Na videz skoraj povsem enaka aparata Olympus FE-130 in FE-140 že na pogled izdajata, da sta namenjena manj zahtevnim uporabnikom digitalne fotografije. Na to opozarja predvsem gumb za izbiro programa oz. funkcij aparata, ki je razmeroma skromen.
Kodak svojo paleto aparatov nenehno nadgrajuje, hkrati pa ponuja res veliko število modelov, ki se med seboj pogosto razlikujejo le v malenkostih. EasyShare Z650 je še eden v vrsti Kodakovih aparatov z veliko optično povečavo, ki ga med drugim odlikuje tudi ugodna cena in dokaj majhne mere ohišja (za aparat iz razreda izdelkov z veliko optično povečavo). Gre za aparat s tipalom s šestimi megapikami in objektivom z desetkratno optično povečavo. Objektiv žal ne dopolnjuje stabilizatorja slike, tako da bomo pri veliki optični povečavi dobili ostre slike le, kadar bo osvetlitveni čas res kratek, oz. bomo slikali s stativom. Poleg zaslona LCD, velikega 2 palca, ima tudi elektronsko kukalo.
HPjev Photosmart M517 je namenjen uporabnikom, ki slikajo predvsem v samodejnem načinu, po menujih pa se redko sprehodijo in ročno nastavljanje jih ne zanima. Gre za dokaj majhen in lahek aparat s tipalom s pet milijoni svetlobnih elementov. Objektiv ponuja trikratno optično povečavo. Zaslon LCD je velik dva palca. Slike shranjujemo na kartice SD, aparat pa ima tudi 32 MB vgrajenega pomnilnika.
Casio Exilim Z-850 ima v majhnem kovinskem ohišju tipalo s kar osmimi megapikami, tako da aparat ponuja slike visoke ločljivosti, pa ga kljub temu lahko vtaknemo v bolj ali manj vsak žep. Poleg trdnega ohišja je njegov zaščitni znak tudi velik, 2,5-palčni zaslon, ki sega skoraj čez vso zadnjo stran aparata. Pohvaliti moramo to, da jim je v Casiu vendarle uspelo vgraditi v aparat tudi optično kukalo - to pride pri slikanju v slabših svetlobnih razmerah ali skoraj v temi zelo prav. Tudi zaslon moramo pohvaliti: je namreč zelo svetel in se dobro obnese tudi, kadar močna sončna svetloba pada neposredno nanj.
Ricohova aparata Caplio R3 in R30 se na prvi pogled, razen po barvi ohišja, ne razlikujeta med seboj, pa tudi sicer gre za izdelka, ki sta po tehničnih značilnostih in kakovosti fotografij skoraj enaka. Imata kovinsko ohišje in sta dovolj majhna za vsak žep, kljub temu pa se lahko pohvalita z velikim razponom objektiva: R30 ima goriščnico, ki v 35 mm formatu ustreza 28-160 mm, razpon modela R3 pa je še večji, 28-200 mm. Pohvalno je tudi to, da aparata pri širokokotnem slikanju ponujata precej širši kot kakor konkurenti: medtem ko večina aparatov v spodnjem cenovnem razredu ponuja 35 mm goriščnico, je za Ricohe že nekaj časa značilno, da se razpon objektiva začne pri 28 mm.
Kodakov model EasyShare V570 je posebnež. To bodo takoj opazili vsi, ki bodo aparat vklopili (in se bo izpred objektiva umaknil pokrovček). Gre namreč za prvi kompaktni digitalni fotoaparat, ki ima kar dva objektiva: osnovni ponuja razpon goriščnice med 39 in 117 mm, dodatni pa ima nespremenljivo goriščno razdaljo 23 mm. Tudi sicer gre za aparat, ki priteguje poglede: ima majhne zunanje mere in kovinsko ohišje, objektiva pa pri slikanju ne segata iz ohišja.
EasyShare P850 je navzven sicer podoben svojemu zmogljivemu sotrpinu P880, vendar gre za povsem drugačen aparat. Z objektivom se uvršča v razred aparatov z veliko optično povečavo: optična povečava objektiva je 12-kratna, z goriščno razdaljo od 36 do 432 mm. Aparati s tako goriščno razdaljo so danes večinoma opremljeni s stabilizatorjem slike: to velja tudi za P850, tako da je primeren tudi za nekoliko bolj tresoče se roke (in malo daljše osvetlitvene čase).
Kodak EasyShare P880 je eden zmogljivejših aparatov v ponudbi tega podjetja, med boljšimi pa je tudi, če ga primerjamo z aparati iz njegovega cenovnega razreda. V primerjavi z večino konkurentov ima namreč veliko prednost: objektiv, katerega goriščna razdalja (če merimo v ekvivalentu 35-milimetrskem formatu) pri najširšem kotu zajemanja meri le 24 mm. Gre torej za izvrsten aparat, ko želimo narediti dober posnetek panorame ali če slikamo v zaprtih prostorih od dokaj blizu. Tudi sicer je precej spodobno opremljen: objektiv ponuja 5,8-kratno optično povečavo (24-140 mm), tipalo pa posnetke zajema z osmimi megapikami.
Casio s svojimi Exilimi določa nove zunanje mere aparatov. Njegovi izdelki namreč večinoma sodijo med žepne modele, po zunanjih merah pa so tudi v tej konkurenci pogosto med najmanjšimi. Exilim EX-Z110 sicer ne sodi k najmanjšim modelom na trgu, ker so se Casiovi inženirji raje odločili za ugodnejše razmerje med velikostjo, zmogljivostjo in ceno kakor za prestavljanje mejnikov.
Benq ponuja dokaj širok izbor digitalnih žepnih fotoaparatov, vendar ta izdelovalec na našem trgu še ni uveljavljen. E520 spada v razred elegantnih žepnih fotoaparatov. Debel je le 21 milimetrov in ga lahko vtaknemo v vsak žep. Ohišje je kovinsko in precej gladko, a aparat lahko upravljamo le z eno roko, le pri brskanju po menujih si moramo pomagati z obema. Velika pomanjkljivost ohišja so vratca za akumulator in kartico, ki se pri jemanju aparata iz žepa skoraj vedno odprejo. Akumulator je na srečo zavarovan še z zatičem. Tudi gumb za vklop je bolj tog in ga je treba držati kar nekaj sekund, tako da vklop ne uspe vedno v prvem poskusu. Verjetno so se v BenQ tega zavedali in dodali možnost vklopa tudi prek določene menujske tipke, ki je bolj občutljiva za pritisk.
Pentaxovi aparati Optio W so bili že od predstavitve te družine izdelkov posebneži. Nekoliko močnejši pljusk vode ali celo padec v vodo (Optio WPi deklarirano do globine 1,5 m za največ 30 minut) jim namreč ne pride do živega. Aparat se lahko pohvali že z dokaj kompaktnimi merami ohišja in objektivom, skritim v ohišje, tako da je tudi po vklopu debel le 22 mm. Skoraj celotno zadnjo stran zaseda dvopalčni zaslon z ločljivostjo 115.000 pik.
Sonyjev aparat DSC-F828 je bil dolgo časa merilo za to, kakšen je kakovosten digitalni aparat brez izmenljivih objektivov. V zadnjem letu se mu je že poznala nekoliko starejša zasnova, saj je bil na trgu nekaj let. Njegov naslednik, DSC-R1, je precej naprednejši, kot je bil Sony F828 v primerjavi s svojim predhodnikom. Pohvali se lahko s kar nekaj edinstvenimi lastnostmi med kompaktnimi digitalnimi aparati.
Nikon do zdaj ni imel predstavnika med kompaktnimi aparati z veliko optično povečavo. Model S4 je tako prvi model tega izdelovalca s tako velikim razponom objektiva. Za razliko od drugih izdelovalcev, katerih aparati so si v tem razredu tako po videzu kot po zmožnostih podobni kot jajce jajcu, je Nikon pri zasnovi aparata ubral nekoliko drugačno pot in se zgledoval po svojih aparatih Coolpix družine 900. Gre torej za fotoaparat iz dveh med seboj povezanih delov: v enem je objektiv, v drugem pa zaslon z večino elektronike in akumulatorjem. Del z objektivom lahko vrtimo okoli osi glede na preostanek aparata in tako položaj zaslona svobodno prilagodimo svojemu položaju pri slikanju.
Pri Fujijevem novincu so prenovili skorajda vse, tako da ga razen po zasnovi ohišja, ki je na moč podobna kot pri prejšnjih modelih, kot so npr. Finepix 602Z, S20 Pro ali S7000 (čeprav je nekoliko večje), s predhodniki vsaj po tehnični plati ne druži skoraj nič. Ohišje je sicer med bolje oblikovanimi, tudi dosegljivost tipk je med boljšimi. Menuji, na katerih se uporabnik hitro izgubi, ko išče določeno nastavitev, pa so manj pregledni. Za zajemanje svetlobe je uporabljeno visokoločljivostno tipalo SuperCCD petega rodu z diagonalo 1/1,6 palca, ki ima zelo visoko ločljivost 9,2 milijona pik (od katerih je uporabljeno 9,1 milijona pik). Največji izdelek ima tako lahko ločljivost 3488 × 2616 pik, kot alternativa pa so na voljo še ločljivosti 2592 × 1944, 2048 × 1536, 1600 × 1200 in 640 × 480 pik. Brez kakršnekoli izgube kakovosti lahko tako razvijamo slike z gostoto 300 pik na palec in velikostjo 29,5 × 22,1 cm, ob manjšanju gostote (povsem sprejemljiva je, recimo, tudi gostota 150 pik na palec) pa seveda še večje. Slike se sicer lahko zapisujejo bodisi na kartice xD bodisi na kartice Compact Flash tipa I ali II (podprt je torej tudi mikrodisk). Ohišje je zelo zaprto, da se ne bi prašilo tipalo, saj je to lahko pri tako majhnih svetlobnih elementih že kar precejšnja težava.
Sonyjevi aparati družine T so vseskozi spadali med najmanjše in najlažje digitalne fotoaparate na trgu in podobno velja tudi za DSC-T9. Aparat z elegantnim kovinskim ohišjem, ki ga vključimo tako, da premaknemo kovinsko ploščico, ki ščiti objektiv, spada med bolj posrečene oblikovalske dosežek na trgu fotoaparatov. Objektiv aparata je v ohišju, slika pa se nanj preslika prek prizme, tako da tudi pri zumiranju ne pogleda iz ohišja. T9 tako verjetno preživi tudi nekoliko trši padec po tleh, ki bi bil za kako drugače zasnovan aparat že usoden.
Praktica Luxmedia 5303 je po številski oznaki zelo blizu modelu 5203, vendar je med njima kar nekaj ključnih razlik, tako po funkcionalnosti kot kakovosti.
Nemško podjetje Pentacon (lastnik znamke Praktica) je bilo svoje dni znano po kakovostnih analognih fotoaparatih. Na prehodu iz analogne v digitalno fotografijo pa je izdelovalec očitno nekoliko zaspal. Pod imenom Praktica so tako na trgu fotoaparati za pretežno nezahtevno rabo, ki so le bled odsev nekdanjega blišča in tehnološke naprednosti izdelovalca.
Panasonicov aparat DMC-LX1 se lahko pohvali s tem, da je prvi aparat na svetu s tipalom širokega formata, se pravi, da so fotografije, ki jih zajame, z robovi v razmerju 16 : 9. Aparat seveda omogoča tudi slikanje z bolj standardnimi formati slik z razmerjem robov 3 : 2 ali 4 : 3, vendar pri tem žrtvujemo del ločljivosti, saj pri tem aparat ne uporablja dela tipala ob levi in desni strani.
Lumix DMC-FZ30 je Panasonicov paradni konj med digitalnimi aparati in nadomešča model FZ20. V primerjavi s predhodnikom prinaša kar nekaj sprememb. Tipalo je pri FZ30 osemmilijonsko, drugačen je tudi objektiv. Razpon optične povečave je še vedno 12-kraten (35-420 mm), zumiranje pa zdaj poteka prek mehanskega obroča, ne več prek elektromotorja. Aparat ostri (in zumira) v objektivu, kar pomeni, da se pri ostrenju ali optični povečavi dolžina objektiva ne spreminja. V primerjavi s predhodnikom je tako precej hitreje pripravljen za uporabo, saj lahko prvo sliko posnamemo že v slabi sekundi.
Nikon do zdaj ni imel predstavnika med kompaktnimi aparati z veliko optično povečavo. Model S4 je tako prvi model tega izdelovalca s tako velikim razponom objektiva. Za razliko od drugih izdelovalcev, katerih aparati so si v tem razredu tako po videzu kot po zmožnostih podobni kot jajce jajcu, je Nikon pri zasnovi aparata ubral nekoliko drugačno pot in se zgledoval po svojih aparatih Coolpix družine 900. Gre torej za fotoaparat iz dveh med seboj povezanih delov: v enem je objektiv, v drugem pa zaslon z večino elektronike in akumulatorjem. Del z objektivom lahko vrtimo okoli osi glede na preostanek aparata in tako položaj zaslona svobodno prilagodimo svojemu položaju pri slikanju.
Nikonov aparat Coolpix P2 po večini zmožnosti spada med manj zmogljive kompaktne aparate, kljub temu pa se lahko pohvali z zmožnostjo, na katero pri kompaktnežih doslej še nismo naleteli. V aparat je namreč vgrajen brezžični omrežni vmesnik 802.11g, ki omogoča, da slike brezžično presnamemo v računalnik, če dokupimo Nikonov dodatek (Wireless Printer Adapter), pa celo tiskamo neposredno na tiskalnik brez pomoči računalnika. V računalnik (ki mora seveda imeti brezžični omrežni vmesnik) namestimo programsko opremo in shranimo profil v fotoaparat prek kabla USB (v aparat je lahko naenkrat shranjenih do devet profilov). Ko aparat po koncu namestitve odklopimo od kabla, je že pripravljen za prenos slik. Namestitev je resda nekoliko nerodna, saj moramo prvi profil ustvariti z računalnikom, ki ima neposredno priključeno brezžično omrežno kartico. Nadaljnji profili pa so lahko ustvarjeni tudi v računalniku, ki je z brezžično dostopno točko priključen prek ožičenega omrežja, ne neposredno. Doseg aparata je zaradi dokaj majhne antene nekoliko krajši, kot je npr. doseg prenosnika, za povezavo z brezžičnim vmesnikom v istem ali sosednjem prostoru pa zadostuje.
Coolpix L1 je namenjen boju s konkurenco v nižjem cenovnem in zmogljivostnem razredu. Aparat s plastičnim, a na otip trdnim ohišjem ima ločljivost šest milijonov pik, objektiv pa se ponaša s kar petkratno optično povečavo. Razpon objektiva bi v 35-milimetrskem formatu ustrezal goriščnici med 38 in 115 mm, tako da je tudi pri skrajno širokokotnem slikanju kot še vedno dokaj ozek.
Canonovi aparati Ixus i so nekakšen hibrid med fotoaparatom in modnim dodatkom. Te majhne, simpatično oblikovane naprave so na voljo v štirih različnih barvah. Gre torej za aparat, ki je neposreden konkurent Olympusovemu aparatu mju mini, ker pa so mere in oblika večine žepnih aparatov dokaj blizu omenjenima modeloma, se morata oba seveda spopadati tudi z malenkost večjo, a večinoma tudi zmogljivejšo konkurenco.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
