Objavljeno: 7.6.2005 07:28 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Monitor Junij 2005

Moj HTPC - prvi vtisi & izboljšave

Moj prvi HTPC je v dnevni sobi že mesec dni in čas je za strnitev prvih vtisov. Poglejmo torej, kako se računalnik za domači kino obnese v resničnem življenju, kakšne izboljšave je že doživel in katere ga še čakajo.

Brž ko sem računalnik vklopil, mi je bilo jasno, da je preglasen. Saj ni prav glasno ropotal, a v dnevni sobi bi ga najraje sploh ne slišal. Krivi so seveda ventilatorji, ki jih je skupaj kar sedem - dva manjša in en večji, ki hladita notranjost ohišja, en na napajalniku, en na osrednjem procesorju in še en majhen na čipu matične plošče ter tisti, ki hladi procesor na grafični kartici. Sprva me je malce zaskrbelo, da so za glasnost krivi ventilatorji na ohišju, a se je hitro izkazalo, da je glavni krivec tisti na procesorju.

Tišina, prosim!

Možnosti za utišanje je več. Ker se mi zdi, da je Athlon 3000+ za HTPC pravzaprav po nepotrebnem zmogljiv procesor, bom enkrat v prihodnjih dneh poizkusil tudi s kakšnim šibkejšim, recimo katerim od Sempronov. Ti se menda precej manj grejejo in jih je zato mogoče hladiti s tišjimi ventilatorji. Pa še cenejši so, seveda. Ampak zaenkrat bom poskusil utišati Athlona. Lahko bi, recimo, poizkusil z drugim ventilatorjem ali morda celo kar s katerim od posebnih hladilnikov, ki ventilatorja sploh nimajo, za začetek pa sem uporabil "upočasnjevalec" ventilatorja.

Če se ventilator počasneje vrti, je tišji, hitrost pa lahko enostavno uravnavamo s spreminjanjem napetosti napajanja. Ker ta možnost na matično ploščo ali v ventilator mojega HTPCja ni vgrajena, sem moral vgraditi majhno napravico, ki počne natanko to.

Zalman Fan Mate 1, kot se napravica imenuje, enostavno namestimo na napajalni kabel ventilatorja. Z majhnim gumbom spreminjamo napetost (med 5 in 11 volti) in s tem hitrost ventilatorja. Pri tem pa seveda velja biti previden, kajti če se zaradi prepočasnega ventilatorja procesor premalo hladi, lahko to vpliva na zanesljivost delovanja. Na srečo je v procesor vgrajena temperaturna varovalka, zato ga ne moremo pokvariti, vsaj večinoma ne. Kakorkoli že, procesor sem upočasnil in s tem kar pošteno utišal. Temperatura se mu je s tem sicer nekoliko povečala, a zaenkrat nisem opazil nobenih nezaželenih stranskih učinkov.

Zalmanov regulator hitrosti ventilatorja Fan Mate 1.

Na žalost se je tisti hip, ko sem Athlonov ventilator utišal, izkazalo, da ni edini moteč. S precej rezkim hrupom me je namreč začel motiti ventilator na ATIjevi grafični kartici. Vendar ventilatorja na grafični kartici ne moremo kar tako enostavno upočasniti in utišati kot tistega na procesorju.

Tudi za njegovo utišanje imam najmanj dve možnosti. Če bom imel v računalniku televizijsko kartico s strojnim stiskanjem videa, bom lahko ATIjevo kartico All-In-Wonder nadomestil z manj zmogljivo grafično kartic, ki ventilatorja sploh nima, če bom vendarle ostal pri njej, pa bom moral vgraditi tišje hlajenje. Že bežen sprehod po spletu mi je razkril, da je različnih tišjih hladilnikov ali celo takih brez ventilatorja za ATIjeve grafične kartice kar precej.

Švicarski Arctic Cooling izdeluje ATI Silencer, ventilator za tiho hlajenje grafične kartice.

Strojno stiskanje

Pa smo že spet pri strojnem stiskanju videa, ki me muči že od vsega začetka. Vsaj na papirju ima namreč precej prednosti. Zato seveda nisem prav nič odlašal, ko mi je v roke končno prišla televizijska kartica s strojnim stiskanjem MPEG-2. Za povrhu celo Hauppaugeova WinTV-PRV150 MCE, ki je namenjena prav računalnikom z operacijskim sistemom Windows Media Center. Pri čemer je menda glavna razlika od "običajne" različice ta, da ne prilagajo daljinskega krmilnika, ker je ta pač že priložen Oknom.

Kakorkoli že, kartico sem vtaknil v računalnik in bil veselo presenečen, ker je vse že kar takoj od začetka delovalo. Z leti sem se pač nekako navadil, da tisti plug&play, s katerim se tako radi hvalijo tržniki, pomeni predvsem to, da se moramo, ko nekaj vtaknemo v računalnik, najprej poigrati z različnimi nastavitvami ali vsaj posodobiti priložene gonilnike.

V Windows Media Centru lahko televizijo gledamo samo s TV-karticami, ki podpirajo strojno stiskanje MPEG-2.

Windows Media Center je torej prepoznal televizijsko kartico in v uvodnem menuju sem končno lahko izbral tudi televizor. Raba je zelo enostavna, na voljo pa imamo vse dobrote digitalnega videorekorderja, s časovnim zamikom na čelu. Ko so človek razvadi, da lahko ustavi "živo" televizijsko sliko, ali da lahko s pritiskom na tipko preskoči reklame, mora biti povratek nazaj res težak.

Vse nastavitve TV-kartice, tako televizijske kot snemalne, so dosegljive neposredno iz uporabniškega vmesnika Media Centra, kar je pomembno zato, ker jih lahko spreminjamo z daljinskim krmilnikom in so na televizijskem zaslonu lepo vidne. Za povrhu lahko posnete oddaje zelo enostavno, ne da bi morali posebej poganjati kakšen drug program, posnamemo na DVD. Vse lahko postorimo kar z nekaj pritiski na daljinski krmilnik. Z njim lahko, na "esemesovsko-telefonski" način, celo vpisujemo imena datotek. Skratka, zelo priročno, tudi za tiste, ki se ne nameravajo poglabljati v skrivnosti računalniških programov.

Nastavitve podprtih TV-kartic so dosegljive v uporabniškem vmesniku Media Centra.

Na žalost vse le ni bilo tako zelo lepo. Opazil sem namreč, da ima Hauppaugeova televizijska kartica strojnemu stiskanju navkljub nekaj težav pri snemanju. Od časa do časa namreč izpusti kakšno sličico, kar samo po sebi celo ne bi bilo tako zelo moteče, če bi zaradi tega ne prihajalo do čedalje večjega razkoraka med sliko in zvokom.

Kriva je morda kartica, ali pa bi se težavo morda dalo odpraviti tudi s to ali ono nastavitvijo. Vendar se v podrobnosti zaenkrat nisem spuščal, kajti v Monitorjevem laboratoriju pravkar preizkušamo prav televizijske kartice in med drugim tudi kar nekaj modelov s strojnim stiskanjem. Počakal bom torej, da se izkaže, katera televizijska kartica je najboljša, in jo potem v svojem HTPC-ju temeljito preizkusil še sam. Do takrat pa bom ostal kar pri ATI-jevem All-In-Wonderju, ki ga Windows Media Center sicer ne podpira, a se je, malce prehrupnemu ventilatorju navkljub, zaenkrat zelo dobro izkazal.

Dva sprejemnikač

Med vsakodnevno rabo HTPC-ja sem kmalu naletel na še eno podrobnost, ki utegne med drugim vplivati na dokončno izbiro televizijske kartice. Kakor sem malo prej zapisal, se sladkosti gledanja televizije s časovnim zamikom hitro navadimo in pot nazaj je vsaj neprijetna. A v stare analogne čase se moramo vrniti vsakokrat, ko želimo gledati televizijo, medtem ko snemamo to ali ono oddajo.

Na grafični ali televizijski kartici je namreč en sam sprejemnik in ko je ta zaposlen s snemanjem ene oddaje, s HTPCjem ne moremo gledati druge. Uporabiti moramo torej sprejemnik v televizorju in za nekaj časa pozabiti na ustavljanje žive slike in preskakovanje reklam.

Seveda je tudi za to rešitev - dve združljivi televizijski kartici ali Hauppaugeova televizijska kartica WinTV-PVR-500 s strojnim stiskanjem videa in dvema televizijskima sprejemnikoma. A kot rečeno, najprej bom počakal na rezultate Monitorjevega preizkusa televizijskih kartic in se potem dokončno odločil.

HTPC z ojačevalnikom

Cooler Masterjevo ohišje Cavalier z analognim VU-metrov očitno ni padlo v oko samo meni. V podjetju Expansion Solutions (www.expansionsolutions.com) so vanj vtaknili računalnik Empire Series Media Center. Poganja ga 3,2 GB Pentium 4, v njem pa sta TV kartica Hauppauge Win250 in zvočna kartica Terratec Space 7.1.

A to vse skupaj ne bi bilo omembe vredno, če v njem ne bi bil vgrajen tudi ojačevalnik za vseh sedem zvočnih kanalov. Izdelovalec se pohvali s skupno kar tisoč vati, čeprav so ti izmerjeni precej po domače oziroma tako, kakor jih navadno merijo kitajski izdelovalci računalniških zvočnikov. V svetu hi-fija bi namreč taki moči rekli, recimo, 7 × 20 vatov. A to je za običajno dnevno sobo, če ne sodite med najzahtevnejše, še vedno dovolj. Vsaj kar zadeva moč, kajti o kakovosti samo na podlagi tehničnih podatkov ne moremo ničesar reči.

Lahko pa kar takoj rečemo, da je računalnik, kljub zanimivi zamisli, predrag. V Združenih državah namreč hočejo imeti zanj dobrih 550.000 tolarjev. Za primerjavo povejmo, da smo HTPC, o katerem pišemo v tem prispevku in je računalniško približno enako zmogljiv, sestavili za 300 tisočakov, zelo dober sedemkanalni ojačevalnik pa dobimo za 150 tisočakov.

Televizor ali monitor

Dva televizijska sprejemnika v računalniku sta precej koristna, toda resnici na ljubo je treba priznati, da dokler imam tudi televizor, lahko živim z enim samim. A utegne se zgoditi, da televizorja prav dolgo ne bom več imel. Kajti odkar uporabljam HTPC, me čedalje bolj moti njegova prepletena slika. Televizor namreč nikakor ni primeren za predvajanje računalniške slike in tudi grafični vmesnik Windows Media Centra in njemu podobni programi za HTPC so bolj izhod v sili kakor dokončna rešitev. Če HTPC ne bi bil polnokrvni PC, temveč le avdio-video predvajalnik in snemalnik, bi verjetno še šlo, tako pa hočem pogosto uporabiti še kak drug program, recimo Nero za peko plošč ali Audition za snemanje glasbe. Da o spletu niti ne govorim. Ti programi imajo običajen okenski grafični vmesnik s premajhnimi pisavami za ločljivost televizijskega zaslona, zato jih brez monitorja komaj lahko uporabljamo. Ali, pravilneje rečeno, nekaterih sploh ne moremo.

Rešitev je sicer enostavna, a žal precej draga. Na HTPC moramo priključiti televizor LCD ali tudi kar običajen računalniški monitor in vse težave so na mah odpravljene. Sodobni televizorji LCD s širokim zaslonom imajo običajno ločljivost 1280 × 768 in se v navezi s HTPCjem izvrstno izkažejo. Nanje jih lahko priključimo kar z običajnim računalniškim vmesnikom VGA ali DVI, kar med drugim pomeni, da ne potrebujemo grafične kartice s televizijskim izhodom. Pravzaprav grafične kartice sploh ne potrebujemo, kajti če bomo imeli v računalniku televizijsko kartico, se lahko odločimo kar za matično ploščo z vgrajenim grafičnim čipom.

Televizorji LCD, zlasti nekoliko večji, so še zelo dragi. Zato se, če nimate ravno neomejenih denarnih sredstev, bi pa radi filme gledali na čim večjem zaslonu, splača razmisliti o nakupu manjšega televizorja LCD in katerega od cenejših projektorjev. Namesto televizorja LCD se lahko odločimo tudi za običajen računalniški monitor. 49-centimetrski (19-palčni) je, recimo, že kar primeren, vsaj če nimate zelo velike dnevne sobe. Vendar morate upoštevati, da pridejo v tem primeru slabosti enega samega televizijskega sprejemnika v računalniku še toliko bolj do izraza.

Kakorkoli že, trenutno imam v dnevni sobi poleg običajnega televizorja postavljen še običajen monitor, za vsa računalniška opravila, ki jih je zaenkrat veliko, predvsem zato, ker sem se lotil digitalizacije analognega glasbenega in video arhiva. V prihodnosti pa si bom vsekakor omislil nekaj z večjo ločljivostjo. Od tega, ali bo to televizor LCD ali morda kar malo večji računalniški monitor, pa bo odvisno, ali bom v računalniku potreboval dva televizijska sprejemnika.

Glasbeni strežnik

Digitalno snemanje televizijskih oddaj je sicer imenitno, a v mesecu dni, odkar uporabljam HTPC, se je izkazalo, da ga najpogosteje uporabljam v vlogi glasbenega strežnika. Kakovost zvoka se mi zdi zelo dobra, še posebno, ker lahko z digitalnim izenačevalnikom frekvenc ali "ekvilajzerjem", po domače, zvok prilagodim svojemu okusu in akustiki sobe. Pravoverni avdiofili se zdaj verjetno križajo, a kaj morem.

Predvsem pa je predvajanje z računalnikom neprimerno enostavnejše. Skesano moram priznati, da ne sodim ravno med najbolj redoljubne ljudi; to na svoji koži navadno najbolj okusim takrat, ko poskušam na polici najti CD, ki sem si ga ravno zaželel poslušati. Ali, še huje, ki si ga je zaželel slišati kdo drug. Ne tako zelo redko ga sploh ne najdem. Z glasbo na disku teh težav nimam več. Vse je lepo pregledno razporejeno - po izvajalcih, albumih, skladbah, letih, zvrsteh ... No, vsaj teoretično, kajti vse to je mogoče le, če so empetriji tudi vsi pravilno označeni. A tudi tiste, pri katerih kakšen podatek morda manjka, najdem brez težav. Skratka, če vam morda tega še ni uspelo ugotoviti, laserski gramofon sem upokojil.

Ena od večjih prednosti HTPCja je enostavna dostopnost vse glasbene zbirke.

Večji disk

V HTPC sem vgradil 200-gigabajtni disk, a se je, kakor sem pravzaprav pričakoval, hitro izkazalo, da je premajhen. Televizijske oddaje snemam pri najboljši kakovosti in gigabajti videa se na disku množijo s presenetljivo hitrostjo. A to pravzaprav ni najhuje, kajti filme in nadaljevanke lahko sproti shranjujem na devedeje in tako na disku naredim prostor za nove.

Huje je, ker glasbene zbirke sploh še nisem začel dobro seliti na disk, pa je na njem že zasedla več kot 50 gigabajtov. To zaenkrat kaže, da bo ves 200-gigabajtni disk komaj dovolj velik samo za glasbo. Poleg tega ne nameravam zaradi varčevanja s prostorom žrtvovati kakovosti. Za večino glasbe uporabljam mp3 pri stopnji stiskanja 256 Kb/s, nekatere plošče pa, resda bolj zaradi dobrega občutka kakor zaradi tega, ker bi razliko res slišal, stisnem celo s postopkom FLAC. Z njim se kljub stiskanju ohranijo prav vsi biti izvirnika, a seveda na račun velikosti, saj uspe velikost posnetka na disku zmanjšati samo za približno polovico. V računalniku se bo torej kmalu znašel še en, vsaj 200-gigabajtni disk.

Kvadrofonija

Laserski gramofon sem upokojil, zato pa sem iz naftalina izvlekel dobri stari Thorensov gramofon, tisti klasični, z vrtečim krožnikom in diamantno iglo v glavi. Odkar imam na omarici hi-fi HTPC, sem namreč začel digitalizirati vse tiste stare plošče, ki jih nimam na cedejih in jih tudi kot empetrije v spletu nisem našel. Predvsem pa mi je končno uspelo to, kar sem si želel že skoraj trideset let - v kvadrofoniji slišati legendarno ploščo Pink Floydov Dark Side of the Moon.

V prvi polovici sedemdesetih let so kar precej plošč posneli v analogni kvadrofonski tehniki. Plošče je bilo mogoče predvajati na običajnih stereo gramofonih, a kvadrofonski zvok so slišali le tisti, ki so imeli gramofon priključen na štirikanalni ojačevalnik, opremljen s posebnimi kvadrofonskim odkodirnikom.

Kvadrofonski odkodirniki so bili v naših krajih takrat zelo redko posejani in so seveda danes samo še nekoliko redkejši, a v dobi računalnikov si lahko pomagamo digitalno. Imamo pravzaprav dve možnosti. Odkodirnik za filmski zvok Dolby Pro Logic II zna zelo dobro odkodirati posnetke v kvadrofonskem zapisu QS in nekoliko manj uspešno tiste v zapisu SQ.

Na žalost je Dark Side of the Moon, tako kot večina kvadrofonskih plošč, posneta v zapisu SQ. Verjetno ne bi bilo težko narediti odkodirnika za kvadrofonski zvok, a tega očitno ni še nihče naredil. Vsaj meni ga ni uspelo najti. Mi je pa zato uspelo na kvadrofonskem forumu (www.quadraphonicquad.com) najti natančna navodila, kako kvadrofonski zapis ročno pretvoriti v štiri ločene digitalne zvočne kanale. Postopek v vseh podrobnostih sicer ni ravno enostaven in ker dvomim, da to bere veliko ljubiteljev kvadrofonije, se v podrobnosti na tem mestu ne bom spuščal. Kvadrofonski posnetek najprej kot običajen stereo posnetek digitaliziramo in posnamemo na disk, nato pa se ga lotimo s programom Adobe Audition (nekoč bolj znan kot Cool Edit), v katerem s spreminjanjem faze ter seštevanjem in odštevanjem kanalov na koncu pridelamo še 3. in 4. kanal kvadrofonskega posnetka.

Natančna navodila si preberite na naslovu www.quadraphonicquad.com/forums/showthread.php?t=4633&page=1&pp=15. Ko boste to brali, bi morala že delovati tudi spletna stran www.imploder.de, kjer bo zbrano vse, kar so o digitalizaciji kvadrofonskih zapisov ugotovili zanesenjaki na kvadrofonskem forumu.

Kvadrofonija je seveda samo ena od številnih stvari, za katero lahko uporabimo HTPC. V prihodnjih številkah si bomo ogledali še marsikatero.

Zelena tipka za italijanski HTPC

Zanimive računalnike za domači kino izdeluje italijansko podjetje OnCinema (www.oncinema.it). Še zlasti so ponosni na model Teatro D1, za katerega so lani konec leta iz rok Billa Gatesa prejeli nagrado "zelena tipka" (Green Button Award), s katero nagrajujejo najboljše računalnike za domači kino, v katerih je nameščen Windows Media Center. Če se morda sprašujete - nagrada je dobila ime po zeleni tipki na daljinskem krmilniku, s katero prikličemo Media Center.

Posebnost računalnika Teatro D1 je vgrajen 18-centimetrski, za dotik občutljiv zaslon LCD z ločljivostjo kar 1280 × 720 pik. Namenjen je sicer predvsem lažjemu upravljanju, a če se usedemo dovolj blizu, ga lahko uporabimo tudi kar namesto televizorja oziroma monitorja.

Logitech diNovo Media Desktop 2.0

Pri gledanju filmov in poslušanju glasbe lahko HTPC brez težav krmilimo z daljincem, bodisi tistim, ki smo ga dobili poleg grafične kartice, ali onim od Windows Media Centra. A tu in tam je vseeno treba uporabiti tipkovnico in miško. Za silo gre s katerokoli, čeprav je seveda bolje, če sta brezžični. Če si lahko privoščite nekaj več, se lahko odločite za imenitno Logitechovo tipkovnico in miško, ki je narejena posebej za rabo z računalnikom v dnevni sobi in ki sem si jo zato tudi podrobno ogledal.

Namestitev je enostavna. Najprej namestim priloženo programsko opremo, potem pa na računalnik z vmesnikom USB priključim sinjezobi sprejemnik, ki deluje tudi kot polnilec za miško. Na njem je zasvetila modra lučka, ki se barvno povsem sklada z modro osvetlitvijo ohišja Cavalier 2. Povsem po naključju seveda, a je vseeno lepo videti, da je enake barve, če že mora tako močno svetiti.

Elegantna črna tipkovnica je ena lepših, kar sem jih doslej uporabljal, in je tudi v skrbneje opremljenih dnevnih sobah, kot je moja, ne bo treba skrivati. Na njej je nekaj dodatnih tipk za lažje upravljanje predvajalnika, na srečo pa ne toliko kot na nekaterih drugih "medijskih" tipkovnicah.

Tipkovnica, miška, media pad.

Tipkovnica je, kar zadeva občutek pri tipkanju, podobna tipkovnicam na prenosnikih. Glede na to, da pri pisanju prisegam na klasično IBM/Lexmarkovo tipkovnico model M (moja bo julija praznovala 11 let, a se ji leta še prav nič ne poznajo), mi to seveda ni preveč všeč, po drugi strani pa seveda računalnika v dnevni sobi ne bom uporabljal za pisanje. Bi bilo pa prav zaradi tega verjetno bolje, če bi bila tipkovnica nekoliko manjša. Na srečo vsaj številčnega dela nima.

Številčni del je namreč ločen, pri Logitechu pa mu pravijo Media Pad. Uporabljamo ga lahko kot nekakšen daljinski krmilnik za upravljanje HTPCja, kot običajni številčni del tipkovnice ali kot enostavno računalo. Ima namreč tudi prikazovalnik LCD, na katerem lahko na hitro kaj izračunamo.

Prikazovalnik je uporaben tudi takrat, ko Media Pad uporabljamo za krmiljenje računalnika. Na njem namreč vidimo podatke o skladbi, ki jo pravkar poslušamo. Saj ne, da se ne bi dalo živeti brez tega, a je vseeno zanimiva in včasih celo koristna malenkost. Na prikazovalniku lahko vidimo še nekaj drugih stvari, recimo opozorilo, da smo dobili novo e-pošto. To je, resnici na ljubo, precej neuporabno, vsaj če v e-poštni predal dobivate več smeti kot koristne pošte. Koristnejše utegne biti opozorilo, ki ga prav tako lahko vidite na prikazovalniku Media Pada, da vas nekdo poskuša dobiti z Windows Messengerjem.

Takole je videti modra razsvetljava HTPCja in Logitechove priklopne postaje za miško.

Tudi Media Pad bi bil lahko malce manjši, drugače pa se v vsakdanjem življenju s HTPCjem, predvsem pri poslušanju glasbe, odlično izkaže. Daljinca skoraj nisem več uporabljal, saj sem lahko tako rekoč vse postoril z Media Padom.

Priložen je tudi poseben program, oziroma grafični vmesnik, za HTPC. MediaLife je precej podoben Windows Media Centru in sploh vsem tovrstnim programom. Marsikomu se bo zdel celo lepši, če že ne tudi uporabnejši. In to je dobra novica zlasti za vse, ki Media Centra ali kakega drugega podobnega programa sploh nimajo.

Na prikazovalniku Media Pada vidimo naslov skladbe, ki jo pravkar poslušamo.

V kompletu je še precej običajna brezžična optična miška s kolescem in nekaj dodatnimi tipkami. Pri vsakdanji rabi HTPCja je skoraj nisem uporabljal, zato je večino časa prebila na polnilnem podstavku. In ko smo že ravno pri polnjenju, v miški sta dva akumulatorja velikosti AA, za tipkovnico in Media Pad pa so pri Logitechu priložili 6 (4 + 2) alkalnih baterij. Tipkovnico sem uporabljal premalo časa, da bi lahko ocenil, kako pogosto jih je treba menjavati, občutek pa imam, da bi bilo vsaj v Media Padu koristno uporabljati akumulatorja. Ko bi se izpraznila, pa bi ju zamenjal za polna iz miške.

Priložen je program MediaLink za lažje upravljanje predvajalnih zmožnosti HTPCja.

Logitechov komplet diNovo se pri rabi s HTPCjem izvrstno izkaže. To nas pripelje do njegove največje hibe - cene. Ravno oni dan sem v poštnem nabiralniku našel oglas za nov PC, ki je samo štiristo tolarjev dražji. Resda brez monitorja, a vseeno. Dobrih 66 tisočakov je, kakorkoli obračamo, hudo zasoljena cena. Zato bo za večino uporabnikov HTPCja, kljub zelo uporabnemu Media Padu in bogati programski opremi, diNovo ostal predmet poželenja in skritega zavidanja.

Logitech diNovo Media Desktop 2.0

Kaj: Brezžična tipkovnica in miška za HTPC.

Izdeluje: Logitech, www.logitech.com.

Prodaja: Eventus, www.eventus.si.

Cena: 66.500 tolarjev.

+ Oblika, uporabnost, Media Pad.

- Velikost, cena.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HRWrFBljAjU

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji