Siri, ki je Evropejci ne smemo imeti
Apple bo jeseni (tokrat menda res) na svoje naprave uvedel novo Siri AI, vendar ne v Evropski uniji. Apple trdi, da je za to kriva Evropa in njen Digital Markets Act. Evropa odgovarja, da zakon Applu ničesar ne prepoveduje, temveč le zahteva enaka pravila za vse.
Da, umetna inteligenca Applove Siri bo na macu, Apple Watchu in Vision Proju Evropejcem dovoljena, na telefonu, ki je dejansko najbolj oseben računalnik, pa ne. Na prvi pogled je to še ena epizoda starega spora med Brusljem in Cupertinom – Evropa govori o konkurenci, Apple o zasebnosti; Evropa sumi na monopol, Apple opozarja na varnost. Vendar je zadeva tokrat resnejša od polnilnega priključka ali trgovine z aplikacijami. Ne gre le za še eno računalniško zmogljivost, ampak za vprašanje, kdo bo nadzoroval naslednji uporabniški vmesnik.
Če bo Siri AI res to, kar Apple obljublja (o čemer lahko ob vseh visokoletečih izjavah o umetni inteligenci tudi dvomimo), potem to ne bo več zgolj glasovni pomočnik, ampak plast nad aplikacijami – posrednik med uporabnikom in telefonom. Brala bo sporočila, razumela koledar, videla zaslon, odpirala aplikacije, pisala besedila, naročala storitve in morda nekoč v našem imenu tudi pritisnila »pošlji«, »potrdi« ali celo »plačaj«. V takem svetu ni več ključno, ali lahko namestimo tudi konkurenčno aplikacijo, ampak, ali lahko deluje z enako močjo in predvsem enako varno kot Applova.
Tu ima Apple dober argument. Agent, ki ima globok dostop do telefona, ni navadna aplikacija v »peskovniku«. Če lahko bere osebni kontekst, dostopa do podatkov in upravlja druge aplikacije, potem morebitna napaka ni več abstraktna; lahko postane napačno poslano sporočilo, napačno izvedeno dejanje, razkrit dokument ali potrjen nakup. Apple zato utemeljeno opozarja, da neposrednega dostopa do zasebnih podatkov in nadzora nad aplikacijami ni mogoče podeliti vsakemu virtualnemu pomočniku brez zelo strogih varovalk. Prav ima: tak dostop mora biti posredovan, omejen, sledljiv in uporabniku razumljiv.
Američan dobi Siri AI, Evropejec dobi razlago o DMA. Apple upa, da bo jezen na Bruselj. Bruselj upa, da bo jezen na Apple.
Toda ta argument je hkrati tudi sumljivo priročen. Če je globok dostop prenevaren za konkurenco, zakaj je samoumevno varen za Apple? Če je zasebnost res svetišče, zakaj je v redu, da vanj posredno vstopa tehnologija enega velikana, ni pa v redu, da uporabnik sam izbere pomočnika drugega? Apple zasebnost uporablja kot resnično prednost in poslovni ščit. Oboje je lahko hkrati res. iPhone je varnejši, ker Apple marsikaj nadzoruje. In Apple marsikaj nadzoruje zato, ker je to izjemno dober posel.
Prav ima tudi Evropa – sistem bi moral biti odprt. Vendar je to preprosto, dokler govorimo o brskalniku, plačilni storitvi ali trgovini z aplikacijami, manj pa, ko govorimo o agentu, ki lahko bere, sklepa in samostojno deluje. Odprtost tu ni več le politična vrednota, temveč tehnična odgovornost. Kdo določi, kaj sme konkurenčni pomočnik videti? Ali lahko dejanja izvaja sam ali mora vedno vprašati? Kako uporabnik razume, kaj je dovolil? Kako dovoljenje prekliče? In kdo odgovarja, če gre kaj narobe?
Najbolj poštena ugotovitev je zato, da imata obe strani delno prav. Apple pravilno opozarja, da UI-agent ni še ena ikona na začetnem zaslonu. Evropa pravilno opozarja, da Apple ne sme biti edini, ki sme zgraditi takšno ikono prihodnosti. Apple bi rad zadržal nadzor nad novim slojem iPhona ravno v trenutku, ko je jasno, da je pri umetni inteligenci zamudil in si mora pomagati z Googlom in njegovim sistemom Gemini. Prav v tem je tudi sol evropskega zadržka: ker Siri poganja model neposrednega tekmeca, bi želena 18-mesečna prednost ta model na iPhonu zacementirala, še preden bi konkurenčni pomočniki dobili enakovreden dostop. Evropa bi rada preprečila nov monopol, še preden ta povsem nastane, vendar mora dokazati, da zna regulirati več kot le poslovni model.
Za evropskega uporabnika je rezultat manj veličasten: počakati bo moral. Kupil je drag telefon, poslušal obljube o inteligenci, gledal predstavitev prihodnosti in nato izvedel, da prihodnost velja le drugje. Američan dobi Siri AI, Evropejec dobi razlago o DMA. Apple upa, da bo jezen na Bruselj. Bruselj upa, da bo jezen na Apple. Obe strani govorita o uporabniku, v resnici pa se prepirata za pravico odločanja, kdo bo stal med njim in njegovimi podatki.
Prejšnja platformna vojna je bila o aplikacijah, naslednja bo o agentih. Kdo sme videti zaslon, kdo sme razumeti kontekst, kdo sme predlagati storitev, kdo sme opraviti dejanje in komu bomo verjeli, ko bo ponudil: »Naj to uredim namesto vas?« Apple hoče, da je odgovor privzeto Siri. Evropa hoče, da odgovor ni vnaprej določen, tako kot že leta ni določen pri izbiri brskalnika in iskalnika.
Naj se boj za nadzor nad računalnikom v našem žepu začne!
