Televizija na kartici
TV kartice niso prav nič novega, saj smo o njih v Monitorju pisali že pred desetimi leti, na voljo pa so bile tudi že prej. Zapolnjujejo preprosto potrebo uporabnikov, da bi na računalniškem monitorju, ki je tako ali tako "videti podobno" kakor televizor, lahko prikazovali tudi televizijski signal. Da bi torej v računalnik "vtaknili" antenski kabel in s tem monitor spremenili (tudi) v televizijski zaslon - in to takega, ki bi v oknu prikazoval televizijski program, medtem ko bi lahko še naprej uporabljali "računalniške" zmogljivosti.
O TV karticah smo v Monitorju pisali že pred desetimi leti.
Kaj pravzaprav potrebujemo, da lahko na računalniškem zaslonu gledamo televizijski program? V prvi vrsti seveda strojno opremo, ki zna odkodirati antenski signal (t.i. uglaševalnik ali "tuner") in strojno/programsko opremo, ki zna tako odkodiran signal "spraviti" do operacijskega sistema in na zaslon. Potrebujemo tudi ustrezno programsko opremo, ki omogoča enostavno in intuitivno preklapljanje med programi in nastavljanje osnovnih parametrov slike: svetlost, kontrast, glasnost in podobno. Kot nekakšen dodatek (ki pa ga imajo vsi sistemi) lahko štejemo še možnost prikazovanja video signala, ki ga v napravo speljemo neposredno, prek kompozitne ali S-Video vtičnice.
Zlati Monitor
Preizkusili smo precejšnje število TV kartic in za vse lahko rečemo, da dovolj dobro opravijo vsaj osnovno poslanstvo - ogled televizijskega programa. Nekaj modelov pa izstopa tako po strojni odličnosti kakor tudi po programskih sposobnostih.
Zlati Monitor si zasluži Sapphireova kartica Theatrix 550 Pro. Brez dvoma gre za strojno najzmogljivejšo TV kartico, ki skoraj brez posredništva procesorja v računalniku odlično zajema v MPEG-2, hkrati pa zagotavlja tudi odlično sliko. Priložena programska oprema je enostavna in prijazna, če ne zadostuje, pa se lahko odločimo za Windows XP Media Center, kjer je kartica dobro podprta. Omenimo še kartico Hauppauge WinTV-PVR 150, zanesljivo in preizkušeno rešitev, ki pa je procesorsko nekoliko zahtevnejša. Zato pa programska oprema premore tudi zelo dobro snemanje v ozadju.
Včasih odpiranje računalnika in montaža razširitvene kartice nista priporočljiva (pri prenosnikih pa to sploh ne pride v poštev), zato je treba poseči po zunanjem modelu. Najboljši med takimi je Hauppauge WinTV-PVR USB2. Ta zunanja TV kartica ima enako programsko opremo kakor zgoraj omenjeni model PCI in enako strojno podporo za odlično zajemanje MPEG. Seveda je tudi kakovost prikazane slike zelo dobra.
Včasih smo vse to dobili ob nakupu TV kartice, ki je bila zasnovana na vodilu ISA. To vodilo je bilo seveda občutno prepočasno, zato je bilo treba kartico s posebnim notranjim (vzporednim) kablom povezati z grafično kartico in na ta način zaobiti počasnost vodila. Žal tako povezovanje ni bilo standardno, zato so nekatere TV kartice delovale le z natančno določenimi grafičnimi karticami. Bolj univerzalne so bile tiste, ki smo jih z grafično kartico povezali po zunanji strani, prek vtičnic VGA, vendar je bila prikazana slika na njih manj ostra.
Danes imamo dve vrsti TV "kartic" - kartice PCI in zunanje naprave, ki jih z računalnikom povežemo prek vmesnika USB 2.0. Včasih so se izdelovalci trudili tudi s povezovanjem prek veliko počasnejšega vmesnika USB 1.1, vendar jim to ni najbolje uspevalo - slika je bila največkrat preveč "kockasta" in izmaličena. Pričakovati je, da bodo tovrstne kartice v prihodnosti uporabljale vodilo PCI Express.
Še kaj več
Seveda tako osnovnih TV kartic, kot smo jih opisali zgoraj, že dolgo ni več mogoče kupiti. Prav vse "že od nekdaj" omogočajo tudi neko vrsto snemanja TV/video programa na disk. Velja pa se spomniti, da osebni računalniki niso "od nekdaj" tako hitri, da bi bili sposobni zajemati, digitalizirati in stisniti poln signal PAL (756 × 576 pik, 25 slik na sekundo). Pred desetimi leti so tudi najzmogljivejši modeli zajemali le v ločljivosti 320 × 240 pik in s hitrostjo 15 slik na sekundo. O formatu zapisa MPEG je bilo takrat mogoče le sanjati, tako da se je večinoma uporabljal MotionJPEG ali kak drug način stiskanja, ki iz računalnika ni iztisnil še zadnje kaplje moči. Poleg tega so bili diski takrat še majhni, zato so bili končni izdelki zelo stisnjeni in zelo slabe kakovosti.
Danes so časi drugačni in prav vse TV kartice, ki smo jih preizkusili, snemajo v formatu MPEG-2 ali v katerem izmed nameščenih kodekov, največkrat kar DivX. Če je računalnik dovolj hiter, je tako snemanje povsem zvezno in brez izpuščenih slik, ki so bile včasih stalnica podobnih poizkusov. Snemanje v MPEG-2 postaja priljubljeno zaradi razširjenosti zapisovalnikov DVD (zapis DVD Video temelji na MPEG-2), snemanje v DivX pa zaradi veliko manjših datotek, ki jih na ta način dobimo. In nenazadnje, DivXu se obeta približno taka podprtost kakor glasbenemu formatu MP3 - skoraj že težko najdemo glasbeno ali DVD video napravo, ki bi ga ne podpirala. Ker imajo vse TV kartice tudi video vhod (kompozitni ali S-Video), lahko z njimi bolj ali manj kakovostno digitaliziramo tudi stare VHS kasete (ali posnetke z analognimi kamerami).
Nekatere (redke) TV kartice imajo snemanje programa urejeno le zelo osnovno - nastavimo format in pritisnemo gumb za snemanje. Večina ima vendarle omogočeno tudi časovno nastavljeno snemanje, ki pride prav, ko si želimo posneti določeno oddajo. Vendar pa bodo nekateri (predvsem ljubitelji programa RTV Slovenija) pogrešali podporo signalu VPS, ki omogoča natančno snemanje tudi tedaj, ko se predvajanje programa zamakne za več minut ali celo dlje. Tega ne podpira nobena kartica izmed preizkušenih. Vendar pa nekatere podpirajo veliko več - povezavo s spletnimi televizijskimi programi, ki omogočajo še lažje in natančnejše snemanje. Slovenski programi seveda (prav nič presenetljivo) na takih programih niso podprti.
Prav vse kartice znajo snemati tudi ob vnaprej določenem času.
Od snemanja programa je le še (zmogljivostni) korak do snemanja v ozadju ("time shifting"). Ideja je preprosta in jo zmogljivi diskovni videorekorderji izvajajo že nekaj let - TV kartica (oz. program) med predvajanjem video signal vedno tudi snema (v kakovosti, ki jo nastavimo), ne da bi to morali posebej vklopiti. Uporaba takega snemanja ima dve prednosti, ki ju v ZDA s pridom izkoriščajo uporabniki vidorekorderjev TiVo - gledanje filma lahko kadarkoli začasno ustavimo (WC, sendvič, jokajoči otrok ...), predvsem pa lahko preskakujemo reklame (kar marketinško srenjo že zelo skrbi). Film enostavno začnemo gledati pol ure pozneje, kakor se je začel (saj nam ga je sistem snemal), ko pridemo do reklam, pa ga enostavno "previjemo" naprej. Seveda tako snemanje v ozadju zahteva dobro strojno in programsko opremo. Prvo zato, da ni računalnik preobremenjen, ko na disk shranjuje posnetek v najboljši kakovosti (ponavadi v formatu MPEG-2), drugo pa zato, da lahko do vseh potrebnih gumbov pridemo takoj in brez težav, ter da posneti material zlahka "previjamo" naprej/nazaj. "Dobra strojna podpora" je lahko v osnovi tudi zelo hiter računalnik, vendar je bolje, če je to (tudi) TV kartica, ki ima vgrajeno strojno podporo za stiskanje MPEG-2. Med preizkušanjem smo ugotovili, da računalnik s procesorjem Pentium 4 3 GHz in 1 GB RAMa sicer lahko nadomesti strojno podporo MPEG-2, toda računalnik je bil med snemanjem vendarle kar precej zaseden (pri nekaterih modelih do 43 %). Pri karticah s strojno podporo se je zasedenost procesorja zmanjšala tudi samo na 2 %.
Koliko programa bomo lahko shranili na disk, je zelo odvisno od tega, kakšen način (in stopnjo) stiskanja bomo izbrali.
Velika večina današnjih TV kartic ima v paketu priložen tudi daljinski upravljalnik. Pravo nasprotje stanju izpred nekaj let, ko je bil poglavitni trik, kako v računalnik namestiti daljinski upravljalnik (oz. sprejemnik zanj) in sicer tako, da ga bo TV kartica pravilno razumela. Večinoma so priloženi sprejemniki namenjeni priklopu na USB (le ena izmed preizkušenih kartic se je še "trudila" z zaporednimi vrati), na drugi strani približno meter dolge žice pa je infrardeči sprejemnik. Nekatere kartice uporabniku prihranijo dodatno nameščanje še te dodatne naprave (gonilnikov je že tako ali tako preveč) in imajo sprejemnike, ki se vtaknejo v posebno vtičnico na TV kartici. Omenimo še posebneže - ATIjeve kartice AllInWonder, ki imajo priložen daljinski upravljalnik (in pripadajoči sprejemnik), ki ne deluje prek infrardeče svetlobe, ampak prek radijske zveze. Praktično, če je računalnik skrit pod mizo ali če ga imamo celo v drugi sobi in si vse skupaj ogledujemo na televizorju, računalnik pa deluje kot nekakšen oddaljeni videorekorder.
Microsoftov Media Center
Microsoft se že nekaj let trudi s programsko opremo za domači kino (Home Theater PC - HTPC) oz. večpredstavni računalnik, katerega bistvena lastnost je tudi TV kartica. Z različico 2005 kaže, da jim bo počasi uspelo, kar je videti tudi po tem, da je na trgu vedno več posnemovalcev, vsaj kar zadeva uporabniški vmesnik. Naj omenimo samo Pinnaclov program Media Center, ki ga prilagajo novim TV karticam, in Cyberlink Powercinema (Sapphire) ter kar nekaj neodvisnih razvijalcev programja za TV kartice (npr. Beyond TV, pa tudi Meedio), ki so na prvi pogled videti zelo podobni Microsoftovemu izdelku.
S to razliko, da je MS Media Center zaključen operacijski sistem in ga ne moremo uporabiti v navadnih Oknih. Zagotovo bi se to sicer dalo, če bi Microsoft dovolil in bi programa Media Center ne vezal na posebno različico Oken, tako kakor je do nedavnega (dokler mu tega niso sodno prepovedali) vezal tudi Internet Explorer in Media Player (češ Okna brez tega programa ne delujejo).
Je pa Media Center vsekakor povzročil nekakšno revolucijo glede uporabniškega vmesnika. Nič več ni majhnih in načičkanih, z gumbi posejanih uporabniških konzol, ampak le (zelo) velike menujske izbire, ki se zelo dobro vidijo tudi na nizkoločljivi televiziji. Res, če smo s TV kartico zastavili resno in bi radi resno uporabljali tudi napredne funkcije, na primer snemanje in snemanje v ozadju (time shifting), je smiselno zavreči priloženo programsko opremo in preiti na Windows XP Media Center 2005. Še posebej zdaj, ko za tako početje ni potrebno piratstvo in ko lahko sistem kupimo tudi v prosti prodaji in ne samo z skupaj novim, posebej v ta namen sestavljenim računalnikom.
Velja pa biti pozoren na strojno združljivost TV kartic z Microsoftovim sistemom. Podprte so namreč samo kartice s strojnim kodiranjem MPEG, pa še to ne vse. Od 29 kartic, ki smo jih preizkusili tokrat, so bile podprte samo 4.
Programska oprema, ki je priložena karticam, je vedno namenjena samo operacijskemu sistemu Windows, oz. konkretno Windows XP. Uporabniki drugih operacijskih sistemov se bodo morali znajti po svoje, z gonilniki in programsko opremo, ki jo pišejo navdušenci. Namestitev gonilnikov v Oknih ponavadi zahteva namestitev kar nekaj navideznih naprav (tudi do 10), kar je včasih kar nadležno (kljub temu da je namestitev ponavadi samodejna). Neprijetna posledica toliko gonilnikov je, da je naknadna namestitev druge TV kartice največkrat obsojena na neuspeh, saj se gonilniki med seboj največkrat stepejo. Pomaga le System Restore.
Po namestitvi je prvo opravilo iskanje vseh TV kanalov, ki jih je moč najti v zraku" ali v kablu.
Po namestitvi gonilnikov je na vrsti namestitev priložene uporabniške programske opreme. Ta ponavadi izkorišča vse, kar nudi strojna oprema, vendar je največkrat uporabniško zelo slabo zasnovana. Uporabniški vmesnik je "načičkan" in za resno uporabo največkrat zelo neroden. Ne čudi torej, da je na voljo množica neodvisnih programov za gledanje televizije in snemanje (t.i. programska oprema PVR - Personal Video Recorder). Nekateri med njimi so res vrhunski izdelki, ki pa v zadnjem času vse bolj spominjajo na Windows XP Media Center, vsaj po uporabniškem vmesniku. Pozorni pa moramo biti na združljivost, saj vsi programi ne podpirajo vseh TV kartic, včasih pa je podpora le polovična in ne zmore vseh lastnosti, ki jih kartica sicer omogoča (npr. strojna podpora MPEG-2).
Če kartica ni ravno med najcenejšimi, ima ponavadi priložen še kakšen dodaten program, ki s samim gledanjem televizije ali snemanjem nima neposredne zveze, pomaga pa pri naknadni obdelavi zajetega videa. Ponavadi gre za kak znan manj zahteven program za urejanje videa ali pa za program za izdelavo plošč DVD.
Nekatere Leadtekove kartice znajo iz shranjenih posnetkov neposredno zapeči DVD.
Izbira na trgu
Pred nakupom TV kartice se moramo najprej odločiti, ali želimo notranji (kartica PCI) ali zunanji (USB 2.0) model. Namestitev zunanjih modelov je večinoma veliko lažja, tako programsko kakor strojno, nenazadnje pa je manj možnosti za zmedo pri povezavi zvočnih kablov. Pri karticah je namreč treba pri večini modelov (vendar ne pri vseh) zvočni izhod iz TV kartice povezati z zvočnim vhodom (Line In) na zvočni kartici (in ne pozabiti tega tudi "povedati" programski opremi, ki bi morda zvok raje "poslušala" na vhodu za mikrofon). Včasih le zato, da lahko zvok predvajamo prek istih zvočnikov, kakor tudi sicer vse zvoke iz računalnika, velikokrat pa tudi zato, ker zvok ob videu dejansko snema zvočna kartica in ne TV kartica. Kar je druga prednost večine (pa ne vseh) zunanjih TV "kartic" - zvok in video snema ena sama naprava. Kadar zaključeno celoto (film) snemata dve kartici, lahko hitro pride do težav in po daljšem snemanju lahko pri nekaterih modelih opazimo zamik posnetega zvoka, česar si seveda ne želimo.
Seveda imajo tudi zunanji modeli slabosti in poglavitna je večinoma večja obremenitev procesorja računalnika (ne pri vseh modelih). Nekateri modeli že samo med predvajanjem slike na zaslonu "kurijo" do 20 % procesorske zmogljivosti (procesorja Pentium 4 3 GHz), ko se odločimo še snemati, pa se lahko ta vrednost podvoji. Notranji modeli so pri predvajanju slike večinoma zelo nezahtevni (ni opazne porabe procesorskega časa), koliko je procesor obremenjen, pa je odvisno od stopnje strojne podpore, ki jo nudi kartica. Nekoliko dražji modeli imajo vgrajeno polno strojno podporo za snemanje v MPEG-2 in s takimi karticami lahko med snemanjem počnemo karkoli, tudi če računalnik ni med najmočnejšimi. Naj kot primer omenimo, da je po tej plati najslabša kartica med snemanjem v formatu MPEG-2 (6 Mb/s, zvok MPEG1, Layer 2) "kurila" kar 43 % ne ravno počasnega procesorja, najboljša pa le 2 %!
Nekatere kartice snemanje v načinu MPEG zelo obremeni, nekatere pa prav nič. Na sliki Pinnacle PCTV USB 2 in Saphire Theatrix.
Kar veliko modelov ima poleg priključka za televizijsko tudi priključek za radijsko anteno. S priloženo programsko opremo lahko tako poslušamo tudi radio. Na kakšne napredne radijske funkcije, kakršna je npr RDS, seveda ne moremo računati, lahko pa pri nekaterih modelih izberemo tudi snemanje programa, včasih v vse formate, za katere imamo v Oknih nameščeno podporo (še najbolje kar MP3).
Nekatere kartice omogočajo tudi sprejem radijskega programa.
Omenili smo že, da ima vsaka TV kartica priložen tudi program, s katerim televizijski/video program dejansko gledamo. Kot kaže, večina izdelovalcev meni, da so uporabniki tovrstnih kartic največkrat mlajši uporabniki, saj so uporabniški vmesniki programske opreme največkrat izrazito preveč "našminkani" in zato nepregledni. Osnovno okno je največkrat izrisano v nekakšni ovalni obliki, dodatna nastavitvena okna pa se odpirajo mehko in ob pritisku na kar se da nenavadne ikonice. Najdemo seveda tudi izjeme in sicer v pozitivno ali pa še bolj negativno stran. Najcenejši modeli (Trust) imajo špartanski uporabniški vmesnik, ki je videti, kakor da je bil napisan že pred davnimi leti za Windows 3.1 (in je morda celo res bil), nekateri modeli (ATI AllInWonder) pa prilagajo programski paket, ki bi lahko bil marsikomu za zgled in je bil že velikokrat nagrajen. In nenazadnje - nekateri izdelovalci se s programsko opremo raje ne pečajo, ampak priložijo program (npr. Cyberlink Powercinema 3), ki je sicer naprodaj tudi samostojno in podpira vse zmogljivosti naprave (npr. Sapphire Theatrix).
Na prvi pogled ni velikih razlik v tem, katere video formate TV kartice podpirajo pri snemanju. Če je bilo še pred nekaj leti tovrstne izdelke moč iskati z lupo, se danes prav vsi hvalijo s snemanjem v formatu MPEG-2. Razlog je v zmogljivejših vezjih na karticah, zmogljivejših računalnikih (ki pomagajo manj zmogljivim karticam) in priljubljenostjo zapisovalnikov DVD, ki zahtevajo ta format. Kot že rečeno, nekatere kartice ta format podpirajo tudi strojno. Poleg tega se lahko večinoma odločamo tudi za snemanje v formatu MPEG-1 (primerno za predvajanje na manj zmogljivih računalnikih), velikokrat pa tudi za snemanje v vseh formatih, ki so s kodeki podprti v našem računalniku. Verjetno bo med njimi najbolje izbrati DivX ali Xvid, čeprav smo med preizkušanjem našli nekaj kartic, pri katerih je podpora tema formatoma bolj ali manj le načelna. Snemanje v tem formatu sicer lahko izberemo, toda filma, ki bi bil daljši od nekaj sekund, z njimi ne bo moč zapisati. Če potrebujete neposredno snemanje v DivX/Xvid, je torej potrebna previdnost.
Neposredno snemanje v DivX ni več nobena redkost.
Snemanje zvoka ni vedno stvar TV kartice, kot smo že zapisali, toda kako bo v sami datoteki AVI ali MPEG stisnjen zvok, je vendarle odvisno od priloženega zajemalnega programa. Nekateri omogočajo samo stiskanje v običajnem okenskem načinu PCM (s tem načinom so stisnjene datoteke WAV, ki so tudi desetkrat večje od kakovostno primerljivih datotek MP3), večina pa jih zmore tudi za video MPEG-2 običajni način MPEG-1, Layer 2. Na preizkusu nismo imeli prav nobene kartice, ki bi znala zvok stiskati s kodekom Dolby Digital (dvokanalni, stereo), ki je v MPEG-2 tudi dovoljen, kar nekaj kartic pa v datotekah AVI omogoča stiskanje s katerimkoli kodekom, ki je v Oknih nameščen (npr. MP3). Slednje je pravzaprav najboljša izbira, če naj bo končni izdelek datoteka AVI/DivX.
Pri zajemanju zvočnega dela posnetka, večinoma ni kake hude izbire z načini stiskanja.
In nenazadnje - zelo pomembna je tudi kakovost prikazanega TV/video signala in seveda shranjevanja le-tega. Če smo še pred nekaj leti ugotavljali, da imajo dober prikaz le redke kartice, shranjujejo pa prav vse po vrsti slabo, je danes stanje popolnoma drugačno. Prikazovanje je v veliki večini primerov zelo ali vsaj dovolj dobro, enako tudi shranjevanje. Res pa je, da si oznako "odlično" prisluži le nekaj TV kartic, od katerih ni nobena v nižjem cenovnem razredu. Dovolj kakovostno zajemanje (nekateri se pohvalijo z 10-bitnim zajemanjem na barvni kanal namesto 8-bitnim) zahteva dovolj zmogljivo in torej novejše vezje na kartici in dobro napisane gonilnike. In res je še vedno, da je na trgu tudi nekaj TV kartic, pri katerih bi lahko kakovost predvajanja in snemanja označili kot porazno. Slika je pri teh modelih neostra, ob besedilu se trese in je nestabilna, občasno pa naletimo tudi na napačne barve (izpranost ali vijoličasti odtenki sicer kovinskih odbleskov). Nekateri modeli sliki "dorišejo" tudi nekakšno mrežo, tako da je videti kockasta. Tudi v kakovosti snemanja stoječih slik (kar omogočajo vsi modeli) so velike razlike. Med preizkusom smo naleteli na modele, ki so končni izdelek izdatno "popestrili" z zeleno barvo, modele, ki so vse skupaj zameglili (slika je bila neostra), in modele, ki so končno sliko prikazali nekoliko kockasto, saj so zajeli le eno polsliko (signal PAL je sestavljen iz dveh polslik - ena je sestavljena iz lihih, druga iz sodih vrstic).
Kaj smo preizkusili
Ko prečešemo (slovenski) trg, imamo najprej občutek, da je izbira TV kartic velikanska, saj je modelov res veliko. Vendar pa se na koncu izkaže, da je ponudnikov veliko manj in da raznolikost izhaja iz dejstva, da ima vsak izdelovalec v svojem programu množico zelo podobnih modelov. Osnovni model, model z radijskim sprejemnikom, model s še dodatnim daljinskim upravljalnikom, pa strojnim zajemanjem MPEG, itd. V spodnjih opisih preizkušenih modelov smo zato nekatere zelo podobne modele kar združili.
Načini prikazovanja
Programi "rišejo po zaslonu" tako, da ga popolnjujejo s pikami, oz. grafični kartici izdajo ukaz (prek klicev v operacijski sistem), naj narišejo grafični element (npr. črto). To je odlično in dovolj hitro za večino opravil, ne pa tudi za prikazovanje videa. Ta pot bi bila enostavno prepočasna, če bi hoteli zvezno (25 slik na sekundo) osveževati zaslon z ločljivostjo 1024 × 768 pik (25 × 2,3 MB na sekundo!). Zato video in TV kartice (pa tudi programi za predvajanje video datotek) za izris videa že od nekdaj uporabljajo t.i. prekrivanje (overlay). Gre za to, da se podatki izrisujejo mimo operacijskega sistema, neposredno v video pomnilnik na grafični kartici, če nekoliko poenostavimo. Rahlo neprijetna posledica tega je, da slika na zaslonu ne sledi dovolj hitro oknu, če ga premikamo. In druga posledica - tako prikazane slike z običajnimi programi ne moremo zajeti in shraniti. Če s kopiranjem zajeto sliko prenesemo v kak grafični program, se tam, kjer naj bi bila slika predvajanega videa, pokaže le črn pravokotnik.
Nekateri programi za predvajanje videa (na sliki BSPlayer) obvladajo tudi nov način prikazovaja - VMR9. Tisti, ki so priloženi video karticam, večinoma še ne.
Hiter razvoj grafičnih kartic, predvsem pri 3D, je prinesel tudi drugačno rešitev. Microsoftova knjižnica DirectX 9 omogoča način video prikaza, ki se imenuje VMR9 (Video Mixing Renderer 9) in omenjenih pomanjkljivosti nima. Namenjen je sicer izrisu videa v teksturah (npr. v igrah), vendar ga nekateri programi za predvajanje videa (BSPlayer, Media Player Classic) s pridom uporabljajo za čisto običajen prikaz videa. Prednost takega prikaza je, da slika lepo sledi oknu in jo lahko brez težav tudi zajamemo, slabost pa, da potrebujemo relativno močno (in novo) grafično kartico. Načeloma mora kartica strojno podpirati knjižnico DirectX 9. Izkaže se sicer, da tudi vse take kartice niso dovolj dobre in pri predvajanju videa sliko nekoliko "trgajo".
Kakorkoli že - VMR9 (ali več) bo v prihodnosti zagotovo popolnoma izpodrinil staro dobro prekrivanje.
Zunanji posebneži
Osnovna zamisel TV kartice je, da v računalniško sliko "vstavi" tudi televizijsko sliko, oz. jo zna predvajati čez celotni računalniški zaslon. Velika večina se tega loti na pravi računalniški način - strojna oprema podatke digitalizira, programska oprema (gonilniki) pa jih "vnese" v operacijski sistem, ki jih izriše na zaslonu. Že dolga leta pa poznamo tudi posebneže, ki to počnejo drugače; večino trži tajvansko podjetje Avermedia. Preizkusili smo tri tovrstne Avermediine naprave in eno podjetja Neovo, ki pa je brez dvoma le Avermediin izdelek OEM.
Gre za zunanje naprave, ki jih na "računalniški ravni" z računalnikom sploh ne povežemo. Na eni strani imajo antenski ter video in avdio vhod (kompozitne in S-Video), na drugi strani pa sta dve vtičnici VGA, s katerima napravo enostavno "vpnemo" med VGA izhod iz grafične kartice in monitorjev VGA kabel. Ideja naprave je torej, da video signal po analogni plati vključi v signal VGA, pri čemer sam računalnik ne sodeluje. Prednost take rešitve je, da v računalnik ni treba nameščati nobenih gonilnikov (in torej deluje tudi v najpočasnejšem računalniku in v vsakem operacijskem sistemu), slabost pa, da si ne moremo privoščiti snemanja, ki ga danes ponujajo vse prave TV kartice. Slabost je tudi nekoliko slabša računalniška slika, ki jo prinese vsak tak "VGA vmesnik". Vendar se časi spreminjajo in če je bila včasih slika dejansko kar meglena, je danes poslabšanje komaj opaziti. Če imamo monitor LCD, tega sploh ne bomo opazili.
Vse štiri naprave imajo na ohišju tipke, s katerimi lahko preklapljamo med programi in med različnimi vhodi, drugim nastavitvam pa je namenjen daljinski upravljalnik. Z njim "skočimo" v menuje in poiščemo TV kanale, s celozaslonskega ogleda video slike preklopimo na računalniško sliko ali pa na tej v oknu odpremo majhen video zaslon. S tipkami na daljincu lahko to okno premikamo (še enkrat pozor - z miško tega ne moremo početi, saj računalnik pravzaprav sploh ne ve, da mu je bilo "od zunaj" v izhodni video signal primešano še video okno), povečati pa ga ne moremo. Model Avertv Box9 premore tudi teletekst in pregled vseh TV kanalov, medtem ko cenejši modeli Box5, Box7 in Neovo TV-02 tega nimajo.
Box5 in Neovo TV-02, ki je prvemu, razen po zunanjosti, enak, sta namenjena zaslonom z ločljivostjo do 1024 × 768 pik, medtem ko sta modela Box7 in Box9 močnejša in podpirata tudi ločljivost 1280 × 1024. Pri slednjih je tudi malenkostno poslabšanje računalniške slike, o kateri smo govorili prej, manjše (pri ločljivosti 1024 × 768 pik).
V praksi se izkaže, da je televizijska (oz. video) slika, ki jo prikažejo Avermediine naprave, le povprečna. Takoj, ko je na zaslonu kakšen statičen element, napis ali menu (npr. od predvajalnika DVD), je videti tresenje slike in značilno prelivanje barv. To je še posebej opazno pri modelu Box5 (in Neovo).
Če vas zanima res samo gledanje televizije na računalniškem monitorju (in ne tudi snemanje programa ali zajemanje slik), so Avermediini (in Neovo) izdelki zelo dobra rešitev. Nekoliko slabšo kakovost slike pa bo pač treba vzeti v zakup.
Avermedia AverTV Box5
Kaj: Zunanji TV vmesnik (brez možnosti snemanja), do 1024 × 768 pik.
Prodaja: EC, www.ecdoo.si, (01) 434 15 46.
Cena: 20.880 tolarjev.
Avermedia AverTV Box7
Kaj: Zunanji TV vmesnik (brez možnosti snemanja), do 1280 × 1024 pik
Prodaja: EC, www.ecdoo.si, (01) 434 15 46.
Cena: 17.770 tolarjev.
Avermedia AverTV Box9
Kaj: Zunanji TV vmesnik (brez možnosti snemanja), do 1280 × 1024 pik, s teletekstom.
Prodaja: EC, www.ecdoo.si, (01) 434 15 46.
Cena: 28.050 tolarjev.
Neovo TV-02
Kaj: Zunanji TV vmesnik (brez možnosti snemanja), do 1024 × 768 pik.
Prodaja: Anni, www.anni.si, (01) 580 08 00.
Cena: 31.590 tolarjev.
Kako smo preizkušali
Pri preizkušanju smo vsako TV kartico namestili v računalnik s procesorjem Pentium 4 3 GHz z 1 GB pomnilnikom. Samo gledanje televizije oz. preklapljanje med kanali smo preizkusili z navadno anteno, ki je "lovila" programe, za ocenjevanje kakovosti in drugih zmogljivosti TV kartic pa smo uporabili DVD komponento, prek katere smo predvajali odlomke filmov in nepremične slike.
Ko smo natančno pregledali in popisali vse zmogljivosti, ki jih kartica zmore (ogledate si jih lahko v tabeli), smo ocenili kakovost predvajane slike in to tako v oknu kot v celozaslonskem načinu. Nato smo se lotili meritev obremenjenosti procesorja. Na vedno istem odlomku iz filma Gladiator smo sprožili snemanje v formatu MPEG-2 (6 Mb/s) in s Task Managerjem ocenili, kolikšna je pri tem povprečna obremenjenost procesorja. Pri tistih (redkih) karticah, ki MPEG-2 ne poznajo, smo obremenjenost zapisali pri snemanju v DivX (4 Mb/s). Tako posnet odlomek smo si natančno ogledali in zapisali oceno kakovosti (vse ocene lahko vidite v tabeli), ki predstavlja ostrino, zveznost in barvno pravilnost posnetka. Nato smo DVD predvajalnik prestavili na drug odlomek (iz filma Shrek), zajeli približno isto samostojno sliko iz njega in jo shranili. Te posnetke lahko vidite pri opisih posameznih kartic.
Ocenili smo tudi samo uporabniško izkušnjo, ki čaka uporabnika pri uporabi kartic. To pomeni, da smo ocenili enostavnost namestitve, stabilnost med delom (nekatere kartice oz. njihovi gonilniki so kar precej nestabilni) ter prijaznost in uporabnost uporabniškega vmesnika.
Opis izdelkov
Avermedia AverTV Studio 303 in TV-Go PCI 007 FM Plus
Avermedia ima v svojem programu tako kartice, ki premorejo strojno podporo zajemanju v MPEG-2, kakor tudi take, ki to delo prepustijo procesorju osebnega računalnika. Modela AverTV Studio 303 in TV-Go PCI 007 FM Plus sta "programski" različici in sta namenjeni najmanj zahtevnim uporabnikom. Razlika med njima je minimalna (če ne štejemo cene) - model 007 FM Plus ima vgrajen starejši Philipsov uglaševalnik (na enem čipu), poleg tega pa je priložena programska oprema nekoliko manj nališpana in je videti starejša, čeprav je po zmogljivostih enaka. Razlika je tudi v nekoliko manj zanesljivi strojni programski opremi modela 007 FM Plus, saj smo imeli na dveh računalnikih od treh težave, ker kartice med namestitvijo nista prepoznala. Obe kartici imata priložen daljinski upravljalnik.
Programska oprema je prijazna in uporabna ter omogoča enostaven preklop med video vhodi in kanali, po želji pa lahko izberemo tudi snemanje v ozadju in seveda neposredno snemanje. Pohvalno je, da je tudi pri celozaslonskem ogledu videa viden enovrstični nadzorni vmesnik, kar pride večkrat prav.
Kakovost slike na zaslonu je zadovoljiva. Ob majhnih stoječih elementih (črte in črke) se pojavi migotanje, slika pa je nekoliko sprana in neostra. Zanimivo, da je zajeta negibna slika razmeroma dobra. Enako lahko rečemo za video, ki smo ga zajeli v formatu MPEG-2 (snemamo lahko tudi v katerikoli kodek, ki je nameščen). Pri tem početju je bil s kartico Studio 303 procesor 25 % obremenjen, s kartico FM Plus pa 32 %. Pri računalniku s procesorjem Pentium 4 2000 sta bili ti vrednosti 65 in 70 %, kar je zelo blizu neuporabnosti. Kartica ne zna zajemati zvoka, ampak to prepusti zvočni kartici, kar se ob daljših posnetkih lahko pokaže tudi kot občasno zamikanje videa in zvoka.
Kartici premoreta tudi radijsko anteno in pripadajočo programsko opremo. Če želimo, lahko radijske programe zajemamo v datoteke MP3.
Avermedia AverTV Studio 303 in TV-Go PCI 007 FM Plus
Kaj: Kartici PCI, TV in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): Model Studio 303 25 %, model FM Plus 32 %.
Ocena kakovosti snemanja: 6.
Ocena uporabniškega vmesnika: Model Studio 303 8, model FM Plus 7.
Cena: Model Studio 303 14.550, model 007 FM Plus 8250 tolarjev.
Za: Ugodna cena, prijazna programska oprema.
Proti: Slaba kakovost predvajanja in zajemanja, med snemanjem procesor zelo obremenjen.
Avermedia AverTV H/W
Kakor pove že ime, je kartica AverTV H/W strojne narave, kar pomeni, da ima vgrajen (Conexantov) čip za strojno kodiranje v MPEG-2. Čeprav programska oprema omogoča zajemanje tudi v druge formate, ki jih podpira naš sistem, je torej priporočljivo uporabiti tega. Prav zanimivo je, da se strojna podpora na testnem računalniku s procesorjem Pentium 4 3 GHz ni prav nič poznala, saj je kartica med zajemanjem v MPEG-2 (6 Mb/s) zavzemala enakih 25 % procesorskega časa kakor "programska" kartica Studio 303. Ko smo ju preizkusili v računalniku s šibkejšim procesorjem Pentium 4 2 GHz, pa je bila razlika drastična - 25 % : 65 %. Kartica zajema tudi zvok in sicer brez posredništva zvočne kartice.
Poleg dodatnega zajemalnega vezja je očitno boljše tudi zajemalno vezje, saj je prikazana slika s to kartico nekoliko boljša, čeprav je do neke mere še vedno videti tresenje pri manjših statičnih elementih. Enako velja tudi za sliko, zajeto v video datoteko.
Programska oprema je enaka kakor pri vseh Avermediinih TV karticah, se pravi ravno prav "nališpana", enostavna in učinkovita. Pogrešamo le bolj enostavno in hitrejše snemanje v ozadju, saj se na začetek snemanja pripravlja kar 7 sekund.
Tudi ta kartica ima radijsko anteno in zna program zajemati v MP3. Daljinec ni priložen, vendar so po koncu tega preizkusa na trg prišli tudi paketi, ki ga vsebujejo.
Avermedia AverTV H/W
Kaj: Kartica PCI, TV in radijski sprejemnik.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Da.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 25 %
Ocena kakovosti snemanja: 8.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8.
Cena: 20.100 tolarjev.
Za: Ugodna cena, prijazna programska oprema.
Proti: Nekoliko slabša kakovost predvajanja in zajemanja.
Avermedia AverTV USB 2.0 Plus
Majhna srebrna škatlica je očitno namenjena uporabnikom na poti (s prenosnikom), saj je priložena tudi usnjena torbica, ki naj bi si jo pritrdili za pas. Deluje brez dodatnega napajanja, funkcionalno pa je enaka kakor Avermediina kartica Studio 303. Nima namreč strojnega zajemanja v MPEG-2 in ima enako programsko opremo, enako kakovostna pa je tudi prikazana in zajeta slika.
Da je strojna podpora bolj slaba, se vidi že med predvajanjem videa, saj že to zavzame celih 20 % (zelo hitrega) procesorja. Ko vklopimo zajemanje v MPEG-2, se vrednost podvoji. Preizkusili smo tudi snemanje v DivX (podprto je zajemanje v vse formate, za katere imamo nameščen kodek), vendar se je vsakič po nekaj sekundah snemanje prekinilo. Deluje torej le teoretično ...
Omenimo še, da ima tudi zunanji Avermediin model enako programsko opremo kakor vse TV kartice tega izdelovalca. Enostavna je in praktična, le nekoliko težavna in počasna pri snemanju v ozadju.
Namesto televizijske antene lahko priklopimo radijsko in po želji program shranjujemo v MP3. Daljinec ni priložen.
Avermedia AverTV USB 2.0 Plus
Kaj: Zunanja naprava USB2, TV in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 40 %.
Ocena kakovosti snemanja: 6.
Ocena uporabniškega vmesnika: 9.
Cena: 22.800 tolarjev.
Za: Prijazna programska oprema, majhnost, deluje brez napajanja.
Proti: Slaba kakovost predvajanja in zajemanja, med snemanjem in predvajanjem je procesor zelo obremenjen.
Hauppauge WinTV PCI-FM
Podjetje Hauppauge je na področju video in TV kartic med bolj znanimi. Predvsem zato, ker od vsega začetka skrbi tudi za zgornji del ponudbe in tudi strojne zajemalnike videa. Njihovi izdelki so dobro podprti tudi s strani Microsofta (v Windows XP Media Centru).
Model WinTV PCI-FM je edini med preizkušenimi Hauppaugeovimi modeli, ki strojnega zajemanja MPEG-2 ne podpira. Pravzaprav ne podpira niti programskega, saj lahko v programu nastavimo le zajemanje v MPEG-1 ali pa v katerikoli kodek, ki ga imamo nameščenega (npr. DivX). Kakovost predvajanja na zaslonu je odlična, medtem ko zajemanje ni najboljše, enako pa lahko rečemo tudi za zajemanje statičnih slik; slike so namreč barvno nekoliko neizrazite in neostre. Zajemanje v DivX (kot nadomestek za "manjkajoči" MPEG-2) zahteva 20 % procesorskega časa. Zvok zajema zvočna kartica, saj TV kartica te podpore nima.
Programska oprema zaradi odsotnosti strojnega MPEG-2 ne omogoča snemanja v ozadju (time shifting), sicer pa sodi med bolj uporabne in manj nališpane, kar ji štejemo v dobro. Ker je vgrajen tudi radijski sprejemnik, je na voljo tudi program za poslušanje radia, ki pa žal ne omogoča snemanja. Priložen je daljinec.
Hauppauge WinTV PCI-FM
Kaj: Kartica PCI, TV in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, DiVX, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Ne.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 20 %.
Ocena kakovosti snemanja: 8.
Ocena uporabniškega vmesnika: 7.
Cena: 17.000 tolarjev.
Za: Zelo dobra kakovost predvajane slike, dokaj prijazen program.
Proti: Zajemanje videa in slike ni najboljše, ne omogoča snemanja v ozadju, ni mogoče snemati radijskih programov.
Hauppauge WinTV-PVR 150 in WinTV-PVR 350
Hauppaugeova modela PVR 150 in 350 sta stopnjo nad najcenejšim modelom PCI-FM. Njuna ključna prednost je v tem, da imata vgrajeno Conexantovo vezje za neposredno strojno zajemanje v MPEG-2. Razlika med njima pa je le v tem, da model 150 nima priloženega daljinca, ki ga model 350 ima.
Strojna podpora snemanju se pozna pri obremenjenosti procesorja, ki znaša (pri snemanju MPEG-2, 6 Mb/s) 13 %, kar je glede na izkušnje pod mejo, pri kateri uporabnik snemanje sploh zazna (računalnik je popolnoma gladko odziven). Res pa so tudi kartice, ki isto zmorejo še z veliko manj sodelovanja glavnega procesorja. Strojna podpora se pozna tudi pri snemanju zvoka, ki ga opravi sama kartica in ga ne prepusti zvočni kartici. Pri daljših posnetkih (uro in več) ter snemanju v ozadju, ki je podprto, lahko pri ločenem snemanju pride do zamika zvoka in videa, pri snemanju zvoka, ki ga opravi TV kartica, pa ne. Kakovost zajetega posnetka je odlična, barve so pravilne, tudi zrnatost posnetka ni opazna. Enako velja tudi za predvajanje posnetka, pri katerem nismo opazili za cenejše kartice značilnih pojavov, na primer tresenja slike ob podnapisih.
Slabost teh močnejših Hauppaugeovih kartic bodo opazili le tisti, ki bi radi posnetke zajemali tudi v kaj drugega kakor MPEG-2 (npr. DivX). To namreč ni podprto in tudi zvočni del posnetka lahko zajamemo le v klasičnem zapisu MPEG-1, Layer 2. Omenimo še, da je priložena enostavna in zelo dobra Uleadova programska oprema za izdelavo filmskih DVDjev.
Hauppauge WinTV-PVR 150 in WinTV-PVR 350
Kaj: Kartici PCI, TV in radijski sprejemnik, modelu 350 priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Da.
Podprti kodeki: MPEG-2.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 13 %.
Ocena kakovosti snemanja: 10.
Ocena uporabniškega vmesnika: 7.
Cena: Model 150 17.000 tolarjev, model 350 36.000 tolarjev.
Za: Zelo dobra strojna podpora snemanju MPEG-2, zelo dobra kakovost predvajane slike, dokaj prijazen program.
Proti: Ni mogoče snemati radijskih programov, obremenjenost procesorja pri snemanju bi lahko bila manjša. Visoka cena modela 350. Snemanje v drugih formatih ni podprto.
Hauppauge WinTV-PVR USB2
Lahko bi rekli, da je simpatična črna škatla zunanja različica Hauppaugeovega modela 350. Na računalnik jo priklopimo prek vmesnika USB 2.0, žal pa jo moramo povezati tudi z električno vtičnico, saj ji napajanje prek USB ne zadostuje.
Vgrajeno ima strojno zajemanje v MPEG-2 in je procesorsko precej manj zahtevna od prej omenjene kartice PCI. Pri zajemanju v MPEG-2 namreč rabi le 8 % procesorskega (Pentium 4 3 GHz) časa. Kar je zelo dobro, kajti nekateri slabši modeli že samo za predvajanje slike potrebujejo več kot dvakrat več. Prikaz slike na zaslonu je zelo dober, nekoliko slabše pa je zajemanje, kar pripisujemo drugačnim gonilnikom.
Po drugi strani so zajete samostojne slike boljše, pravzaprav kar zelo dobre. So barvno pravilne in ravno prav svetle. V vsem drugem je model USB2 enakovreden modelu 350, saj ga upravlja enaka programska oprema. Omogoča snemanje v ozadju, program za poslušanje radia pa ne omogoča snemanja. Enako velja očitek, da snema le v formatu MPEG-2, ne pa tudi v katerem drugem (npr. DivX). Priložena sta programska oprema za izdelavo filmov DVD in daljinec.
Hauppauge WinTV-PVR USB2
Kaj: Zunanja naprava USB2, TV in radijski sprejemnik, modelu 350 priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Da.
Podprti kodeki: MPEG-2.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 8 %.
Ocena kakovosti snemanja: 9.
Ocena uporabniškega vmesnika: 9.
Cena: 29.520 tolarjev.
Za: Zelo dobra strojna podpora snemanju MPEG-2, dobra kakovost predvajane slike, dokaj prijazen program.
Proti: Ni mogoče snemati radijskih programov, snemanje v drugih formatih ni podprto.
Leadtek WinFast DV2000, TV2000 XP Expert in TV2000 XP RM
Tajvanski Leadtek ima v svojem programu "malo morje" različnih TV kartic in nekatere se med seboj le malenkostno razlikujejo. Naj na kratko opišemo razlike med tremi karticami, ki jih obravnavamo združeno. Osnovni (in najcenejši) model je TV2000 XP RM, model TV2000 XP Expert ima dodan še radijski sprejemnik in kar nekaj programske opreme (za urejanje videa, za zapisovanje filmskih DVDjev), model DV2000 pa ima poleg tega vgrajen še vmesnik firewire in je tako pripravljen tudi za neposreden priklop digitalne kamere. Vsi trije imajo priložene daljince.
Sicer gre za kartice, ki ne premorejo strojnega kodiranja v MPEG-2, tako da ob zajemanju trošijo 25 % procesorskega (Pentium 4 3 GHz) časa. Zajemanje zvoka je urejeno prek zvočne kartice, kar zna pri daljših posnetkih povzročati težave. Kljub temu da gre za programsko kodiranje MPEG, programska oprema omogoča zelo dobro snemanje v ozadju. Resda za to potrebuje hiter računalnik, vendar je uporaba enostavna in praktična. Poleg MPEG-2 je sicer snemanje mogoče tudi v vse druge kodeke, ki jih imamo trenutno nameščene. Preizkusili smo DivX 5 in nad delovanjem nismo imeli pripomb (le to, da je bilo zasedenih 55 % procesorskih zmogljivosti). Modela, ki imata radijskih vmesnik, znata program tudi snemati. Snemanje v format MP3 ne zaseda skoraj nič procesorskega časa.
Priložena programska oprema je preveč našminkana in potrebujemo kar nekaj časa, da se privadimo na vse možne gumbe in izbire. Med drugim je moteče, da se po končanem snemanju posnetek samodejno začne predvajati, v majhnem oknu (slika v sliki) pa se hkrati še naprej vrti trenutni program. Te čudne logike nikakor nismo mogli izklopiti.
Kakovost prikazane slike je le povprečna, saj je občasno videti "cvetenje" na podnapisih, medtem ko so zajeti filmski posnetki nekoliko neostri, prav tako tudi samostojne slike.
Model DV2000 zna zajete posnetke neposredno zapeči na filmski DVD, kar se je izkazalo kot simpatična možnost. In nekakšna bližnjica bolj običajni poti, ki jo zahtevajo druge kartice - zapisovanje z dodatnim programom.
Leadtek WinFast DV2000, TV2000 XP Expert in TV2000 XP RM
Kaj: Kartice PCI, TV in radijski sprejemnik (modela DV2000 in XP Expert), priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 25 %.
Ocena kakovosti snemanja: 6.
Ocena uporabniškega vmesnika: 7.
Cena: Model XP RM 6800 tolarjev, model XP Expert 15.000 tolarjev, model DV2000 19.000 tolarjev.
Za:Ugodna cena, zelo dobro snemanje v ozadju, modela z radiem brez težav snemata v MP3.
Proti: Zajemanje videa in slike ni najboljše, nekoliko nerodna in nenavadna programska oprema.
Leadtek WinFast PVR2000
Po videzu in programski opremi, ki je priložena, bi lahko pomislili, da se PVR2000 ne razlikuje kaj prida od zgoraj opisanih Leadtekovih modelov. Pa vendar gre za bistveno zmogljivejšo napravo, kar je videti tudi po višji ceni. Kartica ima vgrajeno vezje za strojno kodiranje MPEG-2 in, kot kaže, tudi bistveno boljše vezje za zajemanje slike. Kakovost predvajane slike na zaslonu je odlična, enako lahko trdimo za zajeti video posnetek in negibno sliko. Ta je pokazala pravilne barve in predvsem ostrino, pri čemer je sicer večina konkurentov bolj šibkih.
Zajemanje v formatu MPEG-2 kartici ne predstavlja prav nobenih težav, saj je procesor pokazal le 2 % (!) obremenjenost, kar pomeni, da je kartica primerna za uporabo tudi na precej šibkejših računalnikih. Kartica neposredno snema tudi zvok, če želimo, tudi radijski (v MP3). Video posnetke zna neposredno zapeči na DVD, priložen pa je tudi daljinec.
Žal pa ima kartica enako (nekoliko čudaško) programsko opremo, ki smo jo opisali zgoraj. Morda bi se bilo vendarle bolje odločiti za Windows XP Media Center, ki to kartico neposredno podpira.
Leadtek WinFast PVR2000
Kaj: Kartica PCI, TV in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Da.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 2 %.
Ocena kakovosti snemanja: 10.
Ocena uporabniškega vmesnika: 7.
Cena: 24.000 tolarjev.
Za: Odlična kakovost prikazane in zajete slike, zelo majhna obremenjenost procesorja pri snemanju. Snemanje radia v MP3.
Proti: Nekoliko nerodna in nenavadna programska oprema.
Leadtek WinFast TV USB II
Tudi zunanji model, TV USB II, premore enak (ne najboljši) programski vmesnik kakor vsi drugi Leadteki. Gre za razmeroma veliko škatlo (v primerjavi z nekaterimi "palčki" konkurence), ki pa je lepo oblikovana in premore nekaj diagnostičnih lučk, ki med drugim svetijo in kažejo, kdaj naprava predvaja video in kdaj ga (tudi) snema. Upravljamo jo lahko tudi z daljincem.
TV USB II je zmogljivostno podoben "ne strojnim" Leadtekovim modelom in ne močnejšemu modelu PVR2000. Snemanje v formatu MPEG-2 rabi približno 25 % procesorskega časa, kakovost predvajane in zajete slike pa ni najboljša.
Slednja je nekoliko neostra, med gledanjem pa je videti značilno tresenje okoli črk oz. podnapisov. Predvsem pa je nenavadno, da TV USB II ne omogoča neposrednega snemanja zvoka, ampak to prepusti zvočni kartici. Za zunanjo TV kartico je to kar nenavadno.
Leadtek WinFast TV USB II
Kaj: Zunanja naprava USB2, TV in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2:
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 25 %.
Ocena kakovosti snemanja: 6.
Ocena uporabniškega vmesnika: 7.
Cena: 22.000 tolarjev.
Za: Zelo dobro snemanje v ozadju, snemanje radia v MP3.
Proti: Zajemanje videa in slike ni najboljše, nekoliko nerodna in nenavadna programska oprema.
MSI TV@Anywhere Master
Podjetje MSI je bolj znano (in uspešno) na področju matičnih plošč, vendar njihov program obsega vse vrste strojne opreme za osebne računalnike, tudi TV kartice. Preizkusili smo dve, od katerih smo zunanjo morali izločiti, ker ni pravilno delovala.
Model TV@Anywhere Master je kartica PCI, namenjena manj zahtevnim uporabnikom. Priložena programska oprema (Intervideo WinDVR 3) se sicer zelo enostavno namesti, je zelo stabilna in uporabniško prijazna, žal pa ji strojna oprema pod njo ni kos. Prikazana slika na zaslonu je slaba, barve so nekako izprane, robovi črk in podnapisov pa so nestabilni. Imeli smo tudi nekaj težav z gonilnikom, ki je tu in tam sliko prikazal tudi bistveno presvetlo (zažgano), potem pa se spet unesel in deloval normalno naprej.
Zajemanje videa ni strojno podprto, zato smo na preizkusu zabeležili 30 % zasedenost našega procesorja. Kartica ne zajema zvočne komponente, ampak to prepusti zvočni kartici. Zajemanje je mogoče v formata MPEG-1 in MPEG-2, drugi formati niso podprti. Zajemanje v ozadju (time shifting) ni omogočeno. Kartica je ena redkih na trgu, ki ne premore teleteksta. Premore pa vhod za radijsko anteno in seveda omogoča tako predvajanje kot snemanje radijskega programa. Na voljo je tudi daljinec.
MSI TV@Anywhere Master
Kaj: Kartica PCI, TV in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2.
Snemanje v ozadju: Ne.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 30 %.
Ocena kakovosti snemanja: 6.
Ocena uporabniškega vmesnika: 9.
Cena: 12.900 tolarjev.
Za: Dobra in zanesljiva programska oprema.
Proti: Slaba slika, slabo zajemanje. Snemanje v drugih formatih ni podprto.
Pinnacle PMC 100i Media Center
Pinnacle je eno največjih podjetij s področja videa za domače uporabnike, pa tudi za polprofesionalne. Ne čudi torej, da ima v svojem programu tudi veliko TV kartic. Žal pa je naš preizkus ravno sovpadel z menjavo generacij le-teh in je bila večina kartic, ki smo jih preizkusili, tik pred objavo umaknjena s trga. Ostala je le kartica 100i Media Center, ki pa vendarle dobro ponazarja smer razvoja pri Pinnaclu. Bistvena razlika med to kartico in prejšnjimi modeli je namreč v programski opremi.
Starejše kartice so imele priloženo že res zastarelo programsko opremo, medtem ko je novi Media Center eden tistih, ki se po uporabniškem vmesniku (in celo imenu) zgleduje po Microsoftu in njegovih Oknih XP Media Center. To pomeni, da je zelo pregleden in enostaven za uporabo, čeprav še ne tudi popolnoma stabilen (kar sicer velja tudi za nekatere druge Pinnaclove programske izdelke (npr. Studio 9). Po namestitvi se je program kar pogosto sesuval, kar smo delno odpravili šele z namestitvijo nadgradnje iz interneta. Žal je namestitev mogoča le, če imamo širokopasovni internet, saj nadgradnja z različice 2.01 na 2.02 zasede celih 127 MB (!), naslednji korak (na 2.10) pa še dodatnih 13 MB. Po obeh je treba računalnik vnovič zagnati. Teletekst nam tudi po tej nadgradnji ni hotel delovati.
Media Center se v ozadju naslanja na program Media Manager, ki skrbi za sezname glasbenih in video datotek, ki jih v programu lahko tudi predvajamo. Žal je te datoteke v Media Manager treba uvoziti (in s tem narediti dodatno kopijo včasih tudi zelo velikih video datotek) in mu ni dovolj le pokazati, kje so na disku. Media Center podpira tudi snemanje v ozadju in sicer ga vklopi takoj, ko poženemo program. Za vsak primer, če ga bomo potrebovali, kot to počnejo tudi pravi diskovni videorekorderji. Žal je premikanje po tako posnetem materialu zelo nerodno, saj lahko po njem le skačemo v korakih po približno 10 sekund.
Strojni del je enak kakor pri vseh Pinnaclovih karticah nižjega razreda. To pomeni, da sicer ne omogoča strojnega zajemanja v MPEG-2 (in je na našem procesorju Pentium 4 3 GHz zasedla kar 43 % procesorskih zmogljivosti), vendar premore odlično vezje za prikaz in zajemanje slike. Slika je res odlično prikazana, s pravilnimi barvami in z nič tresenja. Enako dobro je bila videti tudi zajeta datoteka MPEG-2. Programska oprema sicer ne omogoča zajemanja negibne slike, tako da smo jo sneli iz zajetega filma, je pa tudi ta odlična. Kartica zajemanje zvoka prepusti zvočni kartici, kar zna biti pri daljših posnetkih problematično. Sprejemnik za daljinec priključimo na zaporedni vmesnik, kar dokazuje nekoliko starejši značaj strojnega dela kartice.
Pinnacle PMC 100i Media Center
Kaj: Kartica PCI, TV sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-2.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 43 %.
Ocena kakovosti snemanja: 10.
Ocena uporabniškega vmesnika: 10.
Cena: 17.400 tolarjev.
Za: Prijazna in zmogljiva programska oprema, odličen prikaz in zajem slike.
Proti: Nestabilna programska oprema, velika obremenjenost procesorja pri zajemanju v MPEG-2.
Plextor ConvertX PVR PX-TV402U
Belgijski Plextor je znan predvsem po svojih optičnih pogonih, občasno pa ga zanese tudi nekoliko vstran od njih. Pred časom smo tako preizkusili njihov prvi video izdelek ConvertX, ki omogoča neposredno pretvarjanje iz analognega v digitalni video signal. Model ConvertX PVR je naprava, ki ima očitno zelo podobno zasnovo, vendar drugačen namen - je namreč zunanja TV kartica.
Podobna strojna zasnova zagotavlja, da je vgrajena strojna podpora za zajemanje videa v MPEG-1, MPEG-2 in celo v MPEG4 oz. DivX. Deluje odlično, vendar med zajemanjem v MPEG-2 (6 Mb/s) vseeno troši 17 % procesorske zmogljivosti, kar je več od nekaterih konkurenčnih izdelkov. Zanimivo, da je od zvočnih formatov, ki so podprti, med snemanjem videa na voljo le MPEG-1, Layer 2, ne pa tudi boljši MP3. Kakovost prikazane slike je dobra, ne pa tudi odlična - pogrešali smo nekoliko večjo ostrino. Enako lahko rečemo tudi za zajeto sliko. Zajemanje zvočne komponente videa je neposredno in ne potrebuje posredništva zvočne kartice.
Priložena programska oprema (najnovejša različica WinDVR - 5) je odlična in hkrati uporabniku prijazna. Omogoča tudi snemanje v ozadju (time shifting), ki naj bi ga podpiral tudi sam ConvertX PVR, vendar nam ga nikakor ni uspelo vklopiti. Brskanje po navodilih je pokazalo, da je podpora le-temu na voljo le kot možnost in v osnovnem modelu očitno ni na voljo. Priložena sta še program za zapisovanje filmskih DVDjev (WinDVD Creator) in seveda daljinec.
Plextor ConvertX PVR PX-TV402U
Kaj: Zunanja naprava USB2, TV sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Da.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, DivX
Snemanje v ozadju: Ne.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 17 %.
Ocena kakovosti snemanja: 8.
Ocena uporabniškega vmesnika: 10.
Cena: 51.880 tolarjev.
Za: Zanesljiva in prijazna programska oprema.
Proti: Za strojno podprt zunanji izdelek ob zajemanju troši nekoliko preveč procesorskega časa. Visoka cena.
Sapphire All-In-Wonder 9200SE
ATIjevi AllInWonderji so bili ene prvih kartic, ki so ponujale vse v enem - grafično kartico, TV kartico in video izhod, da jo je bilo mogoče priklopiti na televizijo. Vse to ponujajo tudi danes, na višji ravni kakor včasih, vendar kartic ne izdeluje več ATI, temveč nekaj drugih izdelovalcev po ATIjevih načrtih. Preizkusili smo enega izmed Sapphirovih modelov - 9200SE. AllInWonderjev je sicer več, vendar se razlikujejo predvsem po zmogljivosti grafične kartice (3D zmogljivosti), kar pa nas pri tokratnem preizkusu ni zanimalo.
Kartica premore običajne vhode (vendar nima radijskega) in kar nekaj izhodov, med drugim tudi SPDIF, digitalni zvočni izhod. Priključki so do kartice speljani prek ločenih priključnih vmesnikov, sicer bi bila na kartici prevelika gneča.
Kartica nima popolne strojne podpore strojnemu zajemanju v MPEG-2, vendar nekaj "pomoči" vendarle obstaja. Zajemanje programa tako zavzame okoli 15 % procesorskega časa (Pentium 4 3 GHz), kar je ravno nekje na meji, če želite kartico uporabljati na ne najhitrejšem računalniku. Zajemanje je mogoče v poseben ATIjev format, MPEG-1, MPEG-2, DivX in Microsoftov WMV. Zvok zajema sama kartica in sicer v formatu MPEG-1, Layer 2.
Kakovost predvajane slike je dobra, vendar moti nekakšna mrežica, "položena" čez video. K sreči je v zajetem posnetku ni več videti. Ta posnetek je že skoraj odličen, enako lahko rečemo tudi za negibne slike, ki smo jih zajeli.
ATIjeva programska oprema velja za eno najboljših, vendar tudi za eno manj stabilnih in oboje se je potrdilo tudi na preizkusu. Na priloženem CDju je bila še stara različica 8.0, ki se je izkazala za nestabilno, zato smo jo hoteli nadgraditi na najnovejšo 9.0. Poskus (ki je vključeval tudi nadgradnjo grafičnega gonilnika) se ni posrečil in na koncu ni več nič delovalo. Pomagal je System Restore in neposredna namestitev zadnje različice. Slednja se je izkazala kot zelo zmogljiva, čeprav nekoliko preveč nališpana za naš okus. Med drugim smo bili navdušeni nad enostavnostjo in učinkovitostjo snemanja v ozadju (time shifting).
Priložen je daljinec, ki pa ni infrardeči kakor vsi drugi, ampak radijski, kar zna biti praktično, če imamo računalnik pod mizo.
Sapphire All-In-Wonder 9200SE
Kaj: Kartica PCI, TV sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: ATI, MPEG-1, MPEG-2, DivX, WMV.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 15 %
Ocena kakovosti snemanja: 9.
Ocena uporabniškega vmesnika: 9.
Cena: 43.990 tolarjev.
Za: Zaokrožena celota, ki vključuje tudi grafično kartico. Dobra kakovost zajemanja, zmogljiva programska oprema. Priložen radijski daljinec.
Proti: Če ne potrebujemo nove grafične kartice, ima prevelike zmogljivosti. Delna nestabilnost.
Sapphire Theatrix 550 Pro
Atijeva (Sapphirova) najnovejša TV kartica z najnovejšim ATIjevim zajemalnim vezjem Theater je bila težko pričakovana, saj se je hvalila s trenutno najmočnejšimi strojnimi zmogljivostmi. Izkazalo se je, da so bila pričakovanja upravičena.
Kartica ima vgrajeno polno strojno podporo za zajemanje v MPEG-2, od konkurentov pa se razlikuje po tem, da vezja ni razvilo neko zunanje podjetje (na primer Conexant), ampak sam ATI. Med zajemanjem programa v MPEG-2 (6 Mb/s) smo zabeležili le 5 % zasedenost procesorja, kar je odlično in pomeni, da je kartica primerna tudi za manj zmogljive računalnike. Novo vezje je poleg tega odlično tudi v prikazu slike na zaslonu in seveda v kakovosti zajete slike. Zvočni del videa ravno tako zajema sama kartica, možno pa je tudi zajemanje radijskega programa, čeprav le v formatih WAV in WMA, ne pa tudi MP3. Seveda je priložen tudi daljinec.
Težava kartice je pravzaprav le programska oprema, ki se razlikuje od AllInWonderjeve. Kar težko je verjeti, toda ATIjeva programska oprema (vsaj v trenutku pisanja tega članka) enostavno (še) ne podpira lastnega ATIjevega vezja oz. kartice. Kartico lahko uporabimo v Windows XP Media Centru oz. s programsko opremo, ki je priložena - Cyberlink PowerCinema TV.
S slednjo smo jo preizkusili tudi mi. Izkaže se s prijaznim uporabniškim vmesnikom, ki spominja na Windows Media Center, vendar mu enostavno manjkajo nekatere naprednejše zmogljivosti, na primer snemanje v ozadju. Za slednje je kartica z majhno "porabo" procesorja namreč idealna. Tudi zajemanje posnetkov je nekoliko omejeno le s tremi nastavitvami kakovosti, snemanje pa se ne začne takoj po kliku na "start", ampak sekundo ali dve kasneje. Med preizkusom se je uspel tudi dvakrat sesuti.
Priložen je tudi daljinec.
Theatrix je odlična kartica, ki pa ji manjka prava programska oprema. Zaenkrat ji jo lahko nudi le Windows XP Media Center.
Sapphire Theatrix 550 Pro
Kaj: Kartica PCI, TV sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Da.
Podprti kodeki: MPEG-2.
Snemanje v ozadju: Ne.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 5 %
Ocena kakovosti snemanja: 10.
Ocena uporabniškega vmesnika: 10.
Cena: 21.215 tolarjev.
Za: Odličen prikaz in zajemanje slike ob zelo majhni obremenjenosti procesorja.
Proti: Programska oprema kartice ne izkorišča v popolnosti. Ni mogoče snemanje v druge formate.
TerraTec Cinergy 250 USB
Podjetje Terratec je morda bolj znano po zvočnih karticah višjega razreda, toda v ponudbi imajo tudi TV kartice. Njihov zunanji model se imenuje Cinergy 250 USB in je eden najmanjših, kar smo jih videli doslej.
Gre za škatlico, ki jo na računalnik priklopimo prek vmesnika USB 2.0, dodatnega električnega napajanja pa ne potrebuje. Ne premore radijske antene, zvok pa zajema neposredno, brez posredništva zvočne kartice. Zajemanje videa ni strojno podprto, zato zajemanje v MPEG-2 (6 Mb/s) zavzame približno 22 % procesorja Pentium 4 3 GHz. Zajemati je mogoče - poleg MPEG-2 - v katerikoli kodek, ki je nameščen v računalniku, enako velja tudi za kodiranje zvočne komponente videa. Žal je ta podatek bolj teoretičen, kajti v praksi smo imeli hude težave. Zajemanje v DivX 5 z običajno hitrostjo 780 Kb/s je delovalo brez težav, ko smo izbrali najmočnejši način (4 Mb/s), pa je zvok nekoliko zaostajal (približno pol sekunde). Zajemanje v formatu Xvid pa se je končalo s sesutjem programa. Z zajemanjem v MPEG-2 težav nismo imeli, je pa res, da zanj skrbi drug program, ki je namenjen le temu - Intervideo WinDVR 3.
Kakovost predvajanja videa je zelo dobra, enako pa lahko rečemo tudi za kakovost zajete datoteke MPEG. Negibne slike pa kartica zajame nekoliko preveč v zeleni barvi.
Priložen program za gledanje televizije je nekoliko špartanski, toda učinkovit. Priložen je tudi daljinec.
TerraTec Cinergy 250 USB
Kaj: Zunanja naprava USB2, TV sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 22 %.
Ocena kakovosti snemanja: 10.
Ocena uporabniškega vmesnika: 9.
Cena: 27.240 tolarjev.
Za: Majhna in pripravna napravica. Dobra kakovost predvajanja in zajemanja.
Proti: Težave s snemanjem v DivX in Xvid.
TerraTec Cinergy 400 in Cinergy 600
Terratecovi kartici PCI se med seboj razlikujeta le v tem, da ima model 600 tudi radijsko anteno in da lahko torej s priloženim programom poslušamo tudi radio. Sicer pa sta tako po programski opremljenosti kakor po kakovosti primerljivi z zunanjim modelom 250 USB - s to razliko, da je imel paket s kartico Cinergy 400, ki smo ga dobili mi, priložen še prastari (iz leta 2000) program WinDVR 1.8, novejši Cinergy 600 pa že ima novejšo različico 3.0 (zadnja različica je 5.0).
Kot kaže, je tudi strojna oprema podobna kakor pri zunanji različici, saj zajemanje v MPEG troši približno enako procesorskega časa - okoli 25 %. Enake so tudi težave s snemanjem v Xvid in DivX, obremenjenost pri slednjem (4 Mb/s) pa je kar 60 %. Po drugi strani pa je zajemanje negibnih slik popolnoma drugačno. Če smo pri različici USB zapisali, da so rezultati preveč zeleni, tukaj niso, vendar pa je zato slabša ostrina posnetka.
Omenimo še, da kartici zvoka ne zajemata neposredno, ampak je tega treba speljati prek zvočne kartice, kar vsekakor ni dobra rešitev. Obe imata priložen tudi daljinec.
TerraTec Cinergy 400 in Cinergy 600
Kaj: Kartici PCI, TV in radijski (model 600) sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-2, vsi, ki so nameščeni v Oknih.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 25 %.
Ocena kakovosti snemanja:10.
Ocena uporabniškega vmesnika: 9.
Cena: Model 400 15.120 tolarjev, model 600 27.240 tolarjev.
Za: Dobra kakovost predvajanja in zajemanja.
Proti: Težave s snemanjem v DivX in Xvid.
Trust USB2 Digital PCTV and Movie Editor
Podjetje Trust je bolj znano po ugodnih cenah izdelkov kakor po njihovi tehnični dovršenosti in slednje se je potrdilo tudi ob preizkusu njihove zunanje TV kartice USB2 Digital PCTV and Movie Editor. Škatlica za delovanje ne potrebuje dodatnega električnega napajanja, vanjo pa lahko "pripeljemo" televizijsko anteno in navaden video signal (kompozitni in S-Video). Poslušanja radijskega signala ne omogoča.
Priložena programska oprema deluje zelo zastarelo, uporabniški vmesnik je tak, kakor bi ga pisali še za Windows 3.1. Tudi hitrost programa ni ravno zavidljiva, saj se snemanje sproži s tremi sekundami zamika, program pa se zaganja celih 10 sekund. Kakovost predvajanja videa je slaba, saj se slika na črkah oz. podnapisih trese, barve pa so kar precej "izprane". Enako velja tudi za zajete posnetke, še posebej, ker napravica ne zna zajemati v polni PAL velikosti, ampak le v ločljivosti 352 × 288 pik, sliko pa potem "raztegne". To velja tudi za zajemanje negibnih slik.
Zajema vedno v formatu DivX, pri čemer ne moremo nastaviti boljše kakovosti od 2 Mb/s (kar je za DivX sicer čisto dovolj), zajemanje zvoka pa poteka samo v najslabšem načinu PCM (tega uporabljajo zvočne datoteke WAV), ki zaseda veliko prostora. Za zajemanje zvoka sicer skrbi zvočna kartica in ne Trust, kar pri zajemanju daljših posnetkov gotovo ni dobro. Zanimivo, da zajem v DivX rabi le 17 % procesorskega časa.
Trust USB2 Digital PCTV and Movie Editor
Kaj: Zunanja naprava USB2, TV sprejemnik.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: DivX.
Snemanje v ozadju: Ne.
Zasedenost CPU med zajemanjem DivX (2 Mb/s): 17 %.
Ocena kakovosti snemanja: 4.
Ocena uporabniškega vmesnika: 5.
Cena: 26.990 tolarjev.
Za: Zajema v DivX.
Proti: Slaba kakovost predvajanja in zajemanja, zastarela in počasna programska oprema. Nima daljinca.
Typhoon TV PVR Universal
Mali "tajfun" je prijeten na pogled - majhna modra škatlica, ki za svoje delovanje ne potrebuje dodatnega napajanja in ki poleg videa zajema tudi zvočni del posnetka. Radijskega programa ne zna predvajati. Omogoča zajemanje v MPEG-1, MPEG-2 in DivX, vendar zajem ni strojno podprt, zato pri tem delu troši okoli 20 % procesorske moči (hitrega procesorja). Zanimivo (oz. slabo) je, da ga tudi samo predvajanje videa oz. televizije troši okoli 15 %.
Programska oprema je dokaj prijazna in se je hitro privadimo, čeprav bo morda komu bolje izbrati kakšno manj "našminkano" shemo, ki je seveda na voljo. Kljub temu smo morali pogledati v priročnik, da smo našli, kako se vklopi možnost snemanja v ozadju; predvsem zato, ker se izkaže, da je to možno le med gledanjem televizijskega sporeda, ne pa tudi videa, ki ga zajemamo prek kompozitnega ali S-Video kabla. Snemanje v ozadju sicer deluje brez težav, vendar je za uporabo nerodno, saj ob vsakem začetku snemanja traja celih 10 sekund, da si program naredi diskovni medpomnilnik, ki ga uporablja med delom.
Žal se izkaže, da Typhoon prikazuje zelo slabo sliko in jo enako slabo tudi zajema. Slika je prepredena z nekakšno drobno mrežico, ki se je nikakor nismo mogli rešiti. Kot rečeno, je vidna tudi v zajetem video posnetku. Negibne slike so dokaj meglene, predvsem pa slike preveč vlečejo v zeleno smer. Še bolj nenavadno je, da je tudi zvok zajet slabo in ima nekakšen "kovinski" zven.
Priložen je daljinec, ki komunicira s sprejemnikom, ki ga prek žice priklopimo na samo napravo.
Typhoon TV PVR Universal
Kaj: Zunanja naprava USB2, TV sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, DivX.
Snemanje v ozadju: Da.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 20 %.
Ocena kakovosti snemanja: 4.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8.
Cena: 32.900 tolarjev.
Za: Majhna in prijetna napravica, razmeroma prijazna programska oprema.
Proti: Slaba kakovost slike, slabo zajemanje slike in zvoka. Nekoliko nerodno zajemanje v ozadju.
Z-Cyber TV Tuner Ultra Genie
Z-Cyber je blagovna znamka tajvanskega podjetja Zoltrix, ki je bilo pred leti tudi pri nas dokaj znano po cenovno ugodnih modemih. Njihova TV kartica se je na preizkusu pokazala kot ena najcenejših, vendar je tudi med najslabšimi.
Vanjo lahko speljemo tako televizijsko kakor radijsko anteno, zvočni del televizijskega signala pa moramo speljati v zvočno kartico, saj ga sama kartica ne zna zajemati. Programska oprema je nekoliko špartanska, predvsem pa moti, da je povsod prisotna izrazito "tajvanska" angleščina, ki kaže na cenenost kartice.
Zajemanje posnetkov je možno v formatih MPEG-1, MPEG-2 in DivX, med zajemanjem pa je kartica zahtevala okoli 18 % našega procesorskega časa. Tako kakovost predvajanja kot tudi zajemanja video posnetkov je izrazito slaba. Slika je nazobčana, občasno meglena, na posnetkih kovinske barve pa se barve kar prelivajo v vijolično. Vijolično komponento je opaziti tudi pri negibnih slikah, ki smo jih zajeli iz video posnetka. Snemanja v ozadju programska oprema ne omogoča.
Za malo denarja malo muzike, bi lahko rekli, toda morda je te tukaj že kar premalo.
Z-Cyber TV Tuner Ultra Genie
Kaj: Kartica PCI, TV in radijski sprejemnik, priložen daljinec.
Strojno zajemanje v MPEG-2: Ne.
Podprti kodeki: MPEG-1, MPEG-2, DivX.
Snemanje v ozadju: Ne.
Zasedenost CPU med zajemanjem MPEG-2 (6 Mb/s): 18 %.
Ocena kakovosti snemanja: 2.
Ocena uporabniškega vmesnika: 8.
Cena: 7700 tolarjev.
Za: Ugodna cena.
Proti: Slaba kakovost slike, slabo zajemanje slike in zvoka.