetletja, in to ni več tehnologije. Znamenita raziskava, ki so jo na Harvardu začeli leta 1938, je jasna. Daleč najpomembnejši dejavnik ni niti tehnologija niti genetika, temveč ravno to, česar nam umetna inteligenca ne more dati: kakovostni odnosi z drugimi ljudmi. Tehnološki velikani pa povsod vidijo optimizacijski problem, ki ga bo odpravila tehnološka premoč. Ne bo, ker nekatere »neučinkovitosti« našega življenja sploh niso problem.
