Konec dobe množičnega uničevanja materiala
Tradicionalno sta industrija in proizvodnja stoletja temeljili na principu odvzemanja: vzeli smo velik kos materiala in ga klesali, rezali ali vrtali, dokler nismo dobili želene oblike. Odpadki so bili sprejeti kot neizogiben strošek napredka. Sodobna tehnologija, s 3D-tiskanjem na čelu, pa je to filozofijo obrnila na glavo. Danes material dodajamo, od tod tudi izraz aditivna proizvodnja. Razlika je dramatična: namesto da bi proizvajali gore ostružkov, plast za plastjo gradimo le tisto, kar potrebujemo. Ta »vrlina varčnosti«, ki jo je omogočila sodobna tehnologija, močno prispeva tudi k trajnosti in spoštovanju (omejenih) virov našega planeta.
A 3D-tisk ni edini zaslužen za velike preboje v proizvodnji izdelkov. Sam bi veliko večjo vlogo pripisal tehnologiji digitalnih dvojčkov. Ta je tehnologom in inženirjem omogočila premagati strah pred napakami. Največji sovražnik vsakega šefa proizvodnje je (bil) zgodovinsko gledano zastoj. Napaka v načrtovanju CAD-modela ali napačna pot orodja v CAM-programu je lahko pomenila več tisoč evrov škode in uničen dragocen kalup. Nič več. Sodobna tehnologija omogoča, da se takšna napaka zgodi (in odpravi) v virtualnem svetu, kjer podjetja praktično nič ne stane. Digitalni dvojček ni le 3D-slika na zaslonu – je živa simulacija, ki vnaprej ve, kje se bo stroj pregrel ali kje bo material popustil. Ta predvidljivost je industriji vrnila samozavest. Inženirji si upajo biti drznejši, ker vedo, da umetna inteligenca in simulacijska orodja bdijo nad njihovimi idejami in preprečujejo katastrofe, še preden se sami dotaknejo fizičnega gumba »Start« na stroju.
Strah pa se je (vsaj začasno) preselil drugam. Proizvodni delavci pa tudi tehnologi in inženirji se bojijo, da bodo roboti in umetna inteligenca iz tovarn (prihodnosti) izrinili človeka. Menim, da bo ravno nasprotno. Tehnologija je in bo tudi v bodoče prevzela tisto, kar je za človeka prezahtevno ali prenevarno, npr. dvigovanje zelo težkih bremen, vdihavanje hlapov pri brizganju plastike in neskončno ponavljanje istih gibov. S tem pa se bo sprostil prostor za človeško kreativnost. V praksi že vidimo, kako lahko obdelovalni stroji ali napredni sistemi CAD/CAM v rokah sodobnega delavca postanejo to, kar je bil čopič v rokah da Vincija. Tehnologija ni zamenjala mojstra, le dala mu je boljše orodje. Človek v tovarni prihodnosti ni več izvajalec, temveč skrbnik kompleksnih digitalnih procesov.
Sam se že tri desetletja srečujem s proizvodnimi okolji. Začel sem kot dijak, oskrboval sem stroj za brizganje plastike. Danes pa obiskujem moderne tovarne. Napredek se je zgodil pred mojimi očmi. Ko danes stopim v sodobno tovarno, me ne pozdravi več hrup udarcev kladiv ob kovino ali vonj po prežganem olju. Najpogosteje me pričaka ritmično gibanje robotskih rok in mir, ki mestoma bolj spominja na operacijsko dvorano kot na tradicionalno proizvodnjo. Nekaj je jasno: tehnologija nam danes ne daje več izgovorov za neučinkovitost, umazano proizvodnjo ali slabo kakovost. Na voljo imamo vsa orodja, da ustvarjamo stvari, ki so trajne, narejene po meri človeka in ki ne obremenjujejo narave. Razlika torej ni v strojih, ampak v tem, kako smo se jih odločili uporabiti.
