Po obliki Practica DCZ 4.4 še najbolj spominja na Olympusove digitalne Mju, le da je ohišje večje od teh in izdelano iz plastike. Po zasnovi je aparat namenjen manj zahtevnim in manj veščim uporabnikom, ki se bodo zanašali predvsem na avtomatiko, saj je možnosti ročnega nastavljanja malo. Izmed šestih predhodnih nastavitev je mogoče izbrati temperaturo bele, osvetlitev je mogoče popravljati med -2 in +2EV v korakih po 1/2EV, časa ali zaslonke pa ni mogoče določiti ročno.
Olympusov IR-500 nedvomno sodi med bolj nenavadne fotoaparate. Zaslon LCD je nameščen na nekakšni "roki", ki jo ob vklopu zavrtimo za 180° in zaslon postavimo na hrbtno stran aparata.
Modela Coolpix 5900 in 7900 se razlikujeta le po tipalu in barvi ohišja (5900 je srebrn, 7900 pa črn). Šibkejši model ima tipalo s 5 milijoni elementov, močnejši pa se ponaša s kar 7,08 milijona izkoriščenih svetlobnih elementov. Aparata sicer nista najmanjša žepna modela, sta pa dovolj majhna, da ju je mogoče nositi tudi v žepu. A če že nista najmanjša, pa imata zato nekoliko boljšo obliko od večine žepnih modelov, k dobremu prijemu pa prispeva tudi odebeljeni stranski del trdno izdelanega kovinskega ohišja. Objektiv ponuja trikratno optično povečavo, ki je, preračunano v format leica, enak goriščni razdalji med 38 in 114 mm. Svetlobna jakost pri širokem kotu je 2,8, v položaju tele pa nekoliko bolj skromnih 4,9. V normalnem načinu delovanja zna ostriti od 30 cm naprej, v makro načinu pa od 4 cm naprej. Pri ostrenju si v slabši svetlobi pomaga z dodatno osvetlitvijo. Kljub temu v slabi svetlobi ostrenje pogosto odpove. V boljši svetlobi pa je ostrenje zelo hitro in natančno.
Med digitalnimi fotoaparati se včasih srečamo tudi s kakšnim bolj nenavadnim predstavnikom. Casiov Exilim EX-P505 sodi med tovrstne posebneže. Po obliki spominja na aparate z večjimi optičnimi povečavami, vendar pa je precej manjši. Oblika je še dokaj dobra, prijem pa je za tako majhne mere zadovoljiv.
Še nedavno so žepni fotoaparati po tehnični plati le stežka dohitevali večje modele. Nova generacija žepnih aparatov se je očitno lotila tudi te ločnice in tako so veliki zasloni LCD ter tipala z veliko ločljivostjo zakorakali tudi v ta nadvse zanimiv razred digitalnih fotoaparatov.
Razvoj nove naprave, še posebej, če je tako zapletena, kakor je tiskalna glava za brizgalnik, je zelo zahteven in predvsem drag. Zato poskušajo podjetja ta razvoj čim bolje izkoristiti - vgraditi ga v več naprav, ki so namenjene različnim uporabnikom in imajo zato tudi nekoliko drugačne zmogljivosti. To pravzaprav velja za vsako industrijo, tudi za industrijo brizgalnikov, o kateri pišemo v Monitorju. Aprila smo pisali o novem tiskalnem mehanizmu (in o dveh večnamenskih tiskalnikih, ki ga uporabljajo), ki ga je razvil Brother, tokrat pišemo o še dveh tiskalnikih, ki temeljita na isti tehnologiji.
Xerox ima v svojem programu (po nakupu podjetja Textronix) že kar dolgo tudi tehnologijo tiskanja z voskom oz. "voščenkarje", kot ljubkovalno pravimo takim tiskalnikom. Taki tiskalniki tehnično niso pravzaprav v ničemer podobni laserskim tiskalnikom, vendar se kot takšni tržijo, se s konkurenčnimi "laserji" primerjajo in so nenazadnje namenjeni istim uporabnikom.
Naj se izdelovalci še tako trudijo z nasprotnim prepričevanjem, smo v poslovnem tiskanju še vedno "v tranziciji" - večinoma tiskamo črno-belo in se dokaj počasi prilagajamo novim možnostim, ki omogočajo barvno tiskanje. Da je res tako, kaže tudi ponudba osnovnih barvnih laserskih tiskalnikov, ki so namenjeni manjšim delovnim skupinam, ki naj bi počasi prešli na barvno tiskanje. Vsi ti modeli so namreč zasnovani tako, da blestijo predvsem v črno-belem tisku in se le do neke mere trudijo tudi v barvah. Navsezadnje je večina cenejših modelov večprehodnih in črno-belo tiskajo nekajkrat hitreje kakor barvno.
Epsonov barvni laserski tiskalnik C900 je bil ob predstavitvi (preizkusili smo ga februarja 2004) eden prvih, ki je sprožil drastično zniževanje cen osnovnih barvnih laserskih tiskalnikov. Stal je nekaj več kot 200.000 tolarjev, kar je bilo takrat zelo poceni. Danes stane njegov naslednik približno enako (z omrežnim vmesnikom nekoliko več), vendar je precej bolj zmogljiv.
Ko se je Dell pred nekaj leti podal tudi na področje tiskalnikov, je bil njegov prvi partner Lexmark. Dellove brizgalnike še danes izdeluje le Lexmark, med laserskimi modeli pa vendarle vlada nekoliko večja raznolikost. Za model M5200, ki smo ga preizkusili, lahko vseeno z gotovostjo zatrdimo, da gre za Lexmarkov tiskalnik serije Optra T6xx. To je videti tako po značilni zaobljeni obliki kakor po povsem enaki kaseti za barvilo in nenazadnje tudi po kakovosti odtisa oz. zmogljivostih.
V majski številki smo preizkusili takrat edini Dellov barvni laserski model na našem trgu - 3000cn. Tokrat smo v roke dobili nekoliko izboljšan in nadgrajen tiskalnik - 3100. Razlika med njima je pravzaprav le v tem, da 3100 poleg jezika PCL premore tudi postscript in da ima že v osnovi priloženo dodatno kaseto za 300 listov. Skupna zmogljivost je torej 450 listov (razširljivo še do 900 listov), s tem, da pri manjši (150 listov) ne gre za pravo kaseto, ki jo lahko izvlečemo iz tiskalnika, ampak le za nekakšno "vložišče". Podpora postscriptu pa med drugim pomeni večjo združljivost z različnimi sistemi (Linux, Unix, Netware).
Dellov tiskalnik 1700 je namenjen nekoliko večjim delovnim skupinam, ki v povprečju na mesec ne natisnejo čez 150.000 strani. Je dokaj majhen in simpatičen, v različici "n" pa nekoliko povišan in z omrežno kartico. V praksi to pomeni, da ima poleg osnovne kasete za 250 listov še eno za do 500 listov. Nad kasetami je še večnamenski podajalnik, ki pa je namenjen tiskanju na posamične papirje oz. kuverte.
Sublimacijski foto tiskalniki postajajo "strokovnjaki" za domače tiskanje fotografij, predvsem zaradi majhnih stroškov posameznega izpisa v primerjavi z drugimi tehnikami tiskanja. Svoje pa dodaja tudi konkurenca, saj se je trg že dodobra napolnil z različnimi modeli. Sagem je s konkurenčnim izdelkom Photo Easy 155 dokazal, da se lahko tudi manj znana podjetja postavijo ob bok "gigantom tiskanja".
Majhni Hitachijevi (prej IBMovi) diski Microdrive so na trgu že kar nekaj let, vendar se zdi, da so jih izdelovalci raznih prenosnih naprav zares opazili šele v zadnjem času. Ali pa so se šele v zadnjem času dovolj pocenili (tudi zaradi Seagatove konkurence), da jih je smiselno vgrajevati vanje. Tako je sedaj na trgu kar nekaj predvajalnikov MP3, ki imajo vgrajene mini diske, pojavljajo se telefoni, ki s takimi diski merijo na glasbene navdušence, podobno pa, kot kaže, razmišljajo tudi izdelovalci ročnih računalnikov. Zanimivo, da je prav PalmOne, podjetje, ki je še ne dolgo tega ponujalo "lahke" ročne računalnike tudi s samo 2 MB pomnilnika, prvo, ki ima model z vgrajenim diskom. Njihov LifeDrive bi lahko označili kot odebeljeni Tungsten T5 z diskom 4 GB in nekoliko izboljšano programsko opremo.
Nokia je daleč največji izdelovalec mobilnih telefonov in nekateri menijo, da si prav zato lahko privošči toliko nenavadnih in ozkim uporabniškim skupinam namenjenih telefonov. Poleg tistih seveda, ki se prodajajo v velikih količinah. Eden takih "poskusov" je tudi široko-zaslonski model 7710, ki, resnici na ljubo, obeta več kakor ponudi.
NetworksDefender, plod domačega znanja, je naprava za zaščito omrežja. TrendNET ima v svojem naboru več izdelkov, ki pokrivajo vse potrebe: od osnovnih za 5 uporabnikov do zahtevnejših za do 1500 uporabnikov. Model ND305, ki smo ga preizkušali, sodi v zgornji del ponudbe. Modeli v seriji 300 podpirajo od 150 do 500 uporabnikov s celotnim naborom možnosti. Preizkušeni model podpira do 300 uporabnikov.
Zapisovalniki DVDjev so že pred nekaj meseci dosegli 16-kratno hitrost pisanja na nosilce DVD-R in DVD+R. In vendar na trg prihajajo nove in nove naprave s takšnimi in drugačnimi izboljšavami.
CanoScan LiDE 500F je nov model optičnega bralnika podjetja Canon. Oblikovno se precej razlikuje od sorodnih modelov tega podjetja, saj se odpira na stran, na spodnji strani lepo oblikovanega ohišja pa se nahaja zložljiva noga, ki omogoča postavitev bralnika v skoraj navpični položaj. Bralnik lahko uporabljamo tudi v tem položaju, vendar je branje oteženo, saj vloženi dokumenti drsijo po bralni ploskvi. Ohišje je narejeno iz kakovostne plastike, na njem pa najdemo tudi štiri gumbe za hitro branje. Naprava je majhna in tehta le dva kilograma.
Slaba zmogljivost akumulatorjev je cokla mobilnih naprav. Čas trajanja akumulatorja nikoli ni dovolj dolg, obenem pa polnjenje vzame vse preveč časa. Baterrylife ponuja rešitev, ki naj bi izboljšala tako čas trajanja kot čas polnjenja.
Kot smo zapisali že v eni od prejšnjih številk, je podjetje Autodesk objavilo nove različice svojih izdelkov, med katerimi je tudi AutoCAD 2006. To je že dvajseta, lahko bi rekli jubilejna različica tega priljubljenega programa za načrtovanje, ki je na svoji poti doživel že veliko sprememb in prilagoditev. Vendar tokrat prvič tudi po zaslugi uporabnikov, ki so prispevali predloge in pripombe za izboljšave.
Marketinška borba za prepričevanje uporabnikov o prednostih brizgalnikov, ki imajo ločene barvne kartuše (vsaka barva v svoji kartuši) je že dolga in hkrati neusmiljena. Canon in Epson trdita, da je bolje zamenjati le kartušo s tisto barvo, ki smo jo dejansko porabili, HP in Lexmark pa trdita, da v povprečju tako ali tako trošimo vse barve enako (razen v poslovnem svetu, kjer tiskamo večje količine enakih dokumentov z enakimi barvnimi logotipi), poleg tega pa naj bi ta faktor ne bil bistven, če je kartuša dovolj poceni. Enako se bije boj o prepričevanju, da je bolje z vsako barvno kartušo zamenjati tudi tiskalne glave (in s tem ohraniti vrhunski odtis), po drugi strani pa, da je morda bolje imeti dovolj trajne glave, da tega ni treba početi (in potrošniku zato ponuditi cenejši potrošni material).
IBMova serija prenosnikov z oznako X je že od samega začetka v tehnološkem vrhu ultra lahkih modelov. Zunanjost modelov pa se skorajda ne spreminja. To velja tudi za najnovejši model X41, ki je videti popolnoma enak kakor novembra 2004 preizkušeni X40.
Tržišče majhnih, žepnih digitalnih fotoaparatov očitno cveti, vsaj če lahko sklepamo po številu tovrstnih modelov. Prav vsak izmed resnih izdelovalcev ima v svojem programu vsaj en tak model, tako da pionirjem na tem področju (Pentax, Casio, Canon) nikakor ni dolgčas.
Pri modelu Phaser 6100dn gre za različico Samsungovega tiskalnika iz serije CLP-500. To pomeni, da gre za barvni laserski tiskalnik, ki nima zaporednega, enoprehodnega, tiskalnega mehanizma (ne tiska enako hitro v barvah in črno-belo), vendar tudi nima klasičnega bobna, ki ob vsakem prehodu zavrti in pripravi za delo tiskalni valj druge barve. Namesto tega uporablja en sam velik valj, ki ga v štirih prehodih "obarvajo" štiri posodice z barvilom. Postopek je veliko tišji od tega, ki ga opravljajo pravi "bobenski" tiskalniki, zato je tiskalnik dokaj tih, skorajda primerljivo enoprehodnim tiskalnikom.
Xerox je kot izdelovalec izdelkov OEM dokaj uspešen, saj kar nekaj laserskih tiskalnikov na tržišču v osnovi uporablja njihov mehanizem (čeprav to ni javno znano). Posel pa očitno deluje tudi v nasprotni smeri, saj nekatere Xeroxove tiskalnike izdelujejo drugi. Phaser 3130, ki smo ga preizkusili, je že eden takih - videti je (in tudi deluje) natanko tako kakor Samsungov model ML-1520 (oz. njegov predhodnik ML-1510, ki je bil prvi laserski tiskalnik za okoli 30.000 tolarjev).
Včasih se zdi, da izdelovalci tiskalnikov ob začetni predstavitvi novega modela nalašč izdelajo nekoliko okrnjen ali upočasnjen tiskalnik, da ga lahko pozneje pohitrijo/izboljšajo in tako vzdržujejo vtis nenehnega razvoja. Pri modelu 1350W gre za nadgradnjo oz. zamenjavo modela 1300W, ki smo ga preizkusili pred enim letom, njegova edina novost pa je višja hitrost dela. Namesto 16 strani na minuto jih novi tiskalnik zmore 20.
Hewlett-Packardov kandidat v kategoriji srednje zmogljivih tiskalnikov, ki so namenjeni manjšim podjetjem, je serija Laserjet 2400. Vključuje tiskalnike 2420 (d/dn) in 2430 (n/tn/dtn), kjer prvi tiskajo s hitrostjo 30 strani na minuto, drugi pa s 35 strani na minuto. Preizkusili smo najmočnejši model Laserjet 2430dtn, ki ima vgrajen tudi obračalnik za dvostranski tisk, dodatno kaseto za 500 listov (poleg običajne za 250 listov) in omrežni vmesnik. Namenjen je za tiskanje do 100.000 strani na mesec.
Del nove Hewlett-Packardove serije Laserjet 102x je tudi model 1022. Na videz je skoraj enak modelu 1020, vendar se po notranjosti modela kar precej razlikujeta.
O Brotherjevem tiskalniku z oznako HL-2040 je težko povedati kaj novega, če se spomnimo modela 2030 (opisanega v majskem Monitorju). Razlika je namreč le v tem, da je 2040 hitrejši: hitrost mehanizma je 20 strani na minuto namesto 16. V praksi se ta razlika sicer opazi, vendar le pri tisku daljših dokumentov. 50 strani besedila tako natisne v dveh minutah in 40 sekundah, medtem ko je model HL-2030 za to opravilo potreboval tri minute in 51 sekund. Pri krajših dokumentih je razlika veliko manjša (pri devet strani dolgem dokumentu le 5 sekund), pri dokumentih na eni strani ali dveh (in takih je največ), pa razlike sploh ni opaziti. Zato smo tudi nekoliko skeptični, ali je cenovna razlika med modeloma (41 %) upravičena.
Decembra lani smo primerjali tehnologiji UMTS in EDGE za brezžični dostop do interneta. Žal takrat še ni bila na razpolago razširitvena kartica PC Card ponudnika Simobil Vodafone za dostop do interneta s tehnologijo EDGE. Zdaj smo preizkusili tudi to.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
