Objavljeno: 27.10.2009 | Monitor Oktober 2009 | Teme: komentar, mnenje, proetcontra

Pro et contra: To tweet or not to tweet

Pro et contra: To tweet or not to tweet

Ali je vredno uporabljati Twitter, je podobno vprašanje, kot ali se splača biti čim bolj na tekočem z informacijami.

Matjaž Horvat: To tweet!

Ali je vredno uporabljati Twitter, je podobno vprašanje, kot ali se splača biti čim bolj na tekočem z informacijami. Vzemimo, da se neki dogodek zgodi ob času T0, širjenje vesti o njem pa se začne ob času T1. Čas T1 - T0 imenujmo informacijski zamik. Ni skrivnost, da se je skozi zgodovino zmanjševal. Ob začetku sveta je bil neskončen, v času slov in konjev je meril nekaj dni, ob vzniku dnevnega časopisja se je zmanjšal na približno 1 dan. Radio in televizija sta čas skrajšala na nekaj ur, še manjši pa je postal, ko so izdajatelji medijev odkrili internet. Z nastankom blogov, ki ne zahtevajo urednikovanja, lektoriranja in cenzuriranja, je informacijski zamik lahko bil le nekaj deset minut.

Vsega tega seveda ne bi pisal, če ne bi za vrhunec prihranil storitve, ki jo v svojem stolpcu hvalim. Twitter namreč omogoča najmanjši informacijski zamik, zato je najbolj ažurno sredstvo za obveščanje (razen če je kdo pravkar tvitnil, da je na obzorju kaj novega). Tvitanje je podobno bloganju, le da so objave dolge največ 140 znakov. Tako kratka sporočila z lahkoto napišemo tudi na mobilnem telefonu, zato o poljubnem dogodku veliko hitreje tvitamo kot blogamo. Ker ima skoraj vsak mobilni telefon fotoaparat, lahko ob pomoči mobilnih odjemalcev v nekaj sekundah tvitnemo še kakšno fotografijo. In še poslednji udarec konkurenci - zanimivi tviti se tudi širijo hitreje kot blogi ali članki, saj ritviti vest ekspresno ponesejo iz kroga sledilcev avtorja tvita po celotnem družabnem omrežju.

Po drugi strani ni nobenega dvoma, da več deset milijonov uporabnikov Twitterja ustvarja veliko količino balasta. Zato je pomembno, da znamo izbrati zdravo mero uporabnikov in ključnih besed, ki jim sledimo, sicer se lahko z najhitreje rastočim družabnim omrežjem ukvarjamo cele dneve. Če pa kdo še vedno dvomi, da je Twitter kaj več kot sredstvo za zapravljanje časa, naštejmo nekaj zgledov iz prakse, ki dokazujejo uporabno vrednost mikrobloganja.

Aprila lani je bil ameriški študent novinarstva James Buck aretiran zaradi fotografiranja protivladnih protestov v Egiptu. Na poti na policijsko postajo je svojim 48 sledilcem po mobilnem telefonu tvitnil sporočilo "Aretiran" in ker so se prijatelji hitro obrnili na predstavnike univerze, je bil naslednji dan že izpuščen. Storitev je pomagala tudi protestnikom v Moldaviji in Iranu, ki so se zbirali zaradi domnevnih nepravilnosti pri volitvah, Twitter pa so uporabili za mobilizacijo in seznanjanje zunanjega sveta.

Seveda pa orodje ni namenjeno zgolj kljubovanju politikom, čeprav ga osnutek nekega poročila ameriške vojske prepoznava kot "potencialno orodje teroristov". Med kampanjo ga je veliko uporabljal Obamov štab, pri nas pa zelo aktivno tvita npr. nekdanji minister Žiga Turk. Da o zdaj že legendarnem prvem sporočilu ob pristanku letala na reki Hudson, ki se znašlo prav na Twiterju, niti ne pišem.

Arnold Marko: Komunikacijski revolucionarizem

Res je, sodobni kanali omogočajo marsikaj koristnega in so človeški komunikaciji dali številne nove zmožnosti. Če smo včasih dobili kakšno pismo do dve na dan, budno bedeli nad računom stacionarnega telefona, novice prebrali v časopisu ali si vzeli pol ure za radio ali televizijo, je stanje danes bistveno drugačno. Elektronski nabiralniki se polnijo z vsebinami iz poklicnega in zasebnega življenja, a tudi z vsebinami, ki so povsem irelevantne - vabili, razglasi, oglasi in seveda tistim ostankom, ki ga filter za nezaželeno pošto ni pravilno prepoznal. Mobilni telefoni so nas naredili vsenavzoče in skoraj vedno dostopne, kratka sporočila SMS nam služijo za hitro in včasih manj motečo izmenjavo oziroma za alternativno rešitev, kadar se nam klicanioseba (ah, ti sodobni nesramneži) ne oglasi takoj. Tu je seveda še nujno RSS, saj moramo vendar ostati informirani; pa brskanje po najljubših straneh, pregled video ponudbe, morda tudi kakšen forum. Da pa slučajno ne bi zgrešili kakšnega klenega pogovora, je obvezna oprema še "instant messaging", po možnosti univerzalen klient za čim več protokolov in pa seveda Skype.

Čeprav se zdi, da smo že presneto družabni, smo šele prišli do družabnih omrežij. Uporabniki Myspacea so bržkone le še alternativci in tisti, ki uživajo v kičastem šminkanju nepreglednih osebnih strani, pravi intelektualec (ki ga iz njemu neznanega razloga niso najeli kot dežurnega kolumnista v kakšnem pomembnem časopisu) ima seveda blog. In dobre blogerje spremljajo vsaj dobri blogerji. Kralj pa se seveda imenuje Facebook, aplikacija, s katero je beseda prijateljstvo dobila povsem nov pomen, vsiljevanje raznih povabil, smešnih posnetkov, turističnih slik in modrih misli ob kuhanju kave, ki da zelo prija, pa tudi. Če smo poslovni, si nemara omislimo še Linkedin, za "matričarje" iz Second Worlda pa verjetno niti več ni rešitve. In potem se zgodi "revolucija" (ah, že spet) in nekako se pojavi Twitter. Nekaj povsem "novega", pa čeprav zgolj močno poenostavljen IRC. Ultimativen sistem za hiter prenos ... česarkoli, če le ne presega magične meje 140 znakov. Res je, morda čas, ki ga človek porabi, da pregleda vse te "tiny url" povezave, presega čas, ki bi ga porabil, če bi kratko malo poslušal radio ali pač čakal, da novica zaokroži ... pa vendar. Twitter je vendarle (menda, vsaj tako pravijo) omogočil demonstracije tako v Egiptu kot v Iranu. O.k., organizatorje so prav zaradi tega izsledili in zaprli (tekstovno komunikacijo je pač laže izslediti kot glasovno), pa vendar - burka je bila. Dobro, morda bi bilo drugače, če med dogodki v Iranu ne bi ravno umrl "Jacko" in bi te nesrečne dežele v petih minutah ne zabrisal iz glavnih tem. Dobro, večati pomembnost informacije z ogledom, ki je posledica števila ogledov, res ni najbolj okusno, se pa prime. "Pa saj gledaš le naročeno," bodo porekli eni. Morda, a večina uporabnikov sledi trendom, kot vedno v življenju. "Resni" uporabniki pa se bombardirajo z uporabnimi, pa tudi povsem neuporabnimi mislimi in povezavami, pogosto misleč, da so v varnem zavetju anonimnosti in nepreglednosti, v bistvu pa so na najbolj odprtem terenu nadzora in manipulacije.

Resna raba informacijskih kanalov pač ne sovpada s "social spemingom" in "overdoziranjem", ki se ga gremo dandanes v različnih oblikah. In tudi revolucije, ki jih rojevajo tovrstni sistemi, so kratkotrajne, kot je kratkotrajna vrednost informacije na njih, pa čeprav so najhitrejše. Bolj pomembno je, da informacije obvladujemo - jih nadzorujemo, ovrednotimo in razumemo. Kar niti ni enostavno. In kot se zdi tudi v naši deželi, ko gre delavec na ulico, ne rabi niti telefona.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji