Še en prenosnik v poplavi novih izdelkov s tehnologijo Centrino 2 je tudi Latitude 110L. Prvenstveno je namenjen kupcem, ki so občutljivi na ceno. 110L je tako na voljo v številnih različno zmogljivih konfiguracijah, mi pa smo v preizkus dobili najmočnejšo različico.
TroNote T97Plus sodi v kategorijo prenosnikov, ki zamenjujejo namizne sisteme. V tej kategoriji ponavadi kraljujejo kar se da hitri namizni procesorji in T97Plus ni nobena izjema. V njegovi notranjosti tiktaka Pentium 4 s taktom 3,2 GHz in omogočeno tehnologijo hipernitnosti. Pri delu mu pomaga že v osnovi kar 1 GB delovnega pomnilnika. To seveda pripomore k visokemu rezultatu na hitrostnem preizkusu Winstone Business 2004. Še bolje se odreže pri delu z večpredstavnostnimi programi in 3D grafiko. Tu je absolutni prvak, saj mu program 3DMark2001 prisodi kar 17342 točk, najbližjima zasledovalcema pa le 15010 oziroma 12128 točk. Seveda je za ta rezultat najzaslužnejša grafična kartica nVIDIA GeForce Go 6800 s kar 256 MB grafičnega pomnilnika. Za še večji užitek pri igranju zahtevnih iger in sploh delu z računalnikom poskrbi odličen 17,1-palčni zaslon s folijo. Slika ima visok kontrast in je enakomerno osvetljena. Ločljivost je kar 1680 × 1050 pik
Acer je med vodilnimi izdelovalci prenosnih računalnikov, še v večji meri pa to velja za tablične računalnike oziroma križance med prenosniki in tablicami. Spominjamo se še Billa Gatesa, kako je z Acerjevim tabličnim računalnikom v roki poskušal prepričati svet, da je prihodnost mobilnega računalništva prav v teh napravah. Prodaja tabličnih računalnikov se ni odvijala po željah Microsoftovega šefa, ti so namreč ostali nišni izdelek. Acer (skupaj s še nekaterimi izdelovalci) pa se ne vda.
Panasonic je po modelu DMC-FZ20, ki je eden najzmogljivejših fotoaparatov z veliko optično povečavo in smo ga opisali letos februarja, predstavil tudi nekoliko okrnjen model DMC-FZ5, ki skupaj s štirimilijonskim DMC-FZ4 nadomešča že nekoliko ostareli aparat FZ3. FZ5 ima v primerjavi z dvajsetico nekoliko bolj plastično ohišje (pri FZ20 je to deloma kovinsko), objektiv ima nekoliko slabše optične lastnosti, a isto povečavo, nima tudi vmesnika za zunanjo bliskavico. Po drugih lastnostih pa sta si aparata podobna kot jajce jajcu, deloma pa na to kaže že oblika obeh Panasonicov, saj sta si tudi po zunanjosti zelo sorodna.
Olympusov novi aparat z nekoliko neobičajno oznako FE-5500 (kar ne gre zamešati s posebnežem iz Olympusove kolekcije Ferrari) je prvi zares žepni aparat tega izdelovalca. Kljub temu da ima v prodajnem programu tudi nekatere druge razmeroma majhne fotoaparate (npr. Mju in Mju mini), je za "žepnost" v veliki meri pomembna debelina oz. tankost aparata. FE-5500 meri slaba 2 cm in pol, kar pomeni, da se lahko skrije v praktično vsak žep.
Konica Minolta je bila z modelom Dimage Z1 eden prvih izdelovalcev, ki je po dokaj ugodni ceni ponudil digitalni fotoaparat z veliko optično ločljivostjo. Omenjeni aparat so vmes že večkrat nadgradili, zadnja različica, Dimage Z5, pa po lastnostih sodi med zmogljivejše aparate v razredu digitalcev z veliko optično povečavo. Gre za aparat s petmilijonskim tipalom, 12-kratno optično povečavo in optičnim stabilizatorjem slike. V primerjavi s predhodnikom, Dimage Z3, ponuja večjo ločljivost tipala in večji zaslon LCD (ta ima sedaj diagonalo dva palca), po preostalih lastnostih pa se od predhodnika ne razlikuje.
Canon je pred kratkim prenovil najšibkejša aparata iz družine Digital Ixus, sedaj pa je prišel na vrsto tudi najzmogljivejši, petmilijonski model Ixus 500, ki ga nadomešča Digital Ixus 50, prvič pa so pri Canonu predstavili tudi Ixusa s sedemmilijonskim tipalom - Digital Ixus 700.
Filmi, zapisani v formatu DivX, so v osebnih računalnikih že zelo razširjeni. Žal računalniški monitorji niso najbolj primerni za gledanje filmov, TV izhod grafične kartice pa je navadno predaleč od televizorja v dnevni sobi. Rešitev so samostojni DivX predvajalniki - DVD predvajalniki, ki znajo s CDjev in DVDjev predvajati filme DivX.
Digitalna video tehnologija je ena od tistih tehnologij, ki so v zadnjem desetletju dosegle precejšnjo razširjenost, saj so danes video kamere, ki zapisujejo podatke v digitalnem formatu, relativno poceni naprave (vsaj glede na zahtevnost tovrstne tehnologije), ki so dostopne dokaj širokemu krogu potencialnih kupcev. Tako je nekako minil čas, ko so ljudje prisegali na analogne standarde, kot sta VHS ali Hi8, v potrošniškem razredu pa primat vse bolj prevzema standard MiniDV, ki ponuja precej boljšo kakovost, kot so jo zmogli doseči starejši analogni standardi.
Vsak uporabnik Oken je najbrž že izkusil, da brez vzdrževanja operacijski sistem deluje vse počasneje in vse manj stabilno. Razlogov za to je več, eden poglavitnih pa je neurejenost registra.
S takim geslom se je HP odločil prodajati licence izdelovalcem zapisovalnikov in vabiti kupce za svojo novo tehnologijo LightScribe. Gre za neposredno "tiskanje" z laserjem na posebno površino nosilca CD ali DVD.
Moj prvi HTPC je v dnevni sobi že mesec dni in čas je za strnitev prvih vtisov. Poglejmo torej, kako se računalnik za domači kino obnese v resničnem življenju, kakšne izboljšave je že doživel in katere ga še čakajo.
Tudi v Avstriji, naši severni sosedi, se ukvarjajo z varnostnimi rešitvami za priklop v internet. Eden izmed izdelkov je SecureBox SE, celovita rešitev varnega internetnega priklopa za manjša podjetja. Ima usmerjevalnik s požarnim zidom, protivirusno zaščito prometa iz interneta (e-pošta, HTTP, FTP), zaščito pred nezaželeno pošto (spam) in VPN podporo. Že iz imena lahko razberemo, da je mišljen za hitrosti prenosa do 1 Mb/s, ciljna skupina pa so manjša podjetja s 5-25 računalniki. Sistem omogoča samodejno posodabljanje prek interneta tako osnovnega sistema kot posodobitev protivirusnega programa.
Povečevanje zmogljivosti sodobnih procesorjev samo z večanjem takta delovanja je sicer še vedno možno, vendar pa je cena za večji takt občutno večja poraba energije in s tem segrevanje procesorja. Tako AMD kot Intel se zato zatekata k alternativnim načinom povečanja zmogljivosti; ena od rešitev so procesorji z več kakor enim jedrom.
Kapaciteta pomnilniških kartic, ki so nepogrešljiv element digitalne fotografije, je že precej velika. Vseeno pa še tako prostorna kartica na daljšem potovanju prej ali slej postane polna pa tudi pregledovanje ustvarjenih posnetkov na razmeroma majhnem zaslonu fotoaparata ni ravno praktično. Na pomoč lahko priskoči Epsonovo prenosno skladišče podatkov.
Optični bralniki omogočajo prenos klasičnih dokumentov v digitalno obliko. Podjetja digitalne dokumente laže arhivirajo in shranjujejo, med domačimi uporabniki pa je zadnje čase vse bolj zanimiva predvsem digitalna obdelava fotografij.
Če so bili včasih že sami načini zapisovanja glasbe vezani na medij, ki je to glasbo shranjeval, in s tem tudi precej na obliko prenosnih predvajalnikov, je danes stanje že precej drugačno. Digitalno zapisovanje glasbe s standariziranimi algoritmi izdelovalcem predvajalnikov namreč dopušča veliko svobode pri načrtovanju svojih izdelkov. Tako lahko ti izbirajo med več vrstami medijev, pomembno je le to, da ti digitalno zapisujejo podatke. Najbolj razširjeni predvajalniki stisnjene glasbe danes resda še vedno uporabljajo predvsem plošče CD, a uporabniki vse bolj posegajo tudi po izdelkih, ki uporabljajo pomnilnike ali diske.
Na lanskoletni Photokini je bil poleg drugih zanimivih izdelkov predstavljen zelo pomemben digitalni fotoaparat za podjetje Nikon. Dve kratki, a za digitalne fotoaparate zelo dolgi leti je podjetje le stežka tekmovalo s Canonom. Marsikateri profesionalni fotograf, zvest Nikonovi tehniki, je že razmišljal o zamenjavi celotne opreme, saj je močno pogrešal vrhunski model, ki bi zadovoljil njegove potrebe. Nikon je tako v zadnjem hipu izdelal dva odlična fotoaparata: D2H, ki pa ima, žal, prenizko ločljivost, in D2X, tako dolgo pričakovani vrhunski fotoaparat.
Prijetno oblikovan prenosnik v kombinaciji sive in črne barve je razmeroma velik, povečini zaradi zaslona, velikega 15,4 palca in s širokim razmerjem stranic. Ta je izdelan s tehnologijo TruBrite, ki smo jo v prenosnikih tega izdelovalca že srečali, in prinaša nadpovprečno svetlo sliko z zasičenimi barvami in dobrim kontrastnim razmerjem. Negativna plat je malenkost večji odblesk svetlobe, vendar prednosti vsekakor odtehtajo to pomanjkljivost. Tipkovnica s slovenskimi znaki ima precej samosvojo razporeditev določenih tipk, pa tudi vpetost v ohišje je v nasprotju s pričakovanji nekoliko manj trdna. Sledilna ploščica je dokaj natančna, vendar nekoliko premajhna za udobno delo. Od vmesnikov smo pogrešali predvsem infrardečega ter bluetooth, ne manjka pa brezžični po standardu 802.11b/g. Priročen čitalnik pametnih kartic na sprednji stranici sprejme vse danes razširjene vrste kartic, razen kartic Compact Flash. Vgrajeni zvočniki Harman/Kardon predvajajo presenetljivo kakovosten zvok, čeprav bi bili morda lahko za odtenek glasnejši. V korak s časom gre enota DVD, ki zapisuje na obe vrsti nosilcev DVD (plus/minus) z do 8x hitrostjo, ne podpira pa zapisovanja na dvoslojne nosilce. Ob predvajanju filmskih plošč lahko enoti s pomočjo priloženega programa znižamo hitrost vrtenja in tako blagodejno vplivamo na sicer precejšno glasnost le-te. Mimogrede, čeprav se ventilator za hlajenje procesorja med delom občasno vklopi, je na srečo praktično neslišen in zato ne moti zbranosti pri delu ali med ogledom večpredstavnih vsebin.
Sonyjevi aparati Cybershot P so zaradi ugodnega razmerja med ceno in zmogljivostjo med bolj priljubljenimi digitalci na trgu. Model P73 spada zdaj že med osnovne aparate družine, ponuja pa štirimilijonsko tipalo in trikratno optično povečavo. Aparat ima v dokaj velikem, a kljub temu kompaktno oblikovanem ohišju vgrajen Sonyjev objektiv, katerega razpon goriščne razdalje bi pri 35-milimetrskih aparatih ustrezal razponu od 39 do 117 milimetrov, tako da je najširši kot slikanja vseeno nekoliko ožji kot pri konkurentih. P73 se napaja iz dveh baterij AA (priložena sta dva NiMH akumulatorja), podatke pa zapisuje na kartice MemoryStick ali MemoryStick Pro. Priložena je kartica z zmogljivostjo 16 MB. Zaslon LCD ima diagonalo dolžine 1,5 palca, ločljivost zaslona pa je 67.000 pik.
Med žepnimi modeli ponujajo pri Olympusu že kar nekaj časa vremensko odporne modele Mju digital. Model 500 ima tipalo CCD razreda 5 MP, nekoliko posodobljeno ohišje in predvsem očitno večji barvni zaslon LCD. S svojimi 63,5 milimetra diagonale, veliko ločljivostjo (215.000 pik) in zelo kakovostno sliko sodi med boljše zaslone LCD sploh, še posebej v tem razredu digitalnih fotoaparatov. Res je sicer, da velik zaslon precej zmanjša površino, ki ostane za upravljalni del, predvsem pa za to, da bi lahko aparat optimalno držali v roki. Palec desne roke zelo rad "zaide" na zaslon LCD. Čeprav Mju Digital 500 na prvi pogled deluje celo večji od svojih predhodnikov, pa je to le optična prevara, saj je po merah celo nekoliko manjši, res pa je nekoliko manj zavitih linij.
C-170 je eden najmanj zmogljivih digitalnih fotoaparatov, ki jih izdelujejo pri podjetju Olympus. S svojo preprosto zasnovo je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki ne potrebujejo večjih zmogljivosti in jim zadostuje že osnovna fotografija.
Najmanjši Hewlett-Packardovi laserski modeli serije 10xx (1010, 1012, 1015) so pred časom dokaj razburkali trg laserskih tiskalnikov za rabo doma oz. v manjših pisarnah. Bili so namreč eni prvih laserjev, ki so bili dovolj majhni za res vsako mizo, hkrati pa so ponujali dovolj visoke zmogljivosti. Njihova slabost je le dokaj visoka cena odtisa.
Dell med tiskalniki pravzaprav ni več novinec, saj jih v ZDA prodaja že več let. V zavezništvu z Lexmarkom, vendar Dellovi predstavniki zatrjujejo, da so med laserskimi tiskalniki tudi modeli, ki imajo Canonov pogon (mimogrede naj spomnimo, da te pogone uporablja tudi Hewlett-Packard kot daleč največji ponudnik tiskalnikov). Res pa je, da je Dell v Evropo s programom tiskalnikov prišel šele pred kratkim, v Slovenijo pa sploh šele "ravnokar". Preizkusili smo že eno Dellovo večnamensko napravo, zdaj pa smo se lotili barvnega laserskega tiskalnika nižjega cenovnega razreda.
Canon med laserskimi tiskalniki ni niti približno tako prodoren kot med brizgalniki. Razlog je bržkone v pogodbi s Hewlett-Packardom, ki mu narekuje, naj lastnih izdelkov ne promovira preveč, temveč naj tehnologijo "ohrani" za HPjeve tiskalnike (ki uporabljajo Canonov mehanizem). Nekaj Canonovih modelov pa je na trgu vendarle mogoče najti, predvsem v nižjem cenovnem razredu. Doslej sta bila na slovenskem trgu najopaznejša modela LBP-1120 in LBP-3200, zdaj pa se je nekako vrinil mednju LBP-3000. In hkrati LBP-1120 izrinil oz. nadomestil.
Brotherjev model HL-1430 je bil na naši lestvici kar dolgo na prvem mestu, predvsem zaradi razmeroma dobre opremljenosti in cene, ki je bila sprva bistveno nižja kot pri konkurenci. Počasi pa so se cene konkurentov začele nižati in 1430 je naenkrat postal razmeroma drag. Očiten znak, da izdelovalec pripravlja zamenjavo, ki bo stanje popravila. Ta zamenjava se imenuje HL-2030 in je manjša, v vseh pogledih boljša in hkrati cenejša, kot je bil HL-1430. Vendar ni brez slabosti.
Količinsko gledano, se gotovo najbolje prodajajo brizgalniki najnižjega razreda, predvsem zato, ker so njihove cene že kar neverjetno nizke. Pričakovati je, da bodo nekoč, morda čez nekaj let, ti tiskalniki kar zastonj in bomo uporabniki plačevali le potrošni material zanje. Pa vendarle, nizka cena pomeni, da morajo izdelovalci pri njihovi izdelavi uporabiti vse možne "varčevalne" ukane. Na primer to, da uporabijo starejšo tehnologijo, ki so jo v zmogljivejših izdelkih že nadomestili z novo.
Epson je močan predvsem pri tiskalnikih, specializiranih za tisk fotografij. Tako ne čudi, da je bil tudi prvi, ki je uvedel nekakšno novo podskupino med večnamenskimi napravami - foto večnamenske naprave. Se pravi "večnamence", ki imajo šestbarvni tiskalnik in so odlični predvsem pri tiskanju fotografij na svetleč papir. Priznamo, da smo bili do takega pristopa skeptični (in smo še vedno), saj so večnamenske naprave vendarle namenjene pisarniškemu okolju, tam pa je najpomembneje, da zna tiskalnik dobro tiskati (in fotokopirati) na navaden papir. No, prodaja samostojnih tiskalnikov tudi v domačem okolju upada in vse več večnamencev se seli na domačo mizo, tako da Epsonova poteza morda vendarle napoveduje prihodnost.
Hewlett-Packardov nc6120 je nadgradnja modela nc6000, gre pa za zelo elegantno oblikovan prenosnik. Čeprav pogled v tehnične značilnosti razkrije, da po merah v primerjavi s konkurenti ne izstopa, ohišje deluje zelo tanko.
Gericomov 1st Supersonic PCI-E že z imenom kaže, da gre za prenosnik, zgrajen na podlagi novega Intelovega nabora 915, katerega značilnost je tudi vodilo PCI Express za povezavo z grafičnim procesorjem. Novi Supersonic se lahko pohvali z zanimivo zasnovanim ohišjem, ki z 2,8 cm debeline sodi med tanjše, tako da gre za enega elegantnejših prenosnikov z zaslonom širokega formata. Ta je vrste "Crystal Bright", se pravi, da zaradi prevleke ponuja nekoliko večjo svetlost in kontrast od običajnih LCDjev, vendar je nekoliko večji tudi odblesk zaslona, predvsem pri gledanju pod kotom in v primeru, ko nanj neposredno pada svetloba.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
