Dovolj denarja, dovolj muzike?
V tokratnem Monitorju si lahko preberete dva članka, ki se v osnovi vrtita predvsem okrog cenovno racionalnega računalništva. Prvi je obširnejši preizkus cenejših prenosnikov, v drugem pa smo obdelali majhne in lahke mini prenosnike, imenovane tudi netbooki. Pri prvem smo bili sami presenečeni, kako solidne računalnike dobimo že za razmeroma malo denarja.
Saj ne, da bi bili računalniki zares dragi. To niso že kar nekaj let, vsaj če sodimo po hitrosti, s katero letijo iz računalniških (in vse več tudi spletnih) trgovin. A bistvo je v tem, da je danes poceni računalnik presenetljivo kakovosten. Še pred dobrim letom smo za ceno od petsto do šeststo evrov dobili na papirju zmogljiv računalnik, ki pa je bil sestavljen iz plastike, ki je še najbolj spominjala na karton tetrapaka. Da o življenjski dobi teh naprav niti ne govorimo. A prenosniki, ki smo jih preizkušali, so tudi z vidika fizične kakovosti povsem kos svojim nalogam.
Seveda imajo tudi dražji modeli svoje pluse, a nekako se ne moremo več izgovarjati, da bo tistih nekaj sto evrov več pri nakupu dražjega prenosnika zagotovilo bistveno daljšo življenjsko dobo, bistveno hitrejše delo ali pa manj glavobolov. Življenjska doba elektronike je, kot ve vsak računalnikar, hudo muhasta reč. V Monitorju žal ne moremo imeti računalnika na preizkusu eno leto. A do umirajočih komponent so tako poceni kot dražji prenosniki dokaj enakovredno dovzetni (vsaj odkar so izginile poceni sestavljene blagovne znamke). Še najhitreje "gredo" akumulatorji, tu pa je dejansko vseeno, koliko smo zanj sprva plačali.
Poceni prenosniki torej predstavljajo zelo dobro razmerje med kakovostjo in ceno. A tudi ti se lahko pred namiznimi računalniki samo skrijejo. Ja, tiste sive (črne?) škatle, ki jih je še vedno povsod polno. Ravno med tem preizkusom cenejših prenosnikov sem za znanca na hitro sestavil računalnik srednjega razreda - tak namizni, se ve. Za okoli 400 evrov se danes dobi tako dober namizni računalnik, da se tudi nekajkrat dražji prenosniki skrijejo. Procesor in grafična kartica sta bila lastnika priznanja zlati Monitor (v srednjem rangu, seveda), pomnilnik je postal cenejši od kruha in mleka, da o notranjih diskih (torej takih, ki jih ne priklopimo prek vmesnikov USB ali firewire) sploh ne govorimo.
A bistvo tega sistema sploh ni v tem, da je hkrati poceni in solidno zmogljiv. Kaj bo z današnjimi prenosniki čez tri leta, ko se nam bodo zdeli malce počasni in bomo imeli dovolj denarja za nakup novega? No, pri omenjenem namiznem računalniku je stvar jasna. Vanj bomo lahko vgradili najmočnejši Intelov procesor, ki se hvali z vsemi možnimi oznakami Quad-Force-2-XYQ. Pomnilnika bomo lahko notri zmetali do 16 GB, disk pa hitro nadomestili z nekajkrat večjim modelom. In bomo imeli spet močnejši računalnik za manj denarja, kot če bi kupili nov prenosnik. Podobna je zgodba ob morebitni okvari katere izmed komponent. Če nam pri prenosnem računalniku pogine zvočna kartica, bomo obsojeni na milost servisa, to pa bo največkrat vodilo v tišino. Pri namiznem računalniku pa bomo skočili do najbližje trgovine (najbrž kar tiste, oddaljene nekaj klikov v brskalniku) in za drobiž kupili novo zvočno kartico.
Res je, skoraj vsi, ki imajo prenosnike, jih potrebujejo za delo na terenu. Na avtobusu, med kavo, ob pivu ... Kot pravi Adi Smolar, je treba delat. Za to delo bo kateri izmed tokrat preizkušenih poceni prenosnikov odlična izbira. Za vse drugo pa so tiste škatle še vedno najboljša izbira.
