Nova stara moda podatkovnih centrov
Zadnje desetletje smo bili na področju IT-infrastrukture priča enosmernemu prometu s precej jasnimi cilji in pravili. Podjetja so sledila preprostemu receptu – zmanjšati kompleksnost, pospešiti izvajanje nalog in čim več poslovanja preseliti v oblak. Ta premik jim je prinesel resnično vrednost. Skrajšal je cikle uvajanja novosti, opolnomočil zaposlene in celo zmanjšal trenja, ki so prej upočasnjevala spremembe. Toda računalniški oblak sam po sebi ni odpravil potrebe po fizični infrastrukturi. Vendarle gre za »računalnik nekoga drugega«. Je pa za določen čas odložil trenutek, ko bi morala podjetja o IT-infrastrukturi ponovno razmisliti. Ta trenutek je zdaj tu.
Če so se direktorji informatike v podjetjih preteklo desetletje spraševali predvsem to, kako hitro lahko migrirajo poslovanje v oblak, imajo sedaj povsem drugačne skrbi. Skrbnik »računalnika v oblaku« izstavlja račune in ti niso nič kaj nizki, nasprotno, ob vse večji količini podatkov in delovnih obremenitvah, ki jih s svojimi visokimi zahtevami še začini umetna inteligenca, stroški IT-okolja v oblaku letijo dobesedno v nebo. Pa to ni edina težava, najbolj trd oreh je trk umetne inteligence, energetskih omejitev, pričakovanj o suverenosti in, kakopak, stroškov. Verjamem, da se marsikateremu vodji IT danes kolca po lastnem podatkovnem centru.
In zdi se zelo verjetno, da ga bo tudi dobil. Zakaj? Strategija selitve v oblak je ciljala na hitrost in elastičnost. Informatiki so se želeli izogniti tipičnim ciklom nabave in implementacije IT-opreme, se hitreje prilagoditi povpraševanju in dati več svobode razvijalcem programske opreme. Te prednosti ostajajo še danes. Le da se ekonomska enačba ruši, saj tudi oblačna infrastruktura ne dohiteva več podatkovnih in umetno-inteligenčnih apetitov podjetij, posledično pa ponudniki storitev v oblaku naval najlažje zajezijo z visokimi cenami – kdor si jih lahko privošči, prav, sicer naj poišče druge rešitve.
Ko se enkrat programske rešitve v oblaku premaknejo iz faze eksperimentiranja v vsakodnevno delovanje, elastičnost ni več prevladujoča zahteva. Uporaba grafičnih procesorjev (npr. za izrabo AI-funkcij) se stabilizira, količina podatkov »v produkciji« pa hitro raste. Posledično postane tudi krivulja stroškov manj prizanesljiva. Toda vse našteto se zdi rešljivo. Direktorje informatike zdaj bolj skrbijo druge stvari, saj morajo upravnemu odboru in regulatorjem odgovarjati na nič kaj prijetna vprašanja o tem, kje se podatki obdelujejo, kako se usposabljajo modeli umetne inteligence, kdo nadzoruje to infrastrukturo in podobna. Vse našteto je treba ob obisku revizorja namreč dokazati ...
Odgovornost je resna stvar. Prav zato se bo vedno več občutljivih stvari znova dogajalo »v hiši«. In s tem ni nič narobe. Hibridna informatika je že doslej veljala za najbolj prilagodljivo. Vodje IT morajo le ugotoviti, kateri model IT-okolja, ki ga zelo verjetno sestavljajo oblak, kolokacija in lokacija, jim najbolj ustreza v času, ko delovne obremenitve umetne inteligence dozorevajo. Računalništvo se približuje lastniškim podatkom, regulativnim mejam in operativnemu odločanju. V praksi to pogosto pomeni poslovne objekte in kolokacijske lokacije znotraj določenih pravnih in upravljavskih območij.
Narašča tudi politični pritisk na IT. Številne države obravnavajo podatkovne centre kot del kritične infrastrukture in so del načrtov glede odpornosti in trajnosti. Politika rabe umetne inteligence je povezana z upravljanjem in zaupanjem, kar povečuje breme dokazovanja, kje in kako poteka občutljiva obdelava, kar se odraža v pristopu Evropske komisije k umetni inteligenci. Ključ je zdaj nadzor in ne lokacija izvajanja IT-nalog. Prav zato me ne čudijo vse bolj številne razprave o »lokalnosti podatkov«, ki v praksi zvenijo kot razprave o podatkovnih centrih. Ko enkrat sprejmete dejstva, da se nekateri podatki ne morejo (več) prosto premikati in da se nekateri modeli ne morejo učiti zunaj določenih jurisdikcij, postane odločitev za lastni podatkovni center otročje lahka.
