Apple, Slovenija, Pahor in Obama
Računalniškim novostim ne sledim več vsak dan in tako sem zadnjo nedeljo v januarju z dvodnevno (!) zamudo prebral, da je v Sloveniji mogoče uradno kupiti iPad.
Računalniškim novostim ne sledim več vsak dan in tako sem zadnjo nedeljo v januarju z dvodnevno (!) zamudo prebral, da je v Sloveniji mogoče uradno kupiti iPad.
Pisci člankov o programski opremi smo pri svojem delu odvisni od podjetij, ki te programe izdelujejo in/ali prodajajo. Kljub častnim izjemam v Monitorju večinoma ocenjujemo programe, ki prihajajo iz tujine. Ponavadi imajo prodajno uspešnejši programi v Sloveniji svojega zastopnika, distributerja ali vsaj prodajalca, druge pa moramo kupiti v spletni trgovini izdelovalca. (Seveda so izvzeti brezplačni programi). V devetih letih mojega sodelovanja z Monitorjem se je večkrat potrdil paradoks, da je za pisca računalniških člankov iz Slovenije večinoma oteževalna okoliščina, če ima program slovenskega zastopnika. Vsekakor trditev, ki kliče po pojasnilu.
Večina domačih uporabnikov računalnikov z Okni je obsojena na rabo varnostnih programov. Sprva so bili to zgolj protivirusniki, nato so se jim pridružili požarni zidovi, pa protivohunski programi, protismetni programi za elektronsko pošto ter programi za starševski nadzor. Na že tako dolg seznam so se pred kratkim uvrstili še programi za zaznavanje in odpravljanje korenskih kompletov (anti-rootkit) ter programi za preprečevanje vdorov (host intrusion prevention system). Vsega šest ali sedem programov, vsekakor preveč za povprečnega uporabnika. Preveč za nameščanje na disk, preveč za osnovno razumevanje delovanja vseh teh programov, prevelik izdatek za denarnico. Zadnji očitek morda ni vselej upravičen, saj poznamo zelo dobre brezplačne protivirusnike in požarne zidove, pa tudi za večino drugih varnostnih programov bi lahko našli dostojne brezplačne rešitve. Toda, priznajmo, za povprečnega uporabnika je ukvarjanje z varnostnimi programi môra (ki je, mimogrede, uporabniki računalnikov z Mac OS X zaenkrat ne poznajo). Jemlje mu čas in živce ter porablja njegov denar.
Najprej dejstva - sodim med tiste posebneže, ki na svojem računalniku že od nekdaj shajajo brez protivirusnega programa in brez požarnega zidu. Pravzaprav slednjega v popolnosti zaupam mojemu usmerjevalniku, dokler ga nisem imel, pa je to vlogo opravljal požarni zid, ki je vgrajen v Okna. In, da, popolnoma se strinjam, da s tem izstopam iz povprečja, ki ga sicer pomagam ustvarjati tudi sam; prav vsakomur, ki me o tem pobara, namreč na srce polagam tisto klasično priporočilo "kids, don't try this at home".
Arhiv
Po avtorjih