Nad Sonyjevimi cenejšimi telefoni v zadnjih letih nismo bili pretirano navdušeni. Glavni problem je zmogljivejša konkurenca nekaterih manj razširjenih znamk, denimo Xiaomi, kjer enostavno dobimo več za isti (ali podoben) denar. Sony se je sicer lahko vedno pohvalili s kakovostjo izdelave, a so ga tudi tu nekateri konkurenti začeli prehitevati (denimo Nokia).
Verjetno ni daleč čas, ko se bo Sony odločil obupati nad svojimi mobilnimi telefoni. Tekma se namreč zdi že nekaj časa izgubljena, zmagujejo pač Samsung, Huawei (za zdaj še) in drugi Kitajci (in do neke mere še Applov iPhone). Sony je kot podjetje sicer še vedno (ali pa spet) zelo uspešen, vendar le na račun izdelave in prodaje komponent (tipala za fotoaparate, tudi telefonske!) ter seveda na račun posla s konzolo Playstation. In vendar se tudi na področju pametnih telefonov še vedno trudijo, ponavadi v drugih smereh kot konkurenca, včasih tudi v res nenavadne smeri.
Huaweijeva taktika prodaje telefonov srednjega cenovnega razreda (malce nad 300 evri) je že nekaj let enaka – imenu trenutno aktualnega vrhunskega modela dodajo pripono »lite«. Sliši se logično in pošteno – za manj denarja bo uporabnik prejel malce (»lite«) slabši model od tistega, za katerega vsi vemo, da je največ, kar se dobiti da. Še več, po osebnih izkušnjah marketing deluje celo tako dobro, da je povprečnim uporabnikom »vse ravno« – P30, P30, P30 Lite, to je vse »isto«. Vendar, žal, ni, saj modeli Lite z vrhunskim bratcem nimajo prav veliko zveze. In to, čeprav gre za dober telefon, velja tudi za tokrat preizkušeni Huawei Pro 30 Lite.
Honor 10 je manjši in cenovno dosegljiv telefon, saj ga ponekod v tujini dobimo celo za 300 evrov (slovenske trgovine ga prodajajo za 390). Strojno nikakor ni podhranjen, saj ima 4 GB pomnilnika in kar 128 GB shrambe, kar je za ta cenovni razred zelo dobro. Vgrajen je predzadnji Huaweijev paradni procesor Kirin 970, v praksi pa je telefon normalno odziven, delovanje pa dovolj hitro.
Honor je Huaweijeva blagovna znamka, tega ne smemo pozabiti, in še nedavno je veljalo, da so Honorjevi telefoni le bolj ali manj preimenovani modeli, ki se prodajajo pod imenom Huawei. Vendar se časi spreminjajo, telefoni pa vse bolj postajajo »lego kocke«, kot smo jih že desetletja vajeni pri osebnih računalnikih. Rekli bi, da obstaja toliko telefonov, kot je mogočih kombinacij strojne opreme, od procesorjev do zaslonov, pa še bi se zmotili. Kajti po novem je običajno, da se celo telefoni istega imena razlikujejo med seboj – nimajo le različno velike shrambe (tega smo vajeni že od nekdaj), ampak imajo lahko tudi različne velikosti pomnilnika.
Vrag je, kot kaže, vzel šalo in Samsung na Huaweijevo ofenzivo odgovarja z vsemi topovi. Nekoč je bilo treba čakati celih 12 mesecev, da so luč sveta ugledale tehnološke novosti, ki so jih pripravili v tem korejskem podjetju, pa še te so se pojavile le v najdražjih modelih Galaxy S. No, danes je 12 mesecev očitno predolga doba, zato novosti kapljajo sproti. Vse, kar premorejo veliki (Galaxy S), pa zelo hitro dobijo tudi »srednji« (Galaxy A). Včasih še celo prej – prvo širokokotno kamero v svetu Samsung je, denimo, lansko jesen pridobil model Galaxy A9, modeli S (10) so jo povzeli šele spomladi.
845 je številka, ki je pri Mi 8 najbolj zanimiva, saj jo nosi Qualcommov procesor in tisto čipovje, ki žene vse najboljše telefone leta 2018. Šest gigabajtov pomnilnika sodeluje z osmimi jedri in Android 8.1 teče gladko. 6,2-palčni AMOLED zaslon je dober, saj kaže žive barve in je dovolj svetel. Ločljivost je sicer nekoliko nižja kot pri dražjih telefonih, a Xiaomi mora nekje varčevati. Ohišje je zelo všečno in se zelo zgleduje po iPhonu X.
V40 je soliden telefon višjega cenovnega razreda, ki ne preseže Note 9 in Mate 20 Pro. Vseeno pa ima par adutov, ki ga dovolj ločijo od konkurence, da ga je treba jemati malo bolj resno kot prejšnje telefone LG.
To bi se moralo zgoditi takoj po tem, ko je Apple predstavil iPhone. Nokia ne bi podcenila zaslona na dotik. Priznala bi si, da je bil njen adut vedno strojna oprema in ne programska. Tako bi pogledali, kaj je na voljo in našli Android, tisti mobilni operacijski sistem, ki je videti dovolj ambiciozen, da bo enkrat lahko dohitel iOS. Tako bi Nokia opustila Symbian, nehala razvijati Meego/Maemo in začela delati Nokie z Androidom. Čistim Androidom brez navlake. Ta scenarij je sicer čista znanstvena fantastika in, kot vemo, je Nokia predolgo vztrajala pri svoji programski opremi in nato prešla v roke Microsofta, nato pa v roke kitajskega podjetja HMD Global (ki telefone Nokia še vedno snuje na Finskem).
5.1 Plus je del projekta Android One, a na začetku leta 2019 (predstavili so jo sredi lanskega leta) še vedno ni prešla na zadnjo različico Androida. Tudi logotip Android One ni vedno zagotovilo, da bodo posodobitve vedno prišle hitro.
Blackberry, ime ki v marsikom vzbudi spomin na nekoč pomembnega izdelovalca pametnih telefonov. Redko kdo se sploh zaveda, da je podjetje na tem trgu še vedno navzoče. Dobro leto po preizkusu telefona KEYone smo končno prijeli v roke njegovega naslednika.
O Nokii 2.1 je dejansko treba vedeti le eno postavko na tabeli specifikacij in na podlagi te lahko ta telefon mirno odpišemo. Ima namreč gigabajt pomnilnika.
Wiko je francosko podjetje, ki se počasi uveljavlja tudi pri nas. Ponujajo predvsem telefone nižjega cenovnega ranga, taka sta tudi tokrat preizkušeni par View 2 in View 2 Pro. Prvi je naslednik pred časom preizkušenega modela View (preizkusili smo ga februarja letos), drugi pa je njegov zmogljivejši brat.
Samsung kot največji izdelovalec telefonov na svetu (vsaj po številu, po zaslužku je Apple pač v veliki prednosti) zagotovo čuti pritisk najcenejših konkurentov z vzhoda, konkretno telefonov Honor (Huawei) in Xiaomi. Zato vedno več vlaga tudi v lastne »galaksije«, tiste, ki so namenjene malce manj globokim žepom.
No, pa smo že pri štirih kamerah. Huawei P20 Pro nam je dal tri, zdaj pa Samsung vrača udarec s štirimi, a najprej povejmo, kaj točno vse te leče počnejo. Osrednja je ločljivosti 24 MP, pomaga ji zoom leča z 10 MP in (končno, Samsung!) širokokotna z 8 MP. To so tiste tri, ki dejansko nekaj pomenijo, medtem ko četrta z ločljivostjo 5 MP rabi zajemanju globine, ki pomaga pri učinku zameglitve. Slike, ki jih je mogoče zajeti s tem telefonom, so, no, OK.
Najprej razkritje – telefon Samsung Galaxy Note9 sem dobil v uporabo od Samsunga, češ naj preverim, kako se mi bo obnesel v daljšem obdobju. Ker prenekatere podrobnosti v tednu ali dveh, kolikor ponavadi testiramo nove telefone, nemalokrat ni mogoče ugotoviti, sem ponudbo sprejel.
Z manjšo zamudo je Apple začel prodajati svoj tretji letošnji telefon, iPhone XR. Ta prinaša skoraj vse, kar poznamo z modelov XS in XS Max, po malenkost nižji ceni.
Že kar nekaj časa je od tega, ko nas je Huawei začel prepričevati, da mora imeti telefonski fotoaparat več kot le en objektiv. Uspelo mu je, danes so o tem prepričani vsi, tudi Samsung, ki je pred kratkim predstavil model s kar štirimi objektivi. Tokrat smo preizkusili model s tremi – letošnji Galaxy A7.
Časi cenejših telefonov, ki so na račun cene varčevali popolnoma z vsem, so že nekaj let mimo. Današnji telefoni s ceno okoli 200 evrov so popolnoma spodobni izdelki, ki bodo marsikomu prav dobro služili.
Huawei kot proizvajalec telefonov nezadržno raste, zato zagotovo »delajo nekaj prav«, pa vendar si ne moremo kaj, da se ne bi spotaknili ob dejstvo, da prodajo »lahke različice« telefona začnejo mesec dni pred tem, ko bosta uradno predstavljena »pravi« Mate 20 in Mate 20 Pro.
Lani smo v trojici novih Nokijinih telefonov (3, 5 in 6) najbolj pohvalili srednji model, torej petko, zdaj pa smo na preizkus dobili njeno naslednico, model 5.1. Še vedno gre za telefon vstopnega ranga, ki pa vsaj na prvi vtis deluje bolj premijsko, kot bi si mislili glede na ceno. Ohišje je namreč aluminijasto, telefon s prijetno zaobljenimi stranicami pa res lepo stoji v roki. Preizkušeni model je bil lepe, zelo temno modre barve.
Nokia se je pred dobrim letom in pol vrnila na področje pametnih telefonov, tokrat v tesnem sodelovanju z Googlom, zato na novih telefonih seveda teče Android. Konkretno gre po novem za podjetje HMD, ki je od Nokie dobilo pravice do uporabe imena v navezi s pametnimi telefoni, za samo proizvodnjo pa skrbi kitajski Foxconn. Po dobrem letu pa so že začeli prodajati drugo generacijo teh telefonov.
Samsungova beležnica Note je bila od nekdaj posebnež. Včasih s tem, da je bila res velik telefon, danes v resnici le še zato, ker ima priloženo pisalo, ki so se ga nekateri navadili in ne morejo brez njega. Novi Note9 poleg tega premore tudi res zmogljiv akumulator.
Telefoni, ki stanejo manj kot 200 EUR, so ponavadi slabi. Tu in tam se najde kakšen, ki ga je mogoče pogojno priporočiti, a ti telefoni so zelo redki. Izdelovalci tako poceni naprave delajo le zato, da jih potem lahko operaterji ob vezavi ponujajo praktično brezplačno. Še razlog pa je ta, da skušajo tako dobiti v svoje ekosisteme tiste, ki prvič kupujejo telefon in ne bi radi veliko zapravili. Tako se kupec navadi uporabniškega vmesnika tega izdelovalca in ko čez nekaj let menja telefon, je lažje, če ostane pri istem izdelovalcu in takrat morda kupi dražji telefon.
Y7 Prime je malce dražja in boljša različica Huaweievega modela Y6 in, ker smo imeli oba telefona na preizkusu ob istem času, se še lepše vidi, kako skuša Huawei dostaviti telefone za vsako cenovno postavko. Y7 Prime naredi marsikaj dosti bolj prav kot Y6.
To, da operaterji prodajajo telefone, ki nosijo njihovo ime, ni nič novega. Je pa res, da se to pri nas ne dogaja prav pogosto. A1 Smart N9 je dejansko Alcatelov telefon, ki je bil pred tem poimenovan Vodafone Smart A9 in bo morda privzel ime še kakšne blagovne znamke. Ta izredno poceni telefon bo ob vezavi naprodaj praktično brezplačno.
Mi Mix 2s ima keramično zadnjo stranico, kar je zaenkrat še vedno redkost. Prav ohišje oziroma izdelava sta največji adut tega telefona. Mix 2s je lep telefon, zaradi keramike deluje v roki zelo premijsko, čeprav spada v višji srednji razred. V Xiaomiju to vedo, tako da telefon na zadnji strani krasi napis »designed by Xiaomi«, na prednji strani pa logotipa ni.
LG se je s svojo serijo G (spomnimo se modularnega G5) po letih eksperimentiranja naposled umiril in začel dostavljati bolj konsistentne telefone. Jih pa zdaj neumno poimenuje, kajti TinkQ res nima pravega smisla. Da, ta telefon premore »umetno inteligenco«, ki pri slikanju zazna motive in posledično ojača določene barve, da je, recimo, zelena trava še bolj zelena. V praksi pa to pomeni manj realistične slike in tako kot pri Huaweiu je pamet najbolje izklopiti.
Tempo izdajanja novih telefonov bo letos počasnejši, je pred nedavnim sporočilo podjetje HTC, nekdaj vodilno na področju pametnih telefonov. Letos naj bi tako izdali le en res zmogljiv telefon in, kot kaže, bo to U12+, ki ga imamo prav zdaj v rokah. Če jih le ne bo premamilo in bosta luč sveta ugledala še kaka U12 ali U12 Light.
Nokia letos vedno znova navdušuje z dobro narejenimi telefoni. Ti so del programa Android One, ki zagotavlja posodobitve neposredno od Googla. Predvsem pa pomeni dobro uporabniško izkušnjo, ki smo je bili prej vajeni pri nexusih in pixlih.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
