Objavljeno: 21.10.2005 19:12 | Avtor: Matjaž Klančar | Monitor Marec 2004

Kopiranje za večjo varnost

Podatki v računalnikih in strežnikih so danes ključnega pomena. Prav zares - ob izgubi dovolj ključnih podatkov se svet, kot ga poznamo, dejansko lahko ustavi. Samo predstavljajte si, kaj bi se zgodilo ob izgubi državnih podatkov (podatki o davčnih zavezancih, zemljiške knjige ...), ob izgubi zavarovalniških podatkov ali morda celo ob izbrisu bančnih računov. In ker je računalniška tehnologija že v osnovi nezanesljiva (to v zadnjih letih ugotavljajo celo vozniki, ki jih vse bolj računalniško opremljeni avtomobili puščajo ob cesti), je varovanje teh podatkov absolutno pomembno.

Varovanje je ponavadi večplastno in se začne na ravni strojne opreme, ki je podvojena. Za začetek diski (zrcaljenje, RAID), nato podvojeni posamezni sklopi, kot so napajalniki, ventilatorji, tudi pomnilniki, na koncu pa štejemo sem še delovanje v gručah, kar so de facto podvojeni celotni računalniki. Pa vendar, poleg vseh teh ukrepov je ključno še dodatno varovanje podatkov - izdelava varnostnih ali rezervnih kopij. Vsa strojna zaščita namreč ne pomaga veliko ob hekerskem napadu (in izbrisu podatkov) ali ob (ne)hotenem izbrisu datotek ali podatkov iz zbirk. V tem primeru nas lahko rešijo le rezervne kopije. Diski in trakovi, ki jih potegnemo "iz predala" in nam rešijo izgubljene podatke.

Varnost v domačem računalniku

Na varnostne kopije podatkov verjetno res najprej pomislimo v podjetjih, saj je tam morebitna škoda zaradi izgube lahko velikanska, morda celo ključna za preživetje podjetja. Pa vendar si tudi domači uporabniki ne želimo izgubiti s trudom narejenih izdelkov, kot so dokumenti (dopisi, seminarske naloge, morda celo diplomske naloge) ali morda obračun domačih financ v Excelu. Da bi za zavarovanje ob odpovedi diska ali nenamernem brisanju datotek kupovali tračno enoto, seveda ne gre. Ne nazadnje zaradi visoke cene (še posebej ustrezne programske opreme). Poseči je treba po čem cenejšem in na izbiro imamo kar nekaj možnosti.

To, da bi podatke ročno presnemavali na diskete, seveda odločno odsvetujemo. Zaradi (ne)zanesljivosti disket, predvsem pa zato, ker so tako majhne. Bolje je uporabiti zapisljive nosilce CD-R ali CD-R/W, čeprav je za redno varovanje taka rešitev nekoliko nerodna. Brž ko je neko redno opravilo odvisno od človekove pozabljivosti, ponavadi ne deluje. So pa zapisljivi CD-ji trenutno gotovo najboljši način izdelave trajnih oz. arhivskih kopij, če nam le 670 MB ni premalo. Ob uporabi dovolj pametnega programa za zapisovanje (npr. Nero burning ROM) lahko stanje med varovanimi imeniki in sejo na nosilcu CD-R/(W) tudi sinhroniziramo, in to je pravzaprav tisto, kar hočemo. Tisti, ki se jim zdi CD-R/W premajhen, že lahko posežejo po zapisljivih DVD-jih. Sprejmejo do 4,7 GB, cene zapisovalnikov pa so se že znižale na sprejemljivih 30.000 tolarjev.

Za varovanje velikih diskov

Za redno izdelavo rezervnih kopij ob odpovedi diska je pravzaprav edina cenovno in zmogljivostno ugodna strojna naprava - drugi disk (tračne enote za rabo doma so enostavno premajhne). V računalnik namestimo dodaten disk (stanejo od 15.000 tolarjev za 40 GB do 60.000 tolarjev za celih 250 GB) in si omislimo nekakšno preprosto programsko opremo, ki bo tu in tam (npr. enkrat na dan) na ta disk prekopirala tiste datoteke, ki jih želimo zavarovati. Programska oprema mora biti seveda toliko pametna, da zna stanje med obema diskoma sinhronizirati, to pa pomeni tudi brisati datoteke, če smo jih zbrisali na primarnem disku.

V Okna vgrajena Aktovka je na videz skoraj enaka vsakemu imeniku.

Morda najcenejša rešitev je kar Aktovka oz. Briefcase, program, ki je priložen vsakim Oknom. Uporaba je (tipično za Microsoft) kar preveč preprosta, zato bo za zahtevne uporabnike preveč omejujoča. Na (rezervnem) disku z menuja na desni tipki miške izberemo New Briefcase (Nova Aktovka) in ji damo ime. Po tem datoteke, ki jih želimo varovati, s prvega diska enostavno z miško potegnemo v aktovko in to je vse. Sistem bo na rezervni disk prekopiral vse podatke, ki jih želimo varovati. Ko želimo stanje naslednjič sinhronizirati, le z menuja na desni tipki izberemo "Sinhronize all". Težava je le v tem, da ni mogoče nastaviti samodejne sinhronizacije (npr. vsak večer). In pa, uporabniki Windows XP, pozor - za pravilno delovanje Aktovke mora biti vklopljeno indeksiranje imenikov, ki jih želimo varovati (nastavljivo v lastnostih imenika).

Save-N-Sync je eden boljših v množici preizkusnih programov za sinhronizacijo datotek.

Če želimo imeti avtomatiko, bo treba skočiti po nakupih. V spletu najdemo številne programe, ki bolje ali slabše sinhronizirajo vsebino dveh imenikov ali diskov, njihove cene pa se gibljejo v rangu tipičnih cen preizkusnih programov (do 50 dolarjev). Eden boljših takih programov (sicer kar nekaj dražji) je Save-N-Sync (www.peersoftware.com). Zna sinhronizirati poljubno število imenikov (prenaša samo tiste datoteke, ki so se dejansko spremenile) in to počne avtomatsko in ob tisti uri, ki jo izberemo. Imeniki so lahko tudi omrežni, tako da ga lahko uporabimo kot res poceni varnostno rešitev za omrežno povezano domačo pisarno. Med drugim zna sinhronizirati tudi datoteke, ki so sicer odprte in zaklenjene.

Datakeeper hrani več različic istega dokumenta in to je pri obdelavi večjih dokumentov še kako koristno.

Podoben program, ki pa sega še stopničko više, je PowerQuestov (zdaj Symantecov) Datakeeper. Žal se z omrežnimi pogoni noče ukvarjati, je pa odličen za varovanje dokumentov v krajevnem računalniku. Dela namreč v ozadju (neprestano) in pregleduje, ali so se datoteke v izbranih imenikih kaj spremenile. Če so se, jih prenese v imenik z varnostnimi kopijami (za katere je najbolje, da so na drugem disku). Še več, shranjevati zna več različic istega dokumenta. To je zelo uporabno, če se ukvarjamo s kakim zahtevnejšim dokumentom. Kadarkoli si namreč lahko premislimo in obnovimo različico dokumenta pred zadnjimi (npr.) petimi shranjevanji. Težava pri Datakeeperju je le v tem, da ga ne moremo kupiti... Powerquest ga je nekaj časa prilagal programu PartitionMagic, sicer pa je namenjen partnerjem OEM (npr. izdelovalcem diskov), ki ga lahko prilagajo svojim izdelkom.

Osnovni cilji

V osnovi imamo na voljo dvoje. Odločimo se lahko za izdelavo varnostne kopije, ki je namenjena le kar najhitrejši rešitvi ob odpovedi sistema (t. i. disaster recovery), ali pa za redno in periodično izdelavo varnostnih kopij, ki jih hranimo daljše časovno obdobje in imajo namen arhiviranja. Iz prvega lahko po potrebi izpeljemo tudi drugo, saj je za arhivske kopije verjetno najenostavneje shraniti in varno zakleniti podatkovne nosilce (trakove, (magnetno)optične nosilce).

Vsakodnevne varnostne kopije morajo biti popolnoma avtomatizirane in "nastavljene" tako, da se lahko, če se le da, v popolnosti izvajajo ponoči oz. takrat, ko večina uporabnikov sistema ne uporablja. Izdelava varnostnih kopij namreč, tako kot vsaka dejavnost, sistem (strežnike in odjemalce) zelo obremeni. Ker to včasih ni mogoče (podatkov je preveč ali pa je sistem za shranjevanje le-teh prepočasen) in zato, ker so zmogljivi (merjeno v giga- in terabajtih) sistemi zelo dragi, polnim kopijam večinoma "pomagajo" tudi t. i. dodatne (inkrementalne) kopije. Dodatna kopija sistema (ali podatkov) je kopija le tistih podatkov, ki so se spremenili od zadnje varnostne kopije. Različne varnostne politike lahko različno porazdelijo polne in dodatne kopije, nekako najbolj priljubljena pa je izdelava polnih varnostnih kopij čez konec tedna (ko je "nedelovnega" časa največ), medtem ko se med tednom izdelujejo le dodatni "dodatki". Programska oprema (več o njej pozneje) je toliko "pametna", da zna takrat, ko potrebujemo obnovo podatkov, "sestaviti" podatke, kot so bili na katerikoli dan shranjevanja. Od izmenjalnega mehanizma (če gre za knjižnico) oz. operaterja najprej zahteva nosilec z osnovnimi podatki (iz polne varnostne kopije), nato pa še ustrezno dodatno (inkrementalno) nadgradnjo. Če želimo po potrebi obnoviti še starejše podatke, si lahko omislimo dodaten paket nosilcev (šaržer tračnih kaset, paket magnetnooptičnih nosilcev...) in s tem shranjevanje podaljšamo še za poljubno tednov. Če smo z denarjem na tesnem in imamo hkrati veliko podatkov, ki jih želimo varovati, si lahko namesto prej omenjenih "paketov" nosilcev omislimo kar navaden disk (ali polje disk), ki bo rabil kot velik (resda neizmenljiv) nosilec. Na drugi skrajnosti, pri varovanju podatkov v ključnih sistemih (banke, vladne ustanove), tudi redne arhivske kopije ne bodo zadostovale, temveč je nujno vzpostaviti lokacijsko ločen center za shranjevanje varnostnih kopij. K temu banke zavezuje celo zakonodaja.

Največje knjižnice so v obliki omar in vanje gre tudi tisoč in več običajnih kaset.

Izdelava varnostne kopije podatkov pravzaprav ni osnovna težava varovanja podatkov - ključna je obnova podatkov. Kajti vse varnostne kopije nam ne koristijo prav dosti, če so okvarjene ali če jih programska oprema iz kakršnegakoli vzroka ne zna pravilno prebrati. Oz. če bi polna obnova trajala nekaj dni, saj si dandanes prav nobeno podjetje ne more privoščiti nekajdnevnega počitka, da bi oddelek IT "v miru" spet sestavil delujoči sistem. Zatorej je ključno imeti zanesljive varnostne kopije in dovolj hiter sistem, ki bo omogočil kar najhitrejšo vzpostavitev delujočega sistema. "Najhitrejšo" je seveda relativen pojem in odvisen od tega, kakšnemu podjetju zagotavljamo varnost (domači pisarni, majhnemu podjetju, velikemu podjetju, morebiti celo banki), in seveda od tega, kolikšna finančna sredstva imamo na voljo za ustrezno programsko in strojno opremo. Tudi zato je smiselno tako varovanje podatkov jemati le kot nadgradnjo oz. dodatno stopnjo zaščite zdajšnjih sistemov za varovanje podatkov, kot so diskovni sistemi RAID (zrcaljenje, RAID 5 itd.) in delovanje v gručah.

Tehnologije

Začetki naprav za varnostno kopiranje segajo tja v čase luknjanih kartic, čeprav je bil to takrat tudi osnovni tip delovnega pomnilnika. Bolj resno smemo o varnostnih kopijah govoriti z nastankom tračnih enot, ki jih uporabljamo še danes. No, podobnost takratnih tračnih enot in današnjih je dejansko le v osnovni tehnologiji - magnetnem traku, na katerega se linearno zapisujejo podatki. Včasih je to bilo videti kot dva velika koluta traku (kar še vedno kdaj vidimo v kakem starem filmu), danes pa so trakovi shranjeni v kasetah (oba koluta), zato so manjši in bolj praktični. Ne nazadnje jih lahko (in tudi jih) zato "sestavljamo" v podatkovne knjižnice ter s tem drastično povečamo zmogljivost (v terabajtih) in hitrost zapisovanja nanje oz. branja z njih. Skupna lastnost vseh tračnih enot je, da gre za zaporedne naprave. To pomeni, da do podatkov ne moremo priti naključno, po sektorjih, kot lahko počnemo pri napravah z naključnim dostopom (npr. diski), temveč moramo podatke brati po vrsti. Če želimo prebrati podatek nekje s sredine traku, je treba trak najprej prevrteti do tja. To pomeni, da se dostopni čas lahko meri tudi v minutah in ne kot pri diskih v milisekundah (res pa je, da je v nove tračne kasete vgrajen pomnilnik, ki hrani tabelo s kazalci do podatkov, in to nekoliko pospeši dostop). Po drugi strani je gostota zapisa na traku lahko zelo velika, trak pa zelo dolg (celih 609 metrov pri sistemih LTO). To pomeni, da lahko tudi na zelo majhno kaseto shranimo kar nekaj deset ali celo sto gigabajtov. Prav to je povzročilo, da so tračne enote še danes najbolj priljubljene naprave za varnostno shranjevanje podatkov. V osnovi ločimo dve tehnologiji za zapis podatkov na trak - linearno in vijačno.

Trak gre pri tračnih enotah z vijačnim pogonom prek številnih kolutov, zato je teoretično bolj nagnjen k okvaram.

Linearne tračne enote

Linearna tehnologija je starejša, a zaradi svoje preprostosti in s tem zanesljivosti vedno bolj priljubljena. Podatki se na trak zapisujejo v nekakšnih serpentinah. To pomeni, da gre prva vrstica v eno stran, na koncu traku pa se tok podatkov obrne in trak začne drugo vrstico zapisovati v nasprotno smer. In tako naprej. Trak se premika zelo hitro (pri sistemih SDLT kar 5 m/s), a je samo vpetje traku tako, da trak ni nikoli zelo napet in torej fizično ni obremenjen. Posledica tega je, da so kasete z linearno tehnologijo tudi po dolgih letih še berljive in uporabne (npr. kasete DLT, ki jih izdelujejo že od leta 1985), česar za konkurenčne vijačne enote ne bi mogli trditi. Osnovna konkurenta na področju linearnih enot sta Quantumov DLT (oz. novejša izpeljanka SuperDLT) in LTO (Linear Tape Open), ki so ga vpeljali HP, IBM in Seagate (sedaj Certance). SDLT je trenutno že v tretji generaciji in enota SDLT 600 omogoča shranjevanje do 300 GB na eno kaseto, in to s hitrostjo 36 MB/s. Na trgu po drugi strani najdemo enote LTO (Ultrium) generacije 2 z zmogljivosti 200 GB, a s hitrostjo zapisovanja 40 MB/s. Oba standarda sta bila že zasnovana z mislijo na prihodnost, tako da Quantum v prihodnjih letih obljublja enote SDLT 2400, ki bodo zmogle na kaseto shraniti do 1,2 TB, in to s hitrostjo 100 MB/s, LTO pa do 800 GB na kaseto s hitrostjo 160 MB/s.

Oba sistema sodita med najzmogljivejše tračne enote ta hip in so namenjene srednjim in večjim podjetjem. In seveda tudi velikim podjetjem, ko so vgrajene v zmogljive knjižnice. Slabost linearnih tračnih enot je pravzaprav samo ena - branje večjega števila manjših paketov podatkov je načeloma počasnejše, kot bi bilo pri enakovrednem sistemu z vijačno zasnovo. Trak zaradi hitrosti vrtenja namreč potrebuje kar nekaj časa za ustavitev in nov zagon.

Vijačne tračne enote

Pri vijačnih tračnih enotah teh težav ni, saj se trak vrti zelo počasi (pri sistemih AIT le 2-3 cm/s!). Podatki se zapisujejo v poševni vijačnici, zapisuje pa jih pisalna glava, ki se vrti tudi s hitrostjo do 5600 obratov na minuto. Sistem je pravzaprav podoben kot pri navadnem domačem videorekorderju, le da je trak precej tanjši. Še boljša primerjava bi bile videokasete za kamere video 8 in Hi-8, saj so prve vijačne tračne enote izšle ravno iz njih - podjetje Exabyte (svoje čase največji izdelovalec teh enot) je prvi prototip razvilo prav iz modificiranega Sonyjevega videosistema. Tudi osnovna težava vijačnega mehanizma je enaka kot pri videokasetah - zapleten sistem "navitja" traku. Trak gre namreč kar čez nekaj koleščkov in se nato še ovije okoli bralno/pisalne glave, na prehodih pa je trak kar precej fizično obremenjen (oz. napet). Zaradi teh obremenitev se je predvsem v preteklosti velikokrat zgodilo, da podatkov s traku že po krajšem času ni bilo več mogoče prebrati. Predvsem enote DAT oz. DDS so "slovele" po taki zanesljivosti. Če se spomnimo, da je pri izdelavi varnostnih kopij najpomembneje to, da lahko podatke kadarkoli tudi obnovimo, ne čudi, da so sistem DAT sčasoma (predvsem zaradi slabega slovesa) opustili. Po drugi strani pa Sony s svojo vijačno tehnologijo AIT (oz. nadgradnjo SAIT) odlično napreduje. Zanesljivost menda ni problematična, prednost v primerjavi z linearnimi sistemi, kot jo oznanja Sony, pa je majhnost kaset (velike so kakor videokasete Hi-8). To pomeni, da je lahko enako zmogljiva tračna knjižnica veliko manjša, kot bi bila z uporabo enot (S)DLT ali LTO (izdelane so bile že enote s 1000 kasetami SAIT in zmogljivostjo 1,3 stisnjenih petabajtov!). Tudi zmogljivost takih kaset kar nekako sledi linearnim modelom, saj Sony s SAIT-1 trenutno zmore do 500 GB na kaseto (nestisnjeno), zapisovanje pa poteka s hitrostjo do 30 MB/s.

Za majhna podjetja so bile še do nedavnega priljubljene kasete DDS. Na sliki je format DDS-3, na voljo pa so že tudi kasete s formatoma DDS-4 in DDS-5 (po zunanjosti enake).

(Magnetno)optične enote

Druga vrsta nosilca, primerna za shranjevanje rezervnih kopij, so (magnetno)optične enote. Sem štejemo tako "prave" magnetnooptične enote kot tudi današnje nosilce CD-R/W in DVD-+R/W. Magnetnooptične enote so doživele vrhunec pred leti, ko se je začelo širiti celo mnenje, da bodo počasi izpodrinile počasne in nerodne tračne enote (še več, nekatera podjetja so stavila celo na to, da bodo povozile tudi diske, a teh podjetij ni več na trgu...). Magnetnooptične enote imajo namreč kar nekaj ključnih prednosti v primerjavi s tračnimi enotami. Temeljna prednost je, da lahko do podatkov na njih dostopamo naključno. To pomeni, da se dostopni časi merijo v milisekundah in ne minutah. Poleg tega so magnetnooptični nosilci majhni in bolj praktični, vsaj teorija pa pravi, da so tudi obstojnejši. Tudi zapisovanje podatkov na magnetnooptične enote je naključno. To pomeni, da se v osnovi obnašajo kot diski. Žal se je razvoj teh enot nekako ustavil, cene nosilcev in enot pa so še vedno visoke.

Ne čudi torej, če so štafeto magnetnooptičnih naprav prevzeli kar navadni zapisljivi CD-ji oz., v zadnjem času, DVD-ji. Predvsem za trajnejše zapise, saj je zapisovanje na neprepisljive nosilce vendarle preveč nerodno za dnevne varnostne kopije. Prednost takih varnostnih naprav je nizka cena nosilcev in v osnovi tudi razmeroma nizka cena samih naprav, čeprav je zaradi majhne zmogljivosti CD-R/W-jev treba računati na knjižnico in ne samostojno napravo. In prav to je slabost vseh (magnetno)optičnih enot - majhna zmogljivost. V času, ko so diski v novih osebnih računalnikih (kaj šele strežnikih!) veliki vsaj 80 GB, omislimo pa si lahko tudi že 250 GB gigante, je nosilec zmogljivosti 700 MB, pa tudi 4,7 GB, enostavno le - drobiž.

LTO oz. Ultrium je danes eden najbolj priljubljenih formatov za varovanje podatkov v srednjih in velikih podjetijih (slednjih v obliki knjižnic).

Diskovni sistemi

Če ne potrebujemo trajnega shranjevanja varnostnih kopij, temveč je njihov osnovni cilj zgolj varovanje podatkov in čim hitrejša obnova le-teh ob odpovedi diskovnega sistema, je cenovno najugodnejša izbira kar - diskovni podsistem. Zakaj bi si delali sive lase z dragimi tračnimi enotami in se ukvarjali z menjavo kaset, če lahko vse to postorimo z diskom ali poljem diskov. Še posebej zato, ker kaže, da smo divji rasti zmogljivosti diskov na varnostni strani lahko kos le z - diski. Programski paketi, ki skrbijo za izdelavo varnostnih kopij, imajo gonilnike za najrazličnejše podatkovne enote, tudi za diske. Navadno datoteko torej "vidijo" kot tračno enoto in natanko tako se do nje tudi vedejo. Še več, več takih datotek lahko sestavimo v "knjižnico", to pa omogoča zelo enostavno širitev zmogljivosti take navidezne naprave. Korak (ali več) više so seveda diskovni podsistemi SAN, ki pa lahko na enak način služijo enaki potrebi.

Shranjevanje varnostnih kopij je še dodatno posebej smiselno, ko bi sicer morali na trak shranjevati množico datotek (po možnosti iz več virov). To bi povzročilo stalno ustavljanje in zaganjanje tračne enote. Tračni enoti to gotovo ne bi koristilo, disk pa je za kaj takega kot naročen. In še ključna prednost takega sprotnega varovanja podatkov - hitrost. Res je, tračne enote in še posebej knjižnice (z več bralno/pisalnimi enotami) postajajo silno hitre, toda hitrosti diskov ne dosegajo. Še posebej, če so tudi ti del večjih polj v sklopu SAN. Diskovne sisteme lahko tako uporabljamo tudi kot nekakšen varovalni medpomnilnik - ko je časovno okno za izdelavo varnostne kopije kratko, uporabimo diskovni sistem, ko je na voljo več časa, pa te iste podatke prepišemo na tračno enoto.

Na kasete DDS ne gre prav veliko podatkov, toda če jih povežemo v izmenjevalniku, je prostora lahko šestkrat več (v primeru na sliki).

Stiskanje podatkov

Prav vsi sistemi za izdelavo varnostnih kopij vsebujejo nekakšen algoritem za stiskanje podatkov, ki omogoča, da na nosilec shranimo več podatkov, kot bi jih sicer, hkrati pa je hitrejše tudi zapisovanje (in branje) podatkov. Zanimivo, da imajo prav vse tračne enote algoritem za stiskanje vgrajen v strojni opremi. To omogoča, da stiskanje za delo ne uporablja dragocenega osnovnega procesorja v strežniku. Še več, stiskanje podatkov pri takih količinah podatkov je tako procesorsko zahtevno, da ga tudi današnji najhitrejši procesorji za osebne računalnike (in strežnike) že s težavo zmorejo. Da je res tako, se lahko hitro prepričamo, če strojno stiskanje izklopimo in ga vklopimo v programski opremi, s katero shranjujemo podatke. Kar zadeva stopnje stisljivosti, bo rezultat po vsej verjetnosti precej podoben, a bo hitrost zapisovanja na trak bistveno (tudi 10x) počasnejša. Pa še strežnik bo med izdelavo varnostne kopije bolj ali manj neuporaben za kaj drugega.

To, da je v osnovi stiskanje že vklopljeno, že dolgo zelo dobro izkoriščajo marketinški oddelki izdelovalcev, saj se je že kar nekako udomačilo podajanje zmogljivosti naprav s predvideno največjo stopnjo stiskanja. Na tračni enoti, na katero lahko shranimo največ 100 GB, in ima vgrajen algoritem, ki se ponaša s povprečno stisljivostjo 2 : 1, tako mirno piše, da zmore 200 GB. To je seveda lahko zelo daleč od resnice, če smo na trak shranjevali podatke, ki se ne dajo več stisniti. In takih podatkov je kar nekaj, pravzaprav vedno več - vse vrste arhivov, grafične datoteke GIF, JPG, TIF, filmske datoteke itd. Če bodo v našem arhivu večinoma taki podatki, bo šlo na omenjeno kaseto le 100 GB in nič več.

Kljub temu pa je v današnjih podjetjih kar nekaj vrst podatkov, ki so zelo dobro stisljivi (zbirke podatkov, dokumenti), tako da podatek o tem, kakšna je zmogljivost stiskalnega algoritma, ni zanemarljiv. Pričakovali bi, da je znanost na tem področju dosegla nekakšno naravno mejo, saj je podatke danes dejansko nemogoče stisniti bolj, kot to naredi program (Win)ZIP ali morda RAR. Vendar pa sta omenjena algoritma zaradi svojega perfekcionizma prepočasna za "živo" stiskanje podatkov pri velikih hitrostih. Zato tračne enote uporabljajo podobne algoritme, ki pa se zmogljivostno le bolj ali manj približujejo tej naravni meji. Če verjamemo podatkom izdelovalca, je tu še najboljši Sony, ki za svoje enote AIT navaja stopnjo stiskanja 2,6 : 1. Enote (S)DLT in LTO navajajo nekaj manjše vrednosti - 2 : 1.

Izmenjevalniki so priljubljeni tudi ob bolj zmogljivih enotah - na sliki model za kasete LTO. Nekajkrat 100 GB podatkov, kolikor lahko shrani, je vendarle že kar precej.

Trajno shranjevanje podatkov

Varovanje podatkov pred odpovedjo sistema je gotovo eno najpomembnejših opravil, ki jih mora s potrebno strojno in programsko opremo zagotavljati IT oddelek v podjetju. Ponekod pa je enako pomembno tudi zagotavljanje trajnih kopij trenutnega in preteklega poslovanja podjetja. Nenazadnje tu svoje narekujejo tudi zakoni, ki ponekod zahtevajo vsaj petletno shranjevanje arhivov. V kritičnih okoljih (banke, zavarovalnice) je zahtevano celo shranjevanje na napravah vrste WORM (Write Once Read Many), ki na fizični ravni zagotavljajo, da podatki po zapisu ne morejo biti več spreminjani (in s tem potvorjeni).

Če začnemo pri rešitvah za domače uporabnike in majhne pisarne, je jasno, da je trenutno najboljša rešitev uporaba zapisljivih CD-jev in DVD-jev. Ob uporabi primerne programske opreme, seveda (o čemer preberite v posebnem okvirju). Ti nosilci načeloma zagotavljajo trajnost podatkov do 100 let in čeprav to vrednost previdnejši v zadnjem času nekoliko zmanjšujejo (ob nepravilnem ravnanju z nosilci je lahko tudi samo leto ali dve), je "vsaj nekaj let" vendarle realna ocena.

Če potrebujemo večje zmogljivosti, kot jih ponujajo CD-ji in DVD-ji, bo nujno poseči po tračnih enotah. Na prvi pogled bi lahko rekli, da so za trajno shranjevanje primerne iste tračne enote kakor tiste, ki jih priporočamo za varovanje pred odpovedjo sistema. Pa vendar dolgoletne izkušnje kažejo, da so za kaj takega primernejše enote, ki temeljijo na linearnem sistemu zapisovanja. Enote z vijačnim zapisom namreč preveč obremenjujejo trak (s tem, ko ga navijajo na veliko kolutov in še posebej na bralno/pisalno glavo) in na traku, ki je že star (shranjuje stare podatke), se lahko to izrazi tudi kot njegova odpoved. S tem odpovejo tudi podatki, ki so zapisani na njem. Po drugi strani je večina kaset DLT, ki so jih zapisale prvotne enote v Digitalovih Vaxih (leta 1985), še danes prav lepo berljiva, in to v enotah, ki se še danes prodajajo. Tudi dolgoživost tračnega standarda, ki ga bomo uporabili, je torej ena od bistvenih postavk pri odločanju o nakupu. Kajti če imamo v predalu deset let stare kasete, na trgu pa ni več moč najti enote, ki jih bo znala prebrati, nam prav nič ne koristijo. Kot rečeno, ima trenutno najdaljšo "trdoživost" za nazaj standard DLT, za naprej pa združljivost za več generacij obljubljajo vsi resnejši izdelovalci.

Zapisovanje na tračne enote z vijačnim pogonom je tehnično zapleteno.

Knjižnice

Ko je omrežje v podjetju tako veliko, da samostojne tračne enote niso več dovolj zmogljive in/ali hitre, je potreben korak više - nakup tračnega izmenjevalnika (autoloader) ali knjižnice. Se pravi naprave z robotskim mehanizmom, ki si zna iz večjega ali manjšega šaržerja sam postreči s tračnimi kasetami in jih po uporabi tja tudi odložiti.

Takih naprav je na trgu veliko, njihove zmogljivosti pa se raztezajo od takih, ki imajo šaržer za štiri kasete, do takih omar, v katerih je prostora za več kot 1000 kaset, hkrati pa je vanje vgrajeno tudi do 50 tračnih enot, ki te trakove hkrati "strežejo". Od tega, koliko prostora za kasete imajo, je odvisna skupna zmogljivost knjižnice (največje se danes merijo v več kot 100 TB), od tega, koliko tračnih enot je vgrajenih, pa njihova hitrost in dodatna zanesljivost. Take knjižnice lahko podatke vzporedno pišejo na več kaset in s tem povečajo hitrost delovanja in/ali pa podatke zapisujejo redundančno (zrcaljenje) in s tem še povečajo varnost. Hitrosti zapisovanja lahko dosežejo tudi do pol terabajta na uro ali več.

Najmanjši izmenjevalniki uporabljajo tudi manj zmogljive formate tračnih enot, kot je npr. DAT, večji sistemi pa so na voljo v različicah za enote LTO, (S)DLT in (S)AIT. Predvsem slednje zaradi manjših kaset omogočajo večjo "gostoto" kaset in s tem manjše mere omar ali pa njihovo večjo zmogljivost.

Zanimivo, da so robotski mehanizmi večinoma kar enaki, le fizične mere so drugačne, da lahko v naprave namestijo drugačne enote in drugačne kasete. Tudi programska oprema za nadzor takih gigantov je tipično enaka, večinoma pa jo tako ali tako izdeluje le nekaj neodvisnih razvijalcev.

Če je knjižnica dovolj velika, omogoča popolno samostojnost varnostnega sistema, saj človeško posredovanje večinoma ni več potrebno (razen ob težavah/okvarah). V omaro se ob začetku obratovanja zloži dovolj kaset, s programsko opremo določimo dovolj "pameten" program izdelave kopij in to je vse.

Programska oprema

V manjših podjetjih se ob nakupu opreme za izdelavo varnostnih kopij še odločamo na podlagi tega, kakšno oz. kako zmogljivo strojno opremo potrebujemo oz. koliko denarja imamo namen nameniti za celoten sistem. V večjih podjetjih pa se odločitev večinoma vrti okoli programske opreme, ki bo poganjala celoten strojni podsistem. Razlog je v tem, da je včasih težko najti programski paket, ki bo znal delati z vsemi uporabljanimi operacijskimi sistemi, omrežji SAN, zbirkami podatkov, paketi, kot je SAP, in podobno. Včasih je za polno prilagoditev potrebno celo sodelovanje ponudnika programske opreme, ki kupcu na kožo napiše določen povezovalni modul. Kupcu, ki bo za končno rešitev namenil nekaj 100.000 ali celo milijonov dolarjev (vštevši s strojno opremo), se je seveda smiselno hitro ukloniti.

Zdaj je verjetno vsakomur jasno, da obstajajo različni, različno zmogljivi in različno dragi paketi za izdelavo varnostnih kopij. Naj omenimo samo, da Microsoft strežniškim Oknom že dolgo prilaga preprost programček za upravljanje tračnih enot, ki svojo osnovno nalogo - shranjevanje datotek - sicer opravlja, kaj dosti več pa ne. Stopničko više je kar nekaj programskih paketov v rangu preizkusnih programov, že za manjša (kaj šele večja) podjetja pa si je smiselno omisliti kaj resnega. Za okenske in Netware sisteme npr. Veritasov Backup Exec, za kombinirane Windows/Unix sisteme pa CA Arcserve ali še više - HP Data Protector (nekdanji Omniback), IBM Tivoli Storage Manager ali Legatove izdelke (del EMC).

Kot osnovo "resnega" programa za izdelavo varnostnih kopij bi lahko proglasili to, da zna izdelovati varnostne kopije več računalnikov na več strojnih enot (tračnih ali drugačnih), predvsem pa to, da podpira varovanje "živih" podatkov, torej najrazličnejših zbirk podatkov, ki jih je treba varovati med delom, ne da bi začasno izklopili njihovo delovanje. Ključno je seveda tudi omrežno nameščanje v oddaljene računalnike in osrednji nadzor vseh strojnih in programskih sklopov. Kot napredne funkcije lahko omenimo še podporo sistemom NAS in SAN, povezovanje več strojnih enot in še kaj.

Trak pri linearnih enotah je speljan bolj ali manj naravnost, zato take enote zagotavljajo do milijon prehodov od začetka do konca traku in nazaj.

Omenjeni programi delujejo tako, da je en računalnik ponavadi namenjen nadzoru, v računalnike, ki jih želimo varovati, pa oddaljeno nameščamo (s t. i. "push" tehnologijo) različne module. Modul je lahko tak, da skrbi za delovanje strojne enote v ciljnem računalniku (t. i. media agent), tak, da podpira varovanje datotek v računalniku, tak, da omogoča tudi zagon uporabniškega vmesnika (oz. nadzornega programa), ali tak, da podpira varovanje določene specifične programske opreme. Med slednjimi so dokaj klasični moduli za varovanje strežnika Exchange in Microsoft SQL Server (ali morda Oracle na sistemih Unix). Nekateri predvsem prvega že vštejejo v ceno osnovnega paketa, drugi zanj (in še posebej za SQL Server) zahtevajo ceno, ki je enaka ceni osnovnega paketa. Nadzorni program je po namestitvi vseh modulov tisti, ki vse prikaže v bolj ali manj prijaznem in intuitivnem uporabniškem vmesniku in upravitelju dovoljuje, da izbira, kaj in kdaj bo katere podatke shranil na katere strojne enote. Ob velikih količinah podatkov (in/ali počasnih strojnih enotah za varovanje) je tako opravilo (t. i. dober izkoristek časovnega okna) lahko vse prej kot preprosto, saj je skorajda nujno, da se ta opravila izvajajo takrat, ko uporabniki računalnikov in strežnikov ne uporabljajo (večinoma je to ponoči). Obremenitev omrežja in strežnikov je namreč v času delovanja lahko huda, uporabniška izkušnja (počasnost delovanja) pa v tem času zelo slaba.

Sicer pa imajo različni programi različno filozofijo prikaza različnih modulov in njihovih lastnosti. HP Data Protector tako zahteva neposredno delo s posameznimi moduli, kar pomeni, da v samem modulu označimo, katere zbirke (SQL) ali poštne predale (Exchange) bomo varovali v strežniku, v katerem je modul nameščen, medtem ko ima npr. Arcserver popolnoma drugačno filozofijo - ko "odpremo" strežnik, se, če imamo nameščene ustrezne module, poleg njegovih diskov prikaže še poddrevo za strežnik SQL in/ali strežnik Exchange.

Omenimo še, da vsi omogočajo tudi logično povezovanje tračnih enot, s katerim lahko zagotovimo večjo hitrost zapisovanja (pomembno, če je podatkov preveč, da bi jih v izbranem časovnem oknu zmogli shraniti), ali večjo varnost (ob odpovedi ene tračne enote). Tako lahko enote povežemo v RAID 0, kjer se isti podatki zapisujejo na več enot hkrati, in s tem dosežemo bolj ali manj večkratno (odvisno od števila enot) pohitritev zapisovanja. Ali pa v RAID 1 (zrcaljenje), kjer se isti podatki zaradi še večje zanesljivosti zapisujejo na več tračnih enot. In, ne nazadnje, v RAID 5, ki je kombinacija zanesljivosti in hitrosti, enaka, kot jo poznamo pri diskovnih poljih.

Preizkusili smo tri najbolj priljubljene programe za izdelavo varnostnih kopij, ki se razlikujejo tako po zmogljivosti kot tudi ceni.

Za varnost ni nikoli škoda denarja

Iz doslej napisanega je mogoče izluščiti, da izdelava varnostnih (in arhivskih) kopij v nobenem primeru ni poceni. Varnost torej ni poceni. Res je, razen morda "ročnega" zapisovanja na nosilce CD-R/W je vsako varovanje podatkov bolj ali manj drago. Tračne enote niso poceni, tudi tiste za manjša podjetja ne (vsaj če izberemo tako, ki ne bo že na začetku premalo zmogljiva). In četudi smo se odločili le za varnost v obliki velikega diska ali ločenega diskovnega sistema (to je najcenejša rešitev za varovanje pred katastrofo), je tu še vedno strošek programske opreme, ki ni zanemarljiv. Taka programska oprema je pač visoko specializirana, tako da je včasih kar težko verjeti, kaj vse omogoča, zato je izdelovalci seveda tudi visoko cenijo.

Morda nas je za trenutek celo prešinilo, da varnostnih kopij morda celo ne potrebujemo. Ah, saj že nekaj časa vse kar lepo deluje, čemu ne bi še naprej. Zagotavljamo vam, da vas bo tako razmišljanje minilo v hipu, ko bo odpovedal disk z vašimi najpomembnejšimi podatki (po Murphyju), pa naj bo to disk v osebnem računalniku, prenosniku ali strežniku. Kajti v takih trenutkih se bodo stroški, ki so se prej zdeli visoki, v hipu spremenili v minimalne. Zatorej je pametneje, če se za varnost odločimo prej, v miru, z razmislekom. Zvoniti po toči je prepozno, pravijo.

BrightStor ARCserve Backup R11

Arcserve je gotovo eden najbolj uporabljanih programov za izdelavo varnostnih kopij; verjetno se ga še marsikdo spomni kot edinega takega programa v starih strežnikih Netware, ki so včasih kraljevali skorajda v vseh manjših in srednje velikih podjetjih. Tudi najnovejša različica R11 podpira Netware, poleg njega pa seveda tudi Windows in vse vrste Unixov (med njimi tudi Linux in MacOSX), obstaja pa tudi odjemalec za stari OS/2.

Arcservu se že na prvi pogled vidi, da je namenjen upraviteljem, ki jim izdelovanje varnostnih kopij ni edino, v kar se morajo v svojem (službenem) življenju poglobiti. To pomeni, da jim poskuša delo kar najbolj olajšati. V R11 mrgoli najrazličnejših čarovnikov, ki omogočajo, da se po programu "gibljemo" skorajda brez pomoči navodil ali vgrajene pomoči. Hkrati pa je program prevzel nekatere lastnosti doslej zmogljivejših paketov (Omniback). Po novem tako zna na eno strojno enoto zapisovati iz več virov hkrati (vendar še vedno ne na diskovne enote ali morda izmenljive nosilce), podprti pa so tudi sistemi NAS in SAN. Tudi podpora sistemom WORM (Write Once Read Many), ki jih v določenih sferah zahteva zakonodaja, ne manjka. Podprt je še novi VSS (Volume Shadow Copy Service), lastnost Microsoftovega Windows 2003 Server, ki omogoča izdelavo slik celotnih diskov, tudi če so v uporabi. Zanimiv je tudi modul, ki omogoča shranjevanje datotek, ki so sicer odprte in s strani operacijskega sistema zaklenjene. Med lastnosti, ki bodo zanimale uporabnike v velikih podjetjih, sodi tudi podpora povezovanju tračnih enot, saj jih lahko povezujemo v polja RAID (RAID 0, RAID 1 in RAID 5). To povezovanje vendarle ne zajema "diskovnih" enot, temveč le tračne. Ne nazadnje omenimo še modul, ki sinhronizira podatke iz prenosnih računalnikov.

Kot prvi tak program Arcserve R11 podpira varovanje posameznih sporočil uporabnikov Microsoftovega Exchangea. To pomeni, da lahko uporabniku po potrebi obnovimo tudi posamezna sporočila (ki jih je morebiti neprevidno zbrisal) in ne samo celega poštnega računa ali morda celo samo celotne Exchangeove zbirke vseh uporabnikov (kar je seveda tudi mogoče).

Nameščanje odjemalcev (okenskih) je mogoče na daljavo, vendar le z namestitvenega CD-ja, to pa je morda nekoliko nerodno. Namestitev (t. i. push) namreč ni na voljo na menuju samega programa, temveč moramo pognati program Setup.exe. Namestitev v sisteme Unix ni samodejna, marveč jo moramo pognati ročno (kar smo navajeni tudi pri drugih takih programih). Res pa je, da lahko vse opravimo prek Telneta ali SSH.

Poročila o delovanju so sicer zelo kompleksna (in informativna), vendar jih je nekoliko nerodno izdelati. Videti je, kot da so avtorji sistem zasnovali kot spletni vmesnik (čeprav to v osnovi ni), zato je delo z njim nekoliko nerodno.

BrightStor ARCserve Backup R11

Kaj: Program za izdelavo varnostnih kopij.

Izdeluje: Computer Associates, www.ca.com.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si, (01) 585 34 11.

Cena: Osnovni paket 230.000 tolarjev, modul za Exchange 295.000 tolarjev, modul za SQL Server 295.000 tolarjev. Osnovni paket z modulom za Exchange 472.000 tolarjev.

Za: Odličen modul za varovanje Microsoft Exchange. Podprti sistemi Windows, Netware in Unix.

Proti: Podpora zmogljivim lastnostim (RAID, hkratno delo z več viri) ni popolno, saj so podprte le tračne enote. Sistem za izdelavo poročil je nekoliko neroden.

HP OpenView Storage Data Protector 5.1

Eden najpomembnejših programov za izdelavo varnostnih kopij je vsekakor Omniback oz. Data Protector, kot se zdaj imenuje. Za Hewlett-Packard ga že dolga leta izdeluje in razvija slovenski Hermes Softlab in je del paketa OpenView.

Program je narejen z mislijo na varovanje najzahtevnejših okolij, kjer sta zanesljivost in hitrost delovanja kritični, hkrati pa morajo biti takoj podprte tudi najnovejše tehnologije, strojne enote in programski sklopi. Tako ne čudi, da so podprti tako sistemi Windows in Netware kot različice Unixa, tuja pa mu ni niti povezljivost SNA (z velikimi računalniki). Od strojne opreme so podprti tudi sistemi NAS in SAN, med njimi tudi najzmogljivejši sistemi EMC. Nasploh je programerska ekipa, ki stoji za paketom, vedno pripravljena paket prilagoditi večji stranki in dopisati morebiti manjkajoče podporne module.

Zapisano seveda ne pomeni, da paketa ne moremo uporabiti tudi v manjših podjetjih, a je res, da bi bil to nekakšen "overkill". Še posebej, ker program navzven ni tako prijazen in enostaven za uporabo, kot so nekateri konkurenčni programi. Kljub temu smo med preizkusom zelo enostavno namestili našo tračno knjižnico DAT, saj jo je program avtomatsko prepoznal (mimogrede, Data Protector najraje deluje kar mimo okenskih gonilnikov in neposredno komunicira s strojno opremo SCSI), enako enostavno pa smo namestili tudi "datotečno enoto" oz. 250 GB veliko datoteko na ločenem disku (bolj priporočljivo je sicer narediti navidezno "knjižnico" iz 25 datotek po 10 GB), ki nam je služila kot zelo hitra in poceni tračna enota. Program je na obe enoti brez težav zapisoval iz več izvorov (krajevnih in omrežnih) hkrati, zamerimo mu le to, da so sporočila, ki jih med delom zapisuje v zbirko dogodkov, ponekod nekoliko preveč kriptična (po drugi strani pa iz njih izvemo res vse). Enote lahko povezujemo tudi v polja RAID, nadzor je mogoč iz katerekoli postaje, seveda pa vse potrebne module lahko namestimo na daljavo - le z menuja izberemo nameščanje in računalnik, ki nas zanima. Varujemo lahko tudi omrežno deljene diske in celo izdelujemo fizične slike diskov (s pomočjo Microsoftovega VSS - Volume Shadow Copy Service).

Med vgrajenimi moduli najdemo tudi tiste, ki so običajni v manjših podjetjih - za Microsoftov SQL Server in Exchange. V zadnji različici slednjega lahko varujemo tudi posamezne poštne predale uporabnikov in ne samo celotne Exchangeove zbirke. Še vedno pa varovanje ni tako globoko kot pri novem Arcserveu, ki zna varovati (in torej po potrebi obnoviti) posamezna sporočila, ki jih je uporabnik morebiti zbrisal.

Vgrajeno je kar nekaj možnosti prikaza poročil (tabelaričen, HTML itd.), a je delo z njimi nekoliko nerodno. Nerodno je tudi obveščanje o napakah (vsaj v različici za Okna), saj program (čeprav je izšel iz okolja Unix) ne omogoča neposrednega obveščanja po elektronski pošti (SMTP), temveč moramo zanj posebej narediti profil MAPI, ki ga uporabi za obveščanje (v tem profilu lahko seveda uporabimo tudi SMTP).

HP OpenView Storage Data Protector 5.1

Kaj: Program za izdelavo varnostnih kopij.

Izdeluje: Hermes Softlab (Hewlett-Packard), www.hp.com.

Prodaja: Hermes Softlab, www.hermes.si, (01) 586 52 00.

Cena: Unix - osnovni paket 1.672.000 tolarjev, modul za zbirke 2.147.000 tolarjev, Windows - osnovni paket 362.000 tolarjev, modul za zbirke 361.000 tolarjev. Windows licenca za samo en strežnik 180.000 tolarjev.

Za: Zelo hitro delovanje, podprto zelo veliko različnih modulov in sistemov (Windows, Unix, SNA).

Proti: Uporabniško nekoliko neprijazen, drugačen od konkurence. Obveščanje po elektronski pošti v okenskih sistemih zahteva uporabo Microsoft Exchangea.

Veritas Backup Exec 9.1

Tudi Veritasov Backup Exec je zmogljiv program, a podpira le okenske sisteme in Netware. Po drugi strani ima poleg običajnih modulov (Exchange, MS SQL Server, Oracle) tudi bolj specifične module, kot so podpora programom SAP in omrežjem SAN.

Omogočeno je omrežno nameščanje (v osnovi le enega modula, ki "zna" delati tudi z zbirkami podatkov in Exchangeom), hkrati pa tudi nadzor celotnega sistema prek spletnega brskalnika, kar je pohvalno. Po drugi strani je videti, da so razvijalci poskušali poenotiti običajni vmesnik, da bi bil videti enako ali podobno kot v brskalniku, tako da je ta nekoliko špartanski oz. skorajda besedilen. Je sicer zelo pregleden, a z malo grafičnimi elementi. Enako lahko rečemo za poročila, ki jih lahko izdelujemo in s tem pregledujemo delovanje sistema, uporabljenost nosilcev, količino podatkov itd. Poročila so besedilna in brez grafičnih elementov (grafikoni), ki včasih povedo več kot besedilo. Poročila se izdelujejo v formatu PDF ali HTML.

Celoten sistem dela z Backup Exec je zasnovan tako, da se ga lahko lotijo tudi začetniki, kajti večina poslov temelji na čarovnikih ali pa vsaj na vnaprej prirejenih predlogah (seveda lahko ustvarimo tudi svoje). Od namestitve tračne enote ali knjižnice (program enote najde sam) do izbire podatkov, ki bi jih radi varovali, in do vklopa samodejnega dnevnega ali tedenskega varovanja, je le nekaj korakov. Obveščanje o (ne)predvidenih dogodkih je urejeno po elektronski pošti SMTP ali MAPI.

Podprte so tudi okenske "novotarije", kot so izdelava slik diskov (Volume Shadow Copy), podpora Microsoftovemu sistemu NAS (Windows Storage Server), 64-bitne zbirke MS SQL in podobno. Obstaja tudi modul, ki omogoča varovanje sicer odprtih datotek, poseben sinhronizacijski dodatek pa omogoča varovanje vsebine diskov mobilnih uporabnikov (s prenosniki).

Veritasov izdelek je eden najbolj priljubljenih, tudi pri nas. Je dovolj enostaven, da se ga lotijo tudi upravitelji začetniki, in dovolj zmogljiv, da bo zadovoljil tudi bolj zapletene sisteme. Za korak više (za večja podjetja) mu vendarle manjka podpora naprednim zmogljivostim, kot je npr. povezovanje RAID ali podpora odjemalcem Unix/Linux, ki jih je v večjih podjetjih vedno več.

Veritas Backup Exec 9.1

Kaj: Program za izdelavo varnostnih kopij.

Izdeluje: Veritas, www.veritas.com.

Prodaja: CHS, www.chs.si, (01) 280 66 00.

Cena: Osnovni paket 203.000 tolarjev, modul za Exchange 254.000 tolarjev, modul za SQL Server 254.000 tolarjev. Osnovni paket za Microsoft Small Business Server 152.000 tolarjev.

Za: Zelo preprost uporabniški vmesnik, ki upraviteljev začetnikov ne bo prestrašil. Enostavno obveščanje o dogodkih.

Proti: Uporabniški vmesnik je hkrati premalo informativen/grafičen, kar velja tudi za poročila. Unix/Linux ni podprt. Ne podpira naprednejših zmogljivosti (RAID).

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HRWrFBljAjU

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji