Brotherjev tiskalnik HL-8050DN sodi med najzmogljivejše laserske tiskalnike tega podjetja. Gre za tiskalnik, ki se s ceno in zmogljivostjo uvršča v srednji razred. Po zunanjosti sodi med bolj simpatično oblikovane izdelke: zaobljene poteze tiskalnik optično pomanjšajo. Kljub temu je zanj treba na pisalni mizi pripraviti kar nekaj prostora, tehta pa dobrih 20 kilogramov.
Brother se drži preizkušene strategije, da v ponudbi ohranja tudi okrnjene različice katerega izmed starejših modelov in jih ponudi po zelo dostopni ceni. HL-1430 je še posebej cenovno ugoden tiskalnik, saj stane celo manj kot petdeset tisočakov. Kljub temu uporabnik za ta denar dobi spodobno veliko. Tiskalnik je po zasnovi še najbolj podoben modelu HL-1440, od slednjega se razlikuje predvsem po dvakrat večjem medpomnilniku (štiri megabajti namesto dveh). Deklarirana hitrost tiskanja je 14 strani na minuto, tiskalnik pa ima pisarniški predal, ki sprejme do 250 listov. Ob tem ima tudi podajalnik za posamezne liste papirja, primeren predvsem za debelejše vrste nosilcev. Za opisni jezik je uporabljen PCL različice 4. To omogoča združljivost tudi s starejšimi programi, gonilniki pa podpirajo tudi DOS. Največja ločljivost tiskanja je 600 × 600 pik na palec, večje ločljivosti 1200 × 600 pik na palec, ki jo je poznal, recimo, model 1430, pa ni na voljo. To se nekoliko pozna na kakovosti predvsem bitnih odtisov. Ta je namreč dokaj skromna, resda pa tiskalnik za tako rabo ni najprimernejši (niti ni mišljen zanjo).
To, da tiskalnikov velikokrat ne izdelujejo podjetja, ki se nanje "podpišejo", je že dolgo znano, ne nazadnje tudi Hewlett-Packard za svoje laserske tiskalnike uporablja pogon, ki ga izdeluje (in ga je tudi razvil) Canon. Kar nekajkrat smo zasledili tudi primere, ko sta si bila dva tiskalnika navzven, pa tudi po drobovju, enaka ko jajce jajcu. Natanko to se nam je zgodilo tudi tokrat - prejšnji mesec smo preizkusili Tallyjev model 8024, tokrat pa Brotherjev HL-4200CN. Tiskalnika sta navzven skoraj popolnoma enaka, enaka sta tudi, ko ju razdremo, enaka sta po tehničnih specifikacijah, kljub temu pa drugačni gonilniki in strojna programska oprema prispevajo k temu, da ima Brotherjev tiskalnik kar nekaj boljši barvni odtis. Mimogrede, tiskalnika ne izdelujeta niti Tally niti Brother, temveč Xerox.
Sharp v naših krajih ni najbolj znan kot izdelovalec tiskalnikov, čeprav že vrsto let uspešno razvija tako kopirne stroje kot tudi tiskalnike - in to laserske in brizgalne. Laserski model ARM450USG je zelo zmogljiv in opremljen laserski tiskalnik višjega cenovnega razreda, ki je namenjen rabi v pisarniških okoljih, kjer veliko tiskajo (do 70.000 strani na mesec) - predvsem v omrežnem okolju. Tiskalnik podpira velikosti papirja do A3 in po obliki ni nič posebnega. Gre za precej kockasto škatlo, ki je dokaj velika in težka, tako da že videz razkriva njeno "resnost". S strani izdelovalca navedena hitrost tiskanja je "krepkih" 45 strani na minuto, na našem preizkusu pa je ob tiskanju 50 strani dolgega nepretrganega preizkusnega besedila (ki je nekoliko zahtevnejše od besedila s 5% pokritostjo) dosegel za stran in pol slabši rezultat na minuto, a je to še vedno odlično. Še posebej ob dejstvu, da je za izpis prve strani dokumenta potreboval vsega 9 sekund. To je zelo malo in glede na to, da raziskave kažejo, da je večina izpisanih dokumentov tudi v pisarnah zelo kratka, tudi ne nepomemben podatek. No, 9 sekund je dosegal le, če je bil topel, iz stanja pripravljenosti ali ob vklopu pa se je precej dlje zbujal oziroma grel (tudi do minuto). Tudi pri drugih vrstah preizkusnih dokumentov je po hitrosti segal proti samemu vrhu lestvice. Tako mu je uspelo devet strani dolgo poročilo, popestreno z grafikoni, izpisati v 20 sekundah, tri kopije istega dokumenta pa so mu vzele 43 sekund. Težav nima niti s tiskanjem zahtevnih grafičnih dokumentov, saj je 25 MB veliko preizkusno bitno sliko velikosti A4 natisnil v vsega 24 sekundah.
Pod blagovno znamko Panasonic japonski industrijski velikan Matsushita že vrsto let izdeluje tudi laserske tiskalnike (tako črno-bele kakor barvne), a so ti pri nas še razmeroma neznani. Modela KX-P7100 in KX-P7105, ki smo ju preizkusili, sta zanimiva predvsem zato, ker po razmeroma nizki ceni že v osnovnem modelu ponujata tudi enoto za tiskanje na obe strani, kar lahko pomaga zmanjšati stroške tiskanja, poleg tega pa dovoljuje enostavno izdelovanje manj zahtevnih publikacij (npr. predstavitev, stroškovnikov, navodil ipd.). Z "uradno" hitrostjo tiskanja 14 strani na minuto se tiskalnika postavljata ob bok hitrejšim modelom nižjega cenovnega razreda, kar se je potrdilo tudi v praksi. Za izpis 15 strani besedila sta potrebovala minuto in osemnajst sekund, za devet strani poročila, popestrenega z grafikoni, pa 54 sekund. Če smo kot prednost tiskalnika omenili enoto za izpisovanje na obe strani, pa moramo omeniti, da je ta vse prej kakor hitra, saj skoraj podvoji čas, ki ga potrebujeta tiskalnika za izpisovanje dokumentov. 15 strani besedila se je tako na obe strani papirja izpisalo v dveh minutah in enaindvajsetih sekundah, kar je razmeroma počasi, res pa je, da je ročno obračanje listov še počasnejše in vsekakor bolj nezanesljivo od samodejnega obračanja (pogosto se pri že natisnjenih listih zaradi ukrivljenosti zatika papir).
Z modelom Kyocera-Mita 1010 je ta izdelovalec obnovil svojega najmanjšega predstavnika. Glede na predhodnika, to je model FS-1000+, so povečali hitrost, ki je zdaj za ta razred zelo dobrih 14 natisnjenih strani na minuto. Klasično ohišje s prijetno zavitimi linijami, brez kakršnihkoli izstopajočih dodatkov so oblikovali pri F. A. Porsche. Predal je za ta razred laserskih tiskalnikov precej zmogljiv, saj sprejme do 250 listov velikosti A4, poleg tega je dodan še večnamenski podajalnik za 50 listov. Globok podajalnik na vrhu tiskalnika sprejme do 150 listov A4, tiskati pa je mogoče tudi po ravni poti papirja - temu je namenjen odlagalnik za največ 30 listov na zadnji strani tiskalnika.
Japonski izdelovalec Oki, ki ga poznamo predvsem po tiskalnikih, ki za osvetljevanje dokumentov uporabljajo tehnologijo LED, se je v zadnjih mesecih prejšnjega leta posvetil popolni prenovi svoje ponudbe barvnih modelov laserskih tiskalnikov, tako cenejših kot tudi dražjih. Najmočnejša serija njihovih izdelkov je še vedno "serija C9000", ki je dobila dva nova modela, C9300 in C9500, v nekaj različnih izvedbah, ki se razlikujejo po opremljenosti. Najšibkejši je C9300n, ki ponuja možnost tiskanja z največjo ločljivostjo 600 × 1200 pik na palec, ima 128 megabajtov pomnilnika in omrežno kartico, nima pa diska in enote za tiskanje na obe strani (slednje imajo prav vsi drugi modeli 9300 in 9500). V laboratorij smo dobili močnejšo izvedbo tiskalnika, to je model C9500dn, preizkusili pa smo tudi izvedbo hdn, torej povsem enak tiskalnik z dodatnim diskom, ki pride prav še posebej ob uporabi tiskalnika v omrežju z večjim številom uporabnikov.
Minoltin Magicolor 2300 Desklaser je zelo zanimiv barvni model laserskega tiskalnika, predvsem zato, ker je zelo poceni, pa tudi cena izpisa je dokaj ugodna (kasete z barvilom, ki imajo zmogljivost 4500 ali 1500 strani, je mogoče kupiti tudi v kompletu, to pa strošek izpisa zniža za približno 10 odstotkov).
T632, ki je namenjen že malo večjim srednje velikim pisarnam, se ponaša z uradno navedbo hitrosti kar 38 strani na minuto, kar je sploh največ v tem razredu tiskalnikov. In skoraj tako hitrost mu je uspelo brez večjih težav doseči tudi na našem preizkusu, saj smo mu namerili hitrost tiskanja 36 strani in pol na minuto, ob tem, da za preizkušanje uporabljamo nekoliko zahtevnejše besedilo od "standardnega" dokumenta s 5 % pokritostjo. Tako je najvišjo oceno za hitrost dobil prav pri vseh preizkusih hitrosti, razen pri tiskanju vektorske grafike iz Corela, kjer pa je le za las zaostajal za Nashuatecom P7126. Za 15 strani dolg dokument je tako potreboval 34 sekund, pri čemer je znašal čas za izpis prve strani solidnih 11 sekund. Za devet strani dolgo poslovno poročilo, popestreno z grafikoni, je potreboval 27 sekund, tri kopije tega istega pa je natisnil v vsega 55 sekundah. Bitno sliko, veliko 25 megabajtov, je natisnil v 15 sekundah, kar kaže na hiter prenos podatkov iz računalnika v tiskalnik. Tudi pri tiskanju daljših dokumentov pogon ni potreboval kakih prekinitev za segrevanje ali ohlajanje grelca ali česa podobnega, tako da je treba priznati, da je zares hiter model, povedati pa je treba tudi to, da pogon ni ravno med tišjimi.
Oblika Lexmarkovih tiskalnikov za srednje velike pisarne se ni pretirano spreminjala in tudi model T630n ni izjema. Ohišje zavitih linij je videti dokaj "retro", k temu pa prispevata tudi upravljalna plošča na prednjem delu ohišja s tipkami kovinskega videza in dokaj pregledno postavljen zaslon LCD. Tiskalnik ponuja široko podporo različnim operacijskim sistemom - podprte so tudi različice Linuxa in Unixa.
Večina izdelovalcev tiskalnikov ponuja tudi kak model, ki se ne ponaša z najvišjo ločljivostjo izpisa, a je zato pravi dirkač. Lexmark je neučakancem, ki jim ni izpisovanje nikoli dovolj hitro, namenil tiskalnik W820n. O tem, da so si ga zamislili za najzahtevnejše odjemalce, priča tudi dejstvo, da ga je mogoče nadgraditi z obilico dodatkov.
V podjetju Kyocera Mita so se z modelom FS-6020N (N v tem primeru pomeni, da ima preizkušeni model tudi omrežno kartico) odločili tudi v srednjem cenovnem razredu laserskih tiskalnikov ponuditi sposoben tiskalnik velikosti A3 za srednje velike pisarne. Natisniti zmore do največ 20 strani na minuto. Tako kot večina modelov tega izdelovalca izstopa predvsem po nizki ceni izpisa - pri tem modelu znaša ob 5 % pokritosti strani A4 vsega 2,56 tolarja na stran, kar je zelo poceni. V tem razredu ima cenejši izpis le še eden od modelov Kyocera Mita (model FS-1800). Kartuša za črnilo ima zmogljivost 10.000 strani, menjamo pa jo zelo preprosto, prek vratc na sprednji strani tiskalnika. Tiskalnik je opremljen s predalom za 250 listov do velikosti A3, niso pa pozabili niti na večnamenski podajalnik, ki sprejme do sto listov. Če to ni dovolj, je mogoče zmogljivost preprosto povečati z največ štirimi dodatnimi predali za 250 listov, kar bi moralo zadostovati za veliko večino namenov. Tiskalnik lahko mimogrede razširimo tudi z enoto za tiskanje na obe strani, za omrežne skupine pa bo zanimiv nakup dodatnega diska. Pri izbiri tega je FS-6020N dokaj poseben model, saj uporablja mikrodiske IBM z zmogljivostjo od 340 megabajtov do enega gigabajta. Kot smo že omenili, je opremljen tudi z omrežnim vmesnikom, prav tako je na voljo vzporedni vmesnik in celo vmesnik USB 2.0, kar zagotavlja široko združljivost z vsemi vrstami računalnikov. Pomnilnika je v osnovi 16 megabajtov, razširiti pa ga je mogoče do največ 144 MB.
Z modelom C-5016N ponujajo podjetje Kyocera Mita barvni laserski tiskalnik formata A4, ki po dokaj ugodni ceni ponuja solidno hitro tiskanje, predvsem pa zelo nizko ceno izpisa. S stroškom izpisa 2,61 tolarja za črno-belo stran in le 14,50 tolarja za barvno stran mu konkurenca v tem trenutku ne seže niti do gležnjev (seveda te cene veljajo le ob petodstotni pokritosti dokumenta). Že iz videza je mogoče razbrati, da gre za model tega izdelovalca, saj so tudi pri njem sledili oblikovni zasnovi modelov FS.
V Kyoceri Miti ne počivajo in so pred kratkim predstavili nov vstopni model laserskih tiskalnikov - to je 1020D, ki nadomešča model 1010. Poglavitna lastnost novinca je predvsem to, da tudi v nižjem cenovnem razredu prinaša standardno vgrajeno enoto za tiskanje na obe strani, poleg tega je opremljen tudi s posnetkom opisnega jezika postscript III. Povečala se je tudi hitrost tiskanja. Zdaj je kar 20 strani na minuto. To je sploh največ v tem cenovnem razredu tiskalnikov (predhodnik je zmogel 14 strani na minuto). Mi smo sicer namerili "le" 19,5 strani na minuto, a je treba upoštevati, da uporabljamo nekoliko zahtevnejšo preizkusno besedilo, kot je standardno preizkusno besedilo s petodstotno pokritostjo strani. Za izpis tega dokumenta, dolgega 15 strani, je tiskalnik potreboval le 51 s, za izpis prve strani pa le 8 s. Tudi to je najboljši čas v tem razredu laserskih tiskalnikov. Hitrostne rekorde je podrl tudi na vseh drugih preizkusih. Poslovno poročilo, dolgo devet strani, je natisnil v 33 s, tri kopije istega besedila pa v natanko trikrat daljšem času, torej minuti in 39 s. Za izpis vektorske grafike iz programa Corel Draw je bilo treba 10 s, osem sekund več pa mu je vzela 25 MB velika bitna slika, tiskana iz programa Photoshop. Vsekakor odlični rezultati, primerljivi tudi z veliko dražjimi modeli.
Magicolor 3100 je sicer na trg prišel še pod imenom izdelovalca Minolta-QMS, ker pa se je pred kratkim Minolta združila s podjetjem Konica, se je temu ustrezno spremenilo tudi polno ime izdelka.
Najmočnejši in tudi najzmogljivejši barvni laserski tiskalnik, ki ga ponuja podjetje HP, je Color Laserjet 9500. Preizkusili smo ga v najmočnejši izvedbi "hdn" z dodatnim diskom, enoto za tiskanje na obe strani, omrežno podporo in predal za kar 2000 listov, ki še poveča že veliko osnovno zmogljivost z dvema predaloma za največ 500 listov in večnamenskim podajalnikom, ki sprejeme do 100 listov pisarniškega papirja velikosti A3. Papir se odlaga na globoko odložišče na vrhu tiskalnika (do 500 listov z licem navzdol), poleg tega je mogoče tiskati tudi po ravni ali manj ukrivljeni poti papirja s pomočjo odlagalnega pladnja na hrbtni strani tiskalnika (sprejme do 100 listov). Tiskalnik je zelo velik (in predvsem visok) pa tudi težak, zaradi česar ne preseneča, da je nameščen kar na trdno podvozje s kolesci, ki pomagajo pri morebitnem prestavljanju tiskalnika v pisarni. Ohišje pa je vendarle oblikovano mehko in zaobljeno, na vrhu pa ima veliko in pregledno nadzorno ploščo, ki opozarja na napake in omogoča neposredno nastavljanje možnosti tiskalnika. Namestitev gonilnikov je kar se da enostavna, saj namestitveni program sam najde tiskalnik v omrežju, ponudi izbor začetnih nastavitev in tudi opisnih jezikov, ki jih želimo uporabljati.
Slednjič so tudi v HP ponudili poceni tiskalnik, namenjen manjšim pisarnam, predvsem pa tudi domačemu uporabniku. Tako so nastali modeli Laserjet 1010, 1012 in 1015 - dva od teh smo preizkusili tudi v našem laboratoriju.
Kljub temu da Canon na trgu ni znan predvsem po laserskih tiskalnikih, pa gre za enega starejših izdelovalcev teh naprav na trgu. Tako kakor pri drugih modelih nižjega cenovnega razreda tudi LBP-1120 uporablja enak pogon kakor nekoliko starejši modeli HP serije 1000, a so ga v bistvu izdelali v Canonu. Uradno izpiše 10 strani na minuto, kar sicer ni več največ v tem razredu, a resnici na ljubo le redkokateri uporabnik, ki mu je tiskalnik namenjen, sploh potrebuje večjo hitrost. Največja prava ločljivost, ki jo zmore natisniti, je 600 × 600 pik na palec, programsko jo lahko izboljšuje na 2400 × 600 pik na palec.
Nekoliko starejši med nami se še spominjamo, kako smo včasih z besedno zvezo "barvni tiskalnik" pomislili na matrični tiskalnik z več barvnimi trakovi. Kakovost takega tiska je bila seveda obupna, predvsem pa ni omogočala tiskanja bitnih slik, temveč bolj ali manj le besedilo. Pa vendar so svoj pohod takrat že začenjali brizgalni tiskalniki, le da se barvni modeli še niso najbolje prijeli. Danes je jasno - ob pojmu "barvni tiskalnik" najprej pomislimo na brizgalni tiskalnik. Resda so barvni tudi laserski tiskalniki, vendar so za domačo rabo še predragi, predvsem pa kakovost njihovega odtisa (vsaj fotografskega) brizgalnim ne seže do kolen.
Pred začetkom lanskoletne Photokine so pri Olympusu začeli skrivnostno namigovati na nov fotoaparat, ki bo dodobra prevetril trg digitalnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi. Vsi smo pričakovali nov izdelek v dobro sprejetem sistemu 4/3, kjer so doslej lahko ponudili le model E-1, morda celo izboljšano različico, dočakali pa smo fotoaparat z dokaj nenavadnim ohišjem, saj na njem ni običajne prizme na vrhu. Prenos svetlobe do kukala so rešili tako, da se svetloba do okularja odbije v levo namesto navzgor ter nato potuje naprej še prek treh zrcalc. Ta postopek je seveda botroval širšemu ohišju, ki je tako najširše med cenejšimi digitalnimi fotoaparati z izmenljivimi objektivi. Zaradi plastičnega ohišja je z baterijami vred težak le okoli 620 gramov, kljub vsemu pa zaradi majhne višine ohišje v roki ne leži najlepše. Na držalu so dodali še dodatno grbino, ki pa je prej moteča kot v pomoč.
Podjetje Fujifilm je na trgu digitalnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi navzoče že od leta 2000, ko je ob boku z Nikonovim D1 med prvimi izdelalo cenovno ugoden fotoaparat z imenom S1 Pro. Dve leti zatem so izdelali izboljšano različico, ki je z razvpitim tipalom Super CCD lahko zajela posnetke, velike 12 milijonov pik, šele na Photokini 2004 pa smo dočakali tretjo različico, ki z enako visoko ločljivostjo in širokim izborom barvnih nastavitev meri na profesionalne uporabnike.
Digitalna fotografija postaja vedno pomembnejša tudi v vsakdanjem življenju. Digitalni fotoaparati so se pocenili in izboljšali tako zelo, da so postali resna konkurenca klasičnim. Malo dražji nakup kvalitetnega aparata odtehta lažje delo s slikami, saj lahko slabe slike že takoj izbrišemo, namesto filma pa uporabljamo pomnilniške kartice, ki se ne izrabijo in hkrati omogočajo veliko posnetkov.
Delovanje vsakega operacijskega sistema se ob pogosti rabi sčasoma upočasni. Eden izmed razlogov za to je tudi razdrobljenost datotek na disku.
Čeprav se tega včasih niti ne zavedamo, so animacije danes dokaj razširjen medij. Srečujemo jih v vseh mogočih filmih, risankah, televizijskih oglasih, glasbenih spotih, pa tudi spletnih predstavitvah in računalniških igrah. Njihova vse večja realističnost jih pogosto naredi komaj razločljive od resničnih posnetkov in tudi zato so predvsem trirazsežne animacije postale priljubljeno orodje za doseganje vizualnih učinkov, ki bi jih sicer morali dosegati ob ekstremno večjih stroških in verjetno celo slabših rezultatih, poleg tega pa omogočajo tudi izvedbo najbolj "nemogočih" idej, ki jih v "resničnem" svetu zaradi fizikalnih omejitev sploh ne bi bilo mogoče izvesti. Nič čudnega torej, da je za izdelavo teh izdelkov na voljo kopica bolj ali manj resnih programov.
Epsonovi tiskalniki serije Stylus C8x so bili ob predstavitvi deležni precejšnje pozornosti, saj so napovedovali hitrost in kakovost tiskanja, ki naj bi ob zid spravila tudi laserske tiskalnike. Prvi tak tiskalnik je bil C80, kasneje so ga nadgradili na C82, nato C84, sedaj pa smo pod roke dobili C86. Take evolucijske nadgradnje ponavadi prinesejo nekoliko višjo hitrost tiskanja, ostale značilnosti pa ostanejo enake, v primeru serije C8x pa se je zgodila še sprememba tipa barvila, ki je sedaj suspenzijsko. Tokrat pa smo bili kar presenečeni, ko najnovejšemu modelu C86 nismo mogli najti prav nobene prednosti v primerjavi s predhodnikom - C84. Tiskalnika sta enako hitra, vsebujeta enake glave in kartuše, glede na testne izpise, ki smo jih natisnili, pa je tudi kakovost tiska popolnoma enaka. Lahko bi torej rekli, da je razlika le v oznaki. Vendar bi s tem vendarle spregledali bistveno razliko - C86 je skoraj pol cenejši kot C84. Pri Epsonu (ali morda distributerju?) so očitno spoznali, da se brizgalniki s ceno nad 40.000 tolarjev ne prodajajo prav dobro in so ceno drastično znižali. Naj vseeno na hitro ponovimo glavne odlike "novega" tiskalnika. C86 ima ločene barvilne kartuše, ki so napolnjene s suspenzijskim barvilom (Epson ga imenuje Durabrite). Slednje se odlikuje z dobro trajnostjo odtisa in dobro kakovostjo tiska na navadnem papirju, vendar so barve (predvsem rdeča) zato vendarle nekoliko blede (čeprav je Epson na tem področju naredil velik kakovostni korak). Fotografije na navadnem papirju so boljše kot pri konkurenci, medtem ko bi bila kakovost besedila lahko boljša. Je pa zato tiskanje besedila dokaj hitro, saj tiskalnik v enem prehodu natisne 2 cm širok pas. Žal besedila ne tiska obojesmerno, kar bi tiskanje še pohitrilo. Kakovost fotografije na svetlečem papirju je dobra (tiska lahko do roba, tudi na papir A4), vendar je raster precej bolj viden kot pri konkurenci. In to kljub temu, da je tako tiskanje v najboljši kakovosti dokaj počasno - za fotografijo velikosti 10 × 15 cm potrebuje skoraj tri minute.
Hewlett-Packard je bil prvi, ki je na enem svojih brizgalnikov pred leti uvedel šest-barvno (oz. t.i. "foto") tiskanje, vendar ga je kmalu potem tudi spet ukinil. No, v zadnjih letih svojo šest-barvno tehnologijo ponovno tržijo in to uspešno. Celo Hewlett-Packardovi prodajalci bodo sicer priznali, da pri tem ne dosegajo take kakovosti izpisa kot npr. Epson ali v zadnjem času Canon, toda serija tiskalnikov Photosmart je vseeno zelo popolna in zmogljiva.
Deskjet 5740 je Hewlett-Packardov tiskalnik nove generacije in uporablja nove kartuše, ki smo jih podrobno opisal v novembrski številki Monitorja. Je stopnjo nižje od takrat preizkušenega modela 6540, ki je trenutno HPjev najmočnejši štiri-barvni model. 5740 deluje nekoliko bolj plastično, kar se vidi tudi po kaseti za papir, ki je precej osnovna. Kljub temu sam prepoznava tip papirja, avtomatska pa je tudi kalibracija ob menjavi glav (kar v tem cenovnem razredu ni običajno).
Kako narediti novo "serijo" nekega izdelka vedo prav vsi proizvajalci, tudi proizvajalci brizgalnikov. Tudi pri Canonu so tako modeli Pixma IP4000, IP5000 in tokrat preizkušeni IP3000 precej podobni, razlike so le v nekaterih dodatkih in zmogljivostih. IP5000 (od "srednjega" modela IP4000) odstopa navzgor in ima zmogljivejšo glavo (1 pl), IP3000 pa odstopa navzdol in ima samo eno črno barvilo in ne dveh.
Novi Canon Pixma IP1500 je naslednik modela i350, kar pomeni, da je namenjen najmanj zahtevnim uporabnikom, oz. tistim, ki bi si želeli "dokupiti" nekaj malenkosti, ki jih še cenejši model Pixma IP1000 nima. Zanimivo, da (verjetno zaradi varčevanja) tudi IP1500 nima odlagalnika za potiskan papir, ampak se ta zlaga neposredno na mizo.
Canonov predstavnik brizgalnikov v najnižji cenovni kategoriji je že kar nekaj časa model i250. Gre za tiskalnik, ki je narejen s kar najmanj stroški, zgleda precej neugledno in plastično, uporablja starejšo tehnologijo (je edini Canonov model z velikostjo kapljice 5 pl) vendar hkrati dobro in precej hitro tiska. Ob predstavitvi novih modelov Pixma je bil predstavljen tudi njegov naslednik - Pixma IP1000. Uporabniku, ki se bo odločil na Canonovih evropskih spletnih straneh najti podatke o njem, bo verjetno še najbolj zanimivo dejstvo, da IP1000 tam sploh ne obstaja. IP1000 se namreč v zahodni Evropi sploh ne prodaja, ampak je namenjen samo srednji in vzhodni Evropi.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
