Nikon Coolpix P2
Nikonov aparat Coolpix P2 po večini zmožnosti spada med manj zmogljive kompaktne aparate, kljub temu pa se lahko pohvali z zmožnostjo, na katero pri kompaktnežih doslej še nismo naleteli. V aparat je namreč vgrajen brezžični omrežni vmesnik 802.11g, ki omogoča, da slike brezžično presnamemo v računalnik, če dokupimo Nikonov dodatek (Wireless Printer Adapter), pa celo tiskamo neposredno na tiskalnik brez pomoči računalnika. V računalnik (ki mora seveda imeti brezžični omrežni vmesnik) namestimo programsko opremo in shranimo profil v fotoaparat prek kabla USB (v aparat je lahko naenkrat shranjenih do devet profilov). Ko aparat po koncu namestitve odklopimo od kabla, je že pripravljen za prenos slik. Namestitev je resda nekoliko nerodna, saj moramo prvi profil ustvariti z računalnikom, ki ima neposredno priključeno brezžično omrežno kartico. Nadaljnji profili pa so lahko ustvarjeni tudi v računalniku, ki je z brezžično dostopno točko priključen prek ožičenega omrežja, ne neposredno. Doseg aparata je zaradi dokaj majhne antene nekoliko krajši, kot je npr. doseg prenosnika, za povezavo z brezžičnim vmesnikom v istem ali sosednjem prostoru pa zadostuje.
Coolpix P2 je sicer aparat s tipalom s petimi milijoni pik in razponom objektiva od 36 do 126 mm (3,5-kratna optična povečava). Napaja se iz litijevega akumulatorja, slike pa shranjuje bodisi v vgrajen pomnilnik (16 MB) bodisi na kartice SD/MMC. Zadnjo stran zaseda 2,5-palčni zaslon LCD (zasloni z 2,5-palčno diagonalo so v bolj ali manj vseh novejših aparatih običajni) in gumbi za nastavljanje. Optičnega kukala aparat nima.
Zmožnosti nastavljanja so dokaj omejene. Aparat tako omogoča nastavljanje občutljivosti ISO (samodejna + štiri prednastavljene zmožnosti), temperature bele barve in kompenzacije osvetlitve. Na voljo je tudi ročno nastavljanje odprtosti zaslonke, ne pa tudi nastavljanje osvetlitvenega časa. Scenskih načinov, ki bodo v pomoč manj veščim fotografom, je kar šestnajst.
Aparat je po vklopu dokaj hitro pripravljen za uporabo, pa tudi med delovanjem se nismo mogli pritožiti nad počasnostjo. Ostrenje je hitro, pisanje na kartico prav tako. V temi si pri ostrenju pomaga s pomožno lučko. Pohvalili bi makro način, v katerem se lahko z aparatom motivu slikanja približamo na vsega 4 centimetre, pri tem pa P2 ni imel težav z ostrenjem. Tudi zajem videoposnetkov je na ravni konkurentov: ločljivost največ 640 × 480 pik s 30 slikami na sekundo.
Nikon je dobro ocenjeval barve in temperaturo beline, tako da so fotografije kontrastne. Cvetenje na robovih je skoraj neopazno, nas je pa zato nekoliko bolj motil šum, ki pokaže zobe že pri nižji svetlobni občutljivosti. Kakovost videoposnetkov je povprečna: preizkusili smo že nekaj konkurentov, ki se pri snemanju odrežejo bolje, na trgu pa je tudi precej aparatov, ki so Nikonu za petami.
Nikon P2 je prvi izmed (verjetno številnih) aparatov, ki bodo imeli vgrajen brezžični omrežni vmesnik. Zanimivo, da se je Nikon odločil vgraditi vmesnik v aparat nižjega cenovnega in zmogljivostnega razreda in ne v katerega izmed zmogljivejših modelov.
Nikon Coolpix P2
Razred: Manj zmogljivi.
Efektivna ločljivost tipala: 5,04 milijona pik.
Tehnična zmogljivost: 7.
Kakovost fotografije: 6.
Zasnova aparata: 7.
Tehnične lastnosti: Objektiv 36-126 mm (ekvivalent); svetlobna jakost 2,7-5,2; ostrenje 0,5 m-neskončno (4-50 cm makro); čas od 1/2000 do 8 s; domet bliskavice 3,8 m, razpon ISO: samodejna, 64, 100, 200, 400.
Cena: 87.990 tolarjev.
Prodaja: Grafo, (01) 542 17 07.
Za: Brezžični omrežni vmesnik.
Proti: Omejene zmožnosti ročnega nastavljanja, občutljivost za šum.
