Namizni optični bralniki so dokaj zrele naprave, pri katerih je novosti malo, posamezni izdelki pa so na voljo tudi po nekaj let. Kljub temu je na trgu kar nekaj novih modelov, katerih prednost je predvsem večja hitrost v primerjavi s predhodniki, med njimi pa so tudi izdelki, ki z zunanjim videzom vnašajo nekaj svežine med te navzven sicer precej podobne naprave.
Creative Soundblaster Audigy NX je strojni dodatek, ki omogoča daljinski nadzor zvoka in videa ter udobno predvajanje z diska računalnika na dodatni zvočni in televizijski opremi.
Programi za PocketPC so, če se seveda držimo pravil in za programsko opremo plačujemo, ponavadi plačljivi. Še tako enostaven in preprost pripomoček je navadno na voljo za nekaj dolarjev, medtem ko je preizkusna različica časovno ali funkcionalno omejena. Je pa tudi nekaj uporabnih programov, ki so povsem zastonj.
Olympus C-5000 Zoom je digitalni fotoaparat, ki najprej pade v oči zaradi zelo nenavadno visokega ohišja s prirezanimi robovi, ki napravi daje videz prej klasičnega aparata kakor digitalne naprave. Višina je predvsem posledica bliskavice nad značilnim vrhnjim delom aparata, zato je nekoliko bolj nad objektivom, kot smo tega vajeni pri manjših kompaktnih digitalnih fotoaparatih, in tudi ne osvetljuje objektov tako agresivno neposredno, kar je dobro. Sicer pa je na vrhu ohišja tudi nastavek za zunanjo bliskavico, ki bo prišla prav nekoliko bolj resnim uporabnikom in pa tistim, ki želijo ponoči osvetliti tudi kak objekt, ki je oddaljen dlje od štirih metrov, kolikor doseže notranja bliskavica (ob uporabi širokega kota in občutljivosti ISO 80). Prav tako na vrhu je krožno stikalo za izbiranje načina delovanja (avtomatsko, polavtomatsko, ročno, scenska nastavitev, video...).
Že bežen pogled na fotoaparat nam razkrije veliko sprememb na ohišju. Najopaznejši je zelo velik zaslon LCD s kar 211.000 pikami ločljivosti, na katerem smo brez težav pregledovali fotografije v vseh svetlobnih razmerah. Ob njem so zdaj tudi gumbi za upravljanje digitalnega dela in že znani smerni gumb. Gumbi za upravljanje fotografskega dela so postavljeni običajno, lahko pa zaradi izpisanih informacij o fotografskem in digitalnem delu v okularju nekaj pomembnih nastavitev opravimo kar med fotografiranjem. Večji je tudi zaslon na vrhnjem delu fotoaparata, na katerem so prav tako izpisane vse pomembne informacije. Ohišje je zelo robustno, odlično leži v roki in je zavarovano pred vremenskimi vplivi. Na vrhu prizme je še opazen dodaten senzor za nastavljanje avtomatske beline, v ročaju pa senzor za ugotavljanje lege fotoaparata. Baterijski del je zdaj za polovico manjši, a vseeno poskrbi za polovico več energije kot pri predhodniku, to pa pomeni večdnevno brezskrbno fotografiranje s pregledovanjem. Fotoaparat lahko zdaj povežemo prek zelo hitrega vmesnika USB 2.0. Vanj lahko priključimo tudi brezžični oddajnik WT-1, ki ga Nikon ponuja kot dodatno opremo. Pritrdimo ga na spodnji del fotoaparata, omogoča pa nam brezžično pošiljanje posnetih slik do oddaljenega sprejemnika (npr. prenosnik). V osnovi gre za vmesnik Wi-Fi po standardu 802.11b s hitrostjo prenosa 11 Mb/s.
Kodakov fotoaparat LS633 je prvi, v katerega je namesto zaslona LCD vgrajen zaslon OLED (premera 5,5 cm, kar je nadpovprečno velik zaslon!), in po tem izstopa iz konkurence. Po vsem drugem pa niti ne, prej nasprotno. Gre za dokaj velik in težak fotoaparat z ločljivostjo 3,1 milijona pik, ki je, sodeč po zmogljivostih, namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki se z ročnimi nastavitvami ne bodo ukvarjali. Od ročnih nastavitev je namreč na voljo le daljši osvetlitveni čas, a se izkaže, da je le pogojno uporaben. Z njim naj bi namreč izdelovali nočne fotografije, a se vsaj nam niso najbolj posrečile. Preveč so bile neostre in razmazane. Tudi kakovost "dnevnih" slik ni bila najboljša, pa tudi slaba ne. Pozornejši ocenjevalec je na njih lahko opazil nekoliko preveč potencirane barve, kakor da bi bile slike dodatno "oživljene" v Photoshopu.
Stylus C84 je najzmogljivejši Epsonov tiskalnik v "nefoto" razredu. Ta štiribarvni tiskalnik ima ločene kartuše za posamezne barve, tako kot njegov predhodnik C82. Razlika je v tem, da ima C84 kartuše polnjene s suspenzijskim črnilom, enako kakor tudi v tej številki preizkušeni model C64. Tiskalnik ima dokaj zmogljive tiskalne glave, saj ima črna 180 šob (dvakrat več kakor pri modelu C64), barvna glava pa jih ima 3 × 59. Veliko šob v črni glavi se opazi predvsem pri tiskanju besedila, ko tiskalnik hkrati odtisne več kot 2 cm širok pas. Žal pri tiskanju ni dovolj natančen, da bi za običajno kakovost (t. i. izbira Normal) zadostovalo tiskanje v obe smeri. Tiskalna glava tako tiska v obeh smereh (tiskalnik je s tem dvakrat hitrejši) šele pri najslabši kakovosti (draft), vendar je ta kakovost bolj ali manj neuporabna.
Epsonov označevalni sistem za brizgalnike bi nepoučenega uporabnika lahko zavedel, da gre pri modelu Stylus C64 za neposrednega naslednika modela C62 ali še prej modela C60. Pa vendar ni tako, saj ima C64 ločene barvne kartuše, medtem ko je C62 tiskal s črno kartušo in kombinirano barvno. Sistem ločenih kartuš lahko pohvalimo, še posebej, če večkrat tiskamo izdelke, ki zahtevajo več ene barve kakor druge.
V spodnjem cenovnem razredu je Brother zastopan tudi s pisarniškim modelom HL-5050. Gre za model, ki ima uradno hitrost 16 strani na minuto in jo je na našem preizkusu tudi zares dosegel (in celo za nekaj odstotkov presegel). Ob tem tiskalnik tudi zelo hitro izpiše prvo stran, ob tiskanju preizkusnega besedila se je natisnila v vsega 12 sekundah. Za tiskanje petnajst strani besedila je potreboval minuto in štiri sekunde, poročilo z grafikoni je izpisal v 41 sekundah (tri kopije istega besedila v minuti in 45 sekundah), s 25 MB veliko bitno sliko je "opravil" v 15 sekundah, vektorski dokument iz Corel Drawa pa je natisnil v 12 sekundah. Zelo solidni časi, torej.
Digitalni fotoaparati z izmenljivimi objektivi so bili še pred dvema letoma dokaj zapostavljeni predvsem zaradi visokih cen, pa tudi izbor je bil dokaj pičel. Na voljo je bilo skoraj več vrhunskih, a pregrešno dragih izdelkov, kakor takšnih, ki bi bili primerni tudi za nepoklicne fotografe. Šele z oznanitvijo Canonovega modela 300D se je spremenila cenovna dostopnost in kmalu so mu sledila tudi druga podjetja. Danes je na voljo trinajst polprofesionalnih in amaterskih digitalnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi, ki se razlikujejo po ceni in zmogljivosti. Prav te fotoaparate smo preizkusili in ocenili.
TV kartice niso prav nič novega, saj smo o njih v Monitorju pisali že pred desetimi leti, na voljo pa so bile tudi že prej. Zapolnjujejo preprosto potrebo uporabnikov, da bi na računalniškem monitorju, ki je tako ali tako "videti podobno" kakor televizor, lahko prikazovali tudi televizijski signal. Da bi torej v računalnik "vtaknili" antenski kabel in s tem monitor spremenili (tudi) v televizijski zaslon - in to takega, ki bi v oknu prikazoval televizijski program, medtem ko bi lahko še naprej uporabljali "računalniške" zmogljivosti.
Tecra A3-116 je klasično oblikovan prenosnik, namenjen poslovnemu svetu. Zasnovan je okoli nove generacije Intelovega nabora 915PM in procesorja Pentium M s taktom 1,86 GHz. Opremljen s 512 MB pomnilnika zmore slabih 19 točk pri hitrostnem preizkusu s programom Winstone Business 2004, kar je nekoliko nizek rezultat za tako zmogljiv procesor.
Solonote P1559A je zmogljivejša različica modela P1558A, ki smo ga preizkusili letos aprila. Prenosnik, ki se po zunanjosti prav v ničemer ne razlikuje od šibkejšega modela, je opremljen z 1,6 GHz procesorjem Pentium M, 512 MB pomnilnika DDR2, 60 GB diskom in optično enoto DVD-ROM/CD-RW. Zaslon uporabniku ponuja ločljivost 1400 × 1050 pik, grafični procesor nVidia GeForce Go 6600 pa ima na voljo 128 MB namenskega pomnilnika.
Prestigio z novima modeloma prenavlja svojo ponudbo prenosnikov in najbolj prodajana izdelka, Nobile 156 in 157, nadomešča s prenosnikoma 1560 in 1570. Ta sta po lastnostih predhodnikoma zelo podobna, temeljita pa na novi generaciji Intelovega sistemskega nabora za prenosnike. Prestigio 1560 je opremljen povprečno: procesor Pentium M s taktom 1,73 GHz, 512 MB pomnilnika in 60 GB disk. Za grafiko skrbi Intelov nabor 915GM, 15-palčni zaslon pa zmore prikazati največ 1024 × 768 pik.
T42p lahko ocenimo kot zelo zmogljiv. Gre namreč za mobilno delovno postajo (certificirano za delo z grafičnimi in CAD/CAM programskimi paketi), tako da ima kar 1 GB pomnilnika in profesionalni grafični procesor ATI FireGL 2 s 128 MB pomnilnika. Ločljivost 15-palčnega zaslona je kar 1600 × 1200 pik. Tudi v zmogljivosti akumulatorja je močnejši od drugih modelov - je namreč za 50 % zmogljivejši in na zadnji strani sega čez rob ohišja.
Dell Latitude X1 v ponudbi tega podjetja nadomešča model X300. Gre za zelo majhen in lahek prenosnik (tehta samo 1,1 kg), namenjen vsem, ki računalnik veliko uporabljajo na terenu in ga prenašajo naokoli. Ohišje je v primerjavi s predhodnikom nekoliko širše, a manj globoko: X1 ima namreč zaslon širokega formata z ločljivostjo 1280 × 768 pik. Prenosnik je opremljen z varčno različico procesorja Pentium M s taktom 1,1 GHz, 256 MB pomnilnika in 60-gigabajtnim diskom. Za optično enoto v ohišju ni dovolj prostora, tako da je prenosniku priloženo zunanje ohišje z DVD zapisovalnikom, ki ga priključimo na USB vmesnik, napaja pa se kar iz prenosnika. Ob prenosniku dobimo dva akumulatorja: zmogljivejši sega čez zadnjo stran ohišja, medtem ko je za šibkejšega v ohišju dovolj prostora.
Dellov Latitude D800 je bil prvi prenosnik tega podjetja z zaslonom širokega formata. Model D810 v ohišju, ki se po videzu in merah skorajda ne razlikuje od predhodnika, prinaša novejšo in zmogljivejšo zasnovo. Procesor s taktom kar 2 GHz ima na voljo 1024 MB pomnilnika, podatke pa shranjujemo na 80 GB disk. Vgrajen je DVD zapisovalnik. Zaslon širokega formata je pri modelu D810 na voljo v več ločljivostih, na preizkusu pa smo imeli model z največjo ločljivostjo, 1920 × 1200 pik. Grafični procesor je ATIjev Radeon Mobility X600 s 128 MB namenskega pomnilnika.
Dellovi prenosniki Latitude 500 so vedno predstavljali kompromis med ceno in opremljenostjo. Model D510 nadaljuje to tradicijo. Gre za prenosnik s procesorjem Pentium M s taktom 1,6 GHz, 512 MB pomnilnika in 40 GB diskom. Za grafiko skrbi Intelov sistemski nabor 915GM, 15-palčni zaslon pa ima ločljivost 1024 × 768 pik.
Dell Latitude D410 v razredu ultralahkih prenosnikov ne tekmuje z najlažjimi modeli z maso okoli 1 kg, ampak se s konkurenco kosa v razredu nekoliko večjih in težjih prenosnikov z maso med 1,5 in 2 kg. Opremljen je podobno kakor modeli v nekoliko večjih ohišjih: procesor Pentium M deluje s taktom največ 1,6 GHz, prenosnik pa ima 512 MB pomnilnika in 60 GB disk. Za grafiko skrbi Intelov sistemski nabor 915 GM, 12,1-palčni zaslon pa ima ločljivost 1024 × 768 pik. Plastični rob okoli zaslona je precej širok, tako da bi izdelovalec v ohišje morda lahko stlačil tudi za palec večji zaslon.
Sony Cybershot DSC-S80 je oblikovan precej ergonomsko in lepo leži v roki. Ohišje, ki je sicer videti kovinsko, je iz plastike. Objektiv ima trikratno optično povečavo, ki je ekvivalent goriščni razdalji med 39 in 117 mm pri leica formatu. Široki kot je torej nekoliko slabši. Svetlobna jakost pri širokem kotu je 2,8, v tele položaju pa skromnih 5,2. V slabši svetlobi tako aparatu hitro poide sapa, če želimo predmete preveč zumirati. Če je svetlobe dovolj, je ostrenje zelo hitro. Pri ostrenju si fotoaparat lahko sicer pomaga tudi z dodatno osvetlitvijo. Ostriti zna od pol metra naprej, makro način pa ostri predmete, ki so oddaljeni točno 10 cm.
DC 8 je žepna Praktica, namenjena najmanj zahtevnim fotografom. Objektiv je fiksen, z goriščnico 48 mm (preračunano v format leica), torej je še najbliže t.i. normalnemu objektivu. Svetlobna jakost je še kar solidnih 2,8, ostri pa šele od razdalje metra in pol naprej. V makro načinu izostri predmete od pol metra naprej. Ker ostrenje ne vzame skoraj nič časa, je slikanje precej hitro. Ohišje nima ravno najboljše oblike za dober prijem, resda pa je zelo "žepno".
Luxmedia 4008 sodi med digitalne fotoaparate z veliko optično povečavo. Ta je osemkratna in sega od dokaj skromnega širokega kota, 40 mm v ekvivalentu leica formata, do 320 mm ob največji povečavi. Svetlobna jakost objektiva je med 2,8 in 3,4, ostriti pa je mogoče od razdalje pol metra naprej. V makro načinu ostri med 20 in 50 cm. Ohišje je plastično in ne leži najbolje v roki, še posebej del za prijem je slabo oblikovan, plastika pa je tudi precej drseča. Tipalo je štirimilijonsko, poleg največje ločljivosti 2272 × 1704 sta na volji tudi dve večji ločljivosti, ki pa sta doseženi programsko z interpolacijo.
Po obliki Practica DCZ 4.4 še najbolj spominja na Olympusove digitalne Mju, le da je ohišje večje od teh in izdelano iz plastike. Po zasnovi je aparat namenjen manj zahtevnim in manj veščim uporabnikom, ki se bodo zanašali predvsem na avtomatiko, saj je možnosti ročnega nastavljanja malo. Izmed šestih predhodnih nastavitev je mogoče izbrati temperaturo bele, osvetlitev je mogoče popravljati med -2 in +2EV v korakih po 1/2EV, časa ali zaslonke pa ni mogoče določiti ročno.
Olympusov IR-500 nedvomno sodi med bolj nenavadne fotoaparate. Zaslon LCD je nameščen na nekakšni "roki", ki jo ob vklopu zavrtimo za 180° in zaslon postavimo na hrbtno stran aparata.
Modela Coolpix 5900 in 7900 se razlikujeta le po tipalu in barvi ohišja (5900 je srebrn, 7900 pa črn). Šibkejši model ima tipalo s 5 milijoni elementov, močnejši pa se ponaša s kar 7,08 milijona izkoriščenih svetlobnih elementov. Aparata sicer nista najmanjša žepna modela, sta pa dovolj majhna, da ju je mogoče nositi tudi v žepu. A če že nista najmanjša, pa imata zato nekoliko boljšo obliko od večine žepnih modelov, k dobremu prijemu pa prispeva tudi odebeljeni stranski del trdno izdelanega kovinskega ohišja. Objektiv ponuja trikratno optično povečavo, ki je, preračunano v format leica, enak goriščni razdalji med 38 in 114 mm. Svetlobna jakost pri širokem kotu je 2,8, v položaju tele pa nekoliko bolj skromnih 4,9. V normalnem načinu delovanja zna ostriti od 30 cm naprej, v makro načinu pa od 4 cm naprej. Pri ostrenju si v slabši svetlobi pomaga z dodatno osvetlitvijo. Kljub temu v slabi svetlobi ostrenje pogosto odpove. V boljši svetlobi pa je ostrenje zelo hitro in natančno.
Med digitalnimi fotoaparati se včasih srečamo tudi s kakšnim bolj nenavadnim predstavnikom. Casiov Exilim EX-P505 sodi med tovrstne posebneže. Po obliki spominja na aparate z večjimi optičnimi povečavami, vendar pa je precej manjši. Oblika je še dokaj dobra, prijem pa je za tako majhne mere zadovoljiv.
Še nedavno so žepni fotoaparati po tehnični plati le stežka dohitevali večje modele. Nova generacija žepnih aparatov se je očitno lotila tudi te ločnice in tako so veliki zasloni LCD ter tipala z veliko ločljivostjo zakorakali tudi v ta nadvse zanimiv razred digitalnih fotoaparatov.
Razvoj nove naprave, še posebej, če je tako zapletena, kakor je tiskalna glava za brizgalnik, je zelo zahteven in predvsem drag. Zato poskušajo podjetja ta razvoj čim bolje izkoristiti - vgraditi ga v več naprav, ki so namenjene različnim uporabnikom in imajo zato tudi nekoliko drugačne zmogljivosti. To pravzaprav velja za vsako industrijo, tudi za industrijo brizgalnikov, o kateri pišemo v Monitorju. Aprila smo pisali o novem tiskalnem mehanizmu (in o dveh večnamenskih tiskalnikih, ki ga uporabljajo), ki ga je razvil Brother, tokrat pišemo o še dveh tiskalnikih, ki temeljita na isti tehnologiji.
Xerox ima v svojem programu (po nakupu podjetja Textronix) že kar dolgo tudi tehnologijo tiskanja z voskom oz. "voščenkarje", kot ljubkovalno pravimo takim tiskalnikom. Taki tiskalniki tehnično niso pravzaprav v ničemer podobni laserskim tiskalnikom, vendar se kot takšni tržijo, se s konkurenčnimi "laserji" primerjajo in so nenazadnje namenjeni istim uporabnikom.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
