Prav zanimivo je bilo (in je še) opazovati evforijo bolj ali manj laičnih uporabnikov ob uradnem izidu operacijskega sistema Windows 7. Čeprav gre za zgolj evolucijski korak od Windows Vista, tega ne opazi, niti prizna, skoraj nihče. To pa pomeni, da so v Microsoftu presneto dobro opravili svoje delo. Celo tako dobro, da jim praktično širni računalniški svet priznava, da je Windows 7 najboljši operacijski sistem ta hip.
Blagovna znamka Windows je globalna uspešnica, o tem ni dvoma. Če (končno) odmislimo katastrofo z imenom Vista, to velja tudi danes - Windows 7 je nedvomno odličen operacijski sistem. Pa vendar lahko ugotovimo, da "zlato ime" mobilni različici Oken prav nič ne pomaga.
Zadnje tedne smo novinarji dobesedno bombardirani z najrazličnejšimi sporočili, ki zadevajo protivirusno zaščito. Predstavljajo se nam nove različice, njihovi dosežki, z zanimanjem beremo celo o dejanjih t. i. nelojalne konkurence. Je november torej sezona za trg protivirusnikov ali je v ozadju kaj drugega?
V računalniškem svetu velika podjetja bijejo pravo vojno, kdo se bo spomnil več vprašljivo uporabnih funkcij. Pri tem pa poteka še boj za najbolj neumno ime za te izumljene funkcije. Prav neverjetno, kaj vse lahko preberemo na reklamnih brošurah in spletnih straneh. Monitorjevci se včasih prav prijetno zabavamo ob prebiranju nalepk na različnih napravah - od prenosnikov pa do televizorjev.
O tem, ali je v krizi pametneje varčevati ali na vso moč zapravljati, si niti ekonomisti niso čisto edini, zato se v to ne bi spuščal. Očitno pa je, da je treba varčevati, če izračuni trenutnih številk ne prenesejo. In to se v slovenskih telekomunikacijah že resno dogaja.
Verjetno bi pri iskanju ključnih vzrokov za veliko uspešnost interneta zelo hitro prišli do - sodelovanja. Temeljna razlika pri rabi računalnikov se je zgodila, ko so ti iz osamljenih otočkov za ustvarjalnosti takih in drugačnih vrst postali povezane, omrežene naprave.
V tokratnem Monitorju si lahko preberete dva članka, ki se v osnovi vrtita predvsem okrog cenovno racionalnega računalništva. Prvi je obširnejši preizkus cenejših prenosnikov, v drugem pa smo obdelali majhne in lahke mini prenosnike, imenovane tudi netbooki. Pri prvem smo bili sami presenečeni, kako solidne računalnike dobimo že za razmeroma malo denarja.
Potem ko smo v dveh letošnjih številkah komentirali dogodke na telekomunikacijskih trgih v letu 2008, lahko zdaj že naredimo bilanco za prvo polovico letošnjega leta, saj je Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK) 10. septembra objavila poročilo do 30. junija 2009.
Ali je vredno uporabljati Twitter, je podobno vprašanje, kot ali se splača biti čim bolj na tekočem z informacijami.
Za boljšo kakovost izdelkov programske industrije se že dolgo iščejo ustrezna orodja. Java je prinesla mnoge izboljšave in številnim razvijalcem ponudila lažji in hitrejši razvoj. S časom so se izkazale tudi njene številne slabosti, a to njene priljubljenosti ni zmanjšalo.
Računalniški oblaki, spletne storitve, outsourcing, hosting in še kaj bi našli. Zahvaljujoč internetu in hitrim povezavam se računalništvo vse bolj seli iz krajevnih omrežij nekam, kjer storitve ponujajo več, hitreje, za manj denarja. Toda v praksi ni tako. Upam si trditi, da večina podjetij pravzaprav ostaja pri starem, preizkušenem modelu, kjer se vse dogaja za (ali pred, odvisno od perspektive) požarnim zidom. Toda kje je razlog? Tehnološka nezrelost? Pomanjkanje standardov? Skrb za varnost? Vse to, a tu je še nekaj drugega. Strah.
Kolega, urednik neke druge revije, je zadnjič zapisal, da so velika podjetja v stalni nemilosti javnosti; globalno gledano Microsoft, pri nas Telekom. Res je, "krivdo" za to pa nosimo vsi oziroma človeška narava, pa tudi prizadeta podjetja.
Ko sem tistega lepega dne bolščal v vladni dokument, ki govori o nakupih s področja informacijskih tehnologij v prihodnjem letu, sem si nenadoma vroče zaželel, da bi delal v državni upravi. Saj veste, tam so v povprečju delavci bolje plačani, praktično 100 % varni pred izgubo službe, v petek gredo prej domov in poleti lahko celo napol zastonj letujejo naokoli. Med branjem mi je postalo jasno, da se lahko na državni račun tudi fino tehnološko opremiš.
V tokratnem Monitorju si lahko preberete preizkus Olympusove novega digitalnega fotoaparata, modela E-P1. Gre za fotoaparat, ki ni pravzaprav nič posebnega. Še več, manjka mu nekaj osnovnih delov, denimo bliskavica in optično kukalo. A aparat predstavlja tisto inovativnost, ki jo v svetu globalizacije vse teže najdemo. Pri gromozanskih podjetjih gredo odločitve čez toliko posameznih pisarn in pisalnih miz, da je vse manj prostora za tovrstne posebnosti. Žal.
Priznajmo si, gonilo kapitalizma je potrošništvo, gonilo potrošništva pa smo mi vsi. Še posebej to velja na mladih in še nerazvitih področjih, h katerim vsekakor sodi tudi računalništvo, ali kar ves IT, če sem malo širši.
V starih časih so bili zlatokopi pripravljeni žrtvovat marsikaj i, da bi dosegli končni cilj - najti zlato žilo in obogateti. Mrzlično so raziskovali in preizkušali še tako nemogoče možnosti, a le redki so na koncu zares obogateli. Zdi se, da je računalniška industrija v teh časih v podobni situaciji. Vsi mrzlično iščejo novo zlato žilo, pri tem pa vse manj izbirajo sredstva. Čeprav ne bodo priznali, gre za vprašanje obstoja.
Napredek pri strojni opremi je še bolj poudaril težave, ki že desetletje in dlje pestijo temeljno programsko opremo - operacijske sisteme. Ob zniževanju cene računalnikov pa je vse teže opravičiti tudi njihovo visoko ceno.
Nove ekonomije vzhodne Evrope imajo eno skupno potrošniško lastnost: čeprav družina je samo konzerve in se hiša podira - mora pred hišo stati soliden avtomobil, telefonirati je treba po najnovejši modi, zadnja leta pa mora še v dnevni sobi kraljevati kak krepak LCD ali plazemski TV.
Danes je že bolj ali manj očitno, da je prihodnost distribucije večpredstavnih vsebin tesno povezana z računalniki in internetom. Optični nosilci so sicer ta hip še vedno najbolj razširjen vir, vendar se to zelo hitro spreminja v prid prenosa vsebin neposredno iz spletnih trgovin in drugih virov. Tak način je neprimerno hitrejši, udobnejši, pravilom tudi cenejši od nakupa vsebin na nosilcu v trgovini. Novi način dostopa do vsebin hitro pridobiva na pomenu, zlasti v državah, kjer veliki ponudniki, kot sta Apple in Amazon, ponujajo praktično celoten spekter vsebin v digitalni pretočni obliki. Drugod pomanjkanje ponudbe na trgu preprosto nadomeščajo omrežja P2P in drugi viri, prek katerih je mogoče dobiti vse, od najnovejšega glasbenega albuma do filmov v visoki ločljivosti.
Ko so tekli pogovori o televiziji visoke ločljivosti, je bil eden ključnih členov tudi nosilec, ki bi lahko v dnevne sobe prinesel tudi filme visoke ločljivosti. Zgodba je dolga, tu in tam dolgočasna in vsekakor tudi politična, toda na koncu je v bitkah "DVDja naslednje generacije" zmagal Sonyjev blu-ray. Na plošček, ki je enako velik kot DVD, jim je s tehnologijo tanjšega laserskega žarka uspelo spraviti 5× več podatkov, 25 GB. Oz. 50 GB v dvoslojnih različicah. Ravno prav za filme visoke ločljivosti, čeprav le zato, ker je uporabljeno tudi bolj kakovostno stiskanje videa - različica H.264 namesto starejše MPEG-2.
Da, začnimo pri osnovah - projektor ni nadomestek za televizor, kakršenkoli že.
Stari dobri analogni standard PAL, ki definira signal, ki prenaša televizijsko sliko v vaše domove, se počasi, a nepreklicno poslavlja. Lani je doživel petinštirideseto obletnico obstoja, veliko vprašanje pa je, ali bo dočakal tudi petdeseto. Analogni prenos slike bo nadomestil digitalni.
Če ste količkaj tehnični tip, se občasno verjetno sprehodite po kateri izmed s tehniko založenih trgovin. In če ste to naredili v minulih 12 mesecih, ste gotovo opazili, da so največji deli teh trgovin danes namenjeni prodaji televizorjev. Saj veste, tistih škatel, ki so jih izumili že pred 80 leti in že več kot 50 let prikazujejo enak televizijski signal, PAL. Zastarelih škatel torej. No, ne čisto, kajti tokrat se prodajajo pod magičnima besedama "ploski" in "HD".
V rokah držite zdaj že tradicionalno posebno številko Monitorja, ki jo naredimo za poletje, ko je nekoliko več časa za poglobljeno branje kot čez leto. Tokrat smo se posvetili "računalnikom v dnevni sobi" oz. napravam, ki so v resnici vse bolj računalniki, čeprav niso videti tako, in jih lahko vedno enostavneje povežemo s "pravimi" računalniki.
Preizkuševalci digitalnih fotoaparatov se že dolgo zavedamo, da so ločljivosti tipal v aparatih že nekaj let povsem dovolj visoke za domače uporabnike. Zanimivo, da se tega zaveda tudi marsikateri prodajalec, a za večino uporabnikov je število megapik, ki jih premore digitalni fotoaparat, še vedno tisto najpomembnejše vodilo.
Pro et contra: Odprtokodni : specializirani CMS
Po tem, ko je postalo jasno, da so za uspešnost posameznega telefona ali platforme zelo pomembne spletne trgovine za enostaven nakup vsebin (glasbe, video), je bilo le še stvar časa, kdaj se bodo začeli ponudniki prerivati za kupce. Nazoren zgled je namigovanje Appla, da bo v naslednjih različicah programske opreme "morda" onemogočil podporo telefonom, ki nimajo oznake jabolka. Namigujejo predvsem na podporo iTunes, ki ga ima še vroč telefon Palm Pre, kar mnogi štejejo kot eno udarnih lastnosti. V Palmu za zdaj trdijo, da Apple blefira, uporabniki pa razmišljajo, če ne bi bil morda že čas za to, da napišejo nove obtožnice glede monopolnega ravnanja. V prihodnje bo na tem področju nedvomno še zelo pestro.
Lahki prenosniki oziroma netbooki so ena največjih uspešnic zadnjega leta, toda po tem, kar se dogaja med izdelovalci, je doslej videno le razmeroma majhen uvod v to, kar nas še čaka. Dogajanje na področju osebnega računalništva že dolgo ni bilo tako dinamično kot danes, prvič po dolgih letih pa se morda nakazuje konec absolutne prevlade navezave Microsoft - Intel.
S tem mnenjem obhajam natančno deset let od prvega, v katerem sem trdil, da si programi želijo prostosti. Prosto programje počasi prevzema vse več por računalništva, še posebej pa vzhajajoče veje, kot so lahki prenosniki. Ozrimo se nazaj še malo bolj podrobno.
Ideja za ta uvodnik se mi je porodila ob Microsoftovi splavitvi beta različice novega Office 2010 in branju komentarja na arstechnica.org. Res - ali tale Office, pardon, Word, res še pije vodo?
Arhiv
Po avtorjih
