Zakaj je bil odstavljen direktor APEKa

Zakaj je bil odstavljen direktor APEKa
Objavljeno: 26.1.2010 | Avtor: Matej Šmid | Kategorija: Mnenja | Revija: Januar 2010 | Teme: podrobno

Prejšnji mesec je odjeknila novica, da je vlada na zahtevo resornega ministra Gregorja Golobiča s položaja razrešila direktorja Agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK) Tomaža Simoniča z očitkom, da naj bi pri podeljevanju frekvenc za omrežje UMTS družbi Tušmobil kršil zakon. Na njegovo mesto je bil do objave razpisa kot vršilec dolžnosti imenovan Dušan Schuster, sicer upokojenec, ki je do pred dvema letoma služboval v Mednarodni zvezi za telekomunikacije (ITU) v Ženevi, nekaj časa celo kot sekretar generalnega sekretariata. Prav kmalu bomo videli, ali bo novi direktor nadaljeval v glavnem uspešno zastavljeno politiko regulacije svojega predhodnika, ali pa jo bo moral na pritisk Telekomovih in Mobitelovih botrov spremeniti (predvsem pri razvezavi optične zanke).

Upravno sodišče je na pritožbe treh konkurenčnih mobilnih operaterjev (Mobitel, Si.Mobil in Debitel) razveljavilo odločbo APEKa o podelitvi frekvenc UMTS družbi Tušmobil in zahtevalo obnovo postopka. O tem, ali je APEK res kršil Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom), ko je razpis za podelitev frekvenc za UMTS objavil samo v Uradnem listu, ne pa tudi na svojih spletnih straneh, so se sicer kresala ugledna pravna mnenja. Vprašanje je, če Tušmobil v ponovnem postopku lahko sploh izgubi že pridobljene frekvence - spomnimo se podobne zgodbe, ko je pred časom Digitel celo na Vrhovnem sodišču dosegel razveljavitev postopka, v katerem je Si.Mobil dobil licenco za opravljanje mobilne telefonije, vendar se potem ni zgodilo nič.

Vse kaže, da je bila izgubljena tožba na Upravnem sodišču samo izgovor aktualne vlade za odstavitev nezaželenega direktorja, ki ga je postavila še prejšnja vlada pod vodstvom SDS (kjer je bil Simonič član strankinega strokovnega sveta) v začetku leta 2005 in ki bi se mu mandat iztekel konec prihodnjega leta.

Politična regulacija

V luči številnih spornih odločitev na področju mobilnih komunikacij, ki so jih sprejeli različni državni organi v zadnjih petnajstih letih, je razrešitev Simoniča pravzaprav ironična in se lahko upravičeno sprašujemo, kaj je bil pravi razlog zanjo. Možnosti, da bi država zaradi napake v postopku, ki ga bo APEK ponovil, morala plačati kakršnokoli odškodnino, so zelo majhne. Ali je postala moteča APEKova brezkompromisna regulacija, ki jo je poosebljal Simonič? APEK je v zadnjih letih krepko pristrigel peruti največjima operaterjema v državni lasti, Telekomu Slovenije in Mobitelu, ob odkritem podpiranju novih mobilnih operaterjev pa je zaustavil tudi Si.Mobilov vzpon. Zato so se za Simoničevo razrešitev odkrito zavzeli največji trije mobilni operaterji, ki so ministru Golobiču pomagali poiskati razlog, da je pod nadzor (spet) dobil vse ključne institucije, ki krojijo in izvajajo politiko elektronskih komunikacij v Sloveniji.

Takšno poseganje politike v neodvisne regulatorje pa je lahko še kako sporno. Celo sam premier je priznal, da so politični pritiski na regulatorje, kljub temu pa je vlada brez kakršnegakoli pomišljanja razrešila direktorja telekomunikacijskega regulatorja. Zato ne preseneča, da bo odločitev vlade vzela pod drobnogled Evropska komisija in, če bo odkrila politično motivirano menjavo na čelu APEKa, bo lahko proti Sloveniji ustrezno ukrepala. Politični pritiski na regulatorje in želja po nastavljanju poslušnih, politično "primernih" direktorjev ter omejevanje virov za njihovo delo postavljajo pod vprašaj ustreznost sedanje ureditve, ko večina regulatorjev spada pod okrilje vlade, kjer si jih posamezni ministri podrejajo kot vojni plen.

"Če želimo doseči konkurenco, mora Tušmobil čim prej zgraditi svoje omrežje." - Tomaž Simonič

Slaba dediščina

Nikolaj Simič, Simoničev predhodnik na čelu APEKa, je zaradi slabih rezultatov in vse pogostejših kritik iz EU v začetku leta 2005 sporazumno odstopil. Ko je Tomaž Simonič leta 2005 prevzel vodenja APEKa, se je soočil s katastrofalno dediščino in neurejenim stanjem na vseh pomembnih telekomunikacijskih trgih. Vse do leta 2005 sta imela Telekom Slovenije in Mobitel na svojih relevantnih trgih praktično povsem proste roke, saj jima niti APEK niti UVK nista gledala pod prste. Pod Simičevim vodstvom APEKu vrsto let ni uspelo uveljaviti številnih regulatornih zahtev, med drugim prenosljivosti številk ter izbire in predizbire operaterja. APEK je pri tem prostodušno nasedal nesmiselnim pojasnilom Telekoma Slovenije, da tega tehnološko ni mogoče izvesti, pa tudi Mobitelovim, da prenosljivost ni mišljena za mobilne operaterje. Še več, APEK se z regulacijo mobilnega trga sploh ni ukvarjal. Med drugim zlasti zato, ker je bilo področje mobilnih komunikacij v domeni visoke politike (o tem smo pisali v članku Dosje Digitel & Mobitel, septembra 2008). Pasivnost APEKa (in tudi UVKja) je okrepila Mobitelov tržni položaj in ovirala hitrejši vzpon drugih operaterjev, spodletel pa je tudi vstop tretjega operaterja, ameriške družbe Western Wireless International, ki je bila z lastnim omrežjem na trgu navzoča od leta 2001 do 2006 in ji ni uspelo pridobiti omembe vrednega tržnega deleža. Potem ko je imel Mobitel vrsto let monopol pri ponujanju storitev GSM in NMT, mu je APEK zagotovil tudi dolgoletni monopol pri ponujanju storitev UMTS (ob tem pa še mimogrede napolnil državno blagajno z izdatno koncesninsko dajatvijo za UMTS).

Nova usmeritev

Med prvimi odmevnejšimi Simoničevimi regulatornimi ukrepi je bila uvedba prenosljivosti številk. EU je julija 2005 Sloveniji namreč izrekla opomin, ker tega področja vse od leta 2002 še ni uredila. Tako je avgusta 2005 APEK na hitro izdal splošni akt o prenosljivosti številk in jeseni 2005 izsilil svojo rešitev glede prenosljivosti telefonskih številk. Operaterji so med dvema ponudbama na razpisu izbrali Telekomovo hčerinsko družbo Avtento v sodelovanju s podizvajalcem Teletech. Odločitev je bila dobro zlobirana, a sporna iz več razlogov. Prvi je nedvomno Telekomovo lastništvo podjetja, ki upravlja z bazo vseh telefonskih številk, ki njemu in Mobitelu omogoča pregled nad migracijami uporabnikov na trgu telefonskih storitev pri konkurenčnih operaterjih in lahko temu ustrezno prilagajata svoji tržni strategiji. Drugi pa je bila izbira družbe Teletech za podizvajalca, saj je bila družba ustanovljena le nekaj mesecev pred tem, od Simoničevega prevzema vodenja APEKa pa je postala privilegirani "dvorni dobavitelj".

Do leta 2005 sta bila na trgu dva infrastrukturna ponudnika mobilnih komunikacij, Mobitel in Si.Mobil, medtem ko je bil tretji, Vega, že v zatonu. Že od leta 1998 je storitve ponujal tudi Debitel, ki je bil samo dobro nadzorovani preprodajalec Mobitelovih storitev (torej navidezna konkurenca). Pod novim APEKovim vodstvom pa se je število mobilnih operaterjev podvojilo. Najprej je leta 2005 na trg vstopil še drugi preprodajalec Mobitelovih storitev, Izimobil, in je do danes zasedel med dvema in tremi odstotki trga. Konec leta 2007 je na trg vstopil Tušmobil z načrti za lastno omrežje, ki mu je v dveh letih uspelo doseči zavidljiv, kar sedemodstotni tržni delež. Kot zadnji mobilni operater, ki se je namenil graditi lastno infrastrukturo, je internetni operater T-2, ki je na trg vstopil sredi leta 2008, vendar pa ni preveč uspešen pri prodaji (kljub zelo konkurenčni ponudbi), saj v paketih ne ponuja subvencioniranih telefonov, tako da do zdaj ni pridobil niti enoodstotnega tržnega deleža.

Infrastrukturna konkurenca

APEK se je pod novim vodstvom namenil spodbujati infrastrukturno konkurenco tako na fiksnem kot na mobilnem področju, kjer si je za cilj zastavil štiri infrastrukturne ponudnike, ki naj bi pokrivali območje celotne Slovenije. Vprašamo se lahko, ali je smiselno, da imamo v Sloveniji štiri vzporedna povsem neodvisna mobilna omrežja, saj zaradi majhnosti trga niti z dvema omrežjema ni mogoče doseči zadovoljive stopnje učinkovitosti. Kljub temu da je Mobitelu po desetih letih delovanja uspelo ohraniti skoraj štiripetinski tržni delež pri storitvah GSM (če upoštevamo še ponudnike storitev v njegovem omrežju) in je ob tem imel še monopol pri storitvah UMTS, se po dobičkih nikoli ni mogel primerjati s podobnimi operaterji v tujini.

Če je torej APEK želel zagotoviti infrastrukturno konkurenco, je moral uvesti aktivno regulacijo mobilnih veleprodajnih trgov. Sprva predvsem na škodo največjega operaterja, Mobitela, kasneje pa tudi na škodo Si.Mobila. Tako je Mobitel pod Simoničevim vodstvom izgubil okoli 16 % trga, medtem ko je Si.Mobil v prvem obdobju pridobil okoli 10 % tržni delež in mu je osvojeno četrtino trga z agresivno trženjsko politiko uspelo zadržati tudi po vstopu Tušmobila in T-2.

Vzpon Tušmobila je povezan z odhodom Antona Majzlja, dolgoletnega direktorja Mobitela sredi leta 2006, saj naj bi ga z Mobitela odnesel prav podpis pogodbe, s katero je Tušmobilu omogočil gostovanje pri Mobitelu. Leta 2007 mu je sledil še njegov dolgoletni namestnik Ivica Kranjčević, ki je prevzel vodenje Tuševega telekomunikacijskega dela imperija. Oba sta dobro vedela, kako se s pomočjo politike in regulatorjev osvaja trg, zato ne preseneča, da je bil Tušmobil deležen posebne obravnave. Preden je Kranjčević zasedel vodilno mesto v Mobitelu, je v vlogi pomočnika predsednika republiškega sekretariata za promet in zveze ter pomočnika ministra za pošto in telekomunikacije, pa tudi kasneje kot predsednik sveta za radiodifuzijo in od leta 2001 do 2004 član sveta za telekomunikacije odločilno sooblikoval slovensko telekomunikacijsko regulativo, tako da niti ne preseneča njegovo nedavno imenovanje za direktorja Telekoma.

Tušmobil - zgodba o uspehu

Tušmobilu je v manj kot dveh letih aktivnega delovanja (frekvence je sicer dobil že na začetku leta 2006) uspelo zasesti sedemodstotni tržni delež, s čimer je v enem samem letu po tržnem deležu prehitel Debitel, ki je bil tedaj na trgu navzoč že deset let! Pri svojem uspehu je resda izkoriščal tudi horizontalne povezave s trgovskim delom konglomerata Tuš in sinergijske učinke te povezave. A odločilno vlogo pri Tušmobilovem uspehu je odigral APEK pod nadzorom politike prejšnje vlade. To se je prvič pokazalo, ko je operater Vega leta 2006 izstopil s trga. Kljub temu da je Vega že kakšen mesec pred izklopom omrežja maja 2006 v korist svojih uporabnikov omogočila omejeno prenosljivost svojih številk k drugim operaterjem, je APEK to storitev z odločbo onemogočil in Veginim naročnikom odvzel vse številke, potem pa dovolil brezplačen prenos Veginih frekvenc na Tušmobil, hkrati pa je Tušmobilu podelil tudi Vegin številski prostor 070. S tem je bila verjetno oškodovana država, saj bi APEK lahko Vegi radijske frekvence (DCS 1800) odvzel in jih podelil na novem javnem razpisu (npr. skupaj z E-GSM900 in UMTS), za kar bi se takrat dalo iztržiti tudi nekaj 10 milijonov evrov.

Tudi v nadaljevanju je APEK z nekaterimi svojimi odločitvami očitno favoriziral Tušmobil, tako v škodo države kot tudi konkurentov in trga. Tako je APEK proti koncu leta 2006 večji del Tušmobilovih frekvenc DCS 1800 brezplačno zamenjal za bistveno bolj ugodne frekvence E-GSM 900. Procedura je bila po mnenju več operaterjev nezakonita, vendar je obveljala. V začetku leta 2007 je APEK igral aktivno vlogo pri "prepričevanju" Mobitela, da Tušmobilu omogoči izredno ugodne cene za nacionalno gostovanje v Mobitelovem omrežju. Hkrati je APEK dosegel, da je Tušmobil (takrat še skoraj brez lastnega radijskega omrežja) zaračunaval visoke veleprodajne cene drugim operaterjem in tudi iz tega naslova (torej z denarjem predvsem Mobitela in Si.Mobila) uspešno konkuriral na trgu. V letu 2008 je APEK odlašal z novimi odločbami na trgu 7 (veleprodajno zaključevanje klicev) in s tem omogočal Tušmobilu, da je še naprej zaračunaval bistveno previsoke cene za "svoje" storitve (ki so se v veliki meri dejansko dogajale v Mobitelovem omrežju in jih je Tušmobil s 100 % maržo na osnovno ceno le preprodajal drugim operaterjem).

Sledila je še nezakonita podelitev brezplačne UMTS frekvence Tušmobilu v začetku leta 2008, ki je bila povod za odstavitev direktorja APEka. Hkrati je bil APEK izredno popustljiv do Tušmobilovih zavez glede izgradnje lastnega radijskega omrežja. Sredi leta 2008 je postajalo očitno, da Tušmobil zaostaja za obvezami glede izgradnje (ki so bile hkrati pogoj za ohranitev frekvenc), a APEK kljub številnim opozorilo drugih operaterjev ni ukrepal. Konec leta 2008 je sledil še poskus APEKa, da bi Tušmobilu omogočil skoraj brezplačno uporabo Mobitelovega radijskega omrežja. Predlog odločbe na trgu 15, kjer je APEK predlagal kar skupni prevladujoči položaj Mobitela in Si.Mobila, ter obema nalagal ceno v višini 3 evrocentov (kar je bilo najceneje celo med vsemi članicami EU), je z grožnjo veta preprečila Evropska komisija.

Kdo (je) ščiti(l) Tušmobil?

Vse kaže, da se je APEK ujel v lovke nekdanjih mobitelovcev in visokih državnih uradnikov, ki so imeli tesne povezave s politiko in so lobirali za Tušmobil. Zato morda ne preseneča, da je Tušmobil privilegirane obravnave deležen tudi na sodiščih, kjer je njegova tožba v višini 21 mio evrov zoper Telekom Slovenije prišla na vrsto za obravnavo že 11 mesecev po vložitvi tožbe, medtem ko drugi tožniki proti Telekomu čakajo tri leta in več, da začne Okrožno sodišče v Ljubljani obravnavati njihovo zadevo. Simoničeva razrešitev najbrž ni bila posledica sporne podelitve frekvenc za UMTS, temveč spremenjenih političnih razmer, v katerih nastopajo spet stari favoriti, ki jih zmagovalci lanskih volitev ščitijo že vse od ustanovitve.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki