• Canon Powershot A510 in A520

    Canonova aparata A75 in A85 sta uporabnikom v spodnjem cenovnem razredu ponudila kakovostne fotografije po ugodni ceni, aparata pa sta omogočala tudi dober ročni nadzor nad slikanjem in možnost dokupa raznih dodatkov (predleč, podvodnih ohišij ipd.). Sama zasnova obeh aparatov pa je bila podedovana že od modela A60 in je tako imela že kar dolgo brado, zato so se v Canonu odločili za vizualno in tehnično prenovo obeh digitalcev.

    Objavljeno: 19.4.2005 09:50 | Avtor: Peter Šepetavc | Monitor April 2005 | Teme: foto, nenehni testi
  • Nikon Coolpix 8800

    Nikon se med "resnejšimi" uporabniki digitalne fotografije že lep čas pojavlja tudi z zmogljivejšimi kompaktnimi modeli, ki so zanimivi tudi za tiste, ki zahtevajo nekoliko večjo kakovost in tehnično zmogljivost. Model Coolpix 8800 je naslednik modela Coolpix 8700 (predstavili smo ga maja 2004) in glede na predhodnika prinaša kar nekaj izboljšav, začenši s prenovljenim objektivom Nikkor ED VR, ki zdaj ponuja kar desetkratno optično povečavo. Velika povečava seveda zahteva zelo mirno roko, zato ne preseneča, da so objektiv opremili tudi z dodatnim stabilizatorjem, ki preprečuje, da bi ob daljših časih osvetljevanja morebitno tresenje preveč vplivalo na kakovost slike. Stabilizator slike sicer za kompenzacijo gibov uporablja tako imenovano enoto VR (vibration reduction), kar je v bistvu v poseben mehanizem vpeta leča v sredini objektiva, ki s pomočjo senzorjev prilagodi pot svetlobe na tipalo CCD.

    Objavljeno: 11.3.2005 16:02 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Marec 2005 | Teme: foto, nenehni testi
  • Pentax Optio S50 in S5i

    Pentax je s svojimi aparati Optio S postavil nove meje pri miniaturizaciji ohišja, obenem pa aparati iz te družine po zmožnostih ne zaostajajo za večjimi konkurenti. Modela S4i in S40 sta dobila naslednika, ki se od njiju razlikujeta pravzaprav le po ločljivosti tipala: tako S5i kot S50 omogočata slikanje z ločljivostjo največ 2560 × 1920 pik, se pravi s petimi milijoni pikami.

    Objavljeno: 11.3.2005 14:58 | Avtor: Peter Šepetavc | Monitor Marec 2005 | Teme: foto, nenehni testi
  • Ricoh Caplio R1

    Med žepnimi modeli najdemo rudi Ricohov model Caplio R1. Ta je zanimivi tudi zaradi dokaj dobre zmogljivosti, ki jo ponuja po razmeroma ugodni ceni. Ima namreč kar 4,8-kratno optično povečavo, kar je največ v tem razredu sploh, res pa je svetlobna jakost slabša in sega od 3,3 do 4,8. Zaradi tega tudi nekoliko slabše ostri v slabih svetlobnih razmerah. Ostrenje je zmerno hitro in dokaj natančno, deluje pa od 30 cm naprej, v makro načinu od vsega enega centimetra naprej. Ima pa zato dober, predvsem v tem razredu zelo redek široki kot, ki je ekvivalent 28 mm, tele položaj pa je v formatu leica enak 135 mm. Ohišje je oblikovano tako, da je prijem nekoliko slabši, saj je zelo gladko. Tudi tipke za upravljanje so nekoliko neodzivne in neprijetne za rabo. Zaslon ima veliko diagonalo 46 mm in ločljivost 110.000 pik, a je slika dokaj povprečna in se ne more primerjati z najboljšimi. Aparat deluje predvsem z avtomatiko, a je na voljo tudi nekaj ročnih nastavitev, kot so določanje temperature bele izmed petih prednastavitev (lahko pa jo tudi zajamemo s predloge). Med ISO 64 in 800 (kar je seveda zelo dober obseg) je mogoče izbrati občutljivost delovanja tipala, posnetke je mogoče delati tudi v intervalih in tako naprej. Menuji so pregledni, niso pa prosojni (tako da izreza med uporabo ne vidimo). Zaslonke sicer ni mogoče določiti, je pa mogoče ročno določiti daljše čase osvetljevanja (1, 2 in 4 sekunde). Tipalo ima efektivno ločljivost 3,98 milijona pik (diagonala je 1/1,8 palca), slike pa so lahko ločljivosti 2304 × 1728, 1600 × 1200, 1280 × 960 in 640 × 480 pik. Shranjujejo se v 12-megabajtni pomnilnik, kar je za seveda premalo, zato je potrebno dokupiti pomnilniško kartico vrste SD. Pri zajemanju fotografij se aparat obnese nekoliko bolj povprečno. Avtomatika je nagnjena k podosvetljevanju, zelo slabo je tudi samodejno prilagajanje bele, zato tudi barve niso najbolj pravilne. Lahko so celo videti nekoliko "sprano". Kljub temu za normalno rabo kakovost povsem zadostuje, še posebej pri tej zmogljivosti in ceni.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Pentax Optio X

    Tudi Optio X sodi med manjše žepne modele, po katerih se je Pentax proslavil že v preteklosti. Vendar je zasnovan malo drugače, saj je tanko kovinsko ohišje vrtljivo na sredini. Kljub temu objektiv ni v celoti vgrajen v ohišje kot pri podobnih modelih, temveč še vedno "pokuka" iz ohišja kot pri klasični zasnovi. Vrtljivost je tako namenjena izključno vrtenju objektiva navzgor in navzdol (oziroma okoli celotne osi). Goriščna razdalja sicer sega od 35,6 do 107 mm v formatu leica, svetlobna jakost pa je med 2,6 in 4,8. Ostriti zmore od 40 cm naprej v makro načinu od dokaj skromnih 18 cm. Ima pa aparat kar precejšnje težave pri pravilnem ostrenju, še posebej v makro načinu. Kadar ostrine ne zna "zakleniti", niti ni mogoče fotografirati. Povejmo tudi, da je ohišje oblikovano tako, da ga je precej težko dobro prijeti, saj lahko aparat ponavadi držimo le z dvema prstoma, to pa seveda zmanjša stabilnost roke.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:14 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Pentax Optio 750Z

    Med majhnimi in trdnimi zmogljivimi fotoaparati najdemo tudi Pentaxov Optio 750Z. Obliko kovinskega ohišja poudarja črna nedrseča prevleka na prednji strani ohišja, ki rabi tudi za boljši oprijem sicer kar precej drsečega ohišja. Na hrbtni strani je nameščen po obeh oseh vrtljiv barvni zaslon LCD z diagonalo 46 mm. Alternativa mu je majhno optično kukalo ob strani ohišja. Prek upravljalnega dela lahko upravljamo menuje, zumiramo (pri čemer aparatu zamerimo precejšnjo sunkovitost in majhno število vmesnih položajev), določamo način delovanja bliskavice, izberemo zakasnitev proženja ali hitre zaporedne posnetke ter določimo način ostrenja (makro, panorama, ročno). Zgoraj je okoli sprožilca nameščeno tudi krožno stikalo za izbiranje načina delovanja. Med temi je na voljo tako samodejni, polsamodejni in tudi ročni način določanja časa osvetljevanja in velikosti zaslonke. Na voljo je tudi 12 scenskih nastavitev, ki prilagodijo delovanje avtomatike (najdemo celo take programe, kot so "jesenske barve", "ognjemet" ali "hrana"), poleg tega pa lahko posnamemo panoramske posnetke z več slikami v vodoravni ali navpični vrsti ter celo "stereo slike" (iz dveh malo zamaknjenih slik), snemamo dokaj kakovosten video (640 × 480 pik, 30 slik na sekundo), eden bolj nenavadnih programov pa je zagotovo možnost, da napravo uporabljamo kot digitalni merilec za merjenje osvetlitve. V tem načinu lahko izmerimo čas in zaslonko, ki jo potrebujemo za določeno občutljivost filma glede na neko sceno. Druge nastavitve, kot so določanje občutljivosti zajemanja, izbor temperature bele itd., so na menujih, ki so pregledni, a žal niso prosojni (če torej kaj spreminjamo, izreza ne vidimo več).

    Objavljeno: 10.3.2005 18:14 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Olmypus C-70 Zoom

    Olympus že dolgo ponuja med zmogljivimi modeli tudi ugodno majhne in trdne modele. Tak je tudi digitalni fotoaparat s 7 MP tipalom C-70 Zoom. Kljub majhnim meram magnezijevega ohišja omogoča dober prijem, k čemur pripomore tudi nedrseča prevleka na prednji strani ohišja. Na hrbtni strani je sicer bolj nagneteno, saj je tam velik barvni zaslon, ki ima diagonalo 51 mm in ločljivost kar 206.000 pik. Kakovost zaslona je zelo dobra, slika je svetla in kontrastna, tudi odzivnost je med boljšimi. Pri gledanju prizorov imamo na voljo tudi hologram, ob prikazovanju katerega na sliki kot črne utripajoče površine vidimo podosvetljene dele, kot rdeče pa nadosvetljene. To zna biti zelo uporabno, če nismo prepričani o tem, na katerem delu meriti osvetlitev. Način merjenja osvetlitve in področje ostrenja sicer določamo prek tipk na hrbtni strani ohišja, tu vklopimo tudi zakasnitev proženja ali vklopimo daljinski upravljalnik ter določimo način delovanja bliskavice (to moramo sicer ob uporabi ročno odpreti). Tipke desno od zaslona so namenjene upravljanju menujev, razen tipke AEL, ki je namenjena "zaklenitvi" osvetlitve. Z vrtljivim kolesom za način delovanja, ki je prav tako na hrbtni strani ohišja, lahko izberemo avtomatiko, polavtomatiko (z ročno določitvijo časa ali zaslonke), ročni način delovanja, eno izmed petih scenskih prednastavitev, ki prilagodijo način delovanja avtomatike določenim situacijam, ali izberemo snemanje dokaj kakovostnega videa ločljivosti 640 × 480 s hitrostjo 30 slik na sekundo. Večina nastavitev tako poteka po menujih. Ti so oblikovani po vzoru drugih Olympusov in so pregledni in uporabni. Med različnimi možnostmi so tudi možnost določanja zasičenosti in ostrine, med pregledovanjem pa lahko tudi uporabimo algoritem za samodejno odpravljanje rdečih oči, ki deluje solidno. Samodejno določanje temperature bele je med boljšimi, na voljo pa je tudi pet prednastavitev, zajem bele s predloge in tudi ročno popravljanje bele. Na vrhu ohišja je tipka za vklop, sprožilec, okoli tega pa pomikač za zumiranje.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:12 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Konica Minolta Dimage Z10

    V poplavi fotoaparatov z veliko optično povečavo redko najdemo izdelek, ki stane občutno manj kot 100.000 tolarjev, tako da se tisti, ki za fotoaparat niso pripravljeni odšteti nekoliko več denarja, večinoma odločajo za nakup fotoaparata s trikratno optično povečavo. Konica Minolta pa je hkrati z modelom Dimage Z3 predstavila tudi njegovo okleščeno različico, Z10, s katero naj bi pritegnili prav te. Fotoaparat, ki je po zunanjosti skoraj enak zmogljivejšemu modelu, je namreč na voljo že za dobrih 70 tisočakov, za to pa ponuja tipalo s tremi milijoni pik in objektiv z malo več kot osemkratno optično povečavo. Prva razlika v primerjavi z zmogljivejšimi modeli je pri vgrajeni bliskavici. Ta je pri Z10 nameščena precej niže kot pri Z3, fotoaparat pa tudi nima priključka za zunanjo bliskavico, ki je bila sestavni del vseh Dimageov družine Z.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:12 | Avtor: Peter Šepetavc | Monitor December 2004 | Teme: preizkus, foto, laser, tiskalnik, nenehni testi
  • HP Photosmart R507

    Med 4 MP digitalnimi fotoaparati je tudi HPjev žepni model Photosmart R507. Gre za ugodno majhen fotoaparat, katerega ohišje je narejeno iz kombinacije kovine in plastike, zato ne sodi med najtrdneje zasnovane modele. Ima objektiv s trikratno optično povečavo, goriščna razdalja pa sega v formatu leica od 35 do 105 milimetrov. Svetlobna jakost meri od dokaj dobrih 2,6 do nekoliko slabših 4,8. Izostriti zmore objekte na razdalji od 50 cm naprej, v makro načinu pa od 14 cm naprej. Tipalo izkorišča 4,05 milijona svetlobnih elementov, žal pa ima le eno ločljivost, ki je ustrezna za razvijanje na papir - to je največja ločljivost 2320 × 1744 pik. Poleg te ima namreč le še ločljivosti 1280 × 960 in 640 × 480. Slike se sicer shranjujejo na kartice SD, priložena je taka zmogljivosti 32 MB.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:12 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • HP Photosmart M307 in M407

    Photosmart M307 in M407 sta manj zmogljiva digitalna fotoaparata, ki si ta naziv zaslužita v dobesednem pomenu besede. Že zasnova ohišja obeh modelov je precej preprosta. Ohišje je namreč plastično in dokaj veliko, predvsem in nekoliko neprijetno za držanje. Tudi kakovost tipk je precej slaba, zaslon LCD pa je povprečne kakovosti, pa čeprav ima zelo spodobno diagonalo 46 milimetrov in tudi dobro ločljivost 130.000 pik. Kljub preprosti zasnovi pa aparat ponuja spodoben trikratni optični zum, prek objektiva z majhnim širokim kotom, ki je enak goriščni razdalji 40 mm v formatu leica, v tele položaju pa ja ta enaka 111 milimetrom. Ostriti zna od 80 centimetrov naprej, v makro načinu od 10 cm. Tipalo modela M307 slike zajema z ločljivostjo 3,21 milijona ali 2080 × 1544 pik, tipalo modela M407 pa zajema slike s 4,05 milijona svetlobnih elementov, kar ustreza ločljivosti 2080 × 1544. Poleg najvišje ločljivosti imata oba še dve nižji ločljivosti, 1280 × 960 in 640 × 480, ki pa ne zadostujeta za razvijanje na papir (vsaj pri modelu M407 pogrešamo še eno vmesno ločljivosti). Drugih razlik med fotoaparatoma ni.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Fujifilm Finepix S5500

    Med cenejšimi modeli z velikimi optičnimi povečavami je že dolgo navzoč tudi Fujifilm - pravzaprav bi lahko rekli, da je skorajda izumil ta razred digitalne fotografije. Tradicijo predhodnikov nadaljuje tudi model Finepix S5500. Temelji na objektivu, katerega goriščna razdalja bi bila v formatu leica med 37 in 370 milimetri in ima dobro svetlobno jakost. Ta namreč sega od 2,8 pri širokem kotu do 3,2 pri največji povečavi. Ostrenje je brez makra precej skromno, saj deluje šele od 90 centimetrov naprej, v makro načinu pa zapolni "vrzel" od 10 do 90 centimetrov. Objektiv je sicer v plastičnem ohišju, tako da velja biti pri delu z aparatom pazljiv, ker objektiv verjetno ne bi najbolje prenesel večjih obremenitev (beri: udarcev).

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Fujifilm FinePix S3500

    Novi Fujijev aparat Finepix S3500 na trgu igra vlogo naslednika prodajno uspešnega (po navedbah izdelovalca) modela Finepix S3000. Novinec prinaša predvsem večjo ločljivost tipala (namesto 3,2 v S3000 je v novincu štiri milijone svetlobnih elementov), druge lastnosti pa so ostale praktično nespremenjene.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Grega Šimenc | Monitor December 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Casio Exilim EX-Z55

    Po površini je model Casio Exilim EX-Z55 podobno velik kakor model EX-S100, le da je ohišje nekoliko debelejše. Kljub temu gre za zelo majhen žepni model, ki ga odlikuje tudi izredna trdnost izdelave. Vsaj, kar zadeva kovinsko ohišje, veliko bolj "na udaru" je prav gotovo zelo velik zaslon LCD z diagonalo kar 64 mm in odlično kotno vidljivostjo. Ločljivost je s 115.000 pikami sicer povprečna, a na splošno daje zelo dober občutek. Seveda pa velik zaslon prinaša tudi kakšno slabo lastnost - tudi pri tem modelu je to predvsem velika površina, ki jo zaslon zasede na hrbtni strani ohišja, tako da je upravljalni del zelo stisnjen, za palec pa praktično ne ostane nič prostora (in ponavadi "počiva" nekje na robu zaslona). Vseeno je prijem aparata glede na nekatere (celo večje) konkurente še kar dober. Upravljalni del ima dokaj majhne tipke in je postavljen desno od zaslona LCD. Je precej lepo urejen, tako da je pregleden. Menuji so veliki in dobro oblikovani. Ker so prosojni, lahko ves čas vidimo tudi izrez. Med ročnimi nastavitvami najdemo občutljivost ISO (50, 100, 200, 400), kompenzacijo osvetlitve (med -2EV in +2EV v korakih po 1/3EV), določitev temperature bele izmed šestih prednastavitev ali zajem z bele predloge (samodejno določanje temperature sicer deluje dokaj solidno), lahko pa določamo tudi zasičenost, kontrast in svetlobo, pa še kaj (manj pomembnega).

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Casio Exilim EX-S100

    Casio Exilim EX-S100 je žepni model zelo majhnih mer, s precej trdnim ohišjem, ki je predvsem zelo tanko. Pravzaprav je fotoaparat le za malenkost večji od sicer trenutno še vedno najmanjšega modela Sony Cybershot DSC-T1. Če je ohišje ugodno majhno in trdno, pa omogoča precej slab prijem, saj je precej drseče (kljub hrapavi površini za palec na hrbtni strani ohišja). Na hrbtni strani ima precej velik zaslon LCD z diagonalo 51 mm, ki pa je nekoliko zrnat (ločljivost je 84.000 pik) in pod umetno svetlobo precej utripa. Poleg njega so tipke za upravljanje, ki so dokaj solidne, tipki za menu in zaslon sta le nekoliko majhni. Menuji so sicer dobro oblikovani in tudi prosojni (tako da vidimo tudi izrez, kadar kaj nastavljamo), le nekoliko bolj razčlenjeni bi lahko bili, saj je fotografiranju namenjen le en zelo dolg menu.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Casio Exilim EX-P700

    Casio Exilim EX-P700 je naslednik modela EX-P600, ki smo ga že predstavili. Za razliko od predhodnika prinaša drugačno barvo ohišja in predvsem zmogljivejše tipalo CCD. To izkorišča za zajemanje slik kar 7,08 milijona pik, največja ločljivost pa je 3072 × 2304 pik. Kot alternativa pa so na voljo še 3 MP ločljivost 2048 × 1536 pik, 2 MP ločljivost 1600 × 1200 pik in ločljivost VGA (640 × 480 pik. Slike se sicer zapisujejo na kartice SD, v osnovi pa ima aparat devet megabajtov vgrajenega pomnilnika, kar je seveda odločno premalo za tako zmogljivo tipalo (zato si velja ob nakupu strošek kartice SD kar všteti v ceno aparata). Ohišje aparata je za ta razred ugodno majhno, izdelano pa je iz kovine in je tudi po občutku trdno. Barvni zaslon na hrbtni strani ohišja ima diagonalo 51 mm in ima 115.200 pik, kar je nekoliko manj, kot bi si želeli, predvsem pa moti, da pod umetno svetlobo precej utripa. Odzivnost je solidna, kotna vidljivost dobra. Tudi ta aparat ponuja na zaslonu zelo "zanimive" poglede, med katerimi še najbolj izstopa tisti, ki prikazuje podatke kot nekakšne "analogne" grafične števce (zanimivo za hvaljenje pred prijatelji, sicer pa precej neuporabno). Tipke za upravljanje so v večjem delu nameščene desno od zaslona in so precej kakovostne, moti pa natlačenost, saj ostane malo prostora za prste roke, s katero aparat držimo. Levo od zaslona je sicer še nekaj tipk za hiter dostop do nekaterih funkciji (zaklepanje osvetlitve in fokusa, vključitev hitrega slikanja ter hitri menu z najpogosteje rabljenimi izbirami). Prek drugih tipk lahko neposredno vključimo tudi makro, vklopimo bliskavico ter izberemo deset- ali dvosekundno zakasnitev proženja. Ročni nadzor je zelo dober, saj je na voljo praktično vse, kar v digitalni fotografiji potrebujemo. Lahko določimo zaslonko in čas, kompenziramo svetlobo, izberemo temperaturo bele ali jo zajamemo s predloge, določimo občutljivost ISO (80, 160, 320 ali 640), določimo področje in način ostrenja, področje merjenja svetlobe, določiti pa je mogoče tudi ostrino zajemanja, zasičenost, svetlobo in kontrast.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Canon Powershot A95

    Canonovi fotoaparati v spodnjem cenovnem razredu zelo uspešno tekmujejo s konkurenti. Fotoaparat Powershot A95 je nadomestil model A80 in je najzmogljivejši Canonov fotoaparat s ceno pod sto tisočaki. Gre za digitalec s tipalom s petimi milijoni elementov in z objektivom s trikratno optično povečavo. Ohišje fotoaparata je, razen v podrobnostih, nespremenjeno pri vseh Canonovih fotoaparatih iz te družine izdelkov. Gre za aparat, ki ne spada med najmanjše, a zato dobro leži v roki, oblika pa omogoča udobno slikanje z eno samo roko. Zaslon LCD je gibljiv, tako da lahko njegov položaj prilagajamo kotu slikanja, kadar pa fotoaparata ne uporabljamo, ga "pospravimo" in zaslon zaščitimo pred praskami. V primerjavi s predhodnikom je zaslon nekoliko večji, pa tudi njegova ločljivost je višja. Fotoaparat se napaja iz štirih AA baterij, ob rednejši uporabi pa izdelovalec priporoča nakup primernih akumulatorjev.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Peter Šepetavc | Monitor December 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Sony DSC-V1

    V tekmi za kupce digitalnih fotoaparatov je Sony že uveljavljeno ime, ki ga poznamo po aparatih z zanimivimi tehničnimi rešitvami. Nekaj podobnega velja tudi za model Sony DSC-V1, ki je nekakšen "paradni konj" podjetja v srednjem razredu digitalnih fotoaparatov, torej tistem, ki že omogočajo dober nadzor nad fotografiranjem, ob tem pa ponujajo dokaj visoko zmogljivost ob solidni optični povečavi. DSC-V1 ima tipalo ločljivosti 5,2 milijona pik, od katerih je izkoriščenih solidnih 5,03 milijona pik. To ustreza največji ločljivosti 2592 × 1944 pik, kar je dovolj tudi za velike povečave in ustvarjanje majhnih izrezov. Na voljo je tudi ločljivost z razmerjem 3 : 2 (2592 × 1728 pik), namenjena razvijanju slik v klasičnem formatu, brez odvečnih robov.

    Objavljeno: 10.3.2005 17:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Oktober 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Sony DSC-F828

    Med najbolj zmogljivimi kompaktnimi digitalnimi fotoaparati na naših preizkusih že nekaj časa vodijo Sonyjevi modeli, predvsem zaradi odličnih tehničnih zmogljivosti, kakovostne optike in zanimivih rešitev, ki so lahko uporabniku pri delu še kako v pomoč. Tradicijo "serije F" nadaljuje model DSC-F828, ki pa vsaj zaenkrat na trgu ne nadomešča predhodnika DSC-F717, kajti ta vsaj do nadaljnjega ostaja naprodaj, mu pa bodo ustrezno znižali ceno.

    Objavljeno: 10.3.2005 17:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Februar 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Sony Cybershot DSC-V3

    Sony se je med izdelovalci digitalnih fotoaparatov, vsaj med zmogljivejšimi kompaktnimi modeli, povzpel med bolj zveneča imena, in to kljub temu da v analognem svetu fotografije ni pomenil nič. A očitno v Sonyju ne spijo na lovorikah, saj svojo paleto izdelkov vseskozi dopolnjujejo z novimi modeli. Tako so pred kratkim predstavili naslednika sicer uspešnega modela Cybershot DSC-V1, ki je dobil oznako DSC-V3. Sony nima edini nenavadnega zaporedja številk, saj podobne preskoke številk poznamo tudi v Canonu. Je pa res, da je po drugi strani pri Sonyju ta preskok v določeni meri kar upravičen. Če namreč večina izdelovalcev naslednike svojih uspešnih modelov le nadgradi z zmogljivejšimi tipali, je namreč v Sonyju novosti precej več. Najprej je tu ohišje. Je nekoliko večje kot pri predhodniku, a je oblikovano veliko bolj ergonomsko, ima prijeten odebeljen del za dober prijem, ki je prevlečen z nedrsečo prevleko, nasploh pa je videz aparata veliko bolj "resen" in se ga ne bi sramoval niti resnejši uporabnik. Objektiv sicer ostaja enak kot pri modelu DSC-V1, a to ni nič slabega, saj gre za kakovosten objektiv Carl-Zeiss s štirikratnim optičnim zumom, ki je enak goriščni razdalji med 34 in 136 milimetri v formatu leica. Če mu kaj zamerimo, je to nekoliko slabša svetlobna jakost v položaju tele, ki je enaka 4, medtem ko je pri širokem kotu dobrih 2,8. Samodejno zna ostriti od 40 centimetrov naprej, v makro načinu pa od 10 centimetrov naprej. Pri ostrenju so na voljo vsi Sonyjevi priboljški, kot sta lasersko hologramsko ostrenje in pa seveda osvetljevanje z infrardečo svetlobo, s pomočjo katerega lahko slikamo tudi v popolni temi. Tega lahko uporabljamo le za iskanje scene (ki jo potem slikamo brez infrardeče svetlobe) ali pa lahko sliko tako tudi posnamemo (rezultat je zelenkasto-siva slika "zasanjanih" barv).

    Objavljeno: 10.3.2005 17:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Sony Cybershot DSC-T1

    Trg žepnih digitalnih fotoaparatov je postal nekakšen pokazatelj tega, kaj je danes mogoče postoriti z vse večjo miniaturizacijo. Sony je doslej na tem trgu sodeloval le z manj zmogljivimi (lahko bi rekli "igračkastimi") modeli DSC-U, šele model DSC-T1, ki smo ga preizkusili tokrat, pokaže, da ta japonski gigant tudi na tem področju zmore veliko, če le hoče.

    Objavljeno: 10.3.2005 17:15 | Avtor: Matjaž Klančar | Monitor Februar 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Samsung Digimax V4

    Med zanimivimi "nefotografskimi" imeni na trgu je tudi Samsung, ki ga gotovo bolj poznamo po drugačnih elektronskih izdelkih. Veliko povpraševanje po digitalnih fotoaparatih pa je očitno mamljivo tudi za tega južnokorejskega izdelovalca. Digimax V4 je eden močnejših modelov, ki jih ponuja.

    Objavljeno: 10.3.2005 17:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Samsung Digimax V5 in V50

    Samsung je kot izdelovalec digitalnih fotoaparatov znan predvsem v "potrošniškem" razredu. Ponuja namreč večinoma cenovno ugodne modele, ki pa so kljub temu spodobno zmogljivi. Podobno velja tudi za modela Digimax V5 in nekoliko močnejšo izvedbo V50. Razlika med obema modeloma je majhna, še najopaznejša je v ohišjih (sicer izdelana iz plastike in kovine); to je pri modelu V50 nekoliko bolj izdelano (tudi ergonomsko), poleg tega ima model V50 predvsem večji barvni zaslon LCD. Po diagonali namreč meri kar 51 milimetrov in je vrtljiv po obeh oseh. Zaslon modela V5 je nepremičen, njegova diagonala pa meri le 38 milimetrov. Zaradi velikosti zaslonov je drugače izdelana tudi upravljalna plošča. V5 ima namreč tudi kolesce za izbiranje načina delovanja na hrbtni strani, pri modelu V50 je nameščeno na vrhu, razlikuje pa se tudi namestitev tipk za ročno ostrenje, kompenzacijo osvetlitve in pregledovanje slik. V5 tudi nima stikala za zumiranje okoli sprožilca, medtem ko ga V50 ima (skupaj s tipkama na hrbtni strani, ki opravljata isto nalogo in ju je mogoče uporabljati s palcem). Večja razlika je še v podpori pomnilniškim karticam, saj oba podpirata standard SD/MMC (priložene so kartice zmogljivosti 32 MB), V50 pa podpira tudi še Sonyjev Memorystick Duo. Z V50 lahko uporabimo tudi nekoliko daljši čas osvetljevanja objektov (do 15 sekund), poleg tega ima ta model litijev akumulator, medtem ko model V5 uporablja dve bateriji velikosti AA (ti lahko s pretvornikom vstavimo tudi v V50).

    Objavljeno: 10.3.2005 12:42 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Sony DSC-W1

    Sony se v svetu digitalne fotografije očitno znajde zelo dobro. Še posebej, če upoštevamo, da se podjetje pred tem sploh ni ukvarjalo s fotografijo. Pa vendar njihovi modeli pogosto ponujajo precej dobre tehnične lastnosti po dokaj ugodni ceni, ob tem pa je Sony tako ali tako znan po svojevrstnih in (bolj ali manj) uporabnih tehničnih rešitvah. Sony DSC-W1 pri tem ni izjema. Gre namreč za cenovno dokaj ugoden fotoaparat, ki pa ponuja veliko tistega, kar je sicer omejeno na dražji (a v marsičem podobni) model DSC-V1. Za razliko od tega ima sicer le trikratni optični zum (ekvivalent leica je od 38 do 114 milimetrov), a je uporabljen dokaj kakovosten objektiv Carl-Zeiss. Ta je pri vodenju svetlobe precej natančen, vendar ima vsaj v tele položaju za digitalne fotoaparate dokaj majhno svetlobno jakost 4,8, pri širokem kotu pa solidnih 2,8. Z njim je mogoče ostriti objekte na razdalji od pol metra naprej, v makro načinu pa od le šest centimetrov naprej, v slabi svetlobi pa si aparat "pomaga" še z dodatnim snopom svetlobe rdečkaste barve. Ostrenje je sicer izvedeno kar precej hitro, le natančnost bi lahko bila boljša, saj včasih ne zaklene slik optimalno.

    Objavljeno: 10.3.2005 12:08 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Julij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Samsung Digimax 430

    Samsung s svojimi fotoaparati meri predvsem na spodnji del trga, njegovi izdelki pa sicer ne sodijo med najcenejše, se pa zato ponašajo z dokaj spodobno optiko. Poleg tega so bili med prvimi, ki so fotoaparate z zmogljivejšimi tipali (z več kot tremi megapikami) ponudili za manj kot 100 tisočakov. Model Digimax 430 ne sodi med najzmogljivejše izdelke tega izdelovalca, gre pa za dokaj kompakten in trden fotoaparat prijetne oblike s štirimilijonskim tipalom in trikratno optično povečavo. Kot zanimivost omenimo, da poleg štirimilijonske ločljivosti 2272 × 2704 pik ponuja tudi slikanje z 2048 × 1536 pikami, to pa je pri štirimiljonskih fotoaparatih redkost. V fotoaparat lahko vtaknemo kartice SD/MMC in MemoryStick (tudi MS Pro), tako da gre za enega redkih fotoaparatov, ki ponuja podporo več kot enemu formatu kartic, in tudi enega redkih (razen Sonyjevih izdelkov, seveda) s podporo Sonyjevim karticam MemoryStick.

    Objavljeno: 10.3.2005 12:07 | Avtor: Peter Šepetavc | Monitor Julij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Pentax Optio S30

    Čeprav Pentax izdeluje tudi večje in celo "resne" (zrcalno refleksne) fotoaparate, je med amaterskimi fotografi morda najbolj znan po svojih žepnih modelih Optio S, S3 in S4 (sedaj S4i). "Igračkami" torej, ki gredo res v vsak žep in so hkrati dovolj zmogljivi za povprečnega uporabnika. Pri Pentaxu so očitno ocenili, da je na tržišču prostor tudi za fotoaparate, ki so nekoliko večji (pa še vedno žepni in celo manjši od večine konkurenčnih žepnih), vendar veliko cenejši. Naredili so tri-milijonski model S30 (in prihajajoči štiri-milijonski S40).

    Objavljeno: 10.3.2005 12:07 | Avtor: Matjaž Klančar | Monitor December 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Pentax Optio MX

    Združevanju foto in video snemalnih naprav smo sicer priča že dolgo časa. Tako zmore večina digitalnih fotoaparatov snemati kratke filme VGA, digitalne videokamere pa fotografije sprejemljive kakovosti. Pentax Optio MX želi biti naprava nekje vmes - torej čim boljši hibrid med obema možnostma. No, vsaj želi si tega, v praksi pa je Pentax Optio MX še vedno predvsem fotoaparat, saj za shranjevanje tako fotografij kot tudi filmov uporablja pomnilniške kartice SD/MMC. Te kartice pa seveda za resnejše delo z videom niso niti najmanj primerne, še posebej ne priložena kartica zmogljivosti 16 megabajtov, kar je malo celo za fotografiranje pri največji ločljivosti 2048 × 1536 pik (tipalo CCD diagonale 1/2,7 palca ima namreč efektivno ločljivost 3,1 milijonov pik), kaj šele za snemanje videa MPEG4 ob ločljivosti 640 × 480 pik s 30 slikami na sekundo. Za le eno minuto je namreč treba več kot 25 MB - za dvajset minut videa je torej treba imeti kartico zmogljivosti 512 MB. Je pa res, da naprava po obliki prej spominja na kamero kakor na fotoaparat. Ima namreč zložljivo držalo na spodnjem delu ohišja, ohišje pa je precej globoko. Velik barvni zaslon LCD je zadaj in ga je mogoče obračati okoli obeh osi, optičnega kukala pa Optio MX sploh nima.

    Objavljeno: 10.3.2005 12:07 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Panasonic Lumix DMC-LC80

    Panasonicov aparat Lumix LC-80 sodi med kompaktne aparate, ki jih lahko vtaknemo tudi v malo večji žep, kljub temu pa se lahko pohvali z dokaj dobrimi zmogljivostmi. Gre za nadgradnjo modela LC70, od predhodnika pa se razlikuje po tipalu, ki v osemdesetici omogoča zajem slik pri ločljivosti pet milijonov pik. Izdelovalec objektiva je Leica, omogoča pa trikratno optično povečavo. Pri najširšem kotu je svetlobna jakost objektiva 2,8, v tele položaju pa le še 4,9. Ohišje je plastično, a kljub temu med trdnejšimi v tem cenovnem razredu. Razporeditev gumbov na ohišju sicer ne omogoča, da bi aparat uporabljali z eno roko, a resnici na ljubo gre za izdelek, ki ga bo večina uporabljala v samodejnem načinu delovanja, kjer poseg v menuje med slikanjem pravzaprav ni potreben. Aparat se napaja iz dveh baterij AA (priložena sta dva NiMH akumulatorja), slike pa zapisuje na kartice SD.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:54 | Avtor: Peter Šepetavc | Monitor Februar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Panasonic Lumix DMC-FZ20

    Panasonic si je s svojimi fotoaparati v svetu pridobil kar nekaj privržencev, pri nas pa so njegovi izdelki nekoliko manj razširjeni. Lumix DMC-FZ20 sodi med zmogljivejše aparate tega podjetja. Panasonic je bil eden prvih, ki je predstavil fotoaparat z veliko optično povečavo in optičnim stabilizatorjem slike, FZ20 pa je trenutno njihov paradni konj v tem razredu. Pohvali se lahko s kar petmilijonskim tipalom (kar je največ med podobnimi izdelki), ima pa tudi 12-kratno optično povečavo, ki v 35-milimetrskem formatu ustreza goriščni razdalji med 36 in 432 milimetri. Napaja se iz litijevega akumulatorja, slike pa shranjuje na kartice SD (priložena je kartica s 16 MB pomnilniškega prostora).

    Objavljeno: 10.3.2005 11:54 | Avtor: Peter Šepetavc | Monitor Februar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Olympus Mju-mini digital

    Da so lahko fotoaparati tudi modni dodatek, je prvi zares pokazal Canon s svojim modelom Ixus I. Zdaj mu sledi tudi Olympus - z modelom Mju-mini digital.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:54 | Avtor: Matjaž Klančar | Monitor November 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Olympus mju 410 digital

    O Olympusovih digitalnih naslednikih zelo dobro prodajane analogne serije mju smo veliko povedali že pri obeh preizkusih prvotnih modelov mju 300 in mju 400 (marec, september 2003). Najnovejši model 410 se od modela 400 razlikuje le po podrobnostih, zato bomo tokrat krajši.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:54 | Avtor: Matjaž Klančar | Monitor Maj 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji