Objavljeno: 24.10.2005 20:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Marec 2004

Ko zasvetijo veliki

V Monitorju smo v zadnjem času sicer več pozornosti posvetili ultra lahkim digitalnim projektorjem, ki so danes vsaj v smislu hitrosti razvoja in napredka v miniaturizaciji najbolj zanimiv izdelek na trgu digitalne projekcije, a se veliko dogaja tudi pri tistih modelih, pri katerih se izdelovalci bolj posvečajo velikim svetlobnim tokovom, dobri opremljenosti s številnimi priključki za vse vrste virov, razširljivosti in dodatnimi lečami, možnosti povezave v omrežja in tako naprej, medtem ko so velikost, teža in s tem povezana prenosljivost drugotnega pomena. Ti projektorji sicer večinoma niso nikakršne velikanske naprave, kakor je za zmogljive projektorje veljalo pred časom, v primerjavi z ultra lahkimi modeli pa so seveda pravi velikani.

Za razliko od ultra lahkih projektorjev, ki so načrtovani tako, da so čim manjši, čim lažji in kar se da prenosljivi, se načrtovalcem pri zasnovi velikih projektorjev ni treba toliko ozirati na končno velikost, niti prenosljivost teh naprav. So pa v ospredje postavljene zahteve po velikih svetlobnih tokovih, dobrih kontrastnih razmerjih, kakovostni optiki, ki omogoča postavitve na veliko oddaljenost, možnosti zamenjave objektivov z različnimi alternativami tako za projiciranje na krajše razdalje s širšim kotom kot tudi na daljše razdalje z večjo povečavo. Ob tem veliki projektorji ponujajo veliko več priključkov za različne standarde. Digitalni računalniški vhod (DVI) je praktično standard (med preizkušenimi ga ni imel le en model, in to največji Panasonic PT-D 7600), veliko jih ima tudi več kot en analogni računalniški vhod (če smo natančni, kar šest od enajstih modelov), ob tem pa ne sme manjkati tudi ustrezen izhod na monitor (tega imajo vsi modeli na preizkusu), med video vhodi pa najdemo poleg navadnega video vhoda in S-Videa tudi razne bolj eksotične standarde, ki omogočajo predvsem ohranitev boljše kakovosti slike pri prenosih na daljše razdalje iz analognih video virov - tu mislimo predvsem na komponentni video priključek, sestavljen iz treh priključkov, ali celo še bolj kompleksen priključek BNC, ki za prenos signala uporablja kar pet kablov, uporabljajo pa ga predvsem v profesionalnih okoljih. Praviloma veliki projektorji ponujajo tudi široke možnosti nadzora tako iz projektorja kot računalnika, nekateri ponujajo možnost povezave prek omrežja za nadzor projektorja in prenos slike - in to bodisi kot standardno bodisi kot dodatno možnost, prek različnih razširitvenih mest pa je za številne modele na voljo tudi možnost brezžičnega prenosa - pri čemer seveda ne moremo prenašati videa (zaradi prevelikih zahtev po hitrosti), je pa primerna za prenašanje slikovnih predstavitev.

Kako smo preizkušali

Meritve vnašamo v namenski program, ki tudi vizualno prikaže razlike v osvetljenosti in izračuna različne podatke o sliki."

Glede na to, da se veliki projektorji praviloma uporabljajo v zahtevnejših okoljih, smo bili pri preizkušanju teh naprav še posebej pozorni na število priključkov - tako video, računalniških kot tudi zvočnih. Pregledali smo tudi, ali imajo projektorji tudi kakšne razširitvene reže, ali podpirajo pomnilniške kartice, ali imajo omrežni vmesnik ali možnost za brezžično priključitev na računalnik.

Posvetili smo se tudi uporabljenim tehnologijam, zasnovi objektiva (dometu, povečavi, možnosti optičnega popravljanja položaja slike) in možnosti menjave le-teh, zasnovi in zmogljivosti menujev - od preprostih do zahtevnejših nastavitev, in "posebnim" možnostim. Seveda nas je zanimal tudi daljinski upravljalnik, saj pri nastavljanju praviloma uporabljamo tega, pogosto pa je uporabljen tudi za krmiljenje računalnika (posnemanje miške). Neprijeten ali nepregleden daljinski upravljalnik (kot tudi menuji) pa znajo zelo otežiti delo.

Seveda pa vse to ne pomeni nič, če slika ni lepa. Za ocenjevanje projicirane slike uporabljamo enak program kakor za ocenjevanje monitorjev. Ta prikazuje različne vzorce in barvne kombinacije, ki pričajo tako o sposobnosti prikazovanja tako barv kot tudi o natančnosti uporabljene elektronike in optike. Kot "praktične" primere slik smo uporabljali tabele v Excelu, besedilo v Wordu, dokument v Corelu, za ocenjevanje videa pa smo imeli na voljo Philipsov DVD, ki je namenjen prikazu zmožnosti predvajalnikov DVD in vsebuje številne filmske izreze različnih vsebin in s tem barvnih kombinacij.

V nadaljnjem postopku smo izmerili osvetljenost slike po postopku ANSI. V ta namen sliko razdelimo na devet enakih delov, točke merjenja so na sredini teh območji, projiciramo pa povsem belo sliko ob najmanjši povečavi, pri pravi ločljivosti in izklopljenih dodatnih algoritmih, kot so različni filtri za šum. Primerjalno kontrastno razmerje tudi merimo s pomočjo vzorca ANSI - šahovnico 4 × 4, razmerje med povprečno osvetljenostjo črnih in belih pravokotnikov pa nam poda kontrastno razmerje. Ker naš laboratorij ni povsem temen (v njem je nekaj manjših izvorov svetlobe), so rezultati primerjalni - veljajo za preizkušene projektorje, saj so bile razmere zanje enake.

Tako zbrane podatke vnašamo v program, ki smo ga napisali v ta namen, devet vrednosti z bele ANSI slike pa uporabljamo tudi za merjenje razlike osvetljenosti med najbolj temnim in svetlim delom slike (pri čemer projektorjem pravzaprav "prizanašamo", saj ne merimo skrajnih robov, kjer je osvetljenost ponavadi še bistveno slabša). Program potem prikaže in izračuna različne vrednosti in te zberemo v tabeli (od svetlobnega toka do kontrastnega razmerja), poleg tega pa izriše vizualni prikaz osvetljenosti slike - pri čemer se prelivi med merjenimi točkami in zunanjim robom "predvidevajo" z računanjem zveznih prelivov (slike lahko vidite poleg opisov projektorjev, točke merjenj pa so označene). Da bi bolj videli odstopanja v osvetlitvi, smo uporabili svetlo-rumeno barvo, vsako odstopanje pa prikažemo tako, da vanjo mešamo ustrezen odstotek modre. To je vizualno bolj vidno, kot če bi uporabili črno-belo sliko (v praksi se to seveda ne vidi tako radikalno).

A ne le po strojni zasnovi. Tudi po zmožnostih vgrajene logike so veliki projektorji v marsičem močnejši od lažjih modelov. Na menujih tako najdemo prav vedno veliko število možnosti za natančno nastavljanje slike, ki ni omejeno zgolj na popravljanje kontrasta in svetlosti, temveč obsega tudi nastavljanje intenzivnosti posameznih kanalov osnovnih barv (s čimer torej v osnovi določamo temperaturo bele - in s tem vseh mešanih barv), izbiramo različne barvne modele, na voljo so prednastavitve za različne namene projiciranja in tako naprej. Tudi možnosti prikazovanja slike v sliki niso nikakršna "eksotika", temveč to zmožnost podpira večina preizkušenih modelov, prav tako podpirajo različne video standarde, od različnih tv standardov (kot so PAL, NTSC ali SECAM) pa do standardov digitalne televizije SDTV in HDTV pa tudi razmerja slike 4 : 3 in 16 : 9 so večinoma podprta (a ne pri vseh, včasih podpirajo celo manj standardno razmerje 5 : 4).

Glede na to, da imajo veliki projektorji precej pogostejše stalne postavitve (pa tudi če ne), se večkrat postavljajo na nekoliko bolj "odročne" kraje projekcijskega prostora (recimo na posebne podstavke pod strop ali na zadnjem delu dvorane), je zelo pomembno, da omogočajo tudi v teh primerih čim boljši nadzor nad delovanjem naprave. V ohišja so tako vgrajeni veliki sprejemniki IR, ponavadi vsaj dva (na prednjem in zadnjem koncu ohišja), včasih celo trije, tako da je upravljanje z daljinskimi upravljalniki, ki imajo večinoma veliko število tipk za neposreden dostop do različnih možnosti, čim manj odvisno od položaja uporabnika glede na projektor. V veliko pomoč pri odročnih postavitvah je tudi elektronsko zumiranje in ostrenje - kar sedem preizkušenih modelov omogoča tudi to, dva od njih dovoljujeta celo oboje (torej tudi ročno ostrenje in zumiranje, ki je precej hitrejše, poleg tega pa ni treba "iskati" ustrezne funkcije na krmilni plošči projektorja ali daljinskega upravljalnika).

Standardizacija ANSI

Lumen ANSI je poizkus, da bi različne načine merjenja svetlosti slike, ki jo zmorejo ustvarjati projektorji, poenotili tako, da bi lahko realno primerjali različne projektorje - in uporabljali enake postopke merjenja. V ta namen so pri ameriškem združenju za standardizacijo "izumili" način merjenja, ki ni vezan na različne zvijače, ki jih sicer radi uporabljajo izdelovalci. V ta namen na zaslon projiciramo belo sliko pri "pravi" optični ločljivosti projektorja, ob izklopljenih nastavitvah, ki bi lahko vplivale na prepustnost svetlobe, in brez uporabe optične povečave - torej uporabljamo največjo svetlobno jakost objektiva. Za določitev svetlobnega toka ANSI sliko razdelimo na devet enako velikih polj in na sredini teh polj izmerimo osvetljenost s svetlomerom (rezultat je izražen v luksih), tako da je svetlomer usmerjen proti izvoru svetlobe in ne proti zaslonu (zato je rezultat neodvisen od uporabljenega zaslona). Povprečje osvetljenosti teh devetih polj pomnožimo s površino slike, ki jo projiciramo, in rezultat je svetlobni tok ANSI. Meriti moramo seveda v čim bolj "popolni" temi, da bi na rezultate čim manj vplivala osvetljenost iz okolice. Podobno izmerimo tudi kontrastno razmerje ANSI, le da v tem primeru uporabljamo šahovnico s šestnajstimi pravokotniki (osmimi belimi in osmimi črnimi). Razmerje med povprečno osvetljenostjo belih pravokotnikov in povprečno osvetljenostjo črnih pravokotnikov izrazi kontrastno razmerje ANSI. Iz vseh teh meritev je seveda mogoče izraziti tudi enakomernost osvetljenosti posameznih delov slike in razliko med najbolj in najmanj osvetljenim delom slike.

Če smo že omenili prenosnost - razen dveh največjih Panasonicov so praktično vsi preizkušeni projektorji še vedno dovolj "prenosni". Ne morejo se sicer primerjati z že skoraj "žepnimi" merami ultra lahkih projektorjev, a s težami okoli šest kilogramov jih ni posebej težko prenašati - konec koncev imajo skoraj vsi projektorji za lažje prenašanje vgrajene tudi ročke, ki jih spremenijo v manjše kovčke.

Podrobnosti in njihova vidnost

Zmogljivost velikih projektorjev se izrazi tudi že pri sami ločljivosti projektorjev, svetlobnem toku, ki ga zmorejo ustvarjati, kontrastnem razmerju in s tem povezani dinamiki, ki jim jo uspeva dosegati. Če v nižjih razredih govorimo tudi o projektorjih SVGA (torej z optično ločljivostjo 800 × 600 pik), se pri velikih ločljivost začne pri XGA ali, povedano drugače, optični ločljivosti 1024 × 768 pik, kar je na zahtevnost in "resnost" rabe tudi razumljivo. To ločljivost zmore deset od preizkušenih projektorjev in prav vseh deset za tehnologijo projiciranja uporablja "dobro, staro" in preverjeno tehnologijo projiciranja s tremi zasloni LCD. Pri tej se bela svetloba žarnice na delno prepustnih zrcalih (prepuščajo svetlobo različnih valovnih dolžin) razdeli na tri osnovne barve (rdeči, zeleni in modri del), vsaka od teh komponent pa ima svoj zaslon LCD, ki je namenjen blokiranju oziroma prepuščanju svetlobe proti prizmi. Ta zopet združi te tri slike v eno in jo usmeri skozi objektiv na zaslon, na katerega projiciramo.

Zelo podobno delujeta tudi tehnologiji, uporabljeni v obeh projektorjih SXGA tega preizkusa. Oznaka SXGA ustreza ločljivosti 1280 × 1024 pik. Eden je Panasonic PT-D 7600E (pravzaprav ima celo nekoliko večjo ločljivost SXGA+ ali 1365 × 1024 pik), pravi velikan, ki za tehnologijo uporablja Texasovo tehnologijo DLP. Bralcem je ta tehnologija verjetno znana iz sveta ultra lahkih projektorjev, kjer je dodobra odžrla kos pogače tehnologiji LCD in kjer postavlja nove standarde v velikosti in teži teh naprav. Vendar pa je pri majhnih projektorjih večinoma uporabljena različica DLP, ki uporablja le eno mikrozrcalno enoto (DMD). Mikrozrcalna enota je majhen čip z zelo majhnimi zrcali (toliko jih je, kolikor znaša ločljivost enote), vsako od teh zrcal pa ima svojo os, po kateri jih je mogoče vrteti in jih tako postavljati v dve stanji - eno za vodenje svetlobe naprej proti objektivu, eno za preusmerjanje svetlobe (oziroma njeno blokiranje), s čimer se ustvarjajo temni deli slike.

Kadar imamo le eno tako enoto, barvno sliko ustvarjamo s pomočjo treh delnih slik (za vsako osnovno barvo posebej), s pomočjo vrtečega se kolesa, ki je postavljeno pred zrcalo in je razdeljeno na tri dele (rdečega, zelenega in modrega), v zadnjem času tudi štiri (za doseganje bolj svetle slike imajo še manjši "kos", ki je bel - v tem primeru se slika torej sestavlja kar iz štirih delnih slik). To seveda zahteva natančno sinhronizacijo, povzroča pa tudi določene omejitve v barvni zmogljivosti. Taki projektorji imajo zato praviloma manj stabilno in tudi barvno veliko manj natančno sliko. Vendar pa so mikrozrcalne enote v osnovi veliko bolj primerne za prepuščanje (oziroma blokiranje) svetlobe kakor zasloni LCD - predvsem lahko uspešneje preprečijo prehod svetlobe (zasloni LCD so pač vedno delno prepustni, pa četudi so tekoči kristali v "zaprtem" položaju) - to pa je osnovni pogoj za doseganje velikih kontrastnih razmerji, poleg tega nimajo moteče mreže, ki jo poznamo iz zaslonov LCD. Veliki in (že zaradi proizvodnih stroškov) dragi projektorji DLP uporabljajo podoben princip, kot je uporabljen pri projektorjih LCD, le da imajo tri mikrozrcalne enote - torej za vsako osnovno barvo po eno. Tak je tudi že omenjeni Panasonic PT-D 7600E, ki tudi zato prepriča s svojo zelo kakovostno, svetlo in stabilno sliko - je pa tudi "drag ko žafran" in tako nedostopen za večino navadnih smrtnikov.

V zadnjem času se posveča precejšnjo pozornost tudi razvoju tehnologije LCOS, nekakšne izboljšane različice tehnologije LCD. Podobno kot ta namreč za uravnavanje prepustnosti uporablja tekoče kristale, le da so ti na vrhu silicijeve rezine, vmes pa je tanka odbojna površina. Vsa elektronika za odpiranje oziroma zapiranje prehoda svetlobi (oziroma odboja od odbojne površine) je pod svetlobnim elementom, tako da ni skoraj nikakršne mreže (oziroma je razmik med elementi zelo majhen), kakršna je pri zaslonih projektorjev LCD (ta seveda ovira prehod svetlobi in jo na slikah projektorjev LCD tudi vidimo, negativni vpliv pa ima tudi na ostrino in intenzivnost slike). Sicer se tehnologija LCOS uporablja na oba načina, ki ju poznamo pri tehnologiji DLP - torej z enim elementom in vrtečim se barvnim kolesom ali s tremi elementi in veliko bolj zapleteno (in drago) konstrukcijo. Bolj zapleteno izvedbo tehnologije LCOS najdemo v Hitachijevem projektorju SXGA CP-SX5500, ki se ponaša z zares izjemno kakovostno sliko, čeprav ima tudi precej manjši svetlobni tok od konkurentov.

Prav svetlobni tok je tudi eden izmed bistvenih dejavnikov, ki odločajo pri nakupu projektorja. Prav od tega je namreč odvisno, v kakšnem okolju bo mogoče projektor uporabljati in na kakšni razdalji oziroma ob kakšni velikosti bo slika še vedno dovolj vidna, ne da bi bilo treba preveč naprezati oči. Razen že omenjenega Hitachija so pri tej zmogljivosti veliki projektorji zelo "radodarni", saj njihov deklariran svetlobni tok, izražen v lumnih ANSI, sega praviloma nad 3000 lumnov, trije projektorji na preizkusu imajo deklarirano celo večje število od 4000 lumnov (Panasonic PT-L 6510 ima 4200 lumnov ANSI, Hitachi CPX-995W 4500 lumnov ANSI, Panasonic PT-D 7600E pa kar 6000 lumnov ANSI). V ta namen uporabljajo zelo zmogljive žarnice, največja Panasonicova modela celo po dve, seveda pa so take žarnice zelo močan izvor toplote, tako da so za ustrezno hlajenje veliki ventilatorji - tudi veliki projektorji po naših izkušnjah niso ravno tihe naprave.

Kar zadeva življenjsko dobo in ceno žarnic, je ta zelo različna. Uporabnikom, ki projektorja ne nameravajo uporabljati zelo veliko, je to verjetno vseeno, saj žarnice zdržijo vsaj 1500 in brez težav do 3000 ur, z uporabo varčnih nastavitev pa lahko tudi do 6000 ur. Seveda pa gre za uradne navedbe, ki domnevajo, da je projektor ves čas vklopljen. Prižiganje in ugašanje projektorja krajša čas delovanja žarnice (tako kot velja tudi pri žarnicah v stanovanju), žarnice pa s starostjo tudi vse bolj izgubljajo moč. Prav noben izdelovalec ne zagotavlja, da bo žarnica zares zdržala obljubljeno življenjsko dobo (garancijski pogoji so večinoma za samo žarnico celo povsem drugačni, kot za sam projektor - o natančnih garancijskih pogojih pa se velja pred nakupom vsekakor posvetiti s prodajalcem). Ker so veliki projektorji namenjeni zahtevnejšim okoljem, bodo verjetno veliko bolj rabljeni kakor majhni projektorji, zato bo treba posegati tudi po novih žarnicah. Ob nakupu se splača zato upoštevati tudi strošek delovanja na uro (ki upošteva uradno navedbo) - razlike tu sploh niso tako majhne in segajo od le 42 tolarjev na uro pri Panasonicu PT-L 6510E pa vse do 95 tolarjev pri Hitachiju CPX-995W.

Več luči...

Koliko lumnov ANSI zares potrebujete, je težko oceniti, saj na to vpliva vrsta dejavnikov, od osvetljenosti prostora, njegove velikosti, razdalje projiciranja, velikosti slike... Za normalno osvetljeno sobo in doseganje slike z diagonalo enega metra (80 × 60 centimetrov) je treba okoli 400 lumnov, večanje diagonale pa potrebuje ustrezno večji svetlobni tok - enako velja za večjo osvetljenost sobe (in lahko si mislite, da so svetle konferenčne dvorane z veliko neonske svetlobe veliko bolj svetle od npr. vaše dnevne sobe).

Dovolj svetlobnega toka je nujno tudi za doseganje čim večjega kontrastnega razmerja - še posebej v osvetljenih sobah je sicer lahko razmerje med temnimi in svetlimi deli hitro zelo majhno - čim bolj je "bela", ki jo lahko ustvarja projektor, svetla, tem bolj so tudi temni deli lahko izraziti in ne zbledijo zaradi motenj iz okolice. Bela in črna sta pač nekoliko posebni "barvi", pravzaprav sta le maksimum in minimum enakomerne mešanice svetlobe. In če je osvetljenost prostora glede na osvetljenost slike, ki jo projicira projektor, velika, zelo hitro izgubljamo vidne podrobnosti na temnejših delih slike (po spletu "okoliščin" je naš vid najbolj občutljiv prav za podrobnosti na temnejših delih), občutek ostrine slabi, slabše so barve, slike pa so medle in nasploh utrujajo gledalca. Vsak lumen "rezerve" je za kakovost torej zelo dobrodošel - tudi za kontrastnost in dinamičnost slike, ne le za "svetlost".

Zlati Monitor

Oceno najboljšega projektorja med vsemi preizkušenimi dobi NEC MT 1065. Prepriča z dobro opremljenostjo, ima vse potrebne priključke, vsak slikovni vhod je opremljen z lastnim zvočnim vhodom, z možnostjo projiciranja neposredno s pomnilniških kartic (v ta namen sta na volji dve reži PCMCIA), z nekaterimi zanimivimi rešitvami, kot so možnost risanja po zaslonu, z dobrim kontrastnim razmerjem, predvsem pa z zelo ostro sliko (po majhnih ročnih popravkih), ki ima le malo napak, pa še te je mogoče brez večjih težav odpraviti, barve pa so sploh zelo dobre. Nekaj težav je imel projektor le s stabilnostjo, deloma pa z enakomernostjo osvetlitve po vsej površini sliki. Na kontrastnih prehodih je tudi nekaj barvnih senc, a v primerjavi s konkurenti niso močno opazne in ne vplivajo bistveno na ostrino celotne slike. Edino, kar morda moti, so slabosti daljinskega upravljalnika (predvsem zelo mehka smerna tipka), a to so že podrobnosti, ki za samo kakovost naprave niso najpomembnejše.

NECov projektor žal ni poceni. Uporabnikom, ki si ga ne morejo privoščiti, svetujemo Infocus LP820. Slika sicer nima niti približno tako dobre kakor NECov model, je pa dovolj dobra za manj zahtevno rabo (in manj pikolovskega kupca), po opremljenosti pa projektor sploh ne zaostaja.

Izdelovalci sicer navajajo tudi podatke o največjem kontrastnem razmerju: bodisi kot podatek "full on/off", ki predstavlja razmerje osvetljenosti med popolnoma belo in popolnoma črno sliko na najsvetlejšem oziroma najtemnejšem delu slike (podatek je seveda zelo sporen in le malo pove o dejanski sposobnosti prikazovanja velikih kontrastov), bodisi kot podatek ANSI, ki je nekoliko bolj reprezentativen. Vendar pa so ti podatki daleč od prakse, saj predvidevajo uporabo naprave v popolni temi, z novimi žarnicami, brezhibnimi zasloni LCD, s projicirnimi zasloni, ki ne razpršujejo svetlobe "vnemar" po prostoru z belimi zidovi, in še kaj se najde, kar naredi tehnične specifikacije bolj zanimive za morebitne kupce. Mi, recimo, merimo kontrastno razmerje na enak način za vse projektorje, ki jih preizkušamo, a ne v optimalnih razmerah, v laboratoriju je nekaj izvorov svetlobe, zidovi so beli, platno svetlobo odbija nenadzorovano in tako naprej - razlika med uradnimi navedbami in našimi "praktičnimi" je osupljiva, saj je lahko tudi več kot štirikratna (pri navedbah "full on/off" pa še celo bistveno večja).

Prijazni za oko

Kakovost projekcij je, glede na to, da so projektorji predvsem tudi optične naprave, zelo odvisna tudi od natančnosti vodenja svetlobe skozi objektiv - z drugimi besedami, kako enakomerno je slika osvetljena po celotni površini projicirane slike in kako točno pada svetloba različnih valovnih dolžin na platno, da ne prihaja do prevelikih odstopanj, ki se potem izrazijo kot barvne sence na robovih predvsem bolj kontrastnih prehodov (recimo črne črke na beli podlagi). To namreč vpliva tako na ostrino slike - gledalcu se bodo namreč manj osvetljeni deli zdeli manj ostri od bolj osvetljenih, prav tako so "osenčene" črke manj ostre kot take brez senc; neenakomerna osvetlitev pa ima tudi podzavestni učinek, saj utruja oči, ki se morajo pri "sprehajanju" po neenakomerno osvetljeni sliki bolj naprezati - od tod tudi bolečine, glavoboli, solzenje in podobna nadloga, ki lahko nastanejo po dolgotrajnem gledanju take slike. Razlike v osvetljenosti po celotni površini slike pa niso niti tako majhne. Pri konkretnih modelih sega ta številka od le 15,7 odstotka pri Sonyjevem modelu VPL-PX40 Superbright pa vse do 32,4 odstotka pri Hitachiju CPX-995W - kar je skoraj tretjina razlike v osvetljenosti in pri tem skrajnega roba slike, kjer prihaja do največjih upadov osvetljenosti pri meritvah, sploh ne upoštevamo. Na tokratnem preizkusu smo rezultate naših meritev ponazorili tudi grafično ob opisih posameznih projektorjev.

Povejmo še, da je seveda najbolje, če uporabljamo pravo ločljivost projektorja, saj le tedaj dobimo optimalno kakovost slike. Nič sicer ne škodi, če zna projektor prikazati tudi čim več drugih ločljivosti (že zato, da lahko nanj priključimo vse vrste virov), a je dejstvo, da pri prikazovanju alternativnih ločljivosti projektorji prilagajajo ločljivost vhodnih slik svoji ločljivosti z izpuščanjem in dodajanjem slikovnih informaciji, to pa zelo kvarno vpliva na kakovost projiciranih slik. Nekaj podobnega velja tudi za uporabo digitalnega popravljanja trapeza slike. Še najbolj vidite razliko, če kdaj pogledate sliko projektorja brez uporabe tovrstnih "popravkov", in potem le za en korak povečate nastavitev trapeza - razlika postane že takoj zelo očitna. V nekaterih primerih je sicer uporaba teh korekcij neizbežna (če pač ne moremo projicirati slike pod optimalnim kotom), a se splača pomisliti, kako projektor postaviti ustrezno platnu, da nezaželenih odstopanj ni. V veliko pomoč pri tem so optične rešitve za popravljanje slike - štirje od preizkušenih projektorjev, recimo, omogočajo tudi pomik leče, ki pogosto pripomore k temu, da lahko sliko fizično (torej s prestavljanjem objektiva) pomaknemo za toliko gor ali dol, da ni treba digitalno popravljati trapeza.

Jutri pa je nov dan

Če se za konec ozremo še malce nazaj v času, ugotovimo, da se zmogljivost velikih projektorjev veča zelo konstantno, a ne tako hitro kakor v kakšnih drugih domenah računalniške tehnologije. V zadnjih štirih letih se je "svetlost" projektorjev kljub vsemu povečala za približno trikrat, medtem ko so druge izboljšave povezane predvsem z dodatnimi možnostmi (recimo objektivi), večjim številom priključkov, boljšimi nastavitvami, možnostmi projiciranja slike v sliki, uporabljajo se dodatni algoritmi za izboljševanje barv, manjšanje šuma v sliki, izboljšanje virov slabše kakovosti (recimo prepletenih tv slik) in tako naprej. Velikanskih premikov sicer niti ni, so pa vse izboljšave dobrodošle za povečanje univerzalnosti in možnosti rabe, ki se od velikih projektorjev vsekakor pričakuje. V naslednjih letih lahko pričakujemo predvsem prehode na večje ločljivosti, s tem pa bo povezan tudi razvoj tehnologij, ki so alternativa zaslonom LCD. Pri velikih ločljivostih lahko namreč ob uporabi te tehnologije nastane precej več težav, povezanih s kakovostjo slike, kakor ob uporabi danes sicer še dražjih tehnologiji, kakršni sta LCOS ali DLP s tremi mikrozrcalnimi enotami. Vendarle pa bo razvoj odvisen predvsem od potreb trga in ta bo konec koncev odločal o tem, koliko bodo veliki projektorji potrebovali večje ločljivosti in še večje svetlobne toke. A glede na to, da se po svetu veča povpraševanje po velikih diagonalah, bodo lahko morda projektorji v prihodnosti še bolj uspešno konkurirali tako plazemskim zaslonom kot tudi vse večjim zaslonom LCD. Po velikosti slike jim namreč te tehnologije ne sežejo niti do gležnjev, boljše tehnologije pa bodo omogočile tudi boljšo kakovost slike, pri katerih imajo druge tehnologije prikazovanja slik vendarle zelo veliko prednost. Toda, ali je ta velika prednost tudi odločilna v bitki za kupce?

Epson EMP-7850

Pri Epsonovem projektorju EMP-7850 zbudi pozornost velik objektiv z velikima plastičnima obročema, ki omogočata nastavitev do 1,35-kratne optične povečave. Nastavljanje poteka le ročno. Pohvaliti velja, da so na spodnji strani velikega ohišja tri noge (ena na prednji in dve na zadnjem delu), s katerimi lahko dokaj dobro določamo naklon projektorja.

Na vrhu je precej velika upravljalna plošča, ki obsega precej tipk. Z njimi lahko izbiramo vir, shranimo sliko v pomnilnik projektorja (in jo iz njega pozneje spet prikličemo), uporabimo digitalno povečavo (do štirikrat), spreminjamo glasnost, digitalno popravljamo trapez (po obeh oseh), prikličemo preprosto pomoč uporabniku ali uporabimo katero od funkcij menujev. Do teh imamo lahko sicer brez težav dostop tudi s priloženim daljinskim upravljalnikom, ki je dokaj pregleden, omogoča pa tudi dostop neposredno do nekaterih, ponavadi sicer bolj skritih možnosti, kot je, denimo, določanje barvnega modela (na voljo so barvni modeli za predstavitve, živo sliko, zatemnjen prostor, z RGB in s povečano dinamiko). Tu najdemo tudi tipko za posebne učinke, ki na sliko doda posebne označbe, s katerimi si lahko pomagamo med predstavitvami. Tipka EasyMP omogoča preprosto uporabo gradiva s pomnilniških kartic (uporabljamo jih prek reže PCMCIA) ali omrežja (projektor ima namreč tudi omrežni vmesnik, s katerim lahko predstavitve prenašamo na platno kar po omrežju), med zanimivejšimi pa je na daljinskem upravljalniku tudi tipka preview, ki na zaslonu poleg slike izbranega vira prikaže še manjše oglede vseh drugih virov. Priključki so sicer na zadnji strani in obsegajo vse zaželeno, skupaj z digitalnim vhodom in video priključkom BNC, vendar bi lahko imel EMP-7850 kak analogni vhod več - no, ima pa omrežni vmesnik, ki ga večina konkurentov nima, poleg tega ga lahko razširjamo tudi s karticami PC.

Ločljivost projektorja je XGA (1024 × 768 pik), lahko pa prikaže tudi slike do ločljivosti UXGA (1600 × 1200 pik), seveda s slabšo kakovostjo zaradi prilagajanja. Kar zadeva kakovost slike pri "pravi ločljivosti, ta ni najbolj optimalna, saj je mreža zaslonov LCD nekoliko bolj vidna, predvsem pa so moteče zelene in rdečkaste sence na robovih kontrastnih prehodov (recimo robu črk). Slaba je tudi ostrina, ki se vidno slabša proti robu slike (še posebej desnemu robu). Boljše so barve, saj so točne in žive, dinamika je vrhunska, tudi stabilnost slike je dobra, prav tako enakomernost osvetlitve, ki nekoliko upade le proti desnemu robu slike, a je razlika med najbolj in najmanj osvetljenim delom samo nekaj več kot 18 odstotkov. Primerjalno kontrastno razmerje je 99 : 1 (uradno 700 : 1), to pa je malo.

Epson EMP-7850

Vrsta, ločljivost: LCD, XGA (1024 × 768).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 3500 lumnov, 700 : 1.

Izdeluje: Epson, www.epson.com.

Prodaja: Avtera, (01) 585 34 11, www.avtera.si.

Cena: 1.788.000 tolarjev.

Cena žarnica, strošek: 167.880 tolarjev, 84 tolarjev na uro.

Garancija za projektor/žarnico: 36 mesecev/3 mesece.

Za: Omrežni vmesnik, reža za kartice PC, nekatere funkcije za preglednejšo rabo, enakomerna osvetljenost slike.

Proti: Slabša ostrina, sence na kontrastnih prehodih, cena.

Hitachi CP-SX5500

Med preizkušenimi projektorji je Hitachi CP-SX5500 gotovo ena izmed največjih posebnosti, saj gre za projektor, ki ne uporablja niti tehnologije LCD niti DLP, temveč LCoS. Precej poseben je tudi po optični ločljivosti, ki je SXGA+ ali kar 1320 × 1024 pik, največja ločljivost, ki jo še zmore prikazati, pa je 1600 × 1200 pik ali UXGA. Svetlobni tok, ki ga zmore ustvariti 220-vatna žarnica UHB, je pri tem projektorju sicer nekoliko manjši in uradno znaša 1500 ANSI lumnov.

Objektiv ponuja 1,3-kratni zum, mogoče pa ga je vrteti (torej ostriti in uporabljati povečavo) tako ročno kot z vgrajenim motorjem. Priključki so ob strani, razen priključka za napajanje (in stikala za vklop), ki je nameščen na sprednji strani ob objektivu. To je lahko ob določenih postavitvah ovira (mi smo, denimo, kabel pripeljali mimo objektiva), kljub vsemu pa bi bila boljša ob strani ali zadaj. Projektor ima pester nabor priključkov, saj ima dva analogna vhoda za računalniško sliko, digitalni vhod, med video priključki pa manjka edinole priključek BNC (s petimi spojniki RCA).

Upravljalna plošča je na vrhu ohišja in obsega le malo tipk, poleg tipke za vklop, izbiro vira in vnovično nastavitev sta tu le še tipki za digitalno korekcijo trapeza (projektor sicer omogoča tudi pomik leče, kar je boljša rešitev). Daljinski upravljalnik je dobro oblikovan in je kombinacija med krmilno palico in smernimi tipkami, ki jo je nekoliko nenavadno uporabljati. Tudi ta projektor med drugim podpira progresivno prikazovanje slik s prepletanjem, tako da pred prikazovanjem združi dve polovični sliki v medpomnilniku (to pomeni boljšo sliko pri npr. tv sliki).

Slika, ki jo projicira CP-SX5500, je nekoliko zelenkasto obarvana, a je mogoče to obarvanost odpraviti z nastavitvami na menuju. A če izvzamemo to osnovno obarvanost, je dinamika barv odlična, prelivi so točni in zvezni, slika je tudi ostra, stabilnost pa solidna. Ker projektorji LCoS nimajo mreže kot pri tehnologiji LCD, ni potencialno motečih črt na projicirani sliki, črke (in vse druge pike) pa zaradi tega delujejo nekoliko bolj odebeljeno, a so podrobnosti tudi veliko bolj vidne. Izmerjeno primerjalno kontrastno razmerje je 109 : 1 (uradna navedba ANSI je 600 : 1), razlika med najbolj osvetljenim in najmanj osvetljenim delom je solidnih 19,3 odstotka, a je enakomernost zelo dobra. Moti pa to, da smo pri projiciranju ves čas imeli odrezan majhen desni rob projicirane slike in tega nismo mogli odpraviti niti z uporabo nastavitev na menujih.

Hitachi CP-SX5500

Vrsta, ločljivost: LCoS, SXGA+ (1320 × 1024).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 1500 lumnov, 600 : 1.

Izdeluje: Hitachi, www.hitachi.com.

Prodaja: Lukvel, (01) 542 10 37, www.lukvel.si.

Cena: 1.500.000 tolarjev.

Cena žarnica, strošek: 133.000 tolarjev, 89 tolarjev na uro.

Garancija za projektor/žarnico: 36 mesecev/6 mesecev.

Za: Kakovost slike, veliko priključkov.

Proti: Namestitev električnega priključka, malo tipk na upravljalni plošči, pri projiciranju je nekoliko odrezal desni rob slike.

Hitachi CPX-880 in CPX-885

Modela CPX-880 in CPX-885 se razlikujeta le po uradni navedbi svetlobnega toka: 3500 lumnov pri modelu CPX-885 in 3000 lumnov pri modelu CPX-880. Najvidnejša značilnost obeh projektorjev je okroglo vrtljivo stikalo, obdano z lučkami, namenjeno hitremu menjavanju virov, iz katerih projiciramo sliko. Upravljalna plošča ima še kar nekaj tipk, znotraj vrtljivega stikala so tipke za upravljanje menujev, zunaj pa tipka za digitalno popravljanje trapeza, priklic menuja, samodejno nastavljanje optimalne slike (vseh priključenih virov naenkrat), vnovično nastavitev ter dvojni tipki za zumiranje in ostrenje (ročno ostrenje ni mogoče). Ostrenje in zumiranje poteka zelo počasi, a zato tudi zelo natančno, sliko pa lahko večamo kar za 1,5-krat (in jo projiciramo na razdalji od le 0,9 pa do 13,9 metra, kar je dobro). Ohišje je veliko in zaobljeno, prevlečeno s svetlečo plastiko, tako da je videti, kakor bi bilo "polakirano". Vsi potrebni priključki so na zadnji strani, tudi digitalni vhod. Analogni priključek za računalniško sliko je en sam, projektor pa ima zato režo za kartice PC, ki omogoča tudi priključitev vmesnika za brezžično povezavo z računalnikom.

Daljinski upravljalnik je zelo zavite oblike s številnimi nastavitvami, tako da je manj pregleden, a omogoča neposreden dostop do več nastavitev. Tako lahko z njim, recimo, določimo razmerje slike (4 : 3 ali 16 : 9), zumiramo, ostrimo. Tudi ta daljinski upravljalnik ima za upravljanje menujev dokaj svojevrstno rešitev, kombinacijo krmilne palice za pomikanje gor in dol ter navadnih smernih tipk za levo in desno, za miško pa je na voljo podobna "krmilna palica" kot pri drugih Hitachijevih projektorjih. Menuji imajo le en osnovni navpični menu, pod katerim imamo dostop do podmenujev. Na teh najdemo nastavitve za kakovost slike, med drugim tudi določanje krivulje gama (lahko je normalna, dinamična ali prilagojena filmskemu gradivu), izbor prikaza slike v sliki, samodejno korekcijo trapeza (digitalna), lahko pa celo določamo, kateri senzorji daljinskega upravljalnika (kar tri ima) bodo delovali.

Slika je zelo dobre kakovosti, predvsem je svetla in tudi ostra, pa čeprav proti robu ostrina nekoliko upade (a ne preveč). Tudi barve in dinamika barv so dobre, prehodi so zvezni, nekaj nepravilnosti je v oranžnih odtenkih, sence pa so od daleč praktično neopazne (čeprav so na blizu vidne). Osvetljenost upada proti vrhu slike (razlika med najmanj in najbolj osvetljenim delom je 25,9 odstotka pri modelu CPX-880 in kar 30,9 pri modelu CPX-885), izmerjeno primerjalno kontrastno razmerje pa 131 : 1 pri modelu CPX-880 (uradno kontrastno razmerje ANSI je 450 : 1) in 142 : 1 pri modelu CPX-885 (uradno kontrastno razmerje ANSI je 600 : 1).

Hitachi CPX-880

Vrsta, ločljivost: LCD, XGA (1024 × 768).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 3000 lumnov, 450 : 1.

Izdeluje: Hitachi, www.hitachi.com.

Prodaja: Lukvel, (01) 542 10 37, www.lukvel.si.

Cena: 1.174.800 tolarjev.

Cena žarnice, strošek: 133.000 tolarjev, 67 tolarjev na uro.

Garancija za projektor/žarnico: 36 mesecev/6 mesecev.

Za: Hitra izbira vira, velika optična povečava, dolga razdalja projiciranja, dobra kakovost slike.

Proti: Neenakomerna osvetljenost proti vrhu slike.

Hitachi CPX-885

Vrsta, ločljivost: LCD, XGA (1024 × 768).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 3500 lumnov, 450 : 1.

Izdeluje: Hitachi, www.hitachi.com.

Prodaja: Lukvel, (01) 542 10 37, www.lukvel.si.

Cena: 1.398.960 tolarjev.

Cena žarnica, strošek: 133.000 tolarjev, 67 tolarjev na uro.

Garancija za projektor/žarnico: 36 mesecev (6 mesecev).

Za: Hitra izbira vira, velika optična povečava, dolga razdalja projiciranja, dobra kakovost slike.

Proti: Neenakomerna osvetljenost proti vrhu slike.

Hitachi CPX-995W

Veliko in globoko ohišje Hitachijevega modela CPX-995W z velikimi napisi že od daleč razkriva, da gre za model z ločljivostjo XGA, torej 1024 × 768 (največja ločljivost, ki jo še lahko prikaže, je SXGA ali 1280 × 1024), ob tem pa ima uradno navedbo o svetlobnem toku ANSI kar 4500 lumnov.

Objektiv nekoliko štrli iz ohišja, a nima obročev, ki bi omogočali ročno ostrenje in/ali povečevanje slike. Za faktor 1,3 lahko sliko zumiramo elektronsko, elektronsko jo tudi ostrimo. V ta namen lahko uporabljamo tipke na upravljalni plošči na vrhu ohišja ali tiste na daljinskem upravljalniku. Sicer dobro razsvetljena upravljalna plošča ima folijske tipke, ki so za uporabo malce neprijetne, tako da je nastavljanje prijetnejše z dobro oblikovanim daljinskim upravljalnikom. Nekoliko nenavadna je edino rešitev za upravljanje menujev, saj ima za to nekakšno mešanico med krmilno palico in krmilnimi tipkami.

Menuji so manj pregledni, kot bi želeli, a ponujajo vse, kar pričakujemo. Določiti je mogoče nastavitve za kakovost slike (tudi intenzivnost rdečega in modrega kanala), digitalno popraviti trapez (čeprav projektor omogoča tudi popravljanje s pomikom leče, kar je boljša izbira), podpira tudi progresivno prikazovanje slike s prepletanjem (to pomeni, da poveča ločljivost npr. tv slike tako, da z medpomnilnikom združi obe polovični sliki, namesto da bi le polnil manjkajoče vrstice s podvajanjem), lahko prikažemo sliko v sliki, posebej lahko manjšamo moč delovanja tako žarnici kot ventilatorju (to glede na glasnost naprave pride še kako prav), lahko izberemo korekcijo krivulje gamma, ki je lahko normalna ali s povečano dinamičnostjo (pri čemer izgubljamo del barvnih informacij na svetlejših delih slike in jih pridobimo na temnejših - za oko bolj vidnih delih), med zanimivimi možnostmi je tudi izbira algoritma za zmanjševanje šuma v sliki.

Slika je zelo svetla, z dobrimi barvami in dinamiko, senc na robovih kontrastnih prehodov je malo (od blizu sicer lahko vidimo tanke zelene "sence" pod črnimi robovi), tudi stabilnost je dobra. Primerjalno kontrastno razmerje, ki smo ga izmerili v laboratoriju, je solidno, 93 : 1 (ob uradni navedbi kontrastnega razmerja ANSI 300 : 1), slabše pa je z enakomernostjo osvetlitve, saj je razlika med najbolj svetlim in najbolj temnim delom bele slike kar 32,4 odstotka; to je veliko, osvetljenost pa močno upade predvsem proti desnemu robu. S prostim očesom to resda ni preveč opazno, a je ob daljšem gledanju naporno za oči, pozna pa se tudi pri projekcijah na večjo razdaljo.

Hitachi CPX-995W

Vrsta, ločljivost: LCD, XGA (1024 × 768).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 4500 lumnov, 300 : 1.

Izdeluje: Hitachi, www.hitachi.com.

Prodaja: Lukvel, (01) 542 10 37, www.lukvel.si.

Cena: 1.878.420 tolarjev.

Cena žarnice, strošek: 142.579 tolarjev, 95 tolarjev na uro.

Garancija za projektor/žarnico: 36 mesecev (6 mesecev).

Za: Svetla in stabilna slika z dobrimi barvami, nekatere koristne nastavitve.

Proti: Neenakomerno osvetljena slika, cena.

HP XP8010

Zelo zanimiv videz največjega projektorja podjetja HP, XP8010, je nekakšna mešanica med "retro" in industrijskim oblikovanjem. Velik objektiv z velikim obročem za ostrenje nekoliko štrli iz ohišja, obroč za zumiranje pa je pomaknjen v ohišje. Na vrhnji strani je velik pokrov, ki ga preprosto odstranimo in imamo dostop do žarnice in filtrov. Krmilna plošča obsega del za upravljanje menujev, tipko za samodejno nastavljanje slike, tipko za izbiranje vira in tipke za izbiranje barvnega kolesca. Za različne vrste projiciranja je namreč v projektor vgrajena zanimiva rešitev, ki odpravlja del težav, ki jih ima tehnologija DLP z le eno mikrozrcalno enoto pri prikazovanju zahtevnejših barv (recimo, rumene). V projektor so vgradili dve različni barvni kolesci - enega s "standardno" barvno shemo rdeča, zelena, modra z majhnim dodatkom bele površine za poudarjanje svetlosti in drugega z dvojnim številom barvnih elementov (RGBRGB) za video. Razlika v barvah je osupljiva, saj v video načinu dejansko vidimo zelo točne in intenzivne barve (tudi zahtevnejše), izgubi pa se tudi učinek z artefakti ob hitrem gibanju očes po temnih delih slike. Dodali so še način, ki obe kolesci popolnoma umakne in dvigne svetlobni tok z uradnih ANSI 2600 lumnov na 3600 lumnov.

Daljinski upravljalnik je, resnici na ljubo, bolj oblikovalski kakor uporabniški izdelek. Je precej plastičen, z manjšim številom neprijetnih tipk. Polovica tipk je skrita pod plastičnim pokrovom; tega odpremo tako, da daljinski upravljalnik "razvlečemo" navzdol. Zgoraj so tipke za posnemanje miške, del za upravljanje menujev (in tipke za samodejno nastavljanje slike ter izbiro kolesca) pa je spodaj. Menuji so preprosti in dokaj pregledni, najprej se znajdemo med pogosteje rabljenimi možnostmi, poleg teh je še lepo število različnih nastavitev tako za sliko kot za različne dodatne možnosti. Posebnega načina za delovanje z manjšo močjo žarnice projektor nima. S priključki je dobro opremljen, saj ima dva analogna vhoda VGA, digitalni vhod (oblike M1), štiri vrste video priključkov (tudi komponentni in BNC), vsak pa ima svoj posebni vhod za zvok. Na voljo je tudi omrežni vmesnik.

Slika ima kar nekaj slabosti - v računalniškem načinu je stabilnost slabša, tudi sestavljene barve so slabše kakovosti. Poleg tega nam je projektor (v vseh načinih) odrezal del desnega roba. Video slika je odlična, med boljšimi na preizkusu. Črno-bela slika je tudi zelo dobra in precej bolj svetla. Je pa zelo slaba enakomernost osvetljenosti slike, proti levemu robu in navzgor namreč zelo upade, razlika med najbolj svetlim in temnim delom je kar 46,2 odstotka. To je zelo veliko in problematično tako za oči kot tudi za projiciranje na večje razdalje. Boljše je kontrastno razmerje; uradno je kontrastno razmerje ANSI 800 : 1, tudi izmerjeno primerjalno kontrastno razmerje je zelo dobro, 152 : 1.

HP XP8010

Vrsta, ločljivost: DLP z eno mikrozrcalno enoto, XGA (1024 × 768).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 2600 Lm (3600 Lm č/b), 350 : 1.

Izdeluje: HP, www.hp.com.

Prodaja: Avtera, (01) 585 34 11, www.avtera.si, DISS, (01) 420 55 06, www.diss.si.

Cena: 1.307.026 tolarjev.

Cena žarnice, strošek: 121.677 tolarjev, 81 tolarjev na uro.

Garancija za projektor/žarnico: 24 mesecev.

Za: Izboljšani prikaz barv za video s pomočjo posebnega kolesca, svetel črno-beli način, omrežni vmesnik, dober video.

Proti: Zelo neenakomerna osvetlitev slike, odrezan desni rob slike, slab daljinski upravljalnik, nestabilnost v "standardnem" načinu DLP.

Infocus LP820

Infocus LP820 ima zelo veliko in lično ohišje v kombinaciji svetlejše in temnejše plastike, z veliko hladilnimi režami, ki dajejo napravi specifičen videz. K obliki sodi tudi velika ročica za prenašanje.

Projektor se ponaša z ločljivostjo zaslonov LCD XGA (1024 × 768 pik), lahko pa prikaže največjo ločljivost SXGA, seveda ob izgubi kakovosti. Deklariran svetlobni tok ANSI je 3200 lumnov, polno kontrastno razmerje (torej "full on/off" in ne ANSI) pa je 800 : 1. Mi smo na projicirani šahovnici izmerili kontrastno razmerje 112 : 1. Možnost postavitve projektorja je glede na konkurente s tega preizkusa nekoliko manjša, saj sega "le" od metra in pol do deset metrov, pri čemer lahko dobimo sliko z diagonalo med 79 in 521 centimetri. Pri postavljanju si lahko pomagamo z 1,3-kratno optično povečavo - zumiranje in ostrenje je ročno. Upravljalna plošča je na vrhu ohišja, njena posebnost pa je osvetljen zaslon LCD, ki prikazuje stanje delovanja, izbrani vir, ob vklopu in izklopu naprave pa kaže tudi števec v sekundah, ki pove, koliko časa še potrebuje do tega, da žarnico vklopi, oziroma jo ustrezno ohladi.

Ob projektorju dobimo majhen daljinski upravljalnik, ki je ob delovanju dobro osvetljen, prek tipk pa lahko upravljamo menuje, določamo glasnost ali izberemo vir. Možnosti menujev so razporejene v le dve glavni kategoriji (slika in nastavitve, kar je nekoliko nepregledno), vendar v njih najdemo vse pomembne funkcije, ki jih pri takih projektorjih pričakujemo, od nastavitev svetlobe, kontrasta, temperature ... S priključki (ki so zadaj) je dobro opremljen, ima dva analogna vhoda za računalniško sliko, digitalni vhod, video priključke (ima sicer komponenti video, ne pa tudi vhoda BNC), med drugimi pa tudi dve izvedbi vmesnika USB, in celo 12 V stikalo za priklop sprožilca za platno, ki nam ob vklopu projektorja samodejno spusti platno.

Slika Infocusa ima nekoliko zelenkast pridih (kar lahko nekoliko popravimo z izborom tople barvne temperature na menujih, natančneje pa z nastavljanjem intenzivnosti posameznih barvnih kanalov). Slika tudi ni povsem imuna za sence (celo na zveznih barvnih prelivih nastajajo barvne sence), nestabilnosti pa nastajajo ob robu slike. Ostrina je dobra, mreža je le malo vidna, enakomernost osvetljenosti pa upada nekoliko bolj predvsem proti vrhnjemu delu slike. Odstopanje med najbolj svetlim in najbolj temnim izmerjenim delom je le zelo dobrih 22,8 odstotka. To je pomembno pri dolgem opazovanju slike ali projiciranju na daljše razdalje.

Infocus LP820

Vrsta, ločljivost: LCD, XGA (1024 × 768).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 3200 lumnov, 800 : 1.

Izdeluje: Infocus, www.infocus.com.

Prodaja: Lestra, (01) 722 89 07, www.lestra.si.

Cena: 1.080.000 tolarjev.

Cena žarnica, strošek: 72.500 tolarjev, 36 tolarjev na uro.

Garancija za projektor/žarnico: 2 leti/500 ur oz. 3 mesece.

Za: Veliko priključkov, prikazovalnik na upravljalni plošči, enakomerna osvetljenost slike.

Proti: Zelenkasto obarvana slika, barvne sence, manj pregledni menuji.

NEC MT1065

Ohišje modela NEC MT1065 je lično izdelano iz sive trdne plastike, široko je skoraj enako kakor globoko in ima močno zaobljene robove. Objektiv je skrit v ohišju (torej ne štrli iz njega) in nima ročnega nastavljanja niti ostrine, niti optične povečave. Sliko lahko projicira na razdalji od 0,9 do 12,8 metra, ob tem pa je velikost diagonale na sliki med 64 in 762 centimetri. Pri postavljanju si lahko pomagamo z 1,3-kratno optično povečavo. Deklarirani svetlobni tok ANSI je 3200 lumnov v navadnem načinu delovanja, 2600 lumnov v načinu delovanja z manjšo močjo žarnice, kot možnost pa je mogoče dobiti tudi posebno vrsto žarnice, ki omogoča tudi način delovanja z le 1900 lumni (in življenjsko dobo žarnice kar 4000 ur namesto 2000). Deklarirano kontrastno razmerje je 800 : 1, na preizkusu izmerjeno primerjalno kontrastno razmerje pa je dobrih 135 : 1.

Krmilna plošča je na zadnjem robu ohišja. Obsega tipke za upravljanje menujev, zumiranje in ostrenje, digitalno popravljanje trapeza, izbiro vira in samodejno nastavitev slike. Med priključki na zadnji strani ohišja sta namreč tudi dva standardna vhoda PCMCIA, namenjena uporabi predstavitev, shranjenih na pomnilniških karticah (torej brez računalnika). Tu so na voljo še analogni vhod VGA (sicer le eden), digitalni vhod DVI, različni video vhodi (tudi BNC), vsak vhod pa ima svoj lastni zvočni vhod. Daljinski upravljalnik je ergonomsko oblikovan, z utorom za kazalec, ki omogoča boljši prijem. Tipke so razporejene v tri segmente, zgoraj so tipke za vklop, izbiro vira, samodejno nastavitev, vklop laserskega kazalca in uporabo pomnilniških kartic. V osrednjem delu so tipke za upravljanje menujev, a so nekoliko zoprne, predvsem gumijasta smerna tipka je močno preobčutljiva, tako da kaj hitro zgrešimo želeni menu. Na spodnjem delu so še tipke za hitrejši dostop do nekaterih možnosti projektorja, tu so tudi tipke za zumiranje in ostrenje in pa del, namenjen predvajanju predstavitev s pomnilniške kartice (torej pomikanju po teh). Menuji so lahko osnovni ali napredni, med možnostmi pa so številne nastavitve za nastavljanje slike. Med zanimivejšimi je samodejno določanje temperature bele, ki zelo dobro vpliva na točnost barv, koristna možnost je tudi preprosta zbirka orodij za risanje po zaslonu (z različnimi pisali, barvami...).

Slika je lepa, a ne povsem brez napak. Ostrina ob uporabi samodejne nastavitve ostrine ni najbolj točna - z majhnimi ročnimi popravki se precej izboljša. Slabša je stabilnost, kar nekaj je tudi barvnih senc na kontrastnih prehodih. Barve so odlične. Osvetljenost je zelo enakomerna na spodnjih dveh tretjinah, precej pa se zmanjša proti gornjemu delu slike. Razlika med najbolj in najmanj osvetljenim izmerjenim delom je že kar velika - 27,3 odstotka. Pohvaliti velja, da je NEC pri delovanju silno tih, pravzapravmed vsemi preizkušenimi projektorji najbolj tih.

NEC MT1065

Vrsta, ločljivost: LCD, XGA (1024 × 768).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 3200 lumnov, 800 : 1.

Izdeluje: NEC.www.nec.com.

Prodaja: Acord-92, (01) 583 72 51, www.acord-92.si.

Cena: 1.650.000 tolarjev.

Cena žarnice, strošek: 124.900 tolarjev, 62 tolarjev na uro.

Garancija za projektor/žarnico: 36 mesecev/ni podatka.

Za: Odlične barve, dve reži PCMCIA, možnost risanja po zaslonu, zelo tiho delovanje.

Proti: Slaba smerna tipka na daljinskem menuju, slabša stabilnost, barvne sence na kontrastnih prehodih, upad osvetljenosti na zgornjem delu slike.

Panasonic PT-D 7600E

Med preizkušenimi projektorji si model Panasonic PT-D 7600E prav gotovo najbolj zasluži naziv "veliki", saj gre za zares zelo veliko napravo, a tudi z zelo resno namembnostjo - namenjena je namreč zahtevnim okoljem, kjer je potreben zelo velik svetlobni tok (deklarirani svetlobni tok ANSI je kar 6000 lumnov), velike razdalje projiciranja in velike obremenitve delovanja ter velika ločljivost (ločljivost projektorja je XGA ali 1280 × 1024 pik). Sliko sicer osvetljujeta kar dve 300-vatni žarnici vrste UHM, po potrebi pa lahko uporabljamo tudi le eno, pri čemer se svetlobni tok zmanjša za polovico. Življenjska doba žarnic je 1500 ur.

Ta model pa ni posebnež le po velikosti, temveč tudi po tehnologiji projiciranja, saj je edini projektor DLP in to tak, ki uporablja tri mikrozrcalne enote - za vsako osnovno barvo po eno, in nima "slavnega" vrtečega se kolesa, ki ga sicer poznamo iz sveta lahkih projektorjev DLP. V osnovi ni vgrajen niti objektiv, temveč je na voljo več različnih vrst objektivov, ki jih je treba kupiti posebej (in nikakor niso poceni). Zumiranje in ostrenje potekata elektronsko - ročnega ostrenja ni. Ker ni posebnih tipk za to opravilo, temveč moramo zumiranje/ostrenje izbrati prek tipke "lens" in potem uporabiti smerne tipke, je nastavljanje nekoliko nerodno, saj ob neostri sliki ne vemo niti, kaj natanko v tistem trenutku počenjamo (in moramo seveda počakati, da vidimo, ali sliko ostrimo ali večamo - to zna biti glede na počasnost teh opravil težavno).

Krmilna plošča je nameščena na zadnjem delu ohišja. Ker ni dodatno osvetljena, je v temi precej težko uporabna, seveda pa tudi zahteva namestitev, ki omogoča dostop do hrbtne strani ohišja. Na njej so tipke za samodejno nastavitev slike, izbiranje vira, upravljanje menujev in izbor načina delovanja žarnic. Nastavitev je seveda po pričakovanju veliko - vse parametre slike je mogoče nastavljati zelo natančno, ima pa projektor tudi nekaj prednastavitev, ki olajšajo nastavljanje za določene primere.

Slika je več kot dobra, pravzaprav je izjemno dobra. Tudi ostrina in stabilnost projicirane slike sta odlični (ostrina je sicer proti robu nekoliko slabša kakor na osrednjem delu slike).

Panasonic PT-D 7600E

Vrsta, ločljivost: DLP s tremi mikrozrcalnimi enotami, SXGA (1280 × 1024).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 6000 lumnov, do 1000 : 1.

Izdeluje: Panasonic, www.panasonic.com.

Prodaja: TSE, (01) 422 24 25, www.tse.si.

Cena: 6.719.930 tolarjev (1.094.930 za objektiv 1,5-2.0 : 1)

Cena žarnice, strošek: 137.326 tolarjev, 69 tolarjev na uro.

Garancija za projektor/žarnico: 12 mesecev/ni podatka.

Za: Odlična kakovost slike, zelo velik svetlobni tok, kontrastnost, zamenljivi objektivi, veliko nastavitev.

Proti: Cena, nima digitalnega vhoda.

Panasonic PT-L780E

Panasonicov projektor PT-L780E z ohišjem srebrne barve ima ločljivost XGA (1024 × 768 pik), s prilagajanjem pa lahko prikaže tudi ločljivosti do največ UXGA (1600 × 1200 pik). Deklariran svetlobni tok ANSI je 3200 lumnov, postaviti pa ga je mogoče na razdalji od le 1,6 metra pa vse do 16 metrov, pri čemer prikaže sliko z diagonalo med 76 in 750 centimetri, pri postavitvi pa si je mogoče pomagati z 1,3-kratno optično povečavo.

Objektiv malo gleda iz ohišja in je z njim mogoče sliko ostriti tako ročno kot tudi prek motorčkov - torej elektronsko, zumirati je mogoče le elektronsko. Pri ostrenju in zumiranju je v pomoč majhen kvadrat na sredini slike z vzorcem, ki hitro razkrije tako velikost kot tudi ostrino slike. Mimogrede, objektiv je mogoče pri Panasonicu zelo preprosto izvleči in zamenjati s katerim od objektivov s širšim kotom ali večjo povečavo.

Upravljalna plošča projektorja je na vrhu ohišja in obsega tipke za zumiranje, ostrenje, samodejno nastavitev slike, izbiro vira, shranjevanje slike v pomnilnik projektorja in tipke za upravljanje menujev. Daljinski upravljalnik je ozek in zelo zavite oblike, z manjšim številom tipk, zato je precej pregleden. Tako ima, recimo, le eno skupino smernih tipk - ali so namenjene upravljanju računalnika ali projektorja, izbiramo s preklopnim stikalom na spodnji strani daljinskega upravljalnika. Menuji imajo nastavitve razporejene v jezičke, katerih pomen označujejo slabo prepoznavne ikone. Zelo dobro lahko nastavljamo kakovost slike - poleg standardnih možnosti, kot sta svetlost in kontrast, lahko, recimo, določimo slikovni način (pri čemer v bistvu izbiramo barvni model med naravnim, standardnim ali takim s povečano dinamiko), pa tudi temperaturo barv, popravljamo temperaturo bele (vsak kanal RGB posebej). Trapez je mogoče digitalno popraviti tudi samodejno (ob izgubi kakovosti, seveda), manjšati pa je mogoče tako moč delovanja žarnice kot tudi le ventilatorja (to zelo ugodno vpliva na sicer kar glasen projektor).

Slika je zelo kakovostna, ob uporabi analognega vhoda je mogoče kljub temu opaziti nekaj nestabilnosti. Senc na kontrastnih robovih (recimo črkah) je zelo malo (čeprav rdečkaste in zelenkaste sence vseeno malenkost manjšajo ostrino slike), mreža je vidna le od blizu, tudi dinamika barv je dobra, le na svetlem delu so prehodi nekoliko prehitri (so pa zelo zvezni), a je to mogoče popraviti ročno. Vsekakor kakovostna slika, katere slabost pa je vendarle neenakomerna osvetljenost, saj je razlika med najbolj temnim in svetlim delom bele slike kar 29,6 odstotka, svetlost pa močno upada predvsem proti gornjim robovom, nekoliko pa tudi proti desni strani slike. Izmerjeno primerjalno kontrastno razmerje je 136 : 1, uradna navedba ANSI govori o kontrastnem razmerju do 500 : 1.

Panasonic PT-L780E

Vrsta, ločljivost: LCD, XGA (1024 × 768).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 3200 lumnov, 500 : 1.

Izdeluje: Panasonic, www.panasonic.com.

Prodaja: TSE, (01) 422 24 25, www.tse.si

Cena: 1.337.810 tolarjev.

Cena žarnica, strošek: 111.534 tolarjev, ker ni uradnega podatka o trajanju žarnice, ni podatka o strošku za uro delovanja.

Garancija za projektor/žarnico: 12 mesecev/ni podatka.

Za: Veliko različnih nastavitev, zelo kakovostna slika, zamenljivi objektivi.

Proti: Neenakomerna osvetlitev slike.

Panasonic PT-L 6510

Eden večjih projektorjev s tega preizkusa je PT-L 6510, ki ga izdelujejo v Panasonicu. Ima ločljivost XGA (1024 × 768 pik), ki za projiciranje uporablja kar dve 220-vatni žarnici UHM. Ti po uradnih navedbah zagotavljata svetlobni tok kar 4200 lumnov. Različnih načinov delovanja je kar nekaj, saj lahko izberemo le eno žarnico, oziroma uporabljamo način delovanja z manjšo močjo žarnice. To zelo ugodno vpliva na čas delovanja (do 6000 ur namesto 3000). Z vgrajenim objektivom, ki ga uporabljamo elektronsko (torej zumiramo in ostrimo z vgrajenim motorčkom, ne pa tudi ročno), lahko projiciramo sliko na razdalji med 1,4 do 14,6 metra. Tako dobljena slika ima diagonalo med 76 in 762 centimetri. Pri ostrenju nam je v pomoč vzorec na sliki. Na voljo so tudi alternativni objektivi. Pri postavljanju je v pomoč 1,3-kratna optična povečava, predvsem pa navpični pomik leče (prav tako elektronski), s katerim se lahko dodobra izognemo digitalni korekciji trapeza (ki kazi kakovost slike).

Sama oblika je kljub velikosti zelo prijetna, gornji del je nekoliko širši od spodnjega (sprednji konec "gleda" nekoliko čez), objektiv štrli malo ven. Na nadzorni plošči je le malo tipk. Poleg tega je plošča na nekoliko nepreglednem mestu na zadnji strani ohišja pod zaščitnim pokrovom. Obsega tipki za vklop, izbiranje vira, nadzor objektiva (zumiranje, ostrenje in pomik leč), samodejno nastavitev slike in upravljanje menujev. Za upravljanje je priložen zelo ozek daljinski upravljalnik z malo tipkami. Podobno kot pri drugih Panasonicovih modelih ima le en del s smernimi tipkami, ki je namenjen tako upravljanju projektorja kot tudi uporabi daljinskega upravljalnika kot miške. Pogrešamo pa tipki za nastavljanje ostrine ali povečave. Menuji so dokaj pregledni in imajo zelo veliko število različnih nastavitev. Priključki so nameščeni ob strani, obsegajo pa vhod in izhod VGA, S-Video, video, zvočni vhod, video priključek BNC, dva vmesnika USB, dve obliki zaporednega vmesnika, digitalni vhod in izhod DVI (vsak posebej) ter priključek za ožičeni daljinski upravljalnik.

Slika je zelo svetla in tudi zelo lepa. Barve so točne (tople in naravne), prelivi so na nekaterih delih nekoliko nezvezni (res pa je, da je treba za zares svetlo sliko uporabljati model "dynamic", ki ima nekoliko slabše barve). Ostrina je dokaj dobra, stabilnost pa zmerna. Senc skorajda ni ali pa jih je zelo malo, tudi mreža zaslonov LCD je malo opazna. Slika je dokaj enakomerno osvetljena, odstopanja na beli sliki je le za 19,1 odstotka, a je zanimivo, da je slika bolj osvetljena ob robovih (še posebej ob desnem robu) kakor na sredini. Izmerjeno primerjalno kontrastno razmerje je 139 : 1, uradno pa lahko doseže do 600 : 1.

Panasonic PT-L 6510E

Vrsta, ločljivost: LCD, XGA (1024 × 768).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 4200 lumnov, 600 : 1.

Izdeluje: Panasonic, www.panasonic.com.

Prodaja: TSE, (01) 422 24 25, www.tse.si.

Cena: 2.332.520 tolarjev.

Cena žarnice, strošek: 124.519 tolarjev, 42 tolarjev na uro.

Garancija za projektor/žarnico: 12 mesecev (ni podatka).

Za: Odlična kakovost slike, velik svetlobni tok, zamenljivi objektivi.

Proti: Cena.

Sony VPL-PX40 Superbright

Veliki Sony VPL-PX40 Superbright je po obliki zelo podoben manjšim projektorjem te znamke. Ima zelo svetlečo površino, ki daje občutek keramičnosti. Ob tem ima veliko in široko ohišje zelo čistih linij. Podobe ne kazi niti upravljalna plošča (le štiri lučke, ki kažejo podatke o delovanju naprave), saj je ob strani projektorja, skupaj s priključki. Namestitev upravljalnega dela ob stran morda polepša videz, uporabnosti pa ne izboljša, saj je, resnici na ljubo, tipke za upravljanje neposredno na ohišju zelo neprijetno uporabljati, ker se je težko znajti. Na ohišju so sicer tipke za upravljanje menujev, tipka za samodejno nastavitev slike, izbiranje vira, vnovično nastavitev in tipki za spreminjanje glasnosti obeh 2 W zvočnikov.

Projektor ima uradno svetlobni tok ANSI 3500 lumnov, kontrastno razmerje ANSI pa je deklarirano pri 400 : 1. Naše izmerjeno primerjalno kontrastno razmerje je 128 : 1. Projicirati je mogoče od razdalje 1,4 do 11 metrov, pri čemer meče sliko diagonale med 101 in 762 centimetri, pri postavitvi pa si je mogoče pomagati z 1,3-kratno optično povečavo. Menuji so zelo barviti in imajo majhne in neprepoznavne ikone, lahko pa popravljamo osnovne nastavitve za sliko. Najti je tudi vnaprejšnje nastavitve za različne vrste projekcij (ki so lahko dinamične ali standardne), poudarimo lahko intenzivnost barv, mogoče je izbrati način z manjšo močjo delovanja žarnice, ločeno pa tudi le ventilatorja (oboje močno utiša glasnost projektorja) in tako naprej. Med priključki najdemo vse potrebne, dva analogna vhoda za računalnik, digitalni vhod DVI, na voljo pa je tudi omrežni vmesnik, s katerim lahko projektor upravljamo ali nanj prenašamo slikovno gradivo. Tu so tudi vsi video vhodi, skupaj s priključkom BNC.

Slika je svetla in zelo dobra. Nekaj je senc na kontrastnih prehodih (rdečkastih in zelenih, ki nastanejo, recimo, na robovih črk), a od daleč niso preveč moteče, kvarno pa vplivajo na vtis ostrine. Mreža zaslonov LCD je kar opazna, na sliki je tudi nekaj nestabilnosti (če seveda uporabljamo analogni vhod). Barve so zelo žive, dinamika je dobra, prelivi so edino na temnejših delih nekoliko nezvezni glede na svetlejše predele (od 0 do 20 odstotkov osvetljenosti). To je opazno predvsem pri sivinah, manj pri barvnih prelivih. H kakovosti slike prispeva tudi zelo enakomerna osvetljenost po vsej površini zaslona, saj je odstopanja le za 15,7 odstotka. To je pomembno za dolgo opazovanje slike (saj ne utruja oči) in pri projekcijah na večjo razdaljo, kjer se lahko taka odstopanja tudi opazijo.

Sony VPL-PX40 Superbright

Vrsta, ločljivost: LCD, XGA (1024 × 768).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 3500 lumnov, 400 : 1.

Izdeluje: Sony, www.sony.com.

Prodaja: RAP-ing, (01) 434 17 80, www.rap-ing.si

Cena: 1.845.220 tolarjev.

Cena žarnica, strošek:.161.027 tolarjev, 64 tolarjev na uro.

Garancija za projektor/žarnico: 12 mesecev/ni podatka.

Za: Kakovostna slika, enakomernost osvetlitve, omrežni vmesnik.

Proti: Postavitev upravljanega dela na ohišju, glasen, cena.

Toshiba TLP-790

Oblikovalci Toshibe so očitno hoteli doseči, da bi njihov model TLP-790 imel nekakšen "retro" pridih, in to jim je (podobno kot pri večini projektorjev tega izdelovalca) z dokaj okroglo zasnovo ohišja nedvomno tudi uspelo. Upravljalna plošča je nameščena pod polkrožno ploščo na zadnjem delu projektorja zgoraj. Obsega tipke za izbiranje vira, spreminjanje glasnosti, upravljanje menujev, samodejno nastavitev slike, digitalno spreminjanje trapeza, tipko za vklop in štiri nadzorne lučke. Priključki so ob strani. Tu so video, S-Video z zvočnimi vhodi (2 x RCA in mini stereo vtičnica), analogni vhod in izhod za računalnik, USB, kontrolni priključek in digitalni vhod DVI. Ostrenje in zumiranje slike je ročno, optična povečava je 1,25-kratna, postaviti pa ga je mogoče na razdaljo med 1,3 in 10 metri, pri čemer dobimo sliko z diagonalo med 80 in 760 centimetri.

Daljinski upravljalnik ima manjše število tipk, zato je precej pregleden. Tipke so razporejene v tri sklope. Zgoraj so tipke za izbiranje vira, prikaz laserskega kazalca, digitalno popravljanje trapeza in vklop, osrednji del je namenjen posnemanju miške računalnika - smerna je narejena kot nekakšna ploščata, precej gumijasta krmilna palica. Spodaj pa so še tipke za upravljanje menujev in devet tipk za neposreden dostop do nekaterih možnosti, kot je zamrzovanje slike ali izbiranje slike v sliki.

Menuji imajo dva načina prikaza - eden je namenjen manj izkušenim in je narejen tako, da so majhnim barvnim ikonam dodani precej dolgi opisi posameznih možnosti, izkušenejši pa lahko izberejo bolj "standardne" in manj enostavne menuje. V tem primeru je mogoče priti tudi do veliko več nastavitev - teh je veliko, tako za nastavljanje kakovosti slike (lahko izbiramo razne vnaprejšnje nastavitve, določamo intenzivnost osnovnih kanalov), spreminjanje zvoka (glasnosti in barve) kot tudi razne nastavitve za zrcaljenje, samodejni izklop in tako naprej. Zaman pa smo iskali možnost, da bi žarnica lahko delovala z manjšo močjo, saj TLP-790 te možnosti ne pozna. Projektor sicer ni pretirano glasen, a za strošek projiciranja bi bila ta možnost vseeno dobrodošla.

Slika je že na videz precej neenakomerno osvetljena (čeprav razlika med najbolj in najmanj osvetljenim delom na beli sliki ne presega 22,5 odstotka), saj je že ob ogrevanju videti določene temnejše sence, in sicer kot navpične temnejše črte po celotnem zaslonu. Ko je projektor ogret, se to sicer vidi precej manj, a vendarle. Ostrina je dokaj povprečna; na to vplivajo predvsem barvne sence (barvni prelivi ob robovih kontrastnih prehodov), na sliki pa je videti tudi povsem "prave" sence (torej sivkaste ponovitve intenzivnejših delov slike). Barve so drugače dobre in dinamične, stabilnost je povprečna. Izmerjeno primerjalno kontrastno razmerje je skromnih 89 : 1. To kaže na prepustnost zaslonov LCD. V vsakem primeru slika ni brez napak in bi lahko bila veliko boljša. Omenimo še, da je projektor na voljo tudi v izvedbi TLP-791, ki se razlikuje po tem, da je vanjo vgrajena kamera. Ta omogoča, da s projektorjem prikazujemo tudi vsebino knjig ali prosojnic.

Toshiba TLP-790

Vrsta, ločljivost: LCD, XGA (1024×768).

Svetlobni tok ANSI, kontrastno razmerje: 3000 lumnov, 400 : 1.

Izdeluje: Toshiba, www.toshiba.com.

Prodaja: TIFT, (01) 256 15 40, www.tift.si.

Cena: 1.280.000 tolarjev.

Cena žarnice, strošek: 110.000 tolarjev, 73 tolarjev na uro.

Garancija projektorja/žarnice: 24 mesecev/ni podatka.

Za: Menuji tudi za manj vešče uporabnike, veliko nastavitev.

Proti: Sence na slikah, že na videz neenakomerno osvetljeni deli, ni načina delovanja z manjšo močjo žarnice.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

JXGuB2E3qYI

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji