Nad Sonyjevimi cenejšimi telefoni v zadnjih letih nismo bili pretirano navdušeni. Glavni problem je zmogljivejša konkurenca nekaterih manj razširjenih znamk, denimo Xiaomi, kjer enostavno dobimo več za isti (ali podoben) denar. Sony se je sicer lahko vedno pohvalili s kakovostjo izdelave, a so ga tudi tu nekateri konkurenti začeli prehitevati (denimo Nokia).
Verjetno ni daleč čas, ko se bo Sony odločil obupati nad svojimi mobilnimi telefoni. Tekma se namreč zdi že nekaj časa izgubljena, zmagujejo pač Samsung, Huawei (za zdaj še) in drugi Kitajci (in do neke mere še Applov iPhone). Sony je kot podjetje sicer še vedno (ali pa spet) zelo uspešen, vendar le na račun izdelave in prodaje komponent (tipala za fotoaparate, tudi telefonske!) ter seveda na račun posla s konzolo Playstation. In vendar se tudi na področju pametnih telefonov še vedno trudijo, ponavadi v drugih smereh kot konkurenca, včasih tudi v res nenavadne smeri.
Huaweijeva taktika prodaje telefonov srednjega cenovnega razreda (malce nad 300 evri) je že nekaj let enaka – imenu trenutno aktualnega vrhunskega modela dodajo pripono »lite«. Sliši se logično in pošteno – za manj denarja bo uporabnik prejel malce (»lite«) slabši model od tistega, za katerega vsi vemo, da je največ, kar se dobiti da. Še več, po osebnih izkušnjah marketing deluje celo tako dobro, da je povprečnim uporabnikom »vse ravno« – P30, P30, P30 Lite, to je vse »isto«. Vendar, žal, ni, saj modeli Lite z vrhunskim bratcem nimajo prav veliko zveze. In to, čeprav gre za dober telefon, velja tudi za tokrat preizkušeni Huawei Pro 30 Lite.
Honor 10 je manjši in cenovno dosegljiv telefon, saj ga ponekod v tujini dobimo celo za 300 evrov (slovenske trgovine ga prodajajo za 390). Strojno nikakor ni podhranjen, saj ima 4 GB pomnilnika in kar 128 GB shrambe, kar je za ta cenovni razred zelo dobro. Vgrajen je predzadnji Huaweijev paradni procesor Kirin 970, v praksi pa je telefon normalno odziven, delovanje pa dovolj hitro.
Honor je Huaweijeva blagovna znamka, tega ne smemo pozabiti, in še nedavno je veljalo, da so Honorjevi telefoni le bolj ali manj preimenovani modeli, ki se prodajajo pod imenom Huawei. Vendar se časi spreminjajo, telefoni pa vse bolj postajajo »lego kocke«, kot smo jih že desetletja vajeni pri osebnih računalnikih. Rekli bi, da obstaja toliko telefonov, kot je mogočih kombinacij strojne opreme, od procesorjev do zaslonov, pa še bi se zmotili. Kajti po novem je običajno, da se celo telefoni istega imena razlikujejo med seboj – nimajo le različno velike shrambe (tega smo vajeni že od nekdaj), ampak imajo lahko tudi različne velikosti pomnilnika.
Vrag je, kot kaže, vzel šalo in Samsung na Huaweijevo ofenzivo odgovarja z vsemi topovi. Nekoč je bilo treba čakati celih 12 mesecev, da so luč sveta ugledale tehnološke novosti, ki so jih pripravili v tem korejskem podjetju, pa še te so se pojavile le v najdražjih modelih Galaxy S. No, danes je 12 mesecev očitno predolga doba, zato novosti kapljajo sproti. Vse, kar premorejo veliki (Galaxy S), pa zelo hitro dobijo tudi »srednji« (Galaxy A). Včasih še celo prej – prvo širokokotno kamero v svetu Samsung je, denimo, lansko jesen pridobil model Galaxy A9, modeli S (10) so jo povzeli šele spomladi.
845 je številka, ki je pri Mi 8 najbolj zanimiva, saj jo nosi Qualcommov procesor in tisto čipovje, ki žene vse najboljše telefone leta 2018. Šest gigabajtov pomnilnika sodeluje z osmimi jedri in Android 8.1 teče gladko. 6,2-palčni AMOLED zaslon je dober, saj kaže žive barve in je dovolj svetel. Ločljivost je sicer nekoliko nižja kot pri dražjih telefonih, a Xiaomi mora nekje varčevati. Ohišje je zelo všečno in se zelo zgleduje po iPhonu X.
V40 je soliden telefon višjega cenovnega razreda, ki ne preseže Note 9 in Mate 20 Pro. Vseeno pa ima par adutov, ki ga dovolj ločijo od konkurence, da ga je treba jemati malo bolj resno kot prejšnje telefone LG.
To bi se moralo zgoditi takoj po tem, ko je Apple predstavil iPhone. Nokia ne bi podcenila zaslona na dotik. Priznala bi si, da je bil njen adut vedno strojna oprema in ne programska. Tako bi pogledali, kaj je na voljo in našli Android, tisti mobilni operacijski sistem, ki je videti dovolj ambiciozen, da bo enkrat lahko dohitel iOS. Tako bi Nokia opustila Symbian, nehala razvijati Meego/Maemo in začela delati Nokie z Androidom. Čistim Androidom brez navlake. Ta scenarij je sicer čista znanstvena fantastika in, kot vemo, je Nokia predolgo vztrajala pri svoji programski opremi in nato prešla v roke Microsofta, nato pa v roke kitajskega podjetja HMD Global (ki telefone Nokia še vedno snuje na Finskem).
5.1 Plus je del projekta Android One, a na začetku leta 2019 (predstavili so jo sredi lanskega leta) še vedno ni prešla na zadnjo različico Androida. Tudi logotip Android One ni vedno zagotovilo, da bodo posodobitve vedno prišle hitro.