Verjamem, da večini samostojnih podjetnikov in direktorjev v malih ali mikro družbah zledeni kri v žilah, ko kaj v povezavi z informacijsko tehnologijo neha delovati. To me včasih spomni na tisto znano šalo o policaju, ki zagleda bananin olupek na pločniku in takoj pomisli: »O, šit, spet bom padel«.
Tak namig dobimo, če v Google vpišemo besedo »LinkedIn« (»LinkedIn is not a dating site«). S tem dejstvom se bomo kar vsi strinjali, ne glede na to, kakšne izkušnje imamo z rabo tega omrežja. Nekateri so si nekoč v njegovi razmeroma dolgočasni zgodovini ustvarili profil in ga še danes skrbno negujejo ter spletišče vsak dan uporabljajo, drugi so si ga ustvarili in spletišče le redkokdaj obiščejo, tretji pa sploh ne vidijo smisla v tem, da bi na LinkedIn dverih kaj imeli.
Še pred petimi leti smo na tehnoloških konferencah poslušali le zmerno optimistične napovedi, da se bo zaupanje v oblačne storitve le počasi večalo in da bo minilo še kakšnih 15 let, da bo oblak postal del našega vsakdana. Kljub temu danes zelo veliko podjetij že shranjuje podatke v oblak ali pa se aktivno spogleduje s to zamislijo.
Vsak sistemski upravitelj ima svoj komplet orodja, ki mu zaupa in ga vsak dan uporablja. Katera so ta orodja, je precej odvisno tudi od tega, s kakšnim problemi se iz dneva v dan srečuje pri svojem delu, kakšne tehnologije uporablja in vzdržuje in tudi od tega, kaj rad postori »peš« in kaj brez skrbi rad prepusti avtomatizaciji.
Strežnik Exchange je Microsoftov paradni konj, ko gre za izdelke, namenjene sporočanju. Že zdavnaj je prerasel v nadvse zapleten ekosistem, ki ni več namenjen le izmenjavi elektronske pošte znotraj organizacije in s svetom. Brez pretiravanja lahko zapišemo, da strežnik Exchange ne bi bil niti približno tako uporaben, če na drugi strani ne bi imel tudi odličnega odjemalca.
Človek naj bi si zapomnil 20 odstotkov tega, kar sliši, 30 odstotkov tega, kar vidi, in, presenetljivo, 70 odstotkov tega, kar vidi in sliši. Zato ni prav nič čudno, da so video storitve v spletu tako zelo priljubljene.
