Mala šola programiranja po občutku

Programiranje je prav posebna aktivnost, ki je za mnoge nekje med obrtništvom in umetnostjo, za tiste, ki o programiranju nimajo pojma, pa prava magija. Najboljši programerji so od nekdaj veljali za čarovnike, ki iz računalnikov in drugih naprav izvabljajo na videz nemogoče. Vse to je veljalo, dokler se ni pojavila novodobna umetna inteligenca …

Ko smo uporabniki dobili v uporabo prve velike jezikovne modele (VJM) (angl. large language model – LLM), se je nakazovalo, da so veliki jezikovni modeli posebej primerni za prebiranje, pisanje in spreminjanje kode. Od prvega stika s ChatGPT smo razvijalci namesto Googla ali neposrednega iskanja na Stack Overflowu raje uporabili klepetalnik UI, da je namesto nas napisal nekaj vrstic kode, nam pomagal razumeti, kaj prilepljena koda počne, ali razložil, kaj pomeni napaka, ki nam jo je izpisal prevajalnik.

Pisci programske kode smo v tistem času še bili čisto pravi programerji – računalnike smo krotili z za nepoznavalce nerazumljivimi uroki, s programsko kodo, sestavljeno iz čudnih znakov in razmetano po zaslonu. Z UI smo dobili le dodatno zmogljivo orodje za iskanje in pisanje kode. Višek tehnologije je bil način, da nam je urejevalnik besedila pomagal z naprednim samodejnim nadaljevanjem (autocomplete), ki ga je pridobil iz VJM. A hitro se je izkazalo, da takšen način pomoči programerjem ni všeč – mnogim se je zdelo nerodno, da jih je urejevalnik prekinjal in jim svetoval, kako nadaljevati. Marsikdo, tudi avtor tega članka, se s takšnim načinom programiranja ni mogel sprijazniti in se nanj navaditi.

Vibe coding se je pridružil pogovoru

Leta 2025 je Anthropic izdal Claude Code, ki je sprva ostal precej spregledan, konec leta 2025 pa svet pisanja programske kode vendarle postavil na glavo. Najprej je šlo za šalo: Andrej Karpathy, eden izmed ustanoviteljev OpenAI, je na omrežju X nedolžno uporabil izraz »programiranje po občutku« (angl. vibe coding), ki je pomenil, da orodju Claude Code narekujemo zahteve, to pa z znanjem, ki je vgrajeno v veliki jezikovni model, in kopico »orodij« piše kodo, ki je ne pogledamo, ne preberemo in ne ocenjujemo, ali bo delovala pravilno, ampak jo le poženemo in upamo, da počne bolj ali manj to, kar smo si zaželeli. Izraz se je prijel in ima danes nekoliko manj negativno konotacijo ter pomeni zelo hitro spreminjanje in preizkušanje kode ob pomoči agenta UI.

Če je bil takšen način dela sprva le šala in je bila misel, da lahko tako pridemo do kakovostne programske opreme, deležna posmeha, mnogi strokovnjaki pa so ocenjevali, da ta smer ne vodi nikamor, smo po slabem letu izjemnega napredka drugačnega mnenja. Prišli smo do kolektivnega spoznanja, da je pisanje enostavne in srednje zahtevne programske kode brez pomoči UI neučinkovito, da zna UI v mnogih primerih spisati boljšo kodo kot povprečen programer, da je UI manj površna in zna najti veliko bolj zapletene napake kot mnogi programerji. Tudi najboljši in največji (kot je na primer Linus Torvalds, oče Linuxa) so se predali in popustili - UI je danes orodje, ki naredi razvijalce hitrejše in produktivnejše. Seveda, obstajajo problemi, ki so jim kos le najboljši programerji, in ti v marsičem prekašajo UI, a hiter razvoj mnogih spletnih, namiznih ali mobilnih aplikacij je danes realnost.

Poleg dviga produktivnosti manj ali bolj izkušenih programerjev, ki so skočili na vlak UI, je silovit napredek v svet programiranja prinesel še nekaj novega – vsakdo je lahko programer! Predznanje ni več potrebno. Poznati je treba le prava orodja, nekaj osnovnih smernic ter trikov in brez večjih zapletov že lahko napišete svojo spletno aplikacijo, digitalizirate svoj hobi ali celo v službi razvijete programsko rešitev, ki je povsem prilagojena vašim potrebam in okusu.

Še pred začetkom

Serija, katere prvi prispevek berete, je namenjena tistim, ki se s programiranjem z UI še niste srečali – ne glede na to, ali ste nekoč programirali, še vedno pišete kodo ali pa v življenju niste napisali niti ene same vrstice kode. (Prepisane seminarske naloge na fakulteti ne štejejo.)

Še pred pravim začetkom si velja zamisliti enostaven problem, ki ga kanimo rešiti. Začnite z nečim enostavnim, saj razvoj najboljšega algoritma za trgovanje, igre, s katero boste zaslužili milijone, ali »boljšega Microsoft Officea« najverjetneje ne bo uspešen.

Da bo izbira lažja, lahko predlagamo interaktivno vabilo na rojstni dan, aplikacijo za sledenje opravilom, nakupovalni listek po vašem okusu ali vam prilagojeno spletno aplikacijo z vremensko napovedjo. Če nimate ideje, vam lahko pomaga - UI. Vprašajte jo za ideje, s katerimi lahko spoznate programiranje po občutku.

Katero orodje UI izbrati?

Najbolj priljubljen način programiranja z UI je še vedno Claude Code, v zadnjih tednih pa se OpenAI nadvse trudi, da bi obrnil trend izgubljanja naprednih uporabnikov, in uporablja vse sile, da bi prva izbira postal njihov Codex (ki je na voljo v ChatGPT). Če ste zaposleni v srednjem ali velikem podjetju, ste gotovo slišali za Microsoftov izdelek z imenom Copilot, a tokrat nas bo zanimala različica GitHub Copilot. Vsa našteta orodja so plačljiva, res pa je, da boste lahko začeli že z najmanjšimi zneski naročnine, kar je približno 20 evrov na mesec.

Zelo priročno je, da za Claude Code in Codex ne potrebujete ločene naročnine. Zadostovala bo tista, ki jo mogoče že imate za spletni klepetalnik ChatGPT ali Claude. Povsem mogoče pa je, da se bo to kmalu spremenilo, saj umetnointeligenčni giganti obupno potrebujejo denar. Najnovejši in najzmogljivejši modeli so že sedaj precej dražji, a o tem v katerem od prihodnjih člankov.

S tem pa izbiranja še nismo končali. Odločili smo se za ponudnika UI in njegovega agenta za pisanje kode, potrebujemo pa še okolje, kjer bomo to počeli. Ta izbira ni lahka in za zdaj še ni videti, da bi se industrija odločila, kako bo videti prihodnost. Mnogi programerji se odločijo, da bodo obdržali svoj priljubljeni urejevalnik kode in ga le nadgradili z agentom UI. Za mnoge to pomeni, da bodo uporabili Visual Studio Code. To je enostavno, deluje dobro, a kmalu ugotovimo, da je okolje nepotrebno zapleteno in je namenjeno urejanju kode, mi pa smo se namenili, da kode ne bomo gledali in nas ne zanima. Mnogi zato posežejo po orodjih, kot je Cursor, ki so urejevalnike kode skrili v ozadje in postavili v središče klepetalnik.

Če smo se odločili, da bomo uporabili orodja podjetij OpenAI ali Anthropic, bo najlažje začeti, če bomo namestili njihovo namensko namizno (in ne spletno) aplikacijo ChatGPT Desktop ali Claude Desktop. Namesto zavihka Chat pa bomo v obeh uporabili zavihek Code.

Kateri model izbrati?

Ob uporabi VJM je mamljivo, da izberemo največjo in najsposobnejšo različico modela. To ni vedno najboljša izbira, saj so pretirano zmogljivi modeli podobni najsposobnejšim ljudem – in zato kdaj tudi preveč komplicirajo. Malo za šalo, malo zares. Predvsem pa boste opazili, da stanejo več ali da bo prej pošla dovoljena poraba žetonov. Izberite torej srednji model zadnje generacije. V času pisanja članka je v orodjih OpenAI to Astra (tudi predzadnja Terra bo dovolj dobra), pri Claudu pa Sonnet. Prav tako ne morete zgrešiti, če izberete srednjo raven razmišljanja (angl. reasoning).

Pri vsaki generaciji modelov je še kakšen trik. Trenutno se da zelo poceni uporabljati Codex, če izberemo najmanjši in najcenejši model Luna in visoko raven razmišljanja. A to se lahko v vsakem trenutku spremeni in bolj navdušenim priporočamo, da nenehno spremljajo trenutno aktualne trike in nasvete.

Naš prvi program

Začeti je nadvse lahko. V izbranem programu podamo osnovne zahteve za naš program, če želimo, lahko zapišemo, v katerem programskem jeziku želimo rešitev, in dodamo podrobnosti. Lahko pa se prepustimo in dovolimo modelu, da izbere sam – Claude bo skoraj gotovo izbral Python. Vam to ni všeč? To je prvi nasvet za delo z UI: Če ni izbrala ali naredila tako, kot ste si želeli, ste le korak od popravka – zahtevajte spremembo!

Kot primer smo izdelali zasebni kokpit, enostavno spletno aplikacijo, ki iz različnih virov zbere za nas pomembne in zanimive podatke ter jih predstavi v lični obliki. Zahtevali smo vremensko napoved, zadnje športne novice in odštevanje do naslednje dirke formule 1. Te naloge bo UI z lahkoto opravila, smo pa v pozivu jasno navedli, katere vire podatkov želimo. Pri iskanju cen smo iskanje vira prepustili agentu UI, ki bo odgovoril z navodili, kaj moramo narediti, da bo naša spletna stran lahko prišla do zaklenjenih podatkov.

Nasveti za učinkovitejše delo

Medtem ko UI gradi našo prvo spletno aplikacijo, si oglejmo še nekaj osnovnih nasvetov za udobnejše delo.

Pred začetkom programiranja lahko UI naročimo, da pripravi načrt. Med njegovo gradnjo nas utegne kaj vprašati – v našem primeru bo verjetno to, za kateri kraj želimo vreme. Ob predstavitvi načrta lahko opazimo, da nas UI ni pravilno razumela ali da nismo podali dovolj jasnih navodil, ali pa se nam utrne dodatna ideja. Ko smo z načrtom zadovoljni, je priporočljivo, da ga zapišemo v datoteko. Tradicionalno bi to pomenilo, da bo nastala datoteka plan.md, vedno bolj priljubljeno pa postaja, da zahtevamo, da UI namesto besedila v obliki Markdown načrt in druge rezultate zapiše v lično oblikovano datoteko HTML. V način načrtovanja lahko vstopimo na različne načine. Najlažje bo, da na koncu prompta enostavno dodamo »Pripravi načrt in me povprašaj za podrobnosti«, lahko kar v slovenščini.

Sodobni in zmogljivi modeli UI odlično obvladajo tudi slovenščino, zato ne bo posebne razlike, če boste z UI komunicirali v angleščini ali slovenščini, kar vam je pač lažje. Avtor sicer prisega na navodilo UI, naj vedno odgovarja v angleščini, ne glede na to, ali je z njo nazadnje govoril slovensko ali v drugem jeziku.

Takšno navodilo si bo agent zapomnil v globalnih nastavitvah in ga utegne upoštevati pri tem ali še katerem drugem projektu, zato svetujemo, da UI naročite, naj v mapi z izvorno kodo ustvari in vzdržuje datoteko AGENTS.md. To je standardna datoteka, ki jo bodo ob zagonu prebrala vsa orodja za razvoj z UI, in pomeni bližnjico do razumevanja, kaj pomenijo datoteke v tej mapi, torej opis projekta in stalna navodila. Ob prvih poskusih smo vsebino datoteke urejali ročno, danes lahko to nalogo prepustimo kar UI. Vsakič ko se domislimo novega pravila ali ko si želimo, da si UI zapomni našo preferenco, lahko zapišemo le remember ali pa po slovensko naročimo, naj si navodilo zapomni za vselej.

A navodil je lahko tudi preveč – več o tem preberite v okvirčku –, zato je modro, da program, ko preseže trivialno velikost, razvijamo po kosih ali sklopih. Ko dodamo novo funkcionalnost, prosimo, da UI dopolni AGENTS.md, nato pa začnemo novo sejo, kjer podamo navodila za novo spremembo ali dodelavo. Tak način dela prinaša boljše rezultate in je cenejši.

Zadnji nasvet je, da hranite zgodovino sprememb svoje programske kode, kar danes v veliki večini primerov pomeni, da mapo spremenite v repozitorij git – nekakšno mapo s fotografskim spominom in hkrati časovni stroj. Ob pravilni rabi bomo z gitom vsakih nekaj minut shranili trenutno različico kode. Tako se tudi v primeru, da pride do nenamernih sprememb ali celo brisanja, vedno lahko vrnemo korak ali več nazaj in nadaljujemo od tam. Druga korist pa je, da ima na ta način tudi UI dostop do zgodovine sprememb, kar je zelo koristno za razvoj, saj je manj možnosti, da bomo ponavljali napake ali se drugače vrteli v krogu. Tudi če veste, kaj je git, je upravljanje repozitorija nadležno in na trenutke zapleteno opravilo. A brez skrbi, tudi to nalogo lahko prepustite UI. Najprej naročite, naj v mapi ustvari repozitorij git, nato pa zabičajte, naj po vsaki opravljeni nalogi predlaga, da naredi commit – to pomeni, da se shrani trenutna različica vsebine mape.

A pozor, lokalni repozitorij git ni varnostna kopija! Če pobrišemo celo mapo in z njo skrito mapo.git v njej, smo izgubili vse. Repozitorij moramo zato povezati z oddaljenim repozitorijem, običajno na GitHubu ali GitLabu, vedno več programerjev pa se zateka h Codebergu. Ko sta povezana, moramo vsak commit tudi »potisniti« (push) v oblak. Podrobnosti uporabe gita presegajo vsebino tega članka, a tudi tokrat vam na pomoč priskoči kar UI v izbranem programerskem orodju. Morebiti bo agent UI že sam predlagal, da kodo prenesete tudi v oblak, sicer mu to predlagajte vi in z veseljem vam bo ustregel.

Naš prvi program je tu

Če ste se prebili do konca članka, imate nekje na svojem računalniku mapo s svojim prvim programom, napisanim z umetno inteligenco. Čestitamo! A to je šele začetek. Program bomo v prihodnjih nadaljevanjih nadgradili še s podatkovno zbirko, ga objavili na spletu, mu dodali možnost prijave in še kaj.

Kaj pa, ko gre kaj narobe?

Razvoj z UI prinaša mnoge pasti, ki jih morajo ustvarjalci zahtevnejših stvaritev poznati in dobro razumeti, da ne pride do težav. Splet je poln prigod, ko so avtorji z UI ustvarili programje brez pomisleka o varnosti podatkov in te postavili na ogled celotnemu spletu. Ostali so brez podatkov ali celo brez podatkovnih zbirk ali datotek.

V članku navdušeno pišemo o tem, kako z UI lahko vsak napiše programsko kodo in s tem različne programske rešitve. Zapisali smo, da predznanje sploh ni potrebno. To seveda velja le za res enostavne cilje.

Ko smo VJM spoznavali s prvimi različicami ChatGPT, so bile ogromen problem halucinacije, ko si je model podatke, dogodke ali zgodbe preprosto izmislil. Pri razvoju programja je s tem manj težav, saj je računalniški program enostavno preveriti – najprej bo to naredil prevajalnik ali izvajalnik, nato bomo delovanje preverili še mi.

Pri razvoju programa razmislite o varnosti - kje bo tekel, kako bodo podatki shranjeni in kdo bo lahko dostopal do njih. Če se na področje ne spoznate, lahko v veliki meri zaupate UI – najbolje pa bo, da to agentu neposredno naročite! Temo bomo podrobneje obdelali v enem izmed naslednjih člankov.

Absolutno nujno je, da UI uporabljate na način, da ima dostop samo do podatkov, ki jih za svoje delo potrebuje. Hkrati pa je nujno zagotoviti, da imate varnostno kopijo podatkov oziroma izdelka. Najlažje bo, če uporabite standarden pristop in shranjujete spremembe datotek v repozitorij git. Pri večjih nalogah ali pa pri manj zmogljivih modelih se še vedno zgodi, da se UI zaplete in rešuje problem, ki ga ni, rezultat pa je lahko uničen izdelek. Če imate shranjene kopije, lahko povrnete različico kode. To lahko storite sami ali pa zahtevate, da to naredi UI. Če pa se zgodi najhujše in poti nazaj ni – brez skrbi, začnite znova. UI lahko zaprosite, da zapiše vse, kar ve o trenutni različici rešitve, v obliki, ki jo lahko uporabite za svež začetek. Saj veste, pri programskih rešitvah od nekdaj velja, da je dobra šele tretja različica. Pomislite le, kdaj ste prvič slišali za ChatGPT!

Kaj sta kontekst in prompt?

Prompt ali po slovensko poziv je naše navodilo, zahtevek ali vprašanje za UI. Dober poziv je nedvoumen, priporočljivo je, da je strukturiran. Za dobro mero lahko vsebuje primer ali celo to, česa ne želimo. Čeprav se pozivi zdijo kot čarovniški uroki in smo še pred časom poslušali napovedi, da je njihovo pisanje poklic prihodnosti, se zadnje različice modelov UI dobro odzivajo tudi na površnejše pozive, ki pa vseeno vračajo dober rezultat.

Kontekst je beseda, ki jo uporabljamo, ko govorimo o vseh navodilih, ki smo jih dali UI. Pri klepetanju z UI bi to pomenilo, da se UI »spomni«, kaj smo vprašali pred tem. Pri razvijanju programja pa je dober kontekst še toliko pomembnejši, da model ne »pozabi«, kaj programira. Sodobni programerski modeli UI imajo kontekst, velik milijon žetonov, a dobra praksa je, da tudi ob velikem razpoložljivem kontekstu ostanemo znotraj 200 tisoč žetonov, saj večji konteksti z večjo porabo povzročajo višje stroške in priklic iz konteksta postane manj zanesljiv.

Odvisno od izbranega agenta in okolja sta lahko velikost in zasedenost konteksta zapisani v statusni vrstici. Običajno pa ju lahko preverite, če uporabite ukaz /usage ali /context.

OpenCode

Ker je to članek za začetnike, smo izbrali orodje, ki ga uporabljamo v namiznem načinu ali skozi urejevalnik besedil. Če ste dovolj pogumni za delo v ukazni vrstici, lahko preizkusite tudi OpenCode – odprtokodni vmesnik za programiranje z UI, s katerim se lahko povežete s plačljivimi modeli. Če imate potrebno strojno opremo, lahko VJM poganjate na svoji opremi, za enostavne in malce manj enostavne naloge pa lahko uporabite brezplačne modele. Nekatere ponuja kar skupnost OpenCode, še več brezplačnih pa najdete pri ponudnikih, kot so OpenRouter in drugi. V času pisanja je zelo uporaben brezplačen model Big Pickle, kar se lahko vsak trenutek spremeni. Gre namreč za javni preizkus modela z nezapisanim rokom trajanja, hkrati pa opozarjajo, da zbrane podatke uporabljajo za izboljšanje modela.

Žetoni

Čeprav se mnogim zdi, da je uporaba umetne inteligence brezplačna, to nikakor ne drži. Kot novopečeni UI-programerji boste kmalu spoznali, da je enota, o kateri boste veliko razmišljali, »žeton« (angl. token). To je košček besedila (nekaj znakov oz. del besede), na katerega model razbije vhod in izhod. Pri uporabi modelov plačujemo tako vhodne žetone (ukazi, prebiranje datotek …) kot izhodne (odgovori, pisanje datotek …).