Objavljeno: 9.9.2005 19:12 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Februar 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi

Olympus C-5000 Zoom

Olympus C-5000 Zoom je digitalni fotoaparat, ki najprej pade v oči zaradi zelo nenavadno visokega ohišja s prirezanimi robovi, ki napravi daje videz prej klasičnega aparata kakor digitalne naprave. Višina je predvsem posledica bliskavice nad značilnim vrhnjim delom aparata, zato je nekoliko bolj nad objektivom, kot smo tega vajeni pri manjših kompaktnih digitalnih fotoaparatih, in tudi ne osvetljuje objektov tako agresivno neposredno, kar je dobro. Sicer pa je na vrhu ohišja tudi nastavek za zunanjo bliskavico, ki bo prišla prav nekoliko bolj resnim uporabnikom in pa tistim, ki želijo ponoči osvetliti tudi kak objekt, ki je oddaljen dlje od štirih metrov, kolikor doseže notranja bliskavica (ob uporabi širokega kota in občutljivosti ISO 80). Prav tako na vrhu je krožno stikalo za izbiranje načina delovanja (avtomatsko, polavtomatsko, ročno, scenska nastavitev, video...).

Omenjena "retro" oblika modela C-5000 Zoom se izkaže za zelo prijazno za držanje v roki in ergonomsko, manjka le kak dodaten hrapav del ali guma, saj je ohišje iz plastike kovinske barve precej drseče. Kot je razbrati že iz samega imena, gre za aparat s "petmilijonskim" tipalom (diagonala tega je 1/1,8 palca), katerega največja ločljivost je 2560 × 1920 pik. To omogoča tudi več obrezovanja fotografij oziroma razvijanje na velike povečave. Seveda pa taka ločljivost potrebuje zelo veliko pomnilnika, predvsem manj zahtevni fotografi pa je večinoma sploh ne bodo potrebovali. Zato bodo verjetno raje uporabljali katero izmed alternativnih ločljivosti. Teh ima aparat obilo, saj ponuja kar šest različnih manjših ločljivosti.

Objektiv omogoča trikratno optično povečavo, pri čemer je široki kot nekoliko manjši, saj ustreza goriščni razdalji le 38 milimetrov v formatu leica, je pa seveda toliko večja največja goriščna razdalja, ki ustreza goriščni razdalji 114 milimetrov. Svetlobna jakost objektiva je 2,8 pri širokem kotu in upade na 4,8 v položaju tele. V normalnem načinu ostrenja lahko izostri predmete od pol metra naprej, sta pa na voljo tudi makro in supermakro funkciji - slednja lahko izostri predmete tudi le od štirih centimetrov naprej. Samodejno ostrenje sicer poteka tako, da aparat na petih področjih sam išče objekte v ospredju, je pa mogoče ostriti tudi glede na središče izreza, oziroma ročno določiti del, na katerega naj elektronika ostri sliko.

Nastavitve praviloma dosežemo prek menujev, saj je tipk na ohišju razmeroma malo - poleg tipk za upravljanje menujev je tu še tipka za "zaklepanje" osvetlitve, tipka za hitro pregledovanje slik in tipka za izklapljanje barvnega zaslona LCD. Ta ima diagonalo 41 milimetrov in nekoliko nemirno sliko, še posebej pod neonsko osvetlitvijo. Menuji so "standardni" Olympusovi - z veliko nastavitvami, a nekoliko nepregledni. Zasnovani so tako, da najprej pridemo na nekakšen krožni menu s štirimi možnostmi, tri od teh omogočajo hitrejši dostop do uporabe samosprožilca, nastavljanje ločljivosti in določanje temperature bele - zadnja pa nas popelje na bolj "klasični" menu, kjer so še druge izbire.

Po tehničnih zmogljivostih je aparat sicer povprečen, je pa res, da ponuja zelo široko paleto ročnih nastavitev, od časa, zaslonke pa vse do ročnega ostrenja (160 stopenj), določanja temperature bele (poleg zajema ponuja celo ročno popravljanje odtenka bele) in tako naprej. Osvetljuje lahko s časi med 1/1000 sekunde in 16 sekundami, zaslonko lahko zapiramo do vrednosti F8, omogočena je kompenzacija osvetlitve med -2EV in +2EV v korakih po 1/3EV, določiti je mogoče občutljivost ISO (50, 80, 160 ali 320), za večje občutljivosti in daljše čase osvetljevanja je na voljo tudi algoritem za odpravljanje šuma. Delovanje tega je sicer solidno, a je pri res daljših osvetlitvah in ob uporabi največje občutljivosti na posnetkih kljub temu še opazno veliko šuma. Pravzaprav ga je mogoče opaziti celo pri posnetkih s krajšimi osvetlitvenimi časi in majhno občutljivostjo delovanja tipala, kar kaže na določene težave, ki jih ima s

No, če smo že pri kakovosti posnetkov, omenimo še kar precej opazno cvetenje na robovih med zelo svetlimi in temnimi deli slike in pa barvni šum na kontrastnih robovih. Vse to seveda precej vpliva tako na ostrino slik kot tudi na število vidnih podrobnosti, ki ni tako, kot bi pričakovali pri napravi s tako zmogljivim tipalom - pa še osvetljenost slik je neenakomerna (kar je še ena slabost tipal s tako visoko ločljivostjo) in tudi barvna dinamika ni najboljša. Visoka ločljivost tipala znova izpade kot mamljiva (tržna) lastnost, ki pa ne opraviči vseh pričakovanj. A dovolj za solidno fotografijo, ob številnih možnostih nadzora pa bo aparat verjetno našel kupce med tistimi, ki se na fotografijo nekoliko spoznajo in nimajo ravno globokega žepa za nakup dražjih modelov s podobnimi lastnostmi.

Olympus C-5000 Zoom

Razred: Srednji (ročni nadzor, solidna zmogljivost).

Efektivna ločljivost tipala: 4,92 milijona pik.

Skupna ocena: 8,40.

Tehnične lastnosti: Objektiv 38-114 mm (ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-4,8; ostrenje 0,5 m-neskončno (4 cm makro); čas od 1/1000 do 16 s; doseg bliskavice od 0,5 do 4,9 m; ISO 50, 80, 160, 320.

Cena: 132.000 tolarjev.

Prodaja: Olympus Slovenija, (01) 236 33 10; Petra Marketing, (01) 423 45 10, www.petramarketing.si.

Za: Oblika, možnosti ročnega nadzora, visoka ločljivost.

Proti: Povprečna kakovost fotografije, drseče ohišje, zapleteno ročno nastavljanje.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

fc4dkL5HR9w

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji