NEC Verso M340 smo že opisali v okviru velikega preizkusa prenosnikov v septembrski številki, zdaj pa je na trgu na voljo tudi nekoliko šibkejši model, ki ima namesto Pentiuma M vgrajen Intelov Celeron M s taktom 1,5 GHz, temu primerno nižja pa je tudi cena prenosnika. Po drugih lastnostih se od zmogljivejšega modela ne razlikuje. Opremljen je namreč še z 256 MB pomnilnika, 40-gigabajtnim diskom in kombinirano optično enoto.
Vrsta IBMovih prenosnikov X po številčnih oznakah kar hitro napreduje. Zdi se, da smo imeli še ravnokar v rokah X20, pa si že ogledujemo najnovejšega člana te družine z oznako X40. Predhodnik X31 je (bil) prvi IBMov X s procesorjem Pentium-M, kar se mu je zelo poznalo pri vzdržljivosti akumulatorja - septembra lani smo namerili čez 4 ure delovanja.
IBMovi ThinkPadi družine T sodijo k prenosnikom, ki jih navadno odlikujejo nadpovprečna opremljenost in zmogljivost, a tudi majhne zunanje mere. Doslej so bili na voljo s 14-palčnimi zasloni, pri modelu T42 pa je na voljo tudi različica z za palec večjo diagonalo zaslona. Kljub večjemu zaslonu pa so zunanje mere le malo večje kot pri modelih s 14-palčnim zaslonom, pa tudi po teži se še vedno uvršča med lažje prenosnike v svojem razredu. Novinec se lahko pohvali tudi s tem, da gre za prvi prenosnik pri nas, ki je opremljen z novim Intelovim procesorjem Pentium M z jedrom Dothan. Ta je izdelan v 90-nanometrski tehnologiji, v primerjavi s predhodnikom pa prinaša višje takte delovanja in dvakrat večji drugostopenjski predpomnilnik, tako da je ta zdaj kar 2 MB. V T42 na našem preizkusu je vgrajen 1,8-gigaherčni procesor.
IBMovi prenosniki, ki imajo v oznaki modela črko p, so namenjeni uporabnikom, ki zahtevajo vrhunske grafične zmogljivosti - to velja tudi za ThinkPad R50p. Gre za prenosnik, zgrajen na osnovi modela R50, vendar s precej zmogljivejšimi sestavnimi deli. Podobno kot HPjev nw8000 je tudi ta namenjen inženirjem, ki pri delu potrebujejo računalnik, preverjen za rabo z nekaterimi programskimi paketi za računalniško podprto projektiranje (CAD/CAM).
Podjetje HP je po več kot letu dni, odkar smo v Monitorju predstavili modela nx9005 ter nx9010 za domačo in nezahtevno pisarniško rabo, predstavilo naslednike te prodajno dokaj uspešne serije prenosnikov. Družino zaenkrat sestavljata dva navzven enaka prenosnika z oznakama nx9020 in nx9030. Preizkusili smo slednjega, ki se od predhodnika nx9005 razlikuje predvsem po vgrajenem procesorju in sistemskem naboru, saj je novinca moč kupiti le s sistemskim naborom Centrino ter procesorjem Pentium M, opcijsko pa je na voljo tudi procesor Celeron M.
Z modeloma Compaq nc8000 in nw8000 je HP nadomestil dosedanje Compaqove prenosnike z oznako 800 in tako v prodajni paleti zamenjal še zadnje modele iz časov, ko sta bili podjetji ločeni. nc8000 je prenosnik višjega srednjega razreda, namenjen poslovni rabi. Opremljen je z Intelovim procesorjem Pentium M s taktom 1,6 GHz, 512 MB pomnilnikom, 40 GB diskom in kombinirano enoto DVD-ROM/CD-RW. Za grafiko skrbi ATI-jev Mobility Radeon 9600 s 64 MB namenskega pomnilnika, ki sliko prikazuje na 15,1-palčnem zaslonu z ločljivostjo 1400 × 1050. Nw8000 je še nekoliko bolje opremljen: ima procesor s taktom 1,7 GHz, 60 GB disk, zaslon z ločljivostjo 1600 × 1200 pik, grafični procesor pa je prav tako ATI-jev, in sicer Mobility FireGL T2 s 128 MB namenskega pomnilnika. Drugi sestavni deli so pri obeh modelih enaki.
HP je z novimi modeli prenosnikov v srednjem in višjem razredu nadomestil nekdanje Compaqove prenosnike Evo, kot ime za novo družino prenosnikov pa je ohranil kar oznako Compaq. Prenosnik nc6000 je med bolje opremljenimi na trgu. Ima procesor Pentium M s taktom 1,6 GHz, pomnilnika je za 512 MB. Disk z zmogljivostjo 40 gigabajtov in kombinirana optična enota, ki zapisuje na plošče CD in bere s plošč DVD, pa sodita že med standardne sestavne dele prenosnikov v tem cenovnem razredu. Zaslon je 14,1-palčen, njegova ločljivost pa je 1024 × 768 pik. Grafični procesor ATI Mobility Radeon 9600 sodi med najzmogljivejše v svetu prenosnih računalnikov, na voljo pa mu je 32 MB namenskega pomnilnika, kar je za grafični procesor tega razreda malo, a so grafične zmogljivosti prenosnika kljub temu več kot zadovoljive.
Gericomov prenosnik Ego je zgrajen na podobni osnovi kot v septembrski številki preizkušeni MSIjev model M510C. Gre za računalnik s procesorjem Pentium M s taktom 1,5 GHz, 512 MB pomnilnika in 60-gigabajtnim diskom. Optična enota zmore branje in pisanje tako CDjev kot tudi DVDjev. Grafični procesor spada med zmogljivejše: ATIjev Radeon 9700 ima 64 MB namenskega pomnilnika, sliko pa prikazuje na 15-palčnem zaslonu z ločljivostjo 1024 × 768 pik. Ta je nekoliko temnejši kot pri nekaterih konkurentih, vendar razen na močni neposredni svetlobi to ne bo moteče.
Fujitsu-Siemens Lifebook E7010 je eleganten prenosnik, ki se odlikuje po tankosti, po teži pa bi ga lahko pogojno uvrstili celo v razred lahkih prenosnikov. Poganja ga mobilni Pentium 4 (s frekvenco delovanja 1,6 GHz) na matični plošči z naborom Intel 845 MP, ki odločilno prispeva k zelo dobremu rezultatu na hitrostnem preizkusu. Pomnilnika je 256 MB, nadgradimo pa ga lahko do 1 GB. Tudi 14,1-palčni zaslon je dober, vendar ima ločljivost le 1024 × 768 pik. Sliko zagotavlja ATI-jev Radeon 7500 z 32 MB namenskega pomnilnika.
AOpnova okostja (barebone) za prenosnike so med izdelovalci, ki v svojih prenosnikih uporabljajo izdelke OEM drugih izdelovalcev, očitno silno priljubljena. Po prenosnikih Solonote in Prestigio, ki temeljijo na AOpnovi osnovi, je prenosnik v enakem ohišju predstavil tudi Fujitsu Siemens, ki se je pri prenosnikih Amilo, namenjenih spodnjemu cenovnemu razredu, že v preteklosti opiral na partnerje OEM. Amilo Pro V2000 je tako vgrajen v enako ohišje kakor prej omenjena konkurenta, a to mu lahko štejemo kvečjemu za prednost, saj sodi ohišje med robustnejše, ob tem pa je prenosnik vseeno manjši od nekaterih podobno zasnovanih prenosnikov.
Med ultra lahkimi prenosnimi računalniki že dalj časa kraljujeta IBM in Toshiba, pa vendar take prenosnike izdelujejo vsi, ki kaj dajo na svojo podobo. Dell je že na Comdexu predstavil svoj novi adut v tem razredu - model x300, ki se v ZDA imenuje Inspiron, v Evropi pa Latitude.
Model Latitude D800 je paradni konj Dellove ponudbe prenosnikov. Gre za prenosnik s kar 15,4-palčnim zaslonom v razmerju 16 : 10 in z ločljivostjo 1920 × 1200 pik, tudi sicer pa je D800 opremljen vrhunsko. Procesor Pentium M ima takt 1,6 GHz, pomnilnik je 512 MB in ga lahko po potrebi razširimo na 2 GB. Disk velikosti 60 GB in kombinirana enota DVD-ROM/CD-RW sodita danes v sredino ponudbe in ju najdemo tudi v manj zmogljivih modelih. Za prikaz grafike na zaslonu skrbi nVidiin procesor GeForce 4 4200 Go, ki so mu v Dellu namenili 64 MB pomnilnika. D800 lahko tako tudi pri 3D pospešeni grafiki povsem enakovredno tekmuje z namiznimi računalniki z grafičnimi karticami srednjega razreda.
Prenosnik Dell Latitude D600 je bil eden prvih s procesorjem Pentium M na našem trgu, po letu in pol pa mu je Dell privoščil kar precejšnjo osvežitev. Prenosnik se po zunanjosti ne razlikuje od predhodnega modela, je pa zato njegova oprema zmogljivejša. Procesor deluje s taktom 1,7 GHz, pomnilnika je 512 MB, za podatke pa je na disku 60 GB prostora. Model na preizkusu je bil opremljen z zapisovalnikom DVDjev, na voljo pa je tudi različica brez zapisovalnika.
Dell s prenosnikom Latitude D505 nadomešča model D500, razlika v primerjavi s predhodnikom pa je za palec večji zaslon in nekoliko boljša opremljenost, cena pa je podobna. D505 je vgrajen v enako ohišje (zelo sorodno tistemu pri drugih modelih iz družine Latitude D), le da so zunanje mere zaradi večjega zaslona nekoliko večje, prenosnik pa je tudi malo težji (2,7 namesto 2,3 kilograma). Zaslon kljub daljši diagonali še vedno podpira ločljivost največ 1024 × 768 pik.
Dellov Latitude D400 smo pred časom že preizkusili, tako da je bil podrobnejši opis že objavljen v lanski oktobrski številki. Oceno prenosnika osvežujemo, ker nam ga ni uspelo preizkusit v okviru velikega preizkusa prenosnikov v septembrski številki. V primerjavi z drugim ultra lahkim prenosnikom tega podjetja, Latitudeom X300, je D400 nekoliko večji in debelejši. Opremljen je dokaj standardno: Intelov procesor Pentium M deluje s taktom 1,4 GHz, pomnilnika je 256 MB, diska pa 40 GB. Na 12,1-palčni zaslon grafiko izrisuje Intelov sistemski nabor, zaslon pa bi bil, glede na velikost ohišja, morda lahko tudi za palec večji. Optična enota ni vgrajena v prenosnik, temveč v priloženo zunanje ohišje, ki pa se napaja kar iz prenosnika.
Acerjeva družina računalnikov Travelmate 8000 je namenjena najzahtevnejšim kupcem. Gre za simpatično oblikovane prenosnike, ki se lahko pohvalijo z vrhunsko opremljenostjo in dobrimi zmogljivostmi. 8006LMi je tako Acerjev paradni konj med prenosniki. Opremljen je s trenutno najzmogljivejšim prenosniškim procesorjem, Pentiumom M s taktom 2 GHz, s 512 MB pomnilnika in kar 80-gigabajtnim diskom. Vrhunski je tudi grafični procesor: ATIjev Mobility Radeon 9700 je opremljen s 128 MB namenskega pomnilnika. 15-palčni zaslon prikazuje sliko z ločljivostjo največ 1400 × 1050 pik.
Acerjev Aspire 1801WSCi je pravi velikan med prenosniki. Primerjamo ga lahko s Toshibinim računalnikom Satellite P20 in Gericomovim Cinema XXL. Gre namreč za računalnik s kar 17-palčnim zaslonom širokega formata. Prenosnik je temu primerno velik in težak: v širino meri več kot 40 cm, pa tudi z debelino 4,5 cm ne spada med vitkejše modele. Z maso 4,5 kg pa bo svoje mesto dokaj redko našel v nahrbtniku uporabnika, saj gre za napravo, ki naj bi doma nadomestila navaden namizni računalnik.
Popolno nasprotje nekoliko špartanskemu Officejetu 5510 je PSC 2510. Namenjen tako domačim kot poslovnim (vsebuje faks) uporabnikom, je precej bolj "našminkan" in ponuja nekaj sladkorčkov.
Pred približno enim letom smo preizkusili prvi Olivettijev brizgalnik novejšega rodu (Olivetti je pred "davnimi leti" brizgalnike že izdeloval) in ugotovili, da gre v resnici za Hewlett-Packardov izdelek, vendar z OIivettijevim imenom.
Hewlett-Packard ima navado svoje najzmogljivejše brizgalnike za domačo uporabo sčasoma "pretvoriti" tudi v večnamenske naprave. Doslej je bila taka najzmogljivejša naprava PSC 2510, z novo generacijo tiskalnih glav pa so jo nadgradili v Photosmart 2610 in še naprej v 2710.
Gotovo eno slabših večnamenskih naprav izdeluje Philips oz. francoski Sagem, ki mu je Philips prodal svojo proizvodnjo faksov. Njena posebnost je vgrajena znakovna tipkovnica, ki omogoča neposredno tipkanje faks sporočila. Morda uporabno, če v bližini ravno ni računalnika.
Olivetti je včasih premogel lastno tehnologijo brizganja, vendar se danes raje opira na močnejše partnerje. Večnamenski faks Job-Jet M400 je tako čistokrvni Hewlett-Packard, bolj ali manj enak modelu PSC-6110.
Najnovejša in trenutno najzmogljivejša Lexmarkova večnamenska naprava s faksom je v primerjavi z X6170 kar precej napredovala. Uporablja nove Lexmarkove kartuše, in sicer so ob nakupu priložene "polne" št. 34 in 35 (po želji lahko uporabimo tudi polprazne 32 in 33, vendar bo strošek izpisa višji).
Lexmark se je, prav tako kot Epson, odločil, da je tudi trg za večnamenske naprave, ki tiskajo šestbarvno. Njihov model P6250 je skorajda enak kot foto tiskalnik P910, le da ima vgrajen tudi tanek optični brizgalnik tipa CIS. To pomeni, da ima v osnovi vgrajeni barvno in foto kartušo (št. 33 in 31).
Močnejši Officejet je namenjen zahtevnejšim poslovnim uporabnikom s potrebo po faksu. Naprava je robustna in nima vgrajenih nekaterih priboljškov, ki sodijo k domačim uporabnikom (možnost vgradnje foto kartuše, tiskanje do roba, prepoznavanje papirja). Tiskalni mehanizem uporablja tiskalne glave št. 56 in 57, kar pomeni, da je kakovost odtisa dobra, na navaden papir celo odlična. Tudi tisk na svetleč papir je zelo dober, vendar tiskalnik temu ni namenjen. Tiskanje pa je le povprečno hitro.
Najmanjša Hewlett-Packardova večnamenska naprava že po zunanjosti kaže, da vsebuje faks; zaradi slušalke, namreč. Poleg tega nima ploskega bralnika, temveč vlečnega, kar pride pri faksiranju še kako prav, koristi pa tudi pri branju OCR. Po drugi strani pa zaradi tega ne moremo računati na vrhunske izdelke optičnega bralnika. Pri branju pričakovanih vodoravnih prog sicer nismo zaznali, prebrane fotografije pa so bile nekoliko preveč rožnate.
Epson stavi tudi na večnamenske naprave, ki niso namenjene pisarnam, temveč merijo na resne fotografske navdušence in tiskajo šestbarvno. Model RX425 sodi mednje le napol. Ima navadna barvila (in ne suspenzijska), bralnik za pomnilniške kartice (omogoča tiskanje z njih), vendar gre za štiribarvni model.
Močnejši foto večnamenski napravi sta modela Photo RX500 in RX600. Gre za napravi, ki vsebujeta pravi šestbarvni tiskalni pogon in sta torej "zaresna" foto tiskalnika. Razlika med njima je le v tem, da ima RX600 nekaj bonbončkov, kot so bralnik kartic, barvni LCD zaslon za neposreden tisk, PictBridge in možnost bluetooth.
Najmočnejši večnamenski Epson, CX6600, temelji na štiribarvnem modelu C86. To pomeni, da ima ločene barvilne kartuše s suspenzijskim barvilom, ki so razmeroma velike in zmogljive, čeprav je ob nakupu priložena "polprazna" črna kartuša.
CX3650 temelji na tiskalniškem mehanizmu tiskalnika C66, kar pomeni, da premore ločene barvilne kartuše, barvilo pa je suspenzijsko (Durabrite). Trajnost fotografij bo zaradi tega razmeroma dolga, prav tako je dobra kakovost barvnih odtisov na navadnem papirju. Tiskanje je zelo tiho, vendar tudi dokaj počasno. Kakovost fotografij je nekoliko slabša od konkurence, saj je raster dobro viden, vendar pa so barve dokaj pravilne. Moti, da tiskalnik po daljšem počitku potrebuje približno minuto za pripravo na delo.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
