Digitalna fotografija vedno hitreje izpodriva analogno. Sprejeli so jo tehnični navdušenci, posvojili so jo profesionalci in zajela je amaterje. Fotoaparati so opremljeni s številnimi funkcijami in obljubljajo pravo čudo. Njihovi izdelovalci ne pozabljajo na neslutene možnostih urejanja fotografij z računalnikom, žal pa večina digitalno temnico povsem zanemarja.
Pred dvema letoma smo temeljito preizkusili večino takrat priljubljenih programov za obrambo pred nezaželeno pošto in ugotovili, da je za obrambo posameznih računalnikov (oz. poštnih programov Outlook ali Outlook Express) daleč najboljši program Spamnet podjetja Cloudmark (eden od ustanoviteljev Cloudmarka je tudi soustanovitelj pokojnega Napsterja). Ta (zdaj na voljo pod imenom Safetybar) deluje na podlagi sodelovanja vseh uporabnikov programa in skupnega odkrivanja in diagnosticiranja nezaželenih sporočil. Ko uporabnik v svoj poštni predal dobi nezaželeno sporočilo, ga kot takega tudi "prijavi" Cloudmarku (s klikom na gumb) in če je enako sporočilo "odkljukalo" dovolj uporabnikov, bo naslednjič avtomatsko romalo v poštno mapo "Spam". Program namreč ob vsakem prejetem sporočilu izračuna njegov "podpis" in ga prek interneta primerja z zbirko podpisov nezaželenih sporočil, ki jih hrani Cloudmark. Ker je uporabnikov že več kot milijon, se izkaže, da je tako "statistično" iskanje nezaželenih sporočil daleč najbolj učinkovito in da razne ročno izdelovane sezname "dobrih" in "slabih" sporočil (na katerih še vedno temelji večina protismetnih rešitev, tudi iz uglednih programerskih hiš!) pusti daleč za seboj. V praksi lahko potrdimo, da Safetybar zelo redko "izpusti" kakšno nezaželeno sporočilo, predvsem pa v mapo Spam skoraj nikoli ne zabriše sporočila, ki v resnici ni nezaželeno. In prav slednje je pri teh programih ključno - če moramo redno pregledovati tudi mapo Spam, si s programom nismo prav nič pomagali; nasprotno.
Nikon se med "resnejšimi" uporabniki digitalne fotografije že lep čas pojavlja tudi z zmogljivejšimi kompaktnimi modeli, ki so zanimivi tudi za tiste, ki zahtevajo nekoliko večjo kakovost in tehnično zmogljivost. Model Coolpix 8800 je naslednik modela Coolpix 8700 (predstavili smo ga maja 2004) in glede na predhodnika prinaša kar nekaj izboljšav, začenši s prenovljenim objektivom Nikkor ED VR, ki zdaj ponuja kar desetkratno optično povečavo. Velika povečava seveda zahteva zelo mirno roko, zato ne preseneča, da so objektiv opremili tudi z dodatnim stabilizatorjem, ki preprečuje, da bi ob daljših časih osvetljevanja morebitno tresenje preveč vplivalo na kakovost slike. Stabilizator slike sicer za kompenzacijo gibov uporablja tako imenovano enoto VR (vibration reduction), kar je v bistvu v poseben mehanizem vpeta leča v sredini objektiva, ki s pomočjo senzorjev prilagodi pot svetlobe na tipalo CCD.
Pentax je s svojimi aparati Optio S postavil nove meje pri miniaturizaciji ohišja, obenem pa aparati iz te družine po zmožnostih ne zaostajajo za večjimi konkurenti. Modela S4i in S40 sta dobila naslednika, ki se od njiju razlikujeta pravzaprav le po ločljivosti tipala: tako S5i kot S50 omogočata slikanje z ločljivostjo največ 2560 × 1920 pik, se pravi s petimi milijoni pikami.
Najmočnejši Hewlett-Packardov brizgalnik, Deskjet 6540, je dobil še nekoliko nadgrajeno različico, namenjeno nekoliko zahtevnejšim poslovnim okoljem. Deskjet 6840 premore tudi omrežni in brezžični vmesnik, poleg tega je priložen tudi obračalnik za tiskanje na obe strani, ki ga je bilo treba pri modelu 6540 dokupiti.
IBMovi prenosniki družine ThinkPad R so bili pred leti namenjeni manj zahtevnim kupcem. V zadnjem času pa so tudi ti računalniki vrhunsko opremljeni, še posebej to velja za model R50p, ki spada med mobilne delovne postaje in je tako tudi certificiran za delo s programi CAD/CAM. R51 spada med dobro opremljene prenosnike s Pentiumom M, ki deluje s taktom 1,5 GHz. S 512 MB pomnilnikom in 40-gigabajtnim diskom ne zaostaja za konkurenco. R50p je opremljen precej bolje. Ima zmogljivejši disk, zapisovalnik DVDjev in zmogljiv grafični procesor ATI FireGL s 128 MB pomnilnikom, ki sliko prikazuje na zaslonu z ločljivostjo 1600 × 1200 pik.
HPjeva prenosnika nc8000 in nw8000 se po zunanjem videzu skorajda ne razlikujeta, notranjost pa je precej različna. Model nc8000 sodi v zgornji razred prenosnikov za zahtevnejše kupce: procesor s taktom 1,6 GHz, 512 MB pomnilnika in 40-gigabajtni disk ob zmogljivem grafičnem procesorju in 15-palčnem zaslonu z ločljivostjo 1400 × 1050 pik. Nw8000 spada med najzmogljivejše mobilne delovne postaje, saj ima procesor Pentium M s taktom 2 GHz, 1 GB pomnilnika in zapisovalnik DVDjev. Ob tem velja omeniti, da je ločljivost zaslona 1600 × 1200 pik, za grafiko pa skrbi ATIjev FireGL s 128 MB pomnilnika. Nw8000 je, podobno kot IBMova prenosnika R50p in T41p, certificiran za delo z najzmogljivejšimi programi za CAD/CAM in tako namenjen predvsem inženirjem.
Prenosniki TroNote so na slovenskem trgu navzoči že nekaj časa, merijo pa na kupce, ki za računalnik niso pripravljeni odšteti še zadnjega cekina. Model T65-CX spada med srednje zmogljive modele te blagovne znamke. Opremljen je z Intelovim Pentiumom M s taktom 1,4 GHz, 256 MB pomnilnika in 60 GB diska. Kombinirana optična enota zmore branje DVDjev in pisanje na CDje. Za grafiko skrbi ATIjev sistemski nabor.
Toshibina družina prenosnikov Tecra je bila vedno namenjena najzahtevnejšim kupcem, ki so za vrhunski prenosnik odšteli tudi temu primerno ceno. Danes so razlike med cenejšimi in dražjimi prenosniki precej manjše kot včasih, kljub temu pa Tecra S1 izstopa iz siceršnje palete Toshibinih prenosnikov. Po opremljenosti se lahko kosa z večino drugih prenosnikov v tem razredu: procesor Pentium M deluje s taktom 1,7 GHz, pomnilnika je za 512 MB, diska pa za 60 GB. Prenosnik je opremljen z brezžičnim omrežnim vmesnikom in bluetoothom.
Portege R100 spada med najlepše oblikovane prenosnike na trgu. Za to se ima zahvaliti predvsem tankemu ohišju, ki deluje zelo elegantno. Z debelino 1,5 cm in težo 1,1 kg spada med najmanjše in najlažje prenosnike, kljub temu pa gre še vedno za spodobno opremljen računalnik s procesorjem Pentium M s taktom 1,1 GHz (gre za varčno različico procesorja), 256 MB pomnilnika in 40 GB diska. Optična enota v ohišje seveda ni vgrajena, Toshiba pa ponuja zunanjo enoto za doplačilo. Pohvaliti moramo to, da je prenosniku priložen dodaten akumulator, ki ga namestimo v priklopni postaji namenjeno razširitveno mesto na dnu prenosnika. S tem prenosnik prijetno privzdignemo.
Toshibin prenosnik Portege M100 je naslednik uspešnega modela Portege 4000. Podobno kot pri predhodniku gre za prenosnik, ki sicer ne spada med najmanjše in najlažje, ima pa zato vgrajeno optično enoto in nekoliko pestrejši nabor vmesnikov. Opremljen je z 1,2-gigaherčnim procesorjem Pentium M, 256 MB pomnilnika in 40-gigabajtnim diskom. Pograjali bi zaslon, ki ima nekoliko slabšo kotno vidljivost, zato pa se lahko prenosnik pohvali z najboljšimi zvočniki v svojem razredu, ki spravijo iz sebe nekoliko čistejši zvok od tekmecev. Zanimivo, da gre za enega redkih prenosnikov, ki ima samo krmilno paličico, vsaj začetnike pa bo motilo, da sta "levi" in "desni" gumb razporejena drug nad drugim.
Preostala dva modela Solonote, ki smo ju preizkusili, po opremljenosti in videzu še bolj ustrezata prenosnikom Prestigio. Procesor je Pentium M s taktom 1,5 GHz, opremljena pa sta s po 512 MB pomnilnika in 60-gigabajtnim diskom. Šibkejši model, P1556, ima kombinirano optično enoto, medtem ko je model P1557 opremljen z zapisovalnikom DVD. Zmogljivejši model ima ločen grafični procesor ATI Radeon 9600, pa tudi ločljivost zaslona je večja, 1400 × 1050 pik.
NEC z modelom Versa M340 meri predvsem na kupce s plitvejšimi žepi, ki pa vseeno niso pripravljeni pristati na prevelik kompromis pri opremljenosti prenosnika. M340 je sicer še eden izmed tipičnih predstavnikov prenosnikov s procesorjem Pentium M in se po opremljenost ne razlikuje od večine tekmecev. Gre za klasično oblikovan prenosnik umirjenega videza, ki sicer spada med večje prenosnike s procesorjem Pentium M.
MSI je še eno izmed podjetij, ki si je ugled ustvarilo predvsem s proizvodnjo grafičnih kartic in osnovnih plošč, v zadnjem času pa se poskušajo uveljaviti še na celi vrsti drugih področij, med drugim tudi na trgu prenosnikov. M510C je prvi prenosnik tega podjetja, ki je naprodaj tudi pri nas. Prenosnik je zelo zanimive oblike, z veliko svetlečimi plastični deli. Opremljen je s procesorjem Pentium M s taktom 1,5 GHz, 256 MB pomnilnika in 40-gigabajtnim diskom.
IBMovi prenosniki ThinkPad T spadajo med najzmogljivejše prenosnike tega izdelovalca, modela na preizkusu pa sodita med bolje opremljene modele iz te družine. T41p spada celo med mobilne delovne postaje s certifikati za delo s programi CAD/CAM, seveda pa je opremljen z ATIjevim FireGLom s 128 MB pomnilnikom. Prenosnika sicer sodita med najmanjše in najlažje v svojem razredu in se z enim očesom že spogledujeta s ultralahkimi modeli. S 512 MB pomnilnikom in kombinirano enoto sicer ne spadata med najbolje opremljene prenosnike, kljub temu pa se lahko kosata z večino tekmecev.
Hyundai je pri nas bolj znan po avtomobilih, v svetu računalništva pa po monitorjih. Podjetje se je odločilo, da bo poskusilo srečo tudi na trgu prenosnikov. Model P57F spada v srednji razred Hyundaieve ponudbe prenosnikov. Gre za izdelek s procesorjem Pentium 4, ki deluje s taktom 2,8 GHz. Pomnilnika je 512 MB, na disku pa za 40 GB podatkov prostora. Prenosnik je opremljen z nadpovprečnim grafičnim procesorjem: ATIjev Radeon Mobility 9600 ima kar 128 MB namenskega pomnilnika, sliko pa prikazuje na zaslonu z ločljivostjo 1400 × 1050 pik. Brezžičnega omrežnega vmesnika prenosnik nima. Ob strani prenosnika najdemo čitalec za pomnilniške kartice, ki podpira vse formate pomnilniških kartic.
Compaq nx7010 je edini Hewlett-Packardov prenosnik z zaslonom širokega formata. Gre sicer za enega bolj domiselno oblikovanih prenosnikov s 15,4-palčnim zaslonom, tako da deluje manjši od nekaterih, sicer po merah enako velikih modelov. Prenosnik je dobro opremljen: procesor Pentium M deluje s taktom 1,6 GHz, pomnilnika je 512 MB, disk pa je 60 GB. Vgrajen je zapisovalnik DVDjev. Tudi nad naborom brezžičnih vmesnikov se ne moremo pritoževati: poleg vmesnika bluetooth ima tudi omrežni vmesnik 802.11g.
Bolj stroge oblike, pa tudi zmogljivejše zasnove od modela nx9005 je HPjev prenosnik Compaq nx5000. Gre za prenosnik s procesorjem Pentium M, ki deluje pri 1,4 GHz. Opremljen je povsem standardno: 256 MB pomnilnika, 40 GB diska, kombinirana optična enota in brezžični omrežni vmesnik, ki podpira standard 802.11b. 15-palčni zaslon ima ločljivost 1024 × 768 pik, za prikaz slike na zaslonu pa skrbi Intelov sistemski nabor.
HPjev najmanjši prenosnik po zasnovi ohišja spominja na preostale modele tega izdelovalca z oznako nc, le da je ohišje manjše in lažje. Gre za manjšo nadgradnjo modela nc4000, od katerega se po zunanjosti ne razlikuje. Spada med debelejše ultralahke prenosnike, saj je debel skoraj tri centimetre. Kljub temu v računalnik ni vgrajena optična enota, izdelovalec pa ne prilaga zunanje enote USB. Sicer gre za spodobno opremljen prenosnik s procesorjem Pentium M, 512 MB pomnilnika in s 40-gigabajtnim diskom. Tipkovnica pri nc4010 spada med boljše v tem razredu, kljub temu je pri razporeditvi tipk nekaj nelogičnosti (npr. tipki PgDn/PgUp sta v zgornji vrsti, vendar ne ob robu). Pograjati moramo to, da se spodnja stran prenosnika med delovanjem kar opazno segreje. Pri meritvah se je odrezal dokaj povprečno: pri hitrosti smo na račun dokaj zmogljivega procesorja pričakovali nekoliko boljši rezultat. Tudi čas trajanja akumulatorja je nekoliko kratek.
Gericomov prenosnik Cinema XXL je nedvomno največji prenosnik na našem preizkusu, če gledamo zunanje mere. Velikan s 17-palčnim zaslonom je širok skoraj 40 cm, debel 4,5 cm in tehta 4,5 kg. Vse to kaže, da je namenjen predvsem pisalnim mizam, medtem ko ga bodo na terenu uporabljali le redki. Prenosnik je sicer dobro opremljen: Intelov procesor Pentium 4 deluje s taktom 2,8 GHz, pomnilnika je 512 MB, na disku pa je za kar 80 MB podatkov prostora. 17-palčni zaslon deluje z ločljivostjo 1440 × 900 pik, kar je nekoliko malo, predvsem igričarje pa bo razveselilo to, da je prenosnik opremljen z ATIjevim Radeonom Mobility 9700 s 128 MB pomnilnikom.
Lifebook E8010 je najzmogljivejši prenosnik v Fujitsu Siemensovi ponudbi. Preizkusili smo dva prenosnika. Šibkejši ima 1,6-gigaherčni procesor Pentium M, 512 MB pomnilnik, 60-gigabajtni disk in kombinirano optično enoto. Še bolje je opremljen E8010 Supreme, ki ima 1,7-gigaherčni procesor, zmogljivejši disk (80 GB) in zapisovalnik DVDjev. Supreme ima vgrajen tudi ATIjev Radeon 9700 s 128 MB pomnilnikom, medtem ko ima šibkejši model grafični procesor integriran v sistemski nabor.
Fujitsu Siemensov prenosnik Lifebook C1110 je najmanj zmogljiv član "poslovne" družine prenosnikov Lifebook. Gre za povprečno opremljen prenosnik z Intelovim procesorjem Pentium M s taktom 1,5 GHz. Pomnilnika je za 256 MB, diska pa 40 GB. Za povezovanje v brezžično omrežje skrbi vmesnik WLAN, ki omogoča povezovanje po standardu 802.11g.
Najcenejši prenosnik na našem preizkusu je Fujitsu Siemensov Amilo Pro V1000. Gre za prenosnik z nekoliko starejšo zasnovo, ki pa se še vedno lahko kosa s šibkejšimi modeli drugih izdelovalcev. Srce prenosnika je Intelov Celeron s taktom 2,4 GHz, opremljen pa je še z 256 MB pomnilnika in 40-gigabajtnim diskom. Ohišje prenosnika deluje nekoliko plastično, pa tudi med najtanjše ne spada, saj je debelo skoraj štiri centimetre, pri čemer pa velja omeniti, da prenosnik ni tako težak kot nekateri podobno debeli tekmeci.
Dellov prenosnik Inspiron 9100 zaradi svoje velikosti in mase že težko upraviči ime "prenosnik". Debel je namreč več kot 5 cm, tehta pa dobre štiri kilograme. Gre za izdelek, ki niti ne skriva, da gre za namizni računalnik v prenosljivem ohišju, ki v nuji omogoča tudi delo z vgrajenim akumulatorjem. Opremljen je vrhunsko: Pentium 4 s taktom 3,2 GHz, 512 MB pomnilnik in kar 80-gigabajten disk. Na 15,4-palčen zaslon z ločljivostjo 1680 × 1050 pik sliko riše ATIjev Radeon 9700 s 128 MB namenskega pomnilnika. Prenosnik je opremljen tudi z brezžičnim omrežnim vmesnikom, ki podpira povezovanje v omrežja po standardu 802.11g.
M6800N, je že na prvi pogled pritegnil več pozornosti od šibkejšega modela. Gre za simpatično oblikovan prenosnik, ki sicer ne spada med najmanjše, z dokaj zmogljivo notranjostjo. Intelov procesor Pentium M deluje s taktom 1,5 GHz, pomnilnika je 256 MB, diska pa 60 GB. 15-palčni zaslon ima ločljivost 1400 × 1050 pik, za prikaz slike na zaslonu pa skrbi ATIjev Mobility Radeon 9600 s 64 MB namenskega pomnilnika. Nekoliko nas je zmedlo dokaj široko ohišje, saj smo najprej pričakovali prenosnik z zaslonom širokega formata.
Asus je podjetje, ki je sicer bolj znano po osnovnih ploščah in grafičnih karticah, vendar je tudi s prenosniki, ki se ponašajo z ugodno ceno, dokaj navzoč na trgu. Model A2500H sodi med manj zmogljive prenosnike tega izdelovalca. Opremljen je z Intelovim procesorjem Pentium 4 s taktom 2,8 GHz. Gre sicer za prenosnik z dokaj običajno notranjostjo, še največja posebnost je 512 MB pomnilnika, kar je dvakrat več, kot ponujajo konkurenti s podobno ceno. Brezžičnega omrežnega vmesnika nima.
TravelMate 6003LMi je naslednik družine TravelMate 600, po kateri je povzel tudi večino oblikovnih potez. Gre za zmogljiv prenosnik s procesorjem Pentium M s taktom 1,6 GHz, 512 MB pomnilnikom, 60-gigabajtnim diskom in zapisovalnikom DVDjev. Pri Acerju zasnove ohišja v primerjavi s predhodnikom niso spreminjali, gre za robusten in trden prenosnik. Edini na preizkusu je opremljen z vmesnikom DVI (za digitalni priklop zunanjega monitorja LCD), verjetno se lahko v prihodnje nadejamo posnemovalcev med tekmeci.
Med žepnimi modeli najdemo rudi Ricohov model Caplio R1. Ta je zanimivi tudi zaradi dokaj dobre zmogljivosti, ki jo ponuja po razmeroma ugodni ceni. Ima namreč kar 4,8-kratno optično povečavo, kar je največ v tem razredu sploh, res pa je svetlobna jakost slabša in sega od 3,3 do 4,8. Zaradi tega tudi nekoliko slabše ostri v slabih svetlobnih razmerah. Ostrenje je zmerno hitro in dokaj natančno, deluje pa od 30 cm naprej, v makro načinu od vsega enega centimetra naprej. Ima pa zato dober, predvsem v tem razredu zelo redek široki kot, ki je ekvivalent 28 mm, tele položaj pa je v formatu leica enak 135 mm. Ohišje je oblikovano tako, da je prijem nekoliko slabši, saj je zelo gladko. Tudi tipke za upravljanje so nekoliko neodzivne in neprijetne za rabo. Zaslon ima veliko diagonalo 46 mm in ločljivost 110.000 pik, a je slika dokaj povprečna in se ne more primerjati z najboljšimi. Aparat deluje predvsem z avtomatiko, a je na voljo tudi nekaj ročnih nastavitev, kot so določanje temperature bele izmed petih prednastavitev (lahko pa jo tudi zajamemo s predloge). Med ISO 64 in 800 (kar je seveda zelo dober obseg) je mogoče izbrati občutljivost delovanja tipala, posnetke je mogoče delati tudi v intervalih in tako naprej. Menuji so pregledni, niso pa prosojni (tako da izreza med uporabo ne vidimo). Zaslonke sicer ni mogoče določiti, je pa mogoče ročno določiti daljše čase osvetljevanja (1, 2 in 4 sekunde). Tipalo ima efektivno ločljivost 3,98 milijona pik (diagonala je 1/1,8 palca), slike pa so lahko ločljivosti 2304 × 1728, 1600 × 1200, 1280 × 960 in 640 × 480 pik. Shranjujejo se v 12-megabajtni pomnilnik, kar je za seveda premalo, zato je potrebno dokupiti pomnilniško kartico vrste SD. Pri zajemanju fotografij se aparat obnese nekoliko bolj povprečno. Avtomatika je nagnjena k podosvetljevanju, zelo slabo je tudi samodejno prilagajanje bele, zato tudi barve niso najbolj pravilne. Lahko so celo videti nekoliko "sprano". Kljub temu za normalno rabo kakovost povsem zadostuje, še posebej pri tej zmogljivosti in ceni.
Tudi Optio X sodi med manjše žepne modele, po katerih se je Pentax proslavil že v preteklosti. Vendar je zasnovan malo drugače, saj je tanko kovinsko ohišje vrtljivo na sredini. Kljub temu objektiv ni v celoti vgrajen v ohišje kot pri podobnih modelih, temveč še vedno "pokuka" iz ohišja kot pri klasični zasnovi. Vrtljivost je tako namenjena izključno vrtenju objektiva navzgor in navzdol (oziroma okoli celotne osi). Goriščna razdalja sicer sega od 35,6 do 107 mm v formatu leica, svetlobna jakost pa je med 2,6 in 4,8. Ostriti zmore od 40 cm naprej v makro načinu od dokaj skromnih 18 cm. Ima pa aparat kar precejšnje težave pri pravilnem ostrenju, še posebej v makro načinu. Kadar ostrine ne zna "zakleniti", niti ni mogoče fotografirati. Povejmo tudi, da je ohišje oblikovano tako, da ga je precej težko dobro prijeti, saj lahko aparat ponavadi držimo le z dvema prstoma, to pa seveda zmanjša stabilnost roke.
Med majhnimi in trdnimi zmogljivimi fotoaparati najdemo tudi Pentaxov Optio 750Z. Obliko kovinskega ohišja poudarja črna nedrseča prevleka na prednji strani ohišja, ki rabi tudi za boljši oprijem sicer kar precej drsečega ohišja. Na hrbtni strani je nameščen po obeh oseh vrtljiv barvni zaslon LCD z diagonalo 46 mm. Alternativa mu je majhno optično kukalo ob strani ohišja. Prek upravljalnega dela lahko upravljamo menuje, zumiramo (pri čemer aparatu zamerimo precejšnjo sunkovitost in majhno število vmesnih položajev), določamo način delovanja bliskavice, izberemo zakasnitev proženja ali hitre zaporedne posnetke ter določimo način ostrenja (makro, panorama, ročno). Zgoraj je okoli sprožilca nameščeno tudi krožno stikalo za izbiranje načina delovanja. Med temi je na voljo tako samodejni, polsamodejni in tudi ročni način določanja časa osvetljevanja in velikosti zaslonke. Na voljo je tudi 12 scenskih nastavitev, ki prilagodijo delovanje avtomatike (najdemo celo take programe, kot so "jesenske barve", "ognjemet" ali "hrana"), poleg tega pa lahko posnamemo panoramske posnetke z več slikami v vodoravni ali navpični vrsti ter celo "stereo slike" (iz dveh malo zamaknjenih slik), snemamo dokaj kakovosten video (640 × 480 pik, 30 slik na sekundo), eden bolj nenavadnih programov pa je zagotovo možnost, da napravo uporabljamo kot digitalni merilec za merjenje osvetlitve. V tem načinu lahko izmerimo čas in zaslonko, ki jo potrebujemo za določeno občutljivost filma glede na neko sceno. Druge nastavitve, kot so določanje občutljivosti zajemanja, izbor temperature bele itd., so na menujih, ki so pregledni, a žal niso prosojni (če torej kaj spreminjamo, izreza ne vidimo več).
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
