Varnostno-operativni centri spremljajo dogajanje v informacijskih sistemih, analizirajo grožnje in pomagajo pri odzivanju na incidente. V Sloveniji delujejo pri ponudnikih storitev in znotraj organizacij, njihove naloge in pristojnosti pa se razlikujejo. Predstavljenim organizacijam smo poslali pisna vprašanja in na podlagi prejetih odgovorov pripravili pregled njihovega dela.
Večina slovenskih podjetij že ima nameščene požarne pregrade in protivirusne programe. Pohvalno, če zaposlene občasno pošljete na »kibernetsko usposabljanje«. Nekatera podjetja so celo prebrala zakon in začela samoregistracijo po ZInfV-1 ter pišejo varnostne politike. To je napredek. A hkrati je tudi past: ustvarja občutek, da ste v podjetju nekaj naredili, medtem ko najpomembnejše stvari še vedno ostajajo nedotaknjene.
Kibernetski napadalci danes ne napadajo le spletnih strani, temveč predvsem naprave zaposlenih. Kako poskrbeti, da ena okužena naprava ali klik na škodljivo povezavo v e-poštnem sporočilu ne ogrozi celotnega podjetja?
V nekaterih panogah je informatika tista, ki vleče posel naprej, drugje pa ostaja izrazito podporna služba. Čeprav nam logika narekuje, da naj bi IT v energetiki predstavljal osrednje tkivo delovanja celotnega sistema, v praksi (še) ni tako. Zeleni prehod, decentralizacija proizvodnje in množica razpršenih virov ter porabnikov (sončne elektrarne, toplotne črpalke, hranilniki, električna vozila) so elektroenergetskemu omrežju naložili izzive, ki jih klasična elektroinženirska infrastruktura sama ne more več reševati.
Industrija 5.0 v svojem bistvu obljublja svetlejšo, bolj trajnostno in humano prihodnost. A ko teorija trči ob realnost proizvodnih obratov, postane jasno, da največji oviri za prehod nista nedozorela tehnologija in pomanjkanje kapitala, temveč ljudje in znanje.
Preverili smo, kako IT v energetiki prispeva svoj kamenček v mozaik digitalne preobrazbe Slovenije in Evrope.
V zadnjih letih je Slovenija v digitalizacijo izobraževanja vložila desetine milijonov evrov. Pretežno v strojno opremo za podporo izobraževanju. Imamo torej dovolj tehnologije. Vprašanje je, kaj smo ali še bomo z njo naredili. Mar sploh vemo, kaj od nje pričakujemo?
Večina sodobnih podjetij verjame, da je njihovo tehnološko okolje razmeroma zaokroženo: imajo funkcionalen ERP-sistem, uveljavljen CRM, morda dodano platformo za upravljanje dokumentov in ustrezna orodja za komuniciranje, vendar pa se je v zadnjih nekaj letih digitalna vrzel med povprečnimi in tehnološko naprednimi podjetji drastično povečala.
Računalništvo je hecna stvar. Včasih so bile aplikacije izrazito monolitne in zato v očeh uporabnikov tudi vsemogočne. Pol stoletja pozneje pa se je vse obrnilo na glavo. Danes smo priče poplavi poslovnih aplikacij, za katere ponudniki v en glas trdijo, da svoje delo opravijo bolje od konkurence. Včasih imam celo občutek, da bi lahko vsaka poslovna funkcija ali naloga imela namensko aplikacijo. No, ne ene same, temveč na stotine. Računalništvo v oblaku in poslovni model programske opreme kot storitve pa sta stvari prignala v prav posebno dimenzijo. Eksplozija specializiranih orodij SaaS v zadnjem desetletju je podjetjem sicer prinesla agilnost in prilagojena orodja za vsak oddelek, a hkrati ustvarila nov izziv: nenadzorovano kopičenje poslovne programske opreme. Namreč ko vsak oddelek v podjetju – od trženja in prodaje do financ in kadrovske službe – uporablja svoje (izolirano) orodje, podjetje postopoma izgubi enotno sliko nad svojimi podatki in procesi. Izgubi tudi »enotno različico resnice«.
Preverili smo, kako umetna inteligenca spreminja zavarovalništvo. Pot gre nekako takole: od reaktivnega kritja škod do proaktivnega upravljanja tveganj, ki prve sploh preprečijo. Zakaj se torej zavarovanja dražijo?
Umetna inteligenca (UI) v bančništvu že zdavnaj ni več le tehnološki modni trend, temveč ključno gonilo digitalne preobrazbe. Banke po vsem svetu in v Sloveniji pospešeno vlagajo v sisteme strojnega učenja, napredne analitike in generativne UI, saj jim to omogoča optimizacijo procesov, zmanjšanje tveganj in, kar je najpomembneje, personalizirano uporabniško izkušnjo.
V tokratni številki smo pod drobnogled vzeli sodobno bančništvo in zavarovalništvo. Gre za področji, s katerima imamo opravka skoraj vsak dan, vsekakor pa večkrat letno, v praksi pa se zdi, da stvari tečejo skorajda na avtopilotu. Predvsem zahvaljujoč tehnologiji, naj dodam.
Podjetja danes ne iščejo več zgolj platforme za sestanke, temveč inteligentna okolja, ki zmanjšujejo trenja pri delu, avtomatizirajo administrativna opravila in krepijo človeško povezanost v digitalnem prostoru.
Računalništvo v oblaku ni več le tehnična podpora poslovanju, ampak je postalo hrbtenica sodobne družbe, gospodarstva in države. Evropska unija je z obsežnimi zakonodajnimi paketi in s finančnimi spodbudami jasno pokazala, da ne želi postati »digitalna kolonija« tujih velesil.
Pisarne se spreminjajo. Delo se spreminja. In prav tako poslovna komunikacija. Stari model, ki je temeljil na strojni opremi in fizični lokaciji, je zamenjala paradigma komunikacij kot storitve (UCaaS), kjer vrednosti ne določata več stabilnost linije in kakovost klica, temveč pretok podatkov in kontekstualna inteligenca. Stacionarni telefon in drag sistem PBX v podjetju sta le še bled spomin na preteklo stoletje. Današnje poslovno okolje opredeljujejo hibridno delo, hitrost in brezhibna digitalna interakcija. Vse našteto pa zahteva komunikacijsko infrastrukturo, ki je prilagodljiva, varna in predvsem globoko integrirana v poslovanje.
Še pred nekaj leti smo o podatkih govorili kot o novi nafti. Danes se zdi ta prispodoba zastarela. Podatki so postali ustreznica električne energije v modernem podjetju – nevidna, a nujna infrastruktura, ki poganja vsak proces, od avtomatiziranega skladišča do personalizirane uporabniške izkušnje. Sočasno podatkovna analitika ni več zgolj tehnološka prednost, temveč higienski minimum za preživetje na trgu.
Če so informatiki prejšnje desetletje preživeli v evforičnem (i)zbiranju vsega, kar se je dalo digitalizirati, je danes na vrsti streznitev. Podjetja se soočajo s spoznanjem, da več podatkov ne pomeni nujno več modrosti, posla, zaslužka, dobička … Mnoga podjetja, tudi slovenska, še vedno trpijo za sindromom kopičenja podatkov. Shranjujejo se petabajti informacij v upanju, da bo neki čudežni algoritem nekega dne iz njih iztisnil vrednost.
V zgolj dveh desetletjih je poslovno obveščanje (angl. Business Intelligence – BI) prešlo pot od ekskluzivne domene finančnih analitikov in vrhnjega menedžmenta do osnovnega orodja za preživetje v sodobnem poslovnem okolju. Preobrazba kazalnikov in poročil prinaša nekaj povsem drugega: dinamičen, proaktiven in nepogrešljiv del poslovne DNK.
Videokonferenčni sistemi niso več le orodje za prenos slike in zvoka, temveč inteligentna okolja, ki spodbujajo produktivnost. Ključ do uspeha za podjetja ni v nakupu najdražje opreme, temveč v izbiri sistemov, ki so prilagodljivi, varni in človeku prijazni.
S širjenjem digitalne preobrazbe po vseh panogah so podatkovni centri postali hrbtenica globalnega napredka. So »v naletu«, ki ga poganjajo naraščajoče povpraševanje po umetni inteligenci, oblaku in robnem računalništvu ter neizprosna prizadevanja za hitrost, učinkovitost in trajnost.
Tradicionalna osredotočenost na centralizirane podatkovne centre se umika distribuirani, inteligentni in avtonomni infrastrukturi. Pravzaprav kar umetna inteligenca postaja nova infrastruktura.
Zadnje desetletje smo bili na področju IT-infrastrukture priča enosmernemu prometu s precej jasnimi cilji in pravili. Podjetja so sledila preprostemu receptu – zmanjšati kompleksnost, pospešiti izvajanje nalog in čim več poslovanja preseliti v oblak. Ta premik jim je prinesel resnično vrednost. Skrajšal je cikle uvajanja novosti, opolnomočil zaposlene in celo zmanjšal trenja, ki so prej upočasnjevala spremembe. Toda računalniški oblak sam po sebi ni odpravil potrebe po fizični infrastrukturi. Vendarle gre za »računalnik nekoga drugega«. Je pa za določen čas odložil trenutek, ko bi morala podjetja o IT-infrastrukturi ponovno razmisliti. Ta trenutek je zdaj tu.
Zdaj že veste: digitalna preobrazba ni več projekt z začetkom in s koncem, temveč stalno stanje operativnega delovanja s ciljem avtonomnega ustvarjanja vrednosti, ki se seveda 'vrti' po zaslugi umetne inteligence.
Pred našimi očmi se odvija korenit premik v filozofiji spletne prodaje. Če je pretekla leta zaznamovala digitalizacija, se zdaj vse vrti okoli inteligentne avtomatizacije in hiperpersonalizacije. Še več, e-trgovina se seli čez meje spletnih strani neposredno pred oči potrošnikov.
Digitalna preobrazba danes ni več vprašanje konkurenčne prednosti, temveč eksistencialne odpornosti. V prejšnjem desetletju smo o digitalizaciji govorili kot o »nadgradnji« in informacijski podpori obstoječih poslovnih procesov, zdaj pa predstavlja popolno spremembo poslovne logike. Glavni razlog za pomembnost preobrazbe ni tehnologija sama po sebi, temveč hitrost sprememb v okolju. Tradicionalni, recimo jim linearni, poslovni modeli so postali prepočasni za svet, ki temelji na realnočasovnih podatkih.
Pripravite se na popolno digitalno preobrazbo proizvodnje. Če je CAD srce zasnove izdelkov, je CAM živčni sistem proizvodnje, ki v zadnjih letih deluje čedalje hitreje, pametneje in z minimalnim posegom ljudi.
Programska oprema za računalniško podprto načrtovanje (CAD) ni več le orodje za risanje geometrijskih oblik, temveč postaja inteligentna platforma za sooblikovanje. V ospredje stopajo sodelovanje med človekom (inženirjem) in umetno inteligenco, trajnostni razvoj ter digitalni dvojčki, ki dihajo s fizičnimi izdelki.
3D-tiskanje danes ne velja več za tehnologijo prihodnosti, temveč za zrelo orodje, ki postaja hrbtenica sodobne digitalne proizvodnje. Še pred leti smo o 3D-tisku govorili predvsem v kontekstu hitrega prototipiranja, zdaj pa je na vrsti obdobje serijske proizvodnje, kjer so ključni parametri ponovljivost, avtomatizacija in integracija v obstoječe procese.
Tradicionalno sta industrija in proizvodnja stoletja temeljili na principu odvzemanja: vzeli smo velik kos materiala in ga klesali, rezali ali vrtali, dokler nismo dobili želene oblike. Odpadki so bili sprejeti kot neizogiben strošek napredka. Sodobna tehnologija, s 3D-tiskanjem na čelu, pa je to filozofijo obrnila na glavo. Danes material dodajamo, od tod tudi izraz aditivna proizvodnja. Razlika je dramatična: namesto da bi proizvajali gore ostružkov, plast za plastjo gradimo le tisto, kar potrebujemo. Ta »vrlina varčnosti«, ki jo je omogočila sodobna tehnologija, močno prispeva tudi k trajnosti in spoštovanju (omejenih) virov našega planeta.
Hiter tehnološki napredek spreminja tudi področje upravljanja vsebin v podjetjih. Namenski sistemi, ki so bili v preteklosti obravnavani kot nekakšna nadgrajena rešitev za shranjevanje dokumentov (dokumentnih sistemov), so se razvili v strateška orodja, ki podjetjem omogočajo izkoriščanje njihove vsebine za pridobivanje konkurenčne prednosti.
Arhiv
Po kategorijah
